Vsaka smrt ega je rojstvo boga


Pravkar se vračam od Kena poln preprostih in večnih resnic ter več kot simbolno očiščen nečesa tako starega, da še najbolj spominja na okamenel drek.

Kako lahkotno je, ko se otreseš sebe. In to dobesedno, ne kot pes. Nekaj, kar ljubiš delat. Tam se najdeš. A najprej moraš odvreči sebe. Jaz sem za danes odvrgel Janeza.

Beri naprej…

In mnogo več. Za sabo sem pustil tudi kar so ljudje storili Janezu in kar je Janez storil sam sebi. Luč, ki je posijala skozi mojo glavo do mojih pet in me razsvetlila kot modro kapljo vode, je pokazala na novo, kaj pomeni najti boga v sebi. Pred tem pa je bilo treba trinajst žoltavih rumeno zelenih skal razbit. Vendar ne na način, kot se ljudje razbijajo ponavadi, ampak s čisto močjo volje in vibracij.

Martin Kojc me je odrešil odgovornosti mojih dejanj, a ga nisem razumel, kot se ga čutil. Zdaj pa vem, da ni treba šest življenj klečat, da bi spoznal resnico. Vsaka smrt ega je rojstvo boga.

In če Janeza ni – vprašanje, ki se najbolj upira razumu – potem ostane samo še trenutek in nekaj, odsev boga v prisotnosti. Izvor akcije namreč ne more biti Janez, ko ga več ni in se še ni vrnil.

Življenje je plesalec in ti si ples, temu pravi Tolle.

Zakaj samopozaba? Obstaja samopozaba v igranju vlog in ta je pravzaprav samoiluzija. Imamo še samopozabo v trenutku, na primer športnih prireditvah, predstavah ter spretnostih, ljubljenju in igranju. In resnična je le druga, saj jo poznamo vsi v obliki presegajočih dosežkov v takšnih trenutkih. Vse to napeljuje, da so naše osebnosti pri presegajočih dosežkih induktivno posplošeno ponavadi velika motnja. Tudi zgodovina je norost, kot jo poznamo in seveda cilja na enako motnjo. Zato bi lahko sklepali, da je normalna oseba mitska entiteta in je državljan utopije.

V tem primeru pa se popolnoma spremeni naš subjektosrediščen svet vrednot. In s tem postavimo ego nazaj na pravo mesto, saj ne more imeti več normalnosti za žrtev. Na njegovo mesto pa postavimo iskanje nečesa višjega. Iskanje je ravno nasprotje zacementiranosti ega in je sposobno videt vsebino tudi v presledkih.

Kar mu da izredno prednost, saj je to, kar iščemo, lahko prisotno edinole v trenutku. Kjer ego in razum nikoli nista.

Če pustiš, da odpade napaberkovan skupek identitet, ki si jih manično svojiš, ostane zgolj svoboda trenutka. In v njej najdeš boga v sebi, saj ko sveti luč od glave do peta postanejo stvari skoraj neopisne, nanj pa lahko samo nakazuješ. Ponuja vse resnično. Zavest. In svet.

, , , ,

  1. #1 avtor Dajana dne 16. Mar. 2009, Ponedeljek - 23:28

    Vau. :)

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !