Moč in internet
Objavil Apollo v tXt - blah dne 2. Feb. 2013, Sobota
Bruce Schneier, eden najbolj priznanih varnostnih strokovnjakov na področju informacijskih tehnologij, je ta teden na svojem blogu objavil odličen esej, ki ga gre povzeti v celoti tudi v slovenščini.
Moč in internet
Vse disruptivne tehnologije spreminjajo tradicionalna ravnovesja moči in internet ni nobena izjema. Standardna zgodba pravi, da daje moč brezmočnim, a to je zgolj polovica zgodbe. Internet opolnomoči prav vse. Močne institucije so morda počasne v koriščenju novih moči, a ker so močne, ga lahko uporabljajo bolj učinkovito. Vlade in korporacije so videle ne le, da lahko internet uporabljajo, lahko ga upravljajo po svojih interesih. Če se ne začnemo namenoma pogovarjati o prihodnosti, ki si jo želimo, ter o informacijskih tehnologijah, ki omogočajo to prihodnost, bomo pristali z internetom, ki koristi obstoječim strukturam moči in ne družbi na splošno.
Vsi smo živeli skozi disruptivno zgodovino interneta. Celotne industrije, kot so potovalne agencije in video sposoja, so izginile. Tradicionalno založništvo — knjige, časopisi, glasba — je izgubilo moč, medtem ko so jo Amazon in drugi pridobili. Podjetja osnovana kot oglaševalske agencije, npr. Google in Facebook, so dobile veliko moči. Microsoft jo je izgubil (kot je to težko verjeti).
Internet je spremenil tudi politično moč. Nekatere vlade so izgubile moč, ko so se državljani organizirali na mreži. Politična gibanja so postala lažja ter pomagala strmoglaviti vlade. Obamina kampanja je internet uporabila na revolucionaren način tako leta 2008 kot 2012.
In internet je spremenil družbeno moč, ko smo nabirali stotine “prijateljev” na Facebooku, twitali našo pot do slave ter našli skupnosti za najbolj obskurne hobije ter zanimanja. In nekateri zločini so postali lažji: goljufija lažnega predstavljanja je postala kraja identitete, kršitev avtorskih pravic je postala deljenje datotek in dostop do cenzuriranega materiala — političnega, seksualnega, kulturnega — je postal trivialno preprost.
Zdaj močni interesi iščejo načine kako namenoma upravljati ta vpliv v njihovo korist. Nekatere korporacije ustvarjajo internetna okolja, ki maksimizirajo njihov profit: Facebook in Google, med mnogimi drugimi. Nekatere industrije lobirajo za zakone, ki naredijo njihov poseben poslovni model bolj profitabilen: telekomunikacijska podjetja hočejo imeti zmožnost razlikovanja med različnimi tipi internetnega prometa, podjetja zabavne industrije hočejo zlomiti delilce datotek, oglaševalci hočejo neoviran dostop do podatkov o naših navadah in preferencah.
Na vladni strani se internet vse bolj cenzurira — in to bolj učinkovito — kot kdaj koli prej. Policijske sile po vsem svetu uporabljajo internet za podatkovni nadzor z manj sodnega nadzora in včasih pred kakršnim koli zločinom. Vojske kuhajo kiber oboroževalno tekmo. Internetni nadzor — tako vladni kot komercialen — je v vzponu ne samo v totalitarnih državah, ampak tudi v zahodnih demokracijah. Tako podjetja kot vlade se zanašajo na propagando, da bi ustvarile lažne vtise javnega mnenja.
Leta 1996 je kiber-libertarec John Perry Barlow objavil svojo “Deklaracijo neodvisnosti kiberprostora.” Vladam je povedal: “Nimate nobene moralne pravice vladati nam, niti si ne lastite kakršnih koli metod vsiljevanja, ki nas bi jih lahko bilo resnično strah.” To je bil utopični ideal in mnogi med nami smo mu verjeli. Verjeli smo, da bo internetna generacija, tisti, ki lahko hitro objamejo družbene spremembe, ki jih prinaša tehnologija, hitro izmanevrirala bolj težke institucije prejšnje dobe.
Realnost se je izkazala za bolj zapleteno. Kar smo pozabili je, da tehnologija poveča moč v obe smeri. Ko so brezmočni našli internet so naenkrat imeli moč. Toda medtem ko so neorganizirani in okretnejši prvi našli uporabe novih tehnologij, so se na koncu močni velikani prebudili k potencialu — in imajo več moči, da ga še povečajo. In ne le, da internet spreminja ravnovesja moči, ampak lahko močni spremenijo internet. Ali se še kdo drug spominja, kako nesposoben je bil FBI v preiskovanju internetnega kriminala na začetku 90.tih? Ali kako so uporabniki interneta gnali obroče okoli cenzorjev na Kitajskem ali tajnih policij bližnjega vzhoda? Ali kako naj bi digitalni denar napravil vladne valute zastarele, ali kako bo organiziranje preko interneta naredilo politične stranke enako zastarele? Zdaj se vse to čuti kot davna zgodovina.
A ni vse eno-stransko. Množice se občasno organizirajo okoli posebne teme — SOPA/ACTA, Arabska pomlad in tako naprej — in tako lahko blokirajo nekatera dejanja močnih. A to ne traja. Neorganizirani se vrnejo nazaj biti neorganizirani in močni interesi prevzamejo vajeti nazaj.
Pogovori o prihodnosti interneta so moralno in politično zapleteni. Kako uravnotežimo našo zasebnost proti potrebam organov pregona, da preprečijo kršitve avtorskega prava? Ali otroške pornografije? Je sprejemljivo, da nas sodijo računalniški algoritmi, ko nam postrežejo z iskalnimi zadetki? Ali ko nam postrežejo časopisne novice? Ko smo izbrani za dodaten pregled s strani letaliških varnostnikov? Ali imamo pravico popraviti podatke o nas? Jih izbrisati? Ali hočemo računalniške sisteme, ki pozabljajo stvari po preteku določenih let? To so zapletena vprašanja, ki zahtevajo smiselno razpravo, mednarodno sodelovanje in ponavljajoče rešitve. Ali je kdo prepričan, da bomo kos nalogi?
Nismo in to je vzrok za skrb. Ker, če ne skušamo razumeti kako oblikovati internet, da njegovi dobri učinki odtehtajo slabe, bodo močni interesi napravili vso oblikovanje. Načrt interneta ni zakoličen z naravnimi zakoni. Njegova zgodovina je naključna nesreča: prvotni manko komercialnih interesov, vladno benigno zanemarjanje, vojaške zahteve po preživljivosti in odpornosti ter naravna nagnjenost inženirjev, da gradijo odprte sisteme, ki delajo preprosto ter z lahkoto. Tej kombinaciji sil, ki je ustvarila včerajšnji internet, se ne bo zaupalo, da bo ustvarila jutrišnjega. Bitke za prihodnost interneta se odvijajo prav zdaj: v zakonodajah po vsem svetu, mednarodnih organizacijah kot sta ITU in WTO, ter telesih za standardiziranje interneta. Internet je kar ga napravimo in je neprenehoma ponovno ustvarjen s strani organizacij, podjetij ter držav s posebnimi interesi in agendami. Ali se borimo za prostor ob mizi ali pa bo prihodnost interneta nekaj, kar bo napravljeno za nas.
Zbogom Aaron Swartz
Objavil Apollo v tXt - blah dne 13. Jan. 2013, Nedelja
Žalosten snežno beli dan je za novico, da si je v petek vzel življenje Aaron Swartz, genij in velika duša, ki je pogumno sledil svojemu srcu na pionirskih poteh elektronskih in družbenih mrež. Moreče je živeti v družbi, ki toliko krati opominja kako zlahka izgubimo najboljše med nami, medtem ko se najmanjšim med nami vse odpusti, ker imajo moč. Kot pravi Lessig v zapisu o njegovi smrti, je absurdno, da je vsa sila ameriškega birokratskega sistema pritisnila na Aarona, ki je naredil prekršek brez žrtve, da je presnel akademske članke z namenom souporabe in ne kakšnih ekonomskih pridobitev, da je kriminalec z dejanjem, ki mu pritiče 30 ali več let zapora – medtem pa ljudje, ki so v financializaciji okradli svet, redno večerjajo v Beli hiši.
Internet je eksplodiral s posvetili Aaronu, a naj dodam le uradno izjavo njegove družine.
Mogoče so tako negativna dejanja tudi potrebna za vznik bolj čutečega, zavestnega sveta, ki ve čemu se trudi in služi, kot pravi Nara Petrovič v včerajšnji Sobotni prilogi, a da so nujna, smo jih napravili sami, ker smo dali moč iluzijam, da nas okujejo v zlati brlog.
The best system is sound system
Objavil Apollo v tXt - TiTuba dne 28. Dec. 2012, Petek
ali Uporaba in zloraba vegetativnih konceptov
Danes, kot tudi v Sloveniji novinarji povzdigujejo rabo spletnih storitev za organiziranje množic kot orodja, ki nas bo pripeljalo v svobodnejšo družbo, je dobro, da še enkrat pogledamo kritiko sodobnega mišljenja ljudi, da so zgolj stroji – ‘sebični gen‘, ki tvorijo del večjega stroja in morajo upoštevati ‘naravno ravnovesje‘, dva izmed mitov, ki imata močno prisotnost v moderni propagandi.
Kritiko je podal Adam Curtis v triologiji dokumentarcev “Vse nas stražijo stroji ljubeče milosti“, natančneje v drugem delu, poimenovanem “Uporaba in zloraba vegetativnih konceptov“, kjer raziskuje kako so ideološki pomeni v navidez nevtralnih idejah pomagali ljudem sprejeti mišljenje o nas samih s strogo mehanicističnega zornega kota, kjer smo v viziji zgolj računalniki vpeti v neko višjo matrico, ki obvladuje tudi naravo – le da smo slednjo razumeli iz želje po harmoniji kot ekvilibrij – začetni ekologi, ki so nam prinesli pojem ekosistem, so predpostavljali, da zaradi nekega ravnovesja v naravi ekosistem po naravni nesreči ali drugi motnji, vedno teži nazaj k ekvilibriju, da se vzpostavi nazaj prejšnje stanje.
Čeprav napačno, je tovrstno mišljenje postalo osnova za zagovarjanje statusa quo v svetu, ki mu vladajo bogati in beli, nekaj kar so protestniki med prvo okoljsko konferenco Združenih narodov davnega leta 1972 očitali okravatenim in samooklicanim rešiteljem ekosistemov. Če obstaja naravno ravnovesje in red, je naloga politike pač ohranjati ta red. A na žalost kaj takšnega, kot je ta pojem ne obstaja, saj so naslednje generacije ekologov uvidele pravo dramatično dinamično naravo, katere edina stalnica je sprememba, brez težnje po povrnitvi v prejšnje stanje, ampak bogastvo mnogih stanj v vedno svežih kombinacijah.
Vendar pa to novo razumevanje ekosistemov ni nikoli zajelo domišljije množic, ki je svoje iskanje ravnotežja udejanjila vse od teorij enakosti v hipijskih komunah, do sodobnih teorij opolnomočenja elektronske mreže za organiziranje družbe proti svojim oblastnikom – v obeh primerih zanemarjajo dinamično resničnost ljudi, ki niso zgolj stroji, da bi se vedli na predvidljiv način in posledično ostanejo brez odgovora, kako se soočiti z njimi. Komune so povečini trajale največ 3 leta, saj so prej omenjeni dinamični odnosi med ljudmi povozili egalitarno idejo o enakosti ljudi, ker manj močni posamezniki niso imeli na voljo orodja za enakovredno zoperstavitev močnejšim.
Podobno nas opozarja Curtis, so srednjeročne posledic twitter revolucij od leta 2003 katastrofalne. Gruzija 2003, Kirgistan 2005 in Ukrajina 2004 so delovale kot udejanjanje sanj kalifornijskih računalniških inženirjev o povezanem in omreženem svetu, kjer ni nihče glavni, ampak mreža proizvede egalitarni učinek. A v vseh teh revolucijah je trenutek svobode bil le bežeči moment. V Ukrajini je Janukovič nazaj na oblasti skupaj z očitki o zadnjem evropskem diktatorju, medtem je iz Kirgistana pobegnil predsednik z očitki korupcije, Gruzija pa pada na vseh kazalcih razvoja družbe in nič bolje ne kaže podobnim krajem iz seznama twitter revolucij, Iran, Tunizija, Egipt.
S protesti v Sloveniji je gotovo podobno, čeprav skušajo gibanje napolniti s pomeni, da je to mogoče rojstvo novega gibanja za človekove pravice, ki se zavzema za boj proti korupciji, kot to poskušajo pri ameriški Slate Magazine, kjer Slovenijo postavljajo ob bok drugim Indignados gibanj po svetu, je to le del zgodbe o ljudeh na ulicah.Vsekakor moramo najprej premagati miselnost o nas samih kot zgolj strojih, in to lahko naredimo le na način, kot pravi Terence McKenna:
To kar je civilizacija, je 6 milijard ljudi, ki skušajo osrečiti sami sebe tako, da stojijo en na drugih ramenih in si brcajo v zobe drug drugemu. Ni prijetna situacija.
Pa vendar se lahko postaviš malo nazaj in pogledaš na ta planet ter vidiš da imamo denar, moč, medicinsko razumevanje, znanstveni know-how, ljubezen in družbo, da ustvarimo nekakšen človeški paradiž. A vodijo nas najmanjši med nami – najmanj intelegentni, najmanj plemeniti, najmanj vizionarski. Vodijo nas najmanjši med nami in mi se ne upiramo proti dehumaniziranim vrednotam, ki so podane kot nadzorne ikone.
To je nekaj, kultura ni tvoj prijatelj. Kultura je zaradi drugih ljudi in zaradi različnih institucij, cerkev, tovarn, shem za pobiranje davkov, kar hočeš. Ni tvoj prijatelj. Žali te. Vzema ti moč. Uporabi in zlorabi te. Z nikomur od nas kultura ne ravna dobro.
Vseeno pa poveličujemo kreativni potencial posameznika, pravice posameznika. Razumemo čutečo-prisotnost izkušnje kaj je najbolj pomembno. A kultura je perverzija. Fetišizira objekt, ustvari potrošniško manijo, pridiga o neskončnih oblikah napačne sreče, neskončnih oblikah napačnega razumevanja v obliki zvitorepih religij in prismojenih kultov. Ljudi vabi da se pomanjšajo in dehumanizirajo sami sebe tako, da se vedejo kot stroji – memetski procesorji memov, ki jih podajajo iz Madison Avenue in Hollywooda…
Edini način boja proti tej kulturi pa je ustvarjanje še več kulture!
Kjer človek ni razumljen več zgolj kot stroj, program, ratio. Vsekakor priporočam ogled vseh treh delov, ki pa jih ni ne na youtubi, ne na archive.org, ki ima spravljenih večino Curtisovih dokumentarcev, je pa zato na voljo na na hudourniški mreži.
100 najbolj gledanih člankov na wikipediji leta 2012
Objavil Apollo v tXt - blah dne 28. Dec. 2012, Petek
Za kratkočasenje ob poplavi top 100 list drugih top list, je tukaj namig na wikipedijino listo najbolj gledanih tematik lanskega leta, ki vsebuje tudi razdelek za našo deželo, saj jo imamo, vsaj v obrisih, napisano tudi v slovenskem jeziku in zato lahko izvemo, kaj je zanimalo Slovence in Slovenke v tem letu, da so poiskali članek na javni enciklopediji.
Izmed ostalih držav pade v oko Hrvaška lista najbolj gledanih, ki ima na prvem mestu nepričakovano Zakon o sprječavanju internetskog piratstva. Spodaj je naštetih vseh 100 najbolj gledanih člankov v slovenski wikipediji, za ostale države, ki jo imajo v svojem jeziku pa je na ogled na povezavi tukaj.
| 1. Slovenija | 174 542 |
| 2. France Prešeren | 77 896 |
| 3. Ljubljana | 75 185 |
| 4. Seznam mednarodnih klicnih kod | 70 058 |
| 5. Materinski dan | 59 980 |
| 6. Romantika | 55 675 |
| 7. RMS Titanic | 54 443 |
| 8. Združene države Amerike | 49 730 |
| 9. Druga svetovna vojna | 46 171 |
| 10. Maribor | 44 481 |
Čepišče ali cena sralnega komforta
Objavil Apollo v tXt - TiTuba, teve - TiTuba dne 6. Sep. 2012, Četrtek
Nara Petrovič je 
pred petimi leti v knjigi “Človek : navodila za uporabo” populariziral opustitev stranišča, kot si ga je zamislila zahodna civilizacija pred stotimi leti. To pa zato, ker posebna telesna poza sedenja na njem anatomsko preprečuje popolno iztrebljanje in je lahko vzrok za številne medicinske težave. Da so tisočletja čepečega iztrebljanja več kot le ‘barbarsko sranje‘, ampak ima takšno iztrebljanje svoje osnove v telesni zgradbi človeškega bitja, pa so pred kratkim pričeli popularizirati v Squatty Potty, temelječ na dognanjih klinike Standfordske Univerze, kjer je pacientom s težavami na debelem črevesu čepenje na stranišču celo zapovedano. Spodaj je lušten video, ki predstavi praktične rešitve vseprisotnosti nezdravih, a komfortnih straniščnih školjk.
P.s.
Nara pa je konec avgusta v Sobotni prilogi Dela objavil tudi predstavitev dogajanj in idej za drugačen ekonomski model, kot sta kapitalizem in komunizem. V njem najdete opis zanimive prakse ‘pravične‘ ekonomije z drugimi vrednotami, kot je trenutno edina, torej denar, ki pa je seveda samo sredstvo in tako samo sam sebi namen.
Joga in nacionalizem
Objavil Apollo v tXt - blah dne 1. Apr. 2012, Nedelja
V knjigi ‘Yoga Body‘, Mark Singleton razišče presenetljivo zgodovino razvoja moderne trans-nacionalne joge, ki jo poznamo kot serijo strogih pozicij telesa, za katere uporabljamo tudi ime āsana. Ime asana v sanskritu pomeni ‘sedeči‘, ‘usesti se‘ in je imenovanje mojstrstva sposobnosti sedeti popolnoma pri miru. V učbenikih joge, izdanih pred drugo svetovno vojno, asan skoraj ne najdemo ali pa so stroge telesne poze objekti moralnega nezaupanja, gnusa in morbidne fascinacije – tako imenovani jogini, ki so jih izvajali, pa so mnogokrat videni kot fakirji haṭha yoge. Mark se odloči izvedeti zakaj smo prišli do popolnega nasprotja prvotno spokojne mentalne vaje v napeto, fizično omejeno pozo, ki (lahko) prinaša zdravje.
Na presenečenje večine, pa v obširni in podrobni raziskavi ugotovi, da ima Joga, kot jo poznamo danes, svoje korenine v zahodnih idejah lepega telesa – na prelomu prejšnjega stoletja se je staro-grški ideal lepote obujal v novem zanosu, ki je bil viden v razcvetu športa ter navdušenja nad gimnastiko. Sokolska gibanja v slovanskih deželah so bila osnovana na nacionalnem ponosu, podobno kot druga nacionalistična gimnastična gibanja po vsej Evropi, ki so inspiracijo črpale iz strahu pred odtujitvijo tradicionalnim vrednotam, ki jih je ogrozila hitra industrializacija družbe. Obrat v zgodbi pa se zgodi, ko te ideje poženejo korenine v političnem nacionalizmu Indije, tedaj še koloniji Britanskega imperija.
Za koga bi volil Bog?
Objavil Apollo v tXt - blah dne 21. Mar. 2012, Sreda
Adam Curtis se na svojem blogu ponovno posveča čudnim pojavom, ki smo jim priča, ko bog vstopi v politiko. To lahko opazujemo zdaj tako v ZDA, kot v Iranu – tako v volilnem procesu obeh dežel, kot tudi v rasti sovražnosti med njima. Kar pa ni bilo vedno tako, saj je religija imela v večjem delu 20. stoletja obrnjen hrbet politiki in njeni moči. Tej tematiki se je posvetil že pred nekaj leti, ko je posnel odličen dokumentarec “Moč nočnih mor“, ki se ukvarja z razvojem ekstremnih oblik religije v politiki, tako na zahodu, kot bližnjem vzhodu. Bližnji vhod, kot se imenuje pri nas, je sploh ena izmed centralnih tem pri Curtisu, s katerimi predstavlja dinamiko modernega sveta. Na blogu ima še vsaj dva krasna članka, prvi je “BP in os zla“, kjer analizira vlogo, ki jo je British Petroleum igral v Perziji in katere nepredvidljive in neugodne posledice so pripeljale do vzpona ajatole Homeinija ter islamske republike. Ter drugega, ki ga je napisal lansko poletje o vojaškem posredovanju v Siriji, ki se je dogajalo kmalu po drugi svetovni vojni z naslovom “Dojenček v Baath vodi“.
Adam v tokratnem prispevku pripoveduje zelo nenavadno zgodbo o tem, kako so ignoranco evangeličanskega dela populacije v ZDA v 70. letih prejšnjega stoletja obrnili, ter načrtno vpeljali religijo v politiko. Seveda z namenom, da se jo uporabi kot revolucionarno silo. In oboji, ki so počeli to – tako v ZDA kot v Iranu – so svojo inspiracijo jemali iz uspešnih akcij ter revolucionarnih teorij levičarskih organizacij, ki so do tedaj uspeli transformirati družbo na zelo radikalen način. To je pozabljena zgodba, kako so v 80. letih idealisti iz ameriške strani prišli skupaj z idealisti iz iranske strani – in o katastrofalnih posledicah tega sodelovanja.
Google lahko dela, kar CIA ne more
Objavil Apollo v tXt - blah dne 17. Mar. 2012, Sobota
Da je bil Google vsaj posredno vpleten v egiptovsko revolucijo, sem pisal lanskega februarja, ko so iz pripora izpustili Waela Ghonima, vodjo trženja v Google Egipt in avtorja popularne Facebook strani ‘Vsi smo Khaled Said‘, ki je pomagala sprožiti egiptovsko revolucijo. S pričetkom objavljanja Stratforjevih emailov, pa postaja jasnejša slika globalnega vpliva, ki naj bi ga imel Google celo na razvoj politične družbe.
Odličen članek z odmevnim naslovom Direktor Google Ideas vključen v ‘menjave režima‘ je prispeval Al-Akhbar. Glavna zvezda je Jared Cohen, nekdanji svetovalec Condoleezze Rice in Hillary Clinton ter član zunanjega ministrstva ZDA. Tu je postal znan kot snovalec ti. ‘državništva 21. stoletja‘, katerega najslavnejši primer praktične uporabe poznamo iz nedavne zelene revolucije v Iranu (ali ‘Twitter revolucije‘ kot jo je imenoval zahodni PR), ko je prav Cohen prepričal družbo Twitter, da je prestavila redni servis strežnikov, ki je bil načrtovan sredi revolucionarnega vrenja v Iranu.
Filtrirni mehurčki in nasprotno mnenje
Objavil Apollo v tXt - TiTuba, tXt - TuTorial dne 11. Mar. 2012, Nedelja
Prvotna dejavnost Googla je iskanje, a le-to ni več takšno, kot je bilo, ko smo vzljubili Google. Algoritem, ki odgovarja na naše želje je tako napreden, da nam na podlagi tudi 37 spremenljivk določi profil, kateremu potem ustrezajo še ustrezni iskalni rezultati. Ali v drugih besedah, danes internet ni več enak za vsakega, saj dobi vsak (tudi neprijavljenim se sledi) samosvoj in na osebne želje prikrojen izpis iskalnih rezultatov pri vseh velikih ponudnikih iskanja, novic, družabnih omrežij ipd. V razvoju interneta se tako vedno bolj bližamo prihodnosti, pred katero svari in daje rešitve Jonathan Zittrain, namreč prihodnosti vrtičkanja ter razdrobitve podatkov po lastniških oblakih, od koder jih je težko ‘osvoboditi‘, torej lokalizirati ali preseliti k konkurenci.
Eli Pariser je lanskega maja na TED Talks opisal algoritme, ki nam danes persofinicirano podajajo rezultate naših zanimanj na skorajda vseh glavnih platformah, vse od iskanja do novičarskih platform kot je Yahoo news. A prezentiranje informacij glede na naše osebne okuse ima lahko tudi nepričakovane posledice ti. ‘filtrirnih mehurčkov‘, kjer nismo soočeni z informacijami, ki bi lahko izzvale ali razširile naš pogled na svet. V devetih minutah Eli strastno zagovarja, da je konec koncev to slabo za nas in za demokracijo.
Vohunske drame 3
Objavil Apollo v tXt - blah dne 6. Mar. 2012, Torek
V dveh dosedanjih člankih ‘Vohunske drame‘, o objavah emailov iz Stratforja, smo v drugem delu že opazili Slovenijo. V desetih dneh je objavljenih 712 emailov in tam najdemo tudi dokument z naslovom “Europe Analytical Guidance“, ki zna koga zanimati. V njem je namreč zanimiv detajl, da veliko breme za razpad Jugoslavije leži tudi na plečih Mednarodnega denarnega sklada, ki je po Titovi smrti umaknil kreditne linije Jugoslaviji.
Med zanimivejšimi objavami najdemo tudi pogovore o Carlosu Šakalu, znanem venezuelskem teroristu iz obdobja hladne vojne, ki je zdaj v zaporu v Franciji. Vir informacij pravi “podatki, ki jih imam, so osnovani na skupku javnih in zaupnih informacij, s katerimi sem se srečal med svojim delom v Izraelu in Evropi in nisem prepričan, katere so še zaupne, zato me ne imenujte kot vira, če uporabite informacije.” Ta vir so medtem že identificirali kot predsednika zasebne obveščevalne službe NorAm.
Težava je v tem, ker tako rekoč prodaja informacije, za katere sam pravi, da ni prepričan, da so že javne. V prodanih informacijah trdi, da je tudi Carlos za “dober denar” prodajal obveščevalne podatke zahodnim tajnim službam o arabskih državah, kar hkrati razloži zakaj ga nikoli na muho ni vzel Izrael.
Razlog, zakaj so se ga Francozi in Američani leta 94 odločili aretirati, je v njegovi varnosti. Koalicija arabskih obveščevalnih agencij, na čelu katerih je bila iraška, ga je hotela usmrtiti na poti iz Sirije v Češkoslovaško, kamor se je odpravil prevzeti sredstva. Načrt je bil, da ga napadejo v Budimpešti, kjer si je lastil nekaj varnih domov.
Te trditve pa se seveda prodajajo pod taktirko zasebne družbe, kjer se zabrišejo meje med vladno, zasebno, legalno in nelegalno obveščevalno dejavnostjo. Seveda s poslovnimi načeli profita. Nesorazmerje s posameznikom ne bi moglo biti večje, če tej sliki dodamo Bradleya Manninga, vira večine novic lanskega leta. On je namreč takšne informacije objavil zastonj, neprofitno in si s tem nakopal sveto jezo tudi Obamine administracije, ki je še posebej motivirana za preganjanje takšnih dejanj.
Aretacija napadalcev Anonimnih
Objavil Apollo v tXt - blah dne 6. Mar. 2012, Torek
Danes zjutraj je ameriški Fox objavil, kar so od lanskega poletja sumili mnogi, da je vodja LulzSec skupine, ki je kot odpadna skupina Anonimnih delala razdejanje na komercialnem, obveščevalnem in vladnem spletu lansko leto, prestopil na vladno stran ter postal informator FBI-ja. Uradnik v New Yorku pa je potrdil, da so koordinirano v več državah aretirali 6 posameznikov, ki pripadajo Anonimnim, LulzSec in Antisec skupinam. Obenem pa so odpečatili obtožnico, ki so jo konec lanskega leta vložili proti vodji Sabuju, s pravim imenom Hector Xavier Monsegur, na katero se je lanskega avgusta zagovarjal kot kriv. V njej v sedmih obtožbah najdemo od napadov na HBGary do napadov na strežnike Tunizijske vlade, vključno z zlorabo kreditnih kartic.
Da pa vse skupaj le ni takšno presenečenje, so poleg ‘čudnih‘ izjav, ki jih je sam objavljal in enomesečne odsotnosti na Twitterju, pa se velja spomniti tudi, da so njegovo pravo identiteto razkrinkali že marca lansko leto. Takrat je ‘odpadniška‘ skupina Anonimnih prvih generacij predala svojo temeljito raziskavo o članih napadalnega odreda LulzSec ter drugih članov Anonimnih spletnemu mediju Gawker. Motivacija za to dejanje izhaja iz izvornih motivacij gibanja Anonimnih, ki so temeljila na amoralnih motivacijah in nikakor ne na moralnih ali političnih, iz katerih črpa motivacijo novejša transformacija Anonimnih. Ker so bili nekdanji člani gibanja, so brez težav dobili dostop do bolj notranjih IRC klepetalnic ter pozneje objavili svoja vprašanja ter dogajanje v njih, skupaj s seznamom domnevnih identitet. Pogovore iz teh klepetalnic so zdaj na zahtevo FBI odstranili s svoje strani.
Sabu je bil tudi član hekerske skupine ‘Internet Feds‘, a je po priznanju avgusta lani, pričel delati s pravimi ‘Fedsi‘ in danes je očitno kulminacija njihovih večmesečnih trudov. Kar pa čudi in ob pomanjkanju informacij ne gre drugače, pa je decembrski vdor v Stratfor, katerega posledice bi lahko omejili, če ne že preprečil. Novinar Spiegla je sicer objavil, da so mu viri potrdili Foxovo poročanje o aretacijah, ter da se je FBI infiltriral v LulzSec in tako poznajo ozadje vdora v Stratfor. Zato zaenkrat deluje, kot da so zavoljo zbiranja dokazov dopustili ta vdor.
FBI je sicer pravkar dal javno objavo o današnjih aretacijah z naslovom: “Šest hekerjev v ZDA in na tujem obtoženih kaznivih dejanj, ki vplivajo na več kot milijon žrtev; Štirje glavni člani “Anonimnih” in “LulzSeca” obdolžena računalniških vdorov in peti član se izrekajo za krive; član “AntiSeca” tudi obtožen kraje zaupnih informacij približno 860,000 strank in naročnikov Stratforja.“
Iz nje sledi, da je vdor v Stratfor v resnici delo Jeremya Hammonda iz Chicaga. Vsi so se izrekli za krive. Objavljena pa je že tudi “zaprta obtožnica“, kjer pa je videti, da je del obtožnice tudi premikanje teh ukradenih datotek, ter da je imel vsaj dva sostorilca, ki pa v njej nista imenovana.
V dveh dosedanjih člankih ‘Vohunske drame‘, o objavi emailov iz Stratforja smo že opazili Slovenijo. V desetih dneh je objavljenih 712 emailov in tam najdemo tudi dokument z naslovom “Europe Analytical Guidance“, ki zna koga zanimati. V njem je namreč zanimiv detajl, da veliko breme za razpad Jugoslavije leži tudi na plečih Mednarodnega denarnega sklada, ki je po Titovi smrti umaknil kreditne linije Jugoslaviji.
Ostale zanimive objave bom povzel v ‘Vohunskih dramah 3‘, ki še sledijo.
Vohunske drame 2
Objavil Apollo v tXt - TiTuba dne 1. Mar. 2012, Četrtek
Včeraj, le dan po izbruhu afere Stratfor, je Interpol koordiniral aretacijo 25 Anonimnih posameznikov po več državah. Verjetno bolj naključje, kot hitra zamera.
A ni bilo treba čakati dolgo, da smo dobili prvo omembo Slovenije. Danes so mediji povzemali zgodbo iz emailov Marka Papica, o pravih vzrokih za odstop Iva Sanaderja pred tremi leti. Razlog naj bi se skrival v organiziranem kriminalu, ki naj bi vladal hrvaški, kot posledica vojnih dobičkarjev, ki še dolga leta po vojni uničujejo regijo s svojo dejavnostjo. Tudi v Srbiji, kjer pa naj bi po umoru Zorana Đinđića vsaj počistili z najmočnejšimi klani.
K sreči Slovenija ni omenjena v takšnem kontekstu, se pa pojavi v isti gruči emailov, oz. v emailu z naslovom “Vpogled – Slovenija/Hrvaška: Kako sta se spravili/Kako sta sestavljeni (How they made up). Vir podatkov naj bi bil iz Švedske in s tesnimi povezavami s Carlom Bildtom.
Email se ukvarja s stagnacijo širjenja EU in pritiskih Berlina na Slovenijo, naj se zmeni s Hrvaško za zaključek pogajanj o vstopu v EU, kar naj bi bilo odločilno za konec pogajanj. To naj bi potrdil tudi hrvaški ambasador v EU, kot pravi, je tisto, kar je Zagreb dal Sloveniji, bilo delno ponujeno že prej, v takšni ali drugačni obliki. Konča se s švedskimi ugovori, da tako Makedonija, kot Hrvaška uporabljata Slovenijo/Grčijo kot priročno taktiko za zadrževanje zahtevanih reform.
Kaj je Stratfor?
Oglašujejo se kot globalna obveščevalna družba, seveda v zasebni lasti, a z globokimi povezavami z vladnimi agencijami vsepovsod. To še posebej nazorno kažejo njihovi emaili. Stratfor je (bil?) tako pomembna družba, da so med njegovimi klienti tudi ameriški Marinci, ki imajo sami svojo obveščevalno aktivnost, a vseeno Lt. Colonel Bill Gresham, vrhovni oficir v HQ piše v emailu družbi: “Zanima nas–terorizem;dnevna obveščanja in karkoli od Georga Friedmana. Dodatno, situacija v Iraku in Afganistganu.” Friedman je CEO, ki je postal znan po navodilu o f/s/p nadzoru za pridobivanje informacij (finančni, seksualni, psihološki).
Največje uspešnice iz 442 emailov
Seveda je treba te emaile jemati skrajno pazljivo in poskusiti ločiti analize vredne od popolnih neumnosti. Od 442 trenutno objavljenih prilagam subjektivnih top 8:
Vohunske drame
Objavil Apollo v tXt - blah dne 27. Feb. 2012, Ponedeljek
Zgodilo se je, kar je pred enim letom napovedal John Young, namreč novo obdobje WikiLeaks, kjer bo vir podatkov dobljen nelegalno in bo ukraden s strani gibanj kot so Anonimni. Tudi lansko leto ta čas smo se soočali s škandalom vdora v varnostno družbo HBGary v decembru predlani. S pričetkom objav WikiLeaks danes, povezanih z vdorom v drugo, še večjo varnostno-obveščevalno družbo STRATFOR decembra lansko leto, pa imajo Anonimni naravnega partnerja. Young sicer hrani kronologijo tega zadnjega vdora Anonimnih, kjer se hkrati sprašuje ali bo na koncu sledila tudi polna objava vseh emailov, saj je bilo v prvem svežnju objavljenih le nekaj sto.
V veliki predstavi, ki jo kličejo “The Global Intelligence Files” bomo tako priča novi vohunski drami, tudi tokrat svetovnih razsežnostih — obljubljajo 5.5 milijonov emailov med julijem 2004 in lanskim decembrom, kar je impresivna številka — in prvih nekaj sto objavljenih surovo ter “črno na belem” potrjuje paranojo med korporativnimi titani, kot so to označili The YES Man v svoji izvrstni izjavi. Izjava je odziv na nadzor skupine zaradi njihovega zanimanja za kontroverzno kemijsko nesrečo ameriškega podjetja v indijskem Bhopalu leta 1984. V emailih so namreč odkrili enkratno okno v mišljenja o strahovih korporacij pred aktvisti. Ob prihajajoči 25-letnici nesreče se vodilni za PR v kemični družbi Dow tako bojijo, da se bo primer Bhopal razširil v učinkovito sistemsko kritiko korporativne vladavine in na veliko ugibajo, zakaj se to še ni zgodilo.
Subliminalna sporočila in uničujoča korupcija političnega sistema
Objavil Apollo v tXt - TiTuba dne 26. Feb. 2012, Nedelja
Povsod (lahko) divja korupcija, a politična je med najbolj uničujočimi, saj naj bi politika vodila družbo. Da je politični sistem zelo izkrivljen tudi v svetilniku demokracije, ZDA, kažeta naslednja dva video prispevka satirika Jona Stewarta iz ‘Daily Show-a‘, ko obsodi nelegalno trgovanje z nejavnimi informacijami s strani kongresnikov in celotne 140-milijonske industrije imenovane ‘politična inteligenca‘. Kaj bi o dvoličnosti, saj je takšno ravnanje za vse ostale korupcija in kriminal zaradi katerega se sedi tudi dolga leta, a za nedotakljive je takšno početje vsakodnevni posel. Da je kaj takšnega sploh mogoče, svoj delež prispeva tudi zaslepljenost množic.
Prejšnji prispevek “Bernays v dobi socialnih omrežij“, se je vrtel okoli novih razsežnosti komercialnega nadzora nad posameznikom zavoljo sodobnih mega baz podatkov (za bolj konformistični pogled na ta fenomen, glej še en satirični video Stephena Colberta, “Surrender to a Buyer Power“) in sposobnostjo poklicnih upravljavcev percepcij, da s simbolnim prenosom pomena potreb na vsakodnevne, a zdaj transformirane predmete, dosežejo neracionalno vedenje, ko si s temi predmeti navidezno zapolnjujemo čisto realne človeške potrebe.
V bogastvu te teme še nisem uspel omeniti ene izmed kontroverznih tehnik, ki z močjo marketinga ustvarjajo potrošništvo in se imenujejo ‘prikrita subliminalna sporočila‘. To so sporočila, ki se odvijejo tako hitro, ali pa so tako skrita, da zavestno in v celoti sploh ne zaznamo njihove sporočilnosti, vseeno pa se usedejo nekam v kratkoročno podzavest.
Njihova legendarna učinkovitost je pravzaprav samo mit, saj naj bi imele le desetino učinka zavestno zaznanih sporočil. Najbolj slaven primer s kokicami v kinu je celo prevara, a se kljub temu uporabljajo.
Klikni tukaj pij kokto, da vidiš te reklame >
Precej bolj zanimiv primer mentalnega pogojevanja je prikazan v tem video prispevku, ki lahko razloži marsikateri nepotreben nakup ob stiku s ‘čarovniškim‘ trgovcem (..in teh videov je kar nekaj).
Kako je v takšnih pogojih sploh mogoče upati na vznik nekih zdravih ekonomskih struktur, pa ni tako težko vprašanje. Ljudje še vedno delujemo v sistemu, njegovim anomalijam navkljub, so to žive in dinamične energije, ki prav tako vplivajo na delovanje tega izkrivljenega sistema. Drugačno in bolj optimistično nit razmišljanja o uspešnosti vznika bolj zdravih ekonomskih struktur opisujem v prejšnjem prispevku: Ekonomije ugleda.
Kdo so Anonymous, Anonimni?
Objavil Apollo v tXt - TiTuba dne 26. Feb. 2012, Nedelja
Ker je kar nekaj naključnežev naletelo na ta blog iščoč informacije kdo ali kaj so Anonymous, oz Anonymous Slovenija? in hkrati je tukaj res kar nekaj člankov o Anonimnežih, naj razjasnim zgolj, da nisem njihov član ali aktivni podpornik ter da nimam aktualnih informacij o dogajanju pri nas, saj sem pisal o njih kot o izredno zanimivem fenomenu verjetno še preden so se razvili ter prijeli tudi v Sloveniji. Imamo pa nekaj skupnih tematik in celo aktivnosti, zato sem se odločil spisati še en ‘članek‘ o tem, kaj predstavljajo mojemu miselnemu procesu ter povzeti svoja dosedanja pisanja o njih v skupen imenik za raziskovanje posameznih zanimanj bogatih, a pogosto kontroverznih manifestacij tega gibanja.
Anonimneži so nekakšna digitalna različica starodavnih jeznih prostakov, ki že vso zgodovino tu pa tam najdejo moč v svoji množičnosti. Glede na virtualne razsežnosti interneta je na prvi pogled takšna delovala tudi njihova moč in dejanski domet v svetu, a se to prepričanje zadnja leta hitro maje, saj poleg PR uspehov podpirajo tudi mobilizacijsko moč pravih množic na ulicah.
Če k temu prištejemo še atmosfero vladavine denarja – v obliki na internetu pogosto predstavljenih zlorab korporacij (katerih kralj je Monsanto, a ne?) ter posledičen vpliv teh izjemnih koncentracij kapitala na zakonodajalce – iz česar izvira uničujoča korupcija političnega sistema, dobiš plodno ozračje za te vrste akcij, kot se jih udeležujejo današnje (razočarane/razvajene) generacije.
Digitalni Mobile vulgus so v sodobni različici prav tako disruptivni in enako gotovi znanilci sprememb, kot so bili njihovi predhodniki v razvoju naše civilizacije do zdaj. Saj so vendarle naša prihodnost – verjetno izvzemši tiste, ki bodo šli sedet na hladno zaradi izsiljevanj in raznih ‘black flag‘ operacij operativcev..
Kar pa se tiče ddosanj teh spletnih strani, ki so njihova prvotna aktivnost, pa kolikor so prostovoljna – ne vem če je že kje sodno določena norma – so vsekakor nekakšna vrsta državljanske digitalne nepokorščine in dokler so nenasilna, kar pa pri anonimnežih zaradi cirkusov okoli naknadnih izpuščanj kontroverznih podatkov, ni vedno tako črno belo; bi lahko bila legitimna vrsta protesta.
Bistvo njihovih PR zmag tiči v izdelovanju fantastičnih kolažev v namene propagande in pozivov k novemu svetu, kjer opravijo z ugovori o vsebinski praznini ter skušajo prikazati verige, ki okujejo ljudstva sveta, da se najdejo skupaj tudi na poti v digitalno jetnišnico:
copy©left
Blog, celostno
-
Oglasna sporočila
Zadnji komentarji