Apollo

Bitcoin je 3. Januarja letos dopolnil tri leta, od kar je bil prvič predstavljen javnosti. Pri ljudeh vzbuja podobne občutke ter reakcije kot internet – ponavadi je zgolj ogledalo filozofije lastnika menja o njem. Sam se bom skušal izogniti temu. Z dokaj preprosto idejo in odprto implementacijo se mu je namreč uspelo zavihteti na vrh upov o anonimnem, elektronskem denarju, ki ne bi bil v lasti nikogar in bil hkrati neuničljiv nasproti tradicionalnim centrom moči, ki zdaj diktirajo dovoljeno izbiro vrste ‘menjalnih kart‘ oz. vrste valut za uporabo na trgih. Kljub svetlim obetom in povečini uspešno premaganim oviram, ki so uničile prejšnje poskuse z elektronskim denarjem, pa ga še čakajo praktični preizkusi, ki bodo šele potrdili te upe in v prihodnosti bomo videli ali so razvijalci uspeli napraviti dovolj robustno zasnovo za uspeh v teh težkih sodobnih pogojih, kot trdijo. Po treh letih pa vendarle lahko odgovorimo na večino ugovorov in težav, ki zbujajo ljudem dvome v to novo vrsto valute. Najprej pa moramo predstaviti osnove njegove arhitekture, ter besedo ali dve o znanih podatkih neznanega avtorja tega prelomnega protokola, Satoshi Nakamota, ki ga uporablja Bitcoin mreža.

Osnovna arhitektura in uporaba

Bitcoin je poenostavljeno rečeno ‘peer-to-peer‘ (P2P) mreža, podobna bolj znanim P2P mrežam hudourniške (torrent) skupnosti, ki uporablja kriptografske podpise za opravljanje transakcij med uporabniki, zaradi česar ga pojmujemo kot decentralizirani elektronski denar. Transakcije so sicer nekako neintuitivno nepovratne – v centraliziranem sistemu, kjer jih lahko tudi prekličemo, tega nismo navajeni - a to po drugi strani pomeni tudi, da so Bitcoini res v naši lasti, saj jih ne more nihče vzeti. Zaradi manjka centralnega nadzora, dobimo robustnost in neodvisnost od vladnega ali korporativnega nadzora, vse transakcije pa so javno objavljene na Bitcoin P2P mreži.  Opravljamo jih z odprto-kodnimi programi, ki se pogovarjajo s to mrežo. Samo število Bitcoinov je omejeno z odprtim algoritmom, ki upravlja tudi prihodnjo rast, saj je končna količina omejena na 21 milijon enot. Čeprav so transakcije javne, pa njegova zasnova, podobno kot pri gotovini, omogoča neko vrsto psevdo-anonimnosti.

Beri naprej »

Avtorski monopol, ki je v ti. časih prostega trga preživel do danes in ga v politični areni skušajo čislati skoraj kot rešitev ekonomskih problemov trenutnega kapitalizma, je v letu 2011-12 zopet v frontalni globalni ofenzivi.

Neskončen tok pritiska lastnikov vsebin postaja vseprisoten in z njim tudi zavest ter interpretacije navadnih ljudi o temi, ki je dolga desetletja zanimala predvsem, a ne izključno ‘digitalno javnost‘.

V Španiji so pravkar uvedli nov drakonski zakon varovanja teh monopolov in se s tem pridružili vrsti drugih držav, ki izvajajo reforme za zaščito avtorjev, kar so v resnici ukrepi za zaščito distributerjev in odličen način nadzora nad posameznikom. Seveda so zakon pomagali pisati ameriški diplomati, kar je razkril WikiLeaks, Le Monde pa je ta teden razkril grožnje odhajajočemu španskemu predsedniku Joseju Zapateru, da bo Španija pristala na ameriški trgovinski ‘črni listi‘, če jim tudi to pot ne bo uspelo uzakoniti teh omejitev osebnih svoboščin.

Švedska pa se zopet inovativno, čeprav malo obupano, bori proti prihajajoči plimi založniških interesov. Včeraj je njihova vlada namreč formalno sprejela obstoj religije, ki verjame v deljenje, konkretno v deljenje datotek, kot poroča BBC. Od Anonymousov do religije; stvari se odvijajo hitro.

Dvoličnost tega sistema postaja ljudem tako jasna, da Mladim Turkom na Youtubi omogoča briljanten komentar ti. ‘nuklearne opcije‘, ki jo planirajo internetni giganti v znak odpora proti novemu valu omejitvene zakonodaje, ko napovedujejo en dan brez Googla, AOLa, eBaya, Facebooka, foursquara, Linkedina, Mozille, PayPala, Twitterja, Wikipedije in Yahoo-ja – vsi ti namreč kanijo ugasniti svoje strežnike za en dan v znak protesta proti SOPA zakonodaji.

Izsiljevanje politike in parazitski krog, ki je načel demokratične institucije širom sveta, se odpira vsem na očeh, saj so internetni velikani do sedaj bili preponosni, da bi lobirali na način ‘stare‘ industrije, zdaj pa bodo prisiljeni plačati iz leta v leto venomer nove reforme in deregulacije njihovega sektorja, saj imajo politiki dovolj te ignorance denarnih potreb svojih bajno dragih političnih kampanj.

Kako nesmiselna je na nek način bitka proti korupciji, saj je korupcija sistem sam, verjetno najnazorneje kaže vsa zgodovina monopola nad ustvarjalnostjo človeške substance ali lastnikov vsebin, kot temu rečemo zdaj.

Rick Falvinge pa na Techdirtu zopet podaja briljanten esej, ki kliče po kritični točki, ki bi premagala definicijo skladnosti odprte družbe z monopoli, ter posledično opravila s (političnimi) monopoli na tako željnem prostem trgu. V njem opozori, da je institut ‘varovanja avtorskih pravic‘ bil vzpostavljen 4. maja 1557 v namen cenzure političnega disidentstva, ter opravi s smešnim argumentom o prepotrebni motivaciji za ustvarjanje.

Hkrati pa pokaže monopol kot cehovski instrument, ki so ga skušali zlorabljati že leta 1600 v francoskem tekstilnem cehu, ko so zahtevali hišne preiskave prebivalstva in njihovih garderobnih omar, zaradi izdelave zgolj cehom dovoljenih gumbov, ki pa so jih ‘konkurentje‘ izdelovali kar iz kosov oblek. Tako piratstvo gumbov so takrat kaznovali tudi z mučenjem in usmrtitvami, a to ‘ponarejevalcev‘ ni ustavilo.

Beri naprej »

Revolucionarno leto 2011 smo začeli v Tuniziji in pokrivali v mini-ciklusu ‘demokratična arabija‘, danes so gibanja ‘OccupyWorld‘ prisotna že v 87 državah sveta. Vseskozi smo videli podpise gibanja Otpor!, zdaj pa Srđa Popović, ki vodi zavod CANVAS, končno lahko javno govori o dolgoletnih stikih z opozicijo v Tuniziji in Egiptu. Znamenit simbol stisnjene pesti lahko vidimo tudi na najboljši strani celotnega occupy gibanja, na occupyseattle.org.

Ker je Otpor! sprva dobival sredstva in izobraževanja z denarjem ameriških davkoplačevalcev, so še zdaj nekateri prepričani, da je povezan s CIA. Tudi v spodnjem dokumentarcu zagovarjajo to tezo, hkrati s preprostimi pogledi, kot je opis napada jahačev kamel v Egiptu, kot odigranega prizora, namesto, da bi priznali kompleksnost – aktivnih protestnikov proti režimu je bilo manj kot 1 odstotek, a še vedno več, kot aktivnih zagovornikov režima, ki so jemali trenutek v svoje roke.

V predstavitvi revolucije v Tuniziji dokumentarec “The revolution business” sploh ne omenja ključne vloge tajne službe, ampak se osredotoča samo na knjigo “Od diktatorstva k demokraciji”, Gena Sharpa, iz leta 1993, ki navede 198 nenasilnih načinov za aktivni upor sistemu. Hugo Chavez je slednjega prestrašen obdolžil, da dela za CIA, v Rusiji pa so njegove knjige prepovedane.

Beri naprej »

Predlogi sprememb kazenskega zakonika, ki so predvidevali status pirata za vsakogar, ki pretoči neko količino del pod avtorsko zaščito in mu grozili z do tremi leti zapora, so bili zavrnjeni v državnem zboru, tako da je sprejetje teh sprememb zdaj zelo dvomljivo. In tu je že nov napad na svobodni svet – ACTA, o kateri bo kmalu glasoval tudi evropski parlament.

Dejstvo je, da upad industrijske proizvodnje razviti zahod postavlja na mesto, kjer je potrebno z njihove strani definirane ‘intelektualne pravice‘ do idej ščititi z vsemi sredstvi, saj si nihče ne zna več predstavljati drugačne ekonomije, kot so te ekonomije intelektualnega monopola. Težave, ki jih povzroča vojna za te pravice so mnogo plastne, od kršenja zasebnosti, do preganja posameznikov in skupin.

Beri naprej »

Pri brainpickings.org so opozorili na novo knjigo Iaina McGilchrista, The Master and His Emissary: The Divided Brain and the Making of the Western World, v kateri se poglobi v razlike med dvema možganskima hemisferama. Popularna vednost ju sicer loči kot hemisfero za jezik in hemisfero za domišljijo, kar je napačno, saj sta potrebni obe dve za pojav teh fenomenov.

Glavna kost knjige je argument, da sodobna družba pomembno — in nevarno — daje prednost levi strani možganov, zaradi česar dobimo kulturo vklenjeno v togost in birokracijo, katero vodi zgolj samo-interes in je zaradi tega v končnem rezultatu onemogočena z lastnim neravnotežjem. Beri naprej »

Dyske Suematsu nam je včeraj predstavil miselno potovanje k pravim vzrokom pomanjkanja služb na dyske.com – učinkovitost. Zgodovino vidi kot prehajanje od manj učinkovitih k bolj učinkovitim načinom organiziranja dela, kjer imamo v zadnjem stoletju najtrdnejše temelje učinkovitosti do sedaj – moderno tehnologijo. Če vzamemo novinarje, ki so se včasih drenjali v ducatih ali stotnijah okoli istega dogodka, dandanes peščica preostalih elektronsko kopijpasta iste vire v rahlih različicah. Tudi predmet kot je stol, je včasih oblikovalo precej več ljudi, danes pa se isti model prodaja po vsem svetu v Ikei, enak hamburger v McDonaldu in enak kofe v Starbucksu.

Vzorec, ki so ga poimenovali “zakon moči“, ali “vladavina 20-80“, je prisoten vsepovsod. 20 odstotkov ljudi si lasti 80 odstotkov svetovnega bogastva in 20 odstotkov spletnih strani dobi 80 odstotkov vsega prometa na internetu. Ob oblikovanju novega trga teh značilnosti še ni, a učinkovitosti moderne informacijske tehnologije pospeši njegov pojav. Ko se trg šele vzpostavlja in še ni ni učinkovit, je vstop vanj precej lažji, kot pozneje, ko se že pojavi zakon moči.

Beri naprej »

Koliko pogovorov o ‘resničnih’ stvareh so vzbudili ti protesti. Toliko interpretacij istih stvari. Zdaj pa je čas še za rešitve.

Zato pozivam k javnemu možganskemu trustu, thinktanku, ki se še ni izneveril svojemu poslanstvu razmišljati nemogoče (ter pod krinko ne prodaja percepcij javnosti) v nalogi, kako izkoristiti tehnologijo mreže in širše, da ustvarimo novo kvaliteto človeškega življenja.

Beri naprej »

Danes je bil lep dan. Lep dan za družbeno organiziranje in udejstvovanje. Tudi v Sloveniji smo presegli minimalno kritično točko, da so se zbrali ljudje, sicer različnih ozadij in interpretacij, ki pa vendarle čutijo skupno stisko, le artikulirati celoskupnih razlogov za to počutje, prav vsi ne morejo v takšnem obsegu, kot bi to radi novinarji in pasivni sodržavljani. Apatičnemu je namreč prvo vprašanje, kaj boste pa dosegli in seveda ne more vedeti tega, saj zaradi neudeležbe ni član viharnih ljudskih energij, ki skupaj razpravljajo in izobražujejo drug drugega, da znamo probleme tudi definirati in le zgolj pasivno sprejemati rešitev naših finančnih gospodarjev.

Beri naprej »

S prihodom Mreže, se je spremenila vrednost vseh stvari. Nekatere so postale bolj pomembne, nekatere celo nepomembne. Televizija, kot medij, je gotovo veliko izgubila, saj imajo današnje generacije možnost takšnega razkošja, da so kar brez nje – kar pa ni bilo mogoče, ko je televizija, poleg radia in časopisov, bila med redkimi možnostmi prenosa informacij. Seveda to v celoti velja zgolj za peščico, saj je preveč ljudi še vedno v logiki 20. stoletja, kar v Sloveniji dokazuje 24ur.com, ki je najbolj obiskani spletni naslov že vrsto let.

Vprašanje, ki nas zanima, pa je, ali se zaradi mreže nekaj podobnega dogaja tudi s službami?

Prvi ga je nehote postavil Ned Ludd, angleški tkalec, ko je leta 1779 razbil dva okvirja za tkanje. Ta dogodek je trideset let pozneje družbeno gibanje imenovano ludisti predstavljalo kot upor proti strojem, ki jim jemljejo delo in način življenja. To je tudi čas iz katerega izvira sam koncept službe. Šele vzpon poslovnih korporacij v zgodnji renesansi, je prinesel idejo organizacije, ki ima sposobnost preživeti daljšo dobo od enega človeškega življenja, podobno kot je to v srednjem veku uspelo cerkvi in lokalnim oblastem. Najstarejša korporacija sicer datira leta 1347 na Švedskem, a večina izumirajočih ima skupno vsaj zastarelo idejo, da do dobička vodi sprememba človeka v avtomat, logika, ki jo je do konca pripeljal Henry Ford z tako znamenito podobo Charlija Chaplina in tekočega traku.

Beri naprej »

Devet mesecev po pričetku izhajanja diplomatskih depeš veleposlaništev ZDA po vsem svetu, ki jih je WikiLeaks najverjetneje posredoval vojak iz Iraka, Bradley Manning, so le-te, po skoraj neverjetnem spletu okoliščin pristale v celoti in ne redaktrirane v javni domeni na internetu in zdaj, po razkritju, tudi na WikiLeaksovih strežnikih.

Kako je torej največja zbirka zaupnih dokumentov pristala v javni domeni?

Po pričevanju Niegela Parrya, naj bil on prva oseba, ki mu je uspelo razvozlati uganko in odkleniti arhiv. Glavni namig je namreč objavil kar novinar Guardiana, David Leigh, ki je februarja letos objavil knjigo o svojem sodelovanju z WikiLeaks (WL) Knjiga je bila še ena od mnogih, ki so hitele služiti denar na račun svetovne pozornosti. V njej je s ponosom v 11. poglavju razkril geslo za šifrirano datoteko z bazo vseh odtujenih diplomatskih depeš, ki mu jo je dal Julian Assange in je vsebovalo kar 58 znakov. Če o zlonamernosti razkrivanja načina sestavljanja gesel neke osebe sploh ne razpravljamo, je objavljanje takšnih gesel gotovo neumnost brez primere.

Beri naprej »

Med čakanjem na morebitno izgubo moči in nadzora nad News International, Ruperta Murdocha, je Adam Curtis z mini dokumentarcem spomnil na pozabljeno zgodbo o padcu britanskega medijskega mogula v 60tih letih, Cecila Kinga. King je bil lastnik Daily Mirrora in več kot 200 drugih publikacij. Na vrhuncu svoje moči je postal megalomanski in skušal rešiti Veliko Britanijo pred skorajšnjo katastrofo, ter doseči to, kar bi v učinku bilo prevrat, saj bi sam zasedel prvi stol ‘tehnične‘ vlade, ki bi reševala kraljevino. Za to, da bi zrušil laburistično vlado, ki ji je sprva pomagal na oblast, je prekršil nekaj nenapisanih pravil (npr. obtožil pijanstva enega izmed ministrov) ter sprl med sabo medije, politike in bankirje iz ‘City-a‘.

Kot priznava sam avtor, je zadeva še v grobem rezu, a več kot dveh, treh očitkov si ne zasluži – že zaradi bogastva, ki ga nudi s časovno oddaljenim vpogledom na padec medijskega tajkuna/barona.

Za ogled obišči: THE DOWNFALL OF A PRESS BARON

Konec januarja pa je Curtis posvetil čas zelo obširnemu članku o Murdochu, izdatno podkrepljenem z video prispevki iz BBCjevega arhiva. Naslov, ki zavaja: RUPERT MURDOCH – A PORTRAIT OF SATAN.

Spletno gibanje ”Anonymous”, ”internetna nadzavest”, ki je po finančni blokadi WikiLeaks, s strani mastodontov kreditne industrije, postalo izredno poudarjeno politično gibanje, je v preteklih mesecih napovedalo vojno celotnemu sistemu. Če je v letih 2006-10 bilo vpleteno v 14. večjih kampanj, so jih zgolj letos izvedli že 13., od katerih je zadnja gotovo največja – imenovana ”AntiSec(urity)” in inspirirana s 50-dnevnim pohodom odpadniške skupine ”Lulzsec”, ki ji je uspelo osramotiti pomembne varnostne, vladne in korporativne družbe. Samo v operaciji AntiSec je bilo preko 15 večjih vdorov, vse od zadnjega vdora v internetno enoto italijanske policije, do vdora v NATO, Monsanta ali 90.000 mailov vojaškega podizvajalca Booz Allena in Murdochovega Suna, kjer so ga na naslovnici proglasili kar za mrtvega.

Izplen odziva s strani vladnih služb je zaenkrat nekaj aretiranih 16-letnih mulcev po različnih državah sveta. Legenda elektronske varnosti, Bruce Schneier, pravi, da nismo priča nikakršni hekerski epidemiji, stvari so vedno bile tako slabe in za strokovnjake informacijske varnosti zadnji razpleti niso niti tako zelo zanimivi. Vseeno so letos nominirani za Pwni nagrado, skupaj z bratskimi Lulzsec, Bradleyem Manningom in vladnim črvom Stuxnetom, vsi v kategoriji ‘Epic 0wnage’. Pwni nagrade podeljujejo od leta 2007 za tako vrhunske, kot najbolj spodletele dosežke na področju informacijske varnosti. Sony je gotov zamagovalec v kategoriji ‘Most Epic FAIL’, saj je edini nominirani, medtem ko bo RSA Security verjetno zaslužila nagrado za ‘Lamest vendor response’ za podcenjevanje SecureID hacka.

Anonymous, pa kot vedno, odlično obvladajo veščine agitpropa in snemajo vrhunske filme, ki kličejo k nenasilnem in mirnem prevratu sistema. Tej točki nekateri sicer oporekajo z argumentom, da DDoS napadi niso nenasilno dejanje in tudi zadnji pohod vdorov, ki jih je pripeljal do pripoznavanja z njihove strani tako osovraženega pojma ‘nacionalne varnosti‘, zaradi katerega ne bodo objavili vseh dokumentov, ki so jih pridobili na svojih nelegalnih vdorih v sisteme vlad in korporacij širom sveta, verjetno ne kaže na etično čistost njihovih dejanj.

Je naslov novega tridelnega dokumentarca Adama Curtisa, o vzponu strojev – računalnikov – v človeški družbi. Njegove filmske stvaritve na zelo zanimiv način so-postavljajo navidezno nepovezane dogodke iz naše bližnje preteklosti, ki pa vendarle skupno vzeto pripovedujejo zgodbo o razvoju razumevanja družbe in popolne svobode ter na nek način oblikujejo naš horizont. Vedno pa se trudi razbiti mite velikih zgodb, ki so uporabljene za upravljanje družbe in ljudi. V svojem opusu ima že veliko odličnih dokumentarnih serij, od katerih velja izpostaviti vsaj “Past – ali kaj se je zgodilo z našimi sanjami o svobodi” in “Stoletje sebstva“.

Zadnja serija je dobila naslov po pesmi Richarda Brautigana, “All Watched Over by Machines of Loving Grace” — ki preroško pripoveduje o kibernetični prihodnosti, ko bodo elektronske naprave penetrirale ves univerzum. V njej se Curtis kritično zoperstavi ideologiji tehno-utopičnih gibanj, ki verjamejo v možnost pozitivnega vpliva računalnikov na demokracijo in moč. Poleg komodifikacije odnosov, trdi, da je ta ideologija izpraznjena, saj ne ponuja odgovorov, kam naprej. Gre še dlje, saj eno epizodo skoraj v celoti posveti zablodi o obstoju naravnega ravnovesja in destruktivnem zanikanju avtoritete v samo-organiziranih skupinah. Marsikje so njegova opozorila na mestu, a velikokrat za barvitejši opis potegne kar s širokim čopičem in hkrati sam ne ponuja odgovorov, ki jih zahteva od drugih. Poleg odličnega izbora glasbe, pa si je njegove video eseje vedno užitek pogledati.

Beri naprej »

Ideja, da bodo halucinogene droge ozdravile ta svet velike večine navidezne realnosti ega, vsekakor ni nova, jo pa na novo izražajo moderni znanstveniki. Ker se skušajo izogniti evangelizaciji prvotnih popularizatorjev iz 60′ let prejšnjega stoletja, predvsem Terenca McKenne, dandanes prihajajo njihove raziskave na prve strani New York Timesa in v ugledne znanstvene revije, kot je Scientific American. Največ latence ima molekula imenovana DMT (Dimethyltryptamine). Najdemo jo v rastlinah, poleg tega pa je celo edina psiho-aktivna substanca, ki se v sledovih naravno pojavlja v človeških možganih in drugih sesalcih. Kar ti znanstveniki jasno ločujejo nasproti prvotnim popularizatorjem, so velika tveganja, ki so povezana z uživanjem teh snovi. Izraelski psiholog Benny Shanon, ki je pil Ayahuasca čaj več kot 100x, npr. navaja opozorilo amazonskega šamana; le-ti so izvorno pili ta čaj z DMT substanco, da je lahko ayahuasca “najslabša od lažnivcev“, ki pusti nekatere uporabnike zakopane v blodnjah.

Od 70′ let naprej je bila substanca prepovedana in zato je zamrlo tudi znanstveno preiskovanje. Leta 1990 pa je mehiški psihiater Rick Strassman pričel s testiranjem v iskanju povezave z endogenim DMTjem in mističnimi izkušnjami. Mnogi izmed 60tih vključenih v testiranja so poročali o blaženi stopitvi z močno svetlobo ali o prisotnosti močnega, bogu podobnega bitja. Kar 25 subjektov pa je izkusilo ‘stranske učinke‘ kot so halucinacije o vesoljcih v oblikah robotov, insektov ali reptilov. Nekaterih sploh ni mogel prepričati, da vesoljci niso bili stvarni. Zaradi tega je tudi prenehal s testiranji.

Beri naprej »

Po tem, ko je ves svet zamudil reformni trenutek poloma modernega financiranja, smo zdaj na vrsti ljudje, da kot človeški kapital poplačamo neodplačljivi sistemski dolg. Super referendumski dan, kot po ameriško imenujemo 5. junij, ko bomo ljudje menda odločili o tem, ali bomo zmagali prihodnost, je naš simbol tega. A tudi to poimenovanje, da bomo zmagali, je še en amerikanizem v slovenski politiki, neposredno iz letošnjega naziva Obame kongresu o stanju njihove unije. Dobro je ta evfemizen izzval eden izmed vladnih politikov (po nareku ‘marketing oddelka‘?): koga pa bomo zmagal? A tiste, ki delajo za 2 evra na mesec? Zmagaš lahko le, če delaš za 1 evro na mesec. In namesto tudi vsaj poizkusa razmišljanja izven kocke real kapitalizma/demokracije, se raje skušamo udinjati diktatu priznanih svetovnih ekonomistov in njihovih bank, ter po hlapčevsko prepisovati vse te nerealne zakone o obvezi 40 urnega delavnika pri 65 letih.

Namesto načina razmišljanja, da samo zavržemo naše starce, ko so iztrošeni (kapital) na smetišče zgodovine, jih moramo raje vključiti nazaj v družbo in službo ter izkoristiti njihov izkustveni potencial. Nerealno je svobodnim ljudem zapovedovati 40 urne delavnike, pa naj bodo tega sposobni ali ne. To pa zato, ker je samo-izbrana vrednota vredna nepopisno več kot vsiljena. Če lahko delajo en dan v tednu, a je to nemogoče, ali pa mora biti zapovedano?

Beri naprej »