Perspektive prostega in odprtega programja


Dolgo sem se ubadal s tem, kaj je novega, kaj je paradigmatska spremeba, ki jo prinaša s sabo moderna info-tehnologija. Vedel sem, da to ni novost na način neprepoznavnosti, na način, ki ne bi bil ukoreninjen v starodavnih človeških kulturah, da je torej nekaj prisotnega v kulturi že od davnih časov, a je dobil novo perspektivo in prezenco ravno v naših časih. Kljub temu, da tega nisem znal poimenovat, ne usmerit raziskovanja, sem na njegove manifestacije trčil kar naprej in v času, ko sem na študiju filozofije ujel pogled na teoretske strukture naše družbe sem ga povezoval z marsičem. Vodilno usmeritev mi je podala družba, ki je pod vodstvom Stallmana tudi izoblikovala svoje skupne poglede na njihovo osnovno dejavnost – odprto kodno programiranje. V tekstih, ki opisujejo fenomen tega altruističnega razvoja, so se vsaj v začetnih obdobjih pojavljale utopije, želje in druge nestvarnosti; leta raziskovanj in empiričnih, statističnih in drugačnih znanstvenih sredstev, pa so prinesle bolj umirjen pogled, na to hitro razvijajoča se gibanja moderne družbe. A osnovni toni in termini so ostali enaki, čeprav so spreminjala imena. Vse to me je popeljalo do ideje, ali raje prej vprašanja, kaj je tisto, kar omogoča vso to opisano in prakticirano ‘odprtost’, ki je eden najznačilnejših terminov teh gibanj.

Odprtost ali svoboda pa nista novi stvari. Četudi jih ne bi še izkusili, so v jeziku in od tam imajo notranjo, skoraj že instinktivno veljavo oziroma pomen. Ker nisem hotel zaiti na polje družbene kritike in sistemov tudi nisem imel orodja za razdelavo teh konceptov, to polje pa je kljub genialnosti in posledičnem premikanju zgodovine posameznih akterjev, posejano predvsem z dimnimi zavesami in diverzijami. karl marx Karl Marx je prvi identificiral pojavljanje koncepta javnih dobrin zaključnega v prehodu iz fevdalizma v kapitalizem. Velik občudovalec in analist tega novega sistema, je bil tudi vizionar. Še za današnjo dobo je sanjal nemogoče, kaj po kapitalizmu? Če bi skiciral na hitro, tako za razumevanje mojega izhodišča, je demokracija pojedla vse zmešnjave in nesporazume o novih sistemih, ki so pobile in zlomile toliko oseb prejšnjega stoletja. Za preprostejšo razumevanje privzemimo, da so leve stranke v demokraciji komunizem/socializem in desne fašizem/aristokracija ter da je svoboda, ki jo generira demokracija, samo utvara. Marxova vizija je tudi ostala zgolj vizija, a do neke mere uresničena bolj v demokraciji, kot v vmesnih ‘leninističnih’ sistemih.

Temeljni očitek Marxa kapitalizmu je bil odtujenost dela, oziroma učinek, ki ga način proizvodnje odtiskuje na delavcu in ki je označen z odtujenostjo proizvoda od delavca. V veliki meri, bi lahko trdili, da je to res in da je še danes to eden glavnih vzrokov nestabilnega psihičnega življenja delavcev, ki so ujeti v formi, kjer so plačani za čas, ki ga dajo nekomu drugemu. Kljub temu, da je ta način organiziranja dela prinesel velike uspehe in slavo najmočnejšim, pa se dandanes ta koncept ruši vase zaradi napredka kapitalizma samega. Iz časov proizvodnih hal Marxa smo prišli do začasnih zaposlitev. Poleg preveč ekskluzivističnega pristopa k proizvodnji s kupovanjem časa, pa smo v moderni družbi precej razvili tudi formalno in neformalno prostovoljno obliko dela. Medtem, ko prvi, odtujeni način, s svojo spremembo časovne okupacije iz vseživljenskega na projektno delo, prinaša razdrobljeni in distrubuirani trg dela in s svojo časovno omejenostjo ne spreminja več človeških življenj v monotonost, pa drugi način prinaša znatne novosti, kar se tiče ekonomske zgodovine. Prostovoljno delo namreč ni več vrednoteno apriori po denarnih merilih, pač pa prvenstveno iz kreativnega in odloč(il)nega prispevka nazaj k skupnosti.

Zdaj pa je čas, da v ta kontekst vključimo tudi sodobne info-tehnologije, oziroma tisti del, ki nas najbolj fascinira, odprto kodno gibanje. V obsežni raziskavi, ki so jo naredili na univerzi MIT, z naslovom “Motivations to contribute to F/OSS projects” in objavljeni v “Perspectives On Free And Open Source Software”, so kot glavni razlog motivacije odprto kodnih programerjev našli kreativnost. Več kot 61 odstotkov programerjev, ki so odgovorili na anketo, je izjavilo, da je njihova participacija v trenutnem odprto kodnem projektu tudi njihova najbolj, oziroma enaka njihovi najbolj kreativni izkušnji, glede na dotedanje življenje. Vsi ostali vzroki za motivacijo, ki so prisotni pri ljudeh, so bili prisotni tudi pri teh programerjih. Kar je šokantno v tej ugotovitvi, pa ni zgolj nenavadno visok odstotek te kreativnostne motivacije, pač pa mogoči razlogi, ki tičijo za tem velikim odstotkom. Kako torej, da se za to ti. altruistično dejavnostjo skrivajo prevladujoče motivi iz kreativnosti? Podobna raziskava, ki bi takšne vzroke iskala pri formalno zaposlenih programerjih pravzaprav ni potrebna, saj odstotek pri njih ne mora biti na nek način drugačen, saj niso le motivacije drugačne, ampak tudi pogoji. Sam bi iz tega preprostega a pomembnega podatka zaključil, da prinaša programerjem v odprto kodni skupnosti njihova kreativnost, ki jo lahko izkazujejo s sodelovanjem pri teh projektih, tolikšno osebno zadovoljstvo, kot je to prisotno pri sorodnih prostovoljnih projektih.

Edina razlika, ki se kaže med tema dvema sorodnima gibanjema, pa je vpliv na svet. Prostovoljne organizacije, kljub nekaterim visoko instuticializiranim organizacijam, pravzaprav v večji meri nimajo več kot lokalnega efekta, kjer delujejo. Odprto kodna gibanja pa imajo že zaradi narave trenutnega tehnološkega razvoja globalno pristonost in tekmujejo z bolj tradicionalno, ali v Marxovi okarakterizaciji, kapitalistično vodenimi podjetji na trgu programov. Še več, vedno manj je področij, ki ga ne bi zaznamovala, se ga dotaknila ali celo v celoti prevzela. Razumljivo so zato tudi tiha grožnja tistim, ki ustvarjajo največje dobičke v zgodovini človeštva, saj so te, lahko bi jih popularno imenovali, al-kaidovske celice zelo distrubuirane, paralelne in prihajajo vedno nove. Vse to zaenkrat še ni pripeljalo do večjih ekskalacij, čeprav so pritiski vedno bolj abotni in neživljenski. Očitno je pravo postalo eden najimenitnejših ogledal te družbe in njenih paradoksnosti v oklepanju poznanega in trdnega. Od biotehnološkega patentiranja življenja do patentiranja programov ali uporab, pravzaprav ni tako daleč in oboje ima še preveč skupnega s tisto Marxovo ugotovitvijo o identifikaciji javnih dobrin kot konceptov, ki so napolnile motor kapitalizma.

Skozi počasno transformacijo se morda obeta nov družbeni red in pogodba. Svet, kjer obstaja eksluzivistični način dela skozi pogodbo in menjavo denarja za suženjski odnos, ni več mogoč. In kot pravi William Gibson: “The future is here. It’s just not evenly distributed.” Že zdaj smo priča formiranju takšne družbe in skozi omajanje in samo-omejitev kapitalističnih najemniških odnosov, ki jih bodo pospešile anomalije, kot je naprimer dejstvo, da ameriška vojska v iraku ‘outsourca’ svojo poglavitno dejavnost – varovanje, bomo priča vzponu alternativnega in nikakor ne ekskluzivističnega redu. Kajti sužnji bodo vedno dokler bodo ljudje tako hoteli. Vzporedno se razvijajo modeli, ki bi jih preprosto opisali podobnim idejam o temeljnem osebnem dohodku nadgrajenim z enačico ti. governing citizenshipa nad javnim poslovanjem ter trenutnim trendom začasnih del.

Seveda je iluzorno pričakovati, da se bo odtujeni najemniški odnos razkrojil, legitimno pa je zahtevati zmanjšanje njegove vloge kot vodilne v proizvodnih procesih. Kajti kot je iluzija o popolni decentraliziranosti družbe zgrešena in nevarna, je enako nevarna in zgrešena iluzija o popolni centraliziranosti družbe. Kredo, ki se spreminja mora iti v smeri optimalne centralizacije le tam in zgolj tam, kjer je ta potrebna in ne obratno, kot je bilo do sedaj.

, , , ,

  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !