Abolirajmo levo in desno


Abolicija je razveljava in razveljavljamo levico ter desnico. To je vse, vso fizično prisotnost ali besedno utemeljenost, nikakor pa ne razveljavljamo intimnega prepričanja ali razpravljanja o tej temi, dokler je potrebno. In dejstvo je, da imajo izvoljeni preveč pravic, ljudje pa premalo. Demokracija, kot sistem delegiranja večine, oz. vseh pravic je passe. Presegel ga je zvit pravniški um korporacije, ki je prvi podal zahtevo po novih pravicah novim organom družbe pred več kot 150temi leti, kar je na koncu poti pripeljalo do deregulacije in prepustivi državnih centrov moči privatni nameri, vse s precej pogosto obrazložitvijo o boljšem gospodarju.

Razvoj statusa pravnih oseb je pripeljal k centralnemu prepričanju te dobe, da privatna iniciativa bolje gospodari kot država. Iz tega bo sledil logičen sklep, da enako velja tudi za precej večja področja države, kot smo si to do sedaj predstavljali.

To seveda niso nove ideje – njihove kali so prakticirali v veliko primerih. A po postmodernistični ponavljajoči mori se zdaj končno odpira alternativa kapitalizmu kot ga poznamo po koncu komunizma in ta ima dejansko vsebino in ne tihe želje, pač pa glasno zahtevo. Kjer obstaja način, da lahko lokalna skupnost sama, brez delegiranja pravic, skrbi za porabo državnega denarja, smo že korak bližje. Ko pa imamo mesta, ki med sabo tekmujejo v izpopoljenosti v različnih disciplinah za svoje občane smo zopet še bližje potencialni moči človeškega virtualnega.

In res obstajajo načini, da ljudje odločajo o marsičem ali vsem na nivojih od spodaj prek transparentnosti naprej do najvišjih eteralnih nivojev. Nekateri se celo že prakticirajo, npr. v južni ameriki ali mednarodnih institucijah interneta so prisotne forme organiziranja, temelječe na iniciativi in decetraliziranosti, kjer je ta mogoča. Pogostejši in uspešnejši bodo ti pristopi, bolj bodo ljudje videli, da je vendar še nekaj po kapitalizmu. in strankarstvu, neumnosti, ne… Novi svet je mogoč in nujen. Kot je človek razdeljen na levo in desno skupaj več kot seštevek, tako bo koncept, izumljen v demokraciji, kar se politike tiče, zamrl v skoraj vseh nam danes znanih oblikah. Res je, kar je, ne pa tisto kar bo. In dokler ne bo širše podpore tem idejam, ne bomo verjeli, da so zmagali.

Nazaj k konkretnim idejam. S tem ko govorimo o transparentnosti bi morali naravnost govoriti o denarju. To niso socialistične samoupravne utopije. V tem info-tehnološkem svetu obstaja možnost aktivnega soodločanja državljanov, ki ni skrčena na glasovnici kot vrhovna vrlina, pač pa ponujena z orodji podobnim referendumom. Kot smo zmanjšali cene prevoza in skoraj izničili ceno komunikacije, tako bomo pocenili demokracijo v nekaj novega, pa še vedno zasidranega v starih kulturah. Paradigma, ki se obeta, je samo na videz podobna že videnemu v ljudskih gibanjih, ali pripoznanju pravnega statusa javnemu. Resnici na ljubo jo okuša samo peščica v zgodovinah, ostalim pa je manj svetla, ali celo brljivka. Zato je najlažje pogumne poizkuse iskanja in zaletavanja individumov označiti kot komunizme, črne ali kaj drugega iz binarnega okostja.

In kjer imajo ljudje aktivno kontrolo ter udeležbo pri denarju je kraj, kjer se začenja demokracija, in kje je to lažje kot v tem, kar obljublja moderna info-družba? Zatorej je čas za prve pogumne korake, k vzpostavljanju in iskanju modelov, ki politiki jemljejo denar in eventuelno tudi krajevne zakone. Naj bo centraliziranost tam, kjer je nujno potrebna – sprememba pričakovanj iz ene binarnosti v drugo, ki ni več v ekskluzivni domeni poljudne elite, katera nas uspe prepričati, da je centraliziranost edini način. Ob tem pa je tisto, kar bo združilo svet, sicer ni svetovni parlament, pač pa bo še vedno opozicija, ki tvori celoto. In v veliko veselje bo tedaj ljudem spoznavati desno in levo stran.

, , , , ,

  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !