Vsi smo savanti rainman


kazanPopularno zanimanje za motnjo imenovano avtizem, buri domišljijo avtorjev že dolgo, še posebej, od kar so začeli pisati knjige kar avtisti sami. Preveč posplošimo, če privzamemo zgolj popularno razumevanje o spektakularnih sposobnosti nekaterih, ki izgledajo prav ‘nečloveške‘, presegajoče ‘navadne‘, končne ljudi. Bolj se ne bi mogli motiti. Fascinacija izvira iz preprostega dejstva, da smo si v tem ‘podatek-ne pomen‘ (misel je pred besedo) potvorjenem razumevanju kot ogledala. Rainman je naše ogledalo in po svoji pravici najbolj znana avtistična oseba*. Hitrost njegovih odgovorov na obisku na Oxfordu in nepovezanost podatkov, ki jih od njega zahtevajo študenti, nadgradi z erudističnim poznavanjem podrobnosti, ki skoraj jemljejo zdrav razum ob začudenju. Pa vendar te ‘nadnaravne‘ sposobnosti prihajajo z veliko napako, če jo lahko tako imenujemo. Sposobnost sinteze podatkov za proizvajanje novega znanja je v teh primerih največ čudna, kolikor se sploh pojavlja. To je nekakšna cena in tudi tu obstajajo izjeme - Daniel Tammet, The Boy With The Incredible Brain (gVideo), ki je sposoben nekakšne napredne vrste sinteze, da ji navadni smrtniki težko sledimo.

*izkaže se, da Kim Peek sploh ni oseba z avtizmom, ampak naj bi imel sindrom FG. Prosto po wikipediji. Še lepše rečeno pa je savant. Velik učenjak.

Sposobni in ‘normalni‘ ljudje verjamemo v našo precej naprednejšo sposobnost sinteze in uvida, pa vendarle omejeno. V to nas prepričujejo vsakodnevne napake, ki jih imajo včasih tudi ‘nezmotljivi‘ ljudje. Sam sem danes izvedel že za dve takšni stvari.

Prva je precej pesniška, a zame je nabita z mnogimi pomeni, namreč da si lahko celo relativno razumno predstavljamo, da smo vsi v resnici nekakšne Kapljice vode, saj to izhaja iz znanstvenega dejstva, da je človeško telo sestavljeno iz približno šestdeset odstotkov vode. Nikoli me namreč ni prešinil pomen tega, da je voda tako velik del naše resnice, tudi tega kaj smo. Kot klasično bolj slabo, a moderno odlično izobražena oseba, sem se pač nekje v ozadju zavedal podatka, nikoli pa mu dal pomena ali pozornosti. Pa tako fundamentalen kot je.

Drugi primer je zato banalen, saj mi nikakor ni uspelo zapreti filter vrečke s pravim čajem, kljub preprosti patenta je bila zame eno samo začudenje.

To še bolj potrdi občutek, da je razum v svoji omejenosti res edina zloba tega sveta, ko zavzame totalitarno pozicijo boga. Edino zavest je lahko prisotna pri obeh, tako umu kot občutkih in zgolj skupaj prinašajo odrešitev vsakemu posebej in nam vsem. Zavesti pa ni brez prisotnosti – stanja, ki nam tako kompletno rado uhaja v naši dobi gedžetov in svetlečih luči. Prisotnost je namreč edino in vse, kar si lahko lastimo in resnično imamo, vse drugo je ob smrti očitna iluzija. Še celice se ob sedmih letih obnovijo in popolnoma zamenjajo, te torej zapustijo po lastniški logiki.

In prisotnost je ta trenutek.

Drugi del

Kmalu po mladostniških letih, nekje sredi študijskih, ljudje pozornost po neštetih pijanskih nočeh nenadoma obrnejo na svoje telo, ki v drugo postane svojevrstna fascinacija, manifestirajoča se v plodnih oblikah športov, umetnosti in vsega telesno povezanega. Razlogi so različni, a vzrok ne. Velika bitka med dvema viroma znanja znanja, bi se lahko končala z pripoznanjem obeh in tistega nad njima, ki ju povezuje, prisotnosti zavesti, pa se sile racionalizma še vedno tolčejo z empiristi, tako kot v vseh drugih oznakah. V resničnosti pa kakor od koga. In tu je vse bogastvo sveta, ki ga ljudje tako radi spregledajo v fokusih svojih bitk. A ni potem takem kar logično, da telo dobi svoj delež pozornosti, kakorkoli fetišizirana in brezavedna je.

Samo korak je oddaljen še trenutek, tisti ta se skriva v prisotnosti.

, , , , ,

  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !