Dolg: Prvih pet tisoč let


Antropolog David Graeber je pred kratkim objavil esej o 5000 letih zgodovine dolga, tematike o kateri bo pravkar izšla celotna knjiga. V njem predstavlja zelo zanimiv pogled na ekonomske izvore modernega sveta, zato sem se ga odločil prevesti. (prvič objavljeno v Mute and Eurozine).

Dolg: prvih pet tisoč let

Skozi pet tisoč let zgodovine so bile z dolgovi vedno povezane institucije – naj bo to Mezopotamsko sveto kraljestvo, Mojzesovi jubileji, šeriatsko ali kanonično pravo – vse so postavljale nadzor nad potencialno katastrofalnimi družbenimi posledicami dolgov. Šele v moderni dobi pričenjamo videti ustvarjanje prvega učinkovitega planetarnega upravnega sistema, katerega vloga je zaščita interesov upnikov.

Besedilo, ki sledi, je del veliko večjega projekta raziskave dolga in dolžniškega denarja v človeški zgodovini. Prvi in prevladujoč zaključek tega projekta je, da v študijah ekonomske zgodovine običajno sistematično spregledamo vlogo nasilja, absolutno osrednjo vlogo vojn in suženjstva v ustvarjanju ter oblikovanju osnovnih institucij, ki jih zdaj imenujemo “ekonomija”. Še več – izvori so pomembni. Nasilje je morda nevidno, a ostaja vpisano v samo logiko našega ekonomskega zdravega razuma in očitno v samoumevno naravo institucij, ki preprosto ne bi nikoli obstajale zunaj monopola nasilja – in tudi s sistematično grožnjo nasilja – ki ga vzdržuje moderna država.

Naj začnem z institucijo suženjstva, katerega vloga je po mojem mnenju ključna. V večini primerov je suženjstvo videti kot posledica vojne. Včasih so vsi sužnji resnično vojni ujetniki in včasih niso, ampak skoraj vedno lahko vidimo vojno kot temelj in upravičenje institucije. Kar predaš, če se predaš v vojni, je tvoje življenje; tvoj osvojitelj te ima pravico ubiti in pogosto bo to tudi naredil. Če si izbere nasprotno, mu dobesedno dolguješ svoje življenje; dolg je zamišljen kot absoluten, neskončen in neodplačljiv. V principu lahko iztisne od tebe karkoli si želi in vsi dolgovi – obveznosti – ki jih morda imaš do drugih (tvojih prijateljev, družine, bivših političnih zavezništev) ali pa jih drugi morda dolgujejo tebi, so prepoznani kot popolnoma izničeni. Tvoj dolg do tvojega lastnika je vse kar zdaj obstaja.

Ta vrsta logike ima vsaj dvoje zelo zanimivih posledic, za katere bi lahko dejali, da tečejo v precej nasprotne smeri. Kot prvo, kar vemo vsi,  je tipična – morda določujoča – lastnost suženjstva to, da so lahko sužnji prodani in kupljeni. V tem primeru absolutni dolg ni več absoluten (v drugem kontekstu, tržnem). Pravzaprav ga je mogoče natančno kvantificirati. Obstaja dober razlog za domnevo, da je prav ta operacija v začetku omogočila nastanek nečesa podobnega današnji obliki denarja, ker se je to, kar antropologi imenujejo “primitiven denar”, ki ga najdemo v družbah brez države (peresa kot denar na Solomonovih otokih, Wampum Iroquoisov), večinoma uporabljal za dogovarjanje porok, reševanje krvnih maščevanj in urejanje drugih vrst odnosov med ljudmi in ne za kupovanje ter prodajo blaga. Na primer, če je suženjstvo dolg, potem dolg lahko vodi v suženjstvo. Babilonski kmet je morda plačal priročno ceno v srebru staršem svoje žene, da postane poroka uradna, a si je v nobenem pomenu ni tudi lastil. A vse to se bi spremenilo, če bi vzel posojilo. Če ne bi bil sposoben izpolniti svojih obveznosti, bi mu njegovi upniki najprej odvzeli njegovo ovco in pohištvo, potem njegovo hišo, polja in sadovnjake ter na koncu še ženo, otroke in celo njega samega kot dolžniškega tlačana dokler zadeve niso urejene (kar je z izginjanjem njegovih virov, seveda vedno bolj težko narediti). Dolg je ležaj tečaja, ki je omogočil zamisliti si denar v modernem smislu in je posledično omogočil ustvariti tudi, kar radi imenujemo trg: areno, kjer je mogoče kupiti ali prodati karkoli, ker so vsi objekti (kot sužnji) odrezani od njihovih prejšnjih družbenih odnosov in obstajajo samo v odnosu do denarja. Toda ob istem času lahko, kot sem omenil prej, dolžniška logika osvojiteljstva vleče tudi v drugo smer. Kralji so bili skozi zgodovino močno ambivalentni do dopuščanja logike dolga, ki bi popolnoma ušla izpod nadzora. To se ni dogajalo zato, ker bi bili sovražni do trgov. Nasprotno, običajno so jih spodbujali zaradi preprostega razloga, namreč da je vladajočim neprijetno dobiti vse kar potrebujejo (svilo, kolesa za kočije, jezike flamingov, lapis lazuli) neposredno od svojih podrejenih; precej lažje je spodbuditi trge in jih potem kupiti. Zgodnji trgi so pogosto sledili vojskam ali kraljevim spremstvom ali pa so bili ustanovljeni v bližini palač in na robovih vojaških taborov. To dejansko pomaga razložiti precej zagonetno obnašanje kraljevih dvorov: konec koncev, ker so kralji običajno nadzirali rudnike zlata in srebra, kaj natančno je bil smisel štempljanja njihovih obrazov na majhne delčke teh snovi, ki so jih potem dali civilni populaciji, ter jih znova zahtevali nazaj v obliki davkov? To ima smisel le, če je pobiranje davkov bil način, kako prisiliti vsakogar, da si pridobi kovance in posledično spodbuditi vzpon trgov, ki jih je bilo priročno imeti okoli sebe. A za naše trenutne namene je kritično vprašanje: kako so bili ti davki opravičeni? Zakaj so jim subjekti bili dožni, kateri dolg se je sprostil, ko so plačali? Tukaj se ponovno vrnemo na pravico osvojitelja. (Pravzaprav svobodnim državljanom antike – naj bo to Mezopotamija, Grčija ali Rim – pogosto ni bili potrebno plačevati neposrednih davkov prav iz razloga njihove svobode, a tukaj očitno poenostavljam.) Če je kralj trdil, da ima moč nad življenjem in smrtjo svojih podložnikov zaradi pravice osvojitelja, potem so dolgovi njegovih dolžnikov bili enako neskončni; in vsaj v tem kontekstu so bili tudi njihovi odnosi drug z drugim ali kar so bili dolžni drug drugemu, nepomembni. Vse kar je obstajalo je bil njihov odnos do kralja. To pa pojasnjuje zakaj so kralji in cesarji vedno poskušali urejati pravice, ki so jih nad sužnji imeli gospodarji in upniki nad dolžniki. Vedno so vztrajali vsaj na tem, da bi imeli moč, da tistih zapornikov, ki jim je že bilo prizaneseno za njihova življenja, njihovi gospodarji ne bi smeli več ubiti. V bistvu naj bi samo vladarji imeli arbitrarno moč nad življenjem in smrtjo. Ultimativni dolg nekoga je bil do države; bil je edini resnično neomejen, takšen, da je lahko podajal absolutne, kozmične terjatve.

Razlog, zakaj poudarjam to, je v tem, da je ta logika še vedno z nami. Ko govorimo o “družbi” (francoska družba, jamajška družba), govorimo zares o ljudeh organiziranih v eno narodno državo. To je tihi model. “Družbe” so v resnici države, logika države je logika osvajanja, logika osvajanja je ultimativno enaka logiki suženjstva. Res je, da se v rokah apologov države, to transformira v pojem bolj dobronamernega o “družbenega dolga”. Tukaj imamo pripovedovano majhno zgodbo, neke vrste mit. Vsi smo rojeni z neskončnim dolgom do družbe, ki nas je vzgojila, negovala, hranila in oblekla, do tistih že dolgo mrtvih, ki so izumili jezik in tradicije, do vseh tistih, ki so nam omogočili, da obstajamo. V starodavnih časih smo mislili, da vse to dolgujemo bogovom (poplačano je bilo v žrtvovanju, a žrtvovanje je v resnici bilo samo plačilo obresti – ultimativno je bilo odplačano s smrtjo). Pozneje je bil dolg posvojen s strani države, ki je sama božanska institucija, z zamenjavo žrtvovanja za davke in vojaške dolžnosti za dolg življenja. Denar, na način kako je upravljan, je preprosto konkretna oblika tega družbenega dolga. Keynesianci imajo radi to vrsto logike. Kot tudi razne linije socialistov, socialnih demokratov in celo kripto-fašistov kot je August Comte (prvi, kot mi je znano, ki je uporabil frazo “družbenega dolga”). A ta logika teče tudi skozi večino našega zdravega razuma: poglejte na primer frazo “plačati svoj družbeni dolg”, ali “čutil sem, da sem dolžan nekaj svoji državi”, ali “hotel sem dati nekaj nazaj”. Kot vedno v teh primerih, se medsebojne pravice in obveze, medsebojne obveznosti – vrste odnosov, ki jih lahko resnično svobodni ljudje ustvarijo drug z drugim – običajno subsumirajo v koncept “družbe”, kjer smo vsi enaki samo kot absolutni dolžniki pred (zdaj nevidno) figuro kralja, ki stoji na mestu naše matere in v podaljšku, človeštva.

Kar torej predlagam je, da dokler so trditve o neosebnem trgu in trditve o “družbi” pogosto vzporedne – in so gotovo nagnjenje k žongliranju naprej in nazaj na vse mogoče praktične načine – pa so obojne navsezadnje utemeljene na zelo podobni logiki nasilja. Niti ni to stvar zgolj zgodovinskih izvorov, ki jih je mogoče odpraviti z zamahom roke kot nepomembne: niti države, niti trgi ne morejo obstajati brez nenehne grožnje sile.

Lahko bi se torej vprašali, kaj je alternativa?

K zgodovini virtualnega denarja

Tukaj se lahko  vrnem na svojo izhodiščno točko: denar se prvotno ni pojavil v tej hladni, kovinski, neosebni obliki. Prvotno se pojavi v obliki merjenja, abstrakcije, a tudi kot razmerje (dolga in obveznosti) med človeškimi bitji. Pomembno je opozoriti, da je zgodovinsko blagovni denar vedno bil najbolj neposredno povezan z nasiljem. Kot je zapisal zgodovinar, “plemenita kovina [bullion] je pripomoček vojne in ne miroljubne trgovine”.[1]

Razlog je preprost. Blagovni denar, še posebej v obliki zlata ali srebra, se najbolj razlikuje od kreditnega denarja po eni spektakularni lastnosti: lahko se ga ukrade. Ker je palica zlata ali srebra predmet brez rodovnika, je bullion skozi večino zgodovine igral enako vlogo, kot sodobnemu trgovcu z mamili predstavlja kovček poln dolarskih bankovcev, je predmet brez zgodovine, ki bo skoraj kjerkoli sprejet v zameno za druge dragocenosti in to brez dodatnih vprašanj. Kot rezultat lahko vidimo zadnjih 5000 let človeške zgodovine kot zgodovine neke vrste menjavanja. Za kreditni sistem se zdi, da se dvigne ter postane dominanten v obdobjih relativnega družbenega miru, preko mreže zaupanja, pa naj ga ustanovijo države, ali v večini obdobij, nadnacionalne institucije, medtem ko plemenite kovine nadomestijo ta sistem v obdobjih za katere je značilno razširjeno ropanje. Plenilski sistemi posojil gotovo obstajajo v vseh obdobjih, vendar se zdi, da imajo najbolj škodljive posledice v obdobjih, ko je bilo denar najlažje pretvoriti v gotovino.

Tako naj za izhodiščno točko za vsak poskus opredelitve velikih ritmov, ki opredeljujejo trenutni zgodovinski trenutek, predlagam naslednjo razčlenitev evrazijske zgodovine v skladu z menjavanjem obdobij virtualnega in metalnega denarja:

I. Obdobje prvih agrarnih imperijev (3500-800 pr.n.št.). Dominantna oblika denarja: Virtualni kreditni denar

Naše najboljše informacije o izvorih denarja segajo do starodavne Mezopotamije,  vendar se zdi, da ni nekega posebnega vzroka, da bi stvari bile radikalno drugačne v faraonskem Egiptu, bronasto-dobni Kitajski ali dolini reke Ind. Mezopotamsko ekonomijo so obvladovale velike javne institucije (Templji in Palače), katerih birokratski administratorji so dejansko ustvarili račun denarja z vzpostavitvijo ustaljene protivrednosti med srebrom in osnovno poljščino, ječmenom. Dolgove so računali v srebru, a srebro se je redkokdaj uporabljalo pri poslih. Namesto tega so bila plačila opravljena s čemerkoli drugim, kar je bilo priročno in sprejemljivo. Večji dolgovi so bili kot poroštva zabeleženi na klinopisnih tablah in sta jih hranili obe stranki v transakciji.

Trgi so gotovo obstajali. Cene nekaterega blaga, ki ga niso proizvedli v holdingih Templjev ali Palač in tako niso bili predmet upravljanih cenovnih urnikov, so običajno nihale glede na nepredvidljivosti ponudbe in povpraševanja. Vendar se je večina dejanskih vsakodnevnih nakupov in prodaj, še posebej tistih, ki niso bila opravljena med popolnimi tujci, očitno opravila na kredit.

“Pivovarke” oz. lokalni gostilničarji so na primer stregli pivo in pogosto oddajali sobe; stranke so napolnile račun; običajno pa so celoten znesek poravnali v času žetve. Trgovci so verjetno delovali kot delujejo na majhnih trgih v Afriki ali centralni Aziji še danes, vzpostavljajo seznam zaupanja vrednih strank, katerim lahko odobrijo kredit. Navada denarja z obrestno mero prav tako izvira iz Sumerije – a je ostala nepoznana na primer v Egiptu. Obrestne mere, določene na 20 odstotkov, so ostale nespremenjene 2,000 let. (To ni bil znak vladnega nadzora trga: v tej fazi so bile takšne institucije tisto, kar je sploh omogočalo trge.) To pa je privedlo do nekaterih resnih družbenih težav. Še posebej v letih s slabo letino so kmetje postajali brezupno zadolženi pri bogatih in so morali predati svoje kmetije ter na koncu tudi člane družine v suženjstvo zaradi zadolženosti. Sčasoma je zaradi tega stanja očitno prišlo do družbene krize – te niso toliko vodile k družbenim vstajam, ampak so navadni ljudje zapuščali mesta in obljudena ozemlja, ter postajali pol-nomadski “banditi” in plenilci. Kmalu je postalo tradicionalno, da je vsak nov vladar pobrisal račune na čisto, preklical vse dolgove in razglasil splošno amnestijo oz. “svobodo”, da so se vsi vezani delavci lahko vrnili k svojim družinam. (Kar je pomembno tukaj je to, da prva beseda za “svobodo” poznana iz kateregakoli človeškega jezika, Sumerska amarga, dobesedno pomeni “vrnitev k materi”.) Svetopisemski preroki so vzpostavili podoben običaj, Jubilej, kjer so po sedmih letih bili izbrisani vsi dolgovi. To je tudi neposredni prednik pojma “odveze” v Novi zavezi. Kot je poudaril ekonomist Michael Hudson, se zdi ena izmed nesreč svetovne zgodovine, da se institucija posojanja denarja z obrestmi, ki se je razširila iz Mezopotamije, v večini primerov ni razširila skupaj s prvotnimi sistemi nadzora in ravnovesij.

II. Aksialno obdobje (800 pr.n.št. – 600 n.št.). Dominantna oblika denarja: Kovanci in kovinski bullioni

To je bilo prvo obdobje, ki je videlo vzpon kovancev kot tudi rojstvo vseh velikih svetovnih religij na Kitajskem, Indiji in Srednjem vzhodu. [2] Od periode Warring držav na Kitajskem, do razdrobljenosti v Indiji in prelivanja krvi ter masovnega zasužnjevanja, ki so spremljali širjenje (ter pozneje prenehanje) Rimskega imperija, je bilo to obdobje spektakularne kreativnosti po skoraj vsej zemeljski obli, vendar skoraj enako spektakularno tudi v nasilju. Kovan denar, ki je omogočal dejansko uporabo srebra in zlata kot medija izmenjave, je prav tako omogočil oblikovanje trgov v zdaj bolj znanem, brezosebnem pomenu pojma. Plemenite kovine so bile veliko bolj primerne za obdobje splošnega bojevanja zaradi očitnega razloga, da jih je mogoče ukrasti. Kovan denar zagotovo ni bil ustvarjen, da bi olajšal trgovino (Feničani, vzor trgovcev antičnega sveta, so bili med zadnjimi, ki so ga sprejeli). Zdi se, da je bil ustvarjen najpoprej za plačilo vojakov, verjetno so bili prvi vladarji Lidije v Mali Aziji, ki so ga uporabili za plačilo grških plačancev. Kartagina, še en velik narod trgovcev, je začela kovati kovance zelo pozno in še to izrecno za to, da plačajo tuje vojake.

Skozi vso antiko lahko govorimo o tem, kar je Geoffrey Ingham poimenoval “vojaško-kovančni kompleks” [“military-coinage complex”]. Bolje bi bilo, da bi ga imenoval “vojaško-kovančno-suženjski kompleks”, ker je bilo širjenje novih vojaških tehnologij (grški hopliti, rimske legije) vedno tesno povezano z zajemom in trgovanjem sužnjev. Drugi glavni vir sužnjev je bil dolg: zdaj države niso več redno brisale računov na čisto in tisti, ki niso imeli dovolj sreče, da bi bili državljani velikih vojaških mestnih držav – ti so bili na splošno zavarovani pred plenilskimi posojilodajalci – so bili poštena igra. Kreditni sistemi Bližnjega vzhoda se niso sesuli v tržni konkurenci; uničile so jih Aleksandrove vojske – vojske, ki so potrebovale pol tone srebrnih bullionov na dan za plačilo njihovih plač. V rudnikih, kjer so proizvajali te bullione, so po večini delali sužnji. Vojaške kampanje so tako zagotavljale neskončen pritok novih sužnjev. Imperialni davčni sistemi, kot je bilo že omenjeno, so v veliki meri bili namenjeni zaradi prisile njihovih subjektov v ustvarjanje trgov, tako da so lahko vojaki (in seveda vladni uradniki) uporabili bullione za nakup česarkoli so si želeli. Vrste neosebnih trgov, ki so nekoč nastajali med družbami ali na robovih vojaških operacij, so zdaj začele prodirati v družbo v celoti.

Kakorkoli gizdave izvore ima, je ustvarjanje novih medijev za izmenjavo – kovani denar se pojavi skoraj istočasno v Grčiji, Indiji in na Kitajskem – očitno imelo globoke intelektualne učinke. Nekateri so šli celo tako daleč in argumentirali, da je sama grška filozofija postala mogoča šele s konceptualnimi inovacijami, ki jih je predstavil kovani denar. Najbolj izrazit vzorec v skoraj enakih časih in prostorih, kjer vidimo zgodnje širjenje kovanega denarja pa je pojav tistega, kar pozneje postanejo moderne svetovne religije: preroški Judaizem, Krščanstvo, Budizem, Konfucianizem, Taoizem in na koncu, Islam. Medtem ko je natančne povezave treba še v celoti raziskati, se v nekaterih pogledih zdi, da so se te religije pojavile v neposrednem odzivu na logiko trga. Da postavimo zadevo nekoliko na grobo: če nekdo odpravi določen družbeni prostor zgolj za sebično prisvojitev materialnih stvari, je skoraj neizogibno, da bo kmalu prišel nekdo drug in postavil ob stran drugo domeno, kjer bo pridigal, da so z vidika končnih vrednot materialne stvari nepomembne in da je sebičnost – ali celo sebstvo – iluzorno.

III. Srednji vek (600 n.št. – 1500 n.št.). Vrnitev k virtualnemu kreditnemu denarju

Če je aksialna doba videla pojav komplementarnih idealov surovinskih trgov in univerzalnih svetovnih religij, je bil Srednji vek[3] obdobje, ko sta se ti dve instituciji začeli združevati. Religije so pričele prevzemati tržne sisteme. Vse od mednarodnega trgovanja do organizacij lokalnih sejmov so bile v vedno večji meri izvajane skozi družbena omrežja, katera so definirale in urejale religiozne avtoritete. To je omogočilo vrnitev različnih oblik kreditnega denarja skozi vso Evrazijo.

V Evropi, kjer se je vse to dogajalo pod okriljem Krščanstva, je bil kovani denar na voljo samo občasno in neenakomerno. Cene po letu 800 so bile v veliki meri računane glede na staro karolinško valuto, ki ni več obstajala (dejansko so jo tisti čas imenovali  “namišljeni denar”), vendar so bili navadni vsakodnevni nakupi opravljeni predvsem z drugimi sredstvi. Pogost pripomoček je bila uporaba rovaša, kosi lesa, ki so bili prelomljeni na dva dela, so bili evidence o dolgu, polovico je zadržal upnik, polovico pa dolžnik. Rovaši so bili v splošni rabi v večjem delu Anglije še v šestnajstem stoletju. Večje transakcije so obravnavali preko menic in večji komercialni sejmi so služili kot njihove klirinške hiše. Cerkev je medtem priskrbela pravni okvir, uveljavljala strog nadzor nad posojanjem denarja na obresti ter prepovedjo suženjskega dolga.

Pravo živčno središče srednjeveške svetovne ekonomije pa je bil Indijski ocean, ki je skupaj s centralno azijskimi karavanami povezoval velike civilizacije Indije, Kitajske in Srednjega vzhoda. Tukaj se je trgovina odvijala v okvirjih Islama, ki ni priskrbel zgolj pravne strukture, in je zelo podpiral tržne aktivnosti (in pa absolutno prepovedoval posojanje denarja z obrestno mero), ampak je dovoljeval tudi mirne odnose med trgovci preko izredno velikega dela sveta, ter posledično oblikovanje različnih izpopolnjenih kreditnih instrumentov. Pravzaprav je bila Zahodna Evropa, kot v mnogih drugih stvareh, relativno pozni prišlek v tem smislu: večino finančnih inovacij, ki so dosegle Italijo in Francijo v 11. in 12. stoletju, je bilo v splošni rabi v Egiptu ali Iraku že od osmega ali devetega stoletja. Beseda “ček” na primer izvira iz arabske sakk, ter se v angleščini pojavi nekje po letu 1220.

Primer Kitajske je še bolj zapleten: Srednji vek se je tam pričel s hitrim širjenjem Budizma, ki pa med tem ni bil v nobeni poziciji, da bi lahko sprejemal zakone ali urejal trgovino, a vseeno se je s hitrimi potezami postavil nasproti oderuhom z izumom zastavljalnic – prve zastavljalnice so bile v budističnih templjih kot alternativa za revne kmete nasproti lokalnim oderuhom. Kmalu pa se je ponovno uveljavila država, kot država vedno naredi na Kitajskem. Toda ko je storila to, ni uredila zgolj obrestnih mer in poskusila odpraviti suženjskih dolgov, ampak se je tudi čisto umaknila od uporabe kovinskih bullionov z izumom papirnega denarja. To pa je zopet spremljal razvoj različnih zapletenih finančnih instrumentov.

Vse to ne pomeni, da to obdobje ni videlo svojega deleža pokolov in plenjenj (še posebej v časih velikih nomadskih invazij) ali da kovan denar v mnogih časih in prostorih ni bil pomemben medij izmenjave. Kljub temu se zdi, da je to, kar resnično označuje to obdobje, gibanje v nasprotno smer. Večji del srednjeveškega obdobja je videl denar večinoma odklopljen od prisilnih institucij. Lahko bi rekli, da so menjalci denarja bili povabljeni nazaj v templje, kjer so lahko bili pod nadzorom. Rezultat je bil razcvet institucij pod predpostavko veliko večje stopnje družbenega zaupanja.

IV. Doba evropskih imperijev (1500-1971). Vrnitev plemenitih kovin

S prihodom velikih evropskih imperijev – Iberskega, potem severno atlantskega – je svet ponovno videl tako povratek k množičnemu zasužnjevanju, plenjenju in vojnam uničenja, kot posledično hitro vrnitev k zlatim in srebrnim bullionom, kot poglavitno obliko valute. Zgodovinska raziskovanja bodo verjetno pokazala, da so bili izvori teh transformacij bolj zapleteni kot po navadi predvidevamo. Nekatere stvari so se dogajale celo pred osvojitvijo Novega sveta. Eden glavnih dejavnikov za povratek k bullionom je bil vzpon popularnih gibanj med zgodnjo Mingovo dinastijo v 15. in 16. stoletju, ki je na koncu prisilil vlado, da opusti ne samo papirni denar, ampak tudi vsak poskus vsiljevanja svoje lastne valute. To je privedlo do vrnitve velikega kitajskega trga na nekovan srebrni standard. Ker so se tudi davki postopoma spremenili v srebro, je kmalu postala bolj ali manj uradna kitajska politika, da poskuša prinesti v državo kolikor je mogoče srebra, da tako ohrani nizke davke in prepreči nove izbruhe socialnih nemirov. Nenadno ogromno povpraševanje po srebru je imelo učinke po vsem svetu. Večino plemenitih kovin, ki so jih naplenili konkvistadorji in pozneje nakopali španci v rudnikih Mehike in Potose (s skoraj nepredstavljivimi stroški človeških življenj) je končalo na Kitajskem. Te svetovne ravni povezav, ki so se sčasoma razvile na obeh straneh Atlantika, Pacifika in Indijskega oceana, so bile seveda zelo podrobno dokumentirane. Bistveno je, da je bilo razvezovanje denarja od religioznih institucij in njegovo ponovno povezavo na prisilne (še posebej državo), združeno z ideološko vrnitvijo k “metalizmu”.[4]

Kredit, v tem kontekstu, je bil celoskupno gledano stvar držav, ki so jih vodili prevladujoče z deficitarnim financiranjem, obliko kredita, ki je bila sčasoma izumljena za financiranje vedno dražjih vojn. Mednarodno je Britanski imperij trdno ohranjal zlati standard skozi 19. ter 20. Stoletje, in v Združenih državah so se bile velike politične bitke ali naj prevlada zlat ali srebrn standard.

To je bil tudi čas vzpona kapitalizma, industrijske revolucije, predstavniške demokracije in tako dalje. Kar skušam narediti tukaj, ni zanikanje njihovega pomena, ampak priskrbeti okvir za videnje teh znanih dogodkov v manj poznanem kontekstu. To olajša na primer videti povezave med vojno, kapitalizmom in suženjstvom. Institucija mezdnega dela na primer se je zgodovinsko pojavila znotraj suženjstva (najzgodnejše mezdne pogodbe od Grčije do Malezijskih mestnih držav, so bile dejansko najemi sužnjev) in je prav tako večinoma, zgodovinsko, intimno povezana s suženjskim delom – kot ostaja tudi danes. Dejstvo, da smo takšne institucije dali v jezik svobode ne pomeni, da to kar danes smatramo za ekonomsko svobodo, na koncu ne počiva na logiki, ki je skoraj vso človeško zgodovino bila dojeta kot samo bistvo suženjstva.

Trenutna doba (od 1971 naprej). Imperij dolga

Za trenutno dobo bi lahko rekli, da je bila sprožena 15. avgusta 1971, ko je ameriški predsednik Richard Nixon uradno suspendiral konvertibilnost dolarja v zlato in dejansko ustvaril sedanji sistem plavajočih valut. V vsakem primeru smo se vrnili v obdobje virtualnega denarja, v katerem potrošniški nakupi v bogatih državah le redko vključujejo tudi papirni denar in nacionalna gospodarstva v veliki meri poganjajo dolgovi potrošnikov. V tem kontekstu lahko govorimo o “financializaciji”  kapitala, kjer špekulacije v valutah in finančnih instrumentih postanejo domena zase, ločene od katerekoli neposredne povezave s proizvodnjo ali celo poslovanjem/trgovino. To je seveda sektor, ki je dandanes vstopil v krizo.

Kaj lahko zagotovo povemo o tej dobi? Do zdaj zelo, zelo malo. Trideset ali štirideset let ni nič v smislu obsega s katerim smo se ukvarjali tukaj. Jasno je, da se je to obdobje šele začelo. Še vedno pa nam do zdaj navedena analiza, kakorkoli surova, omogoča, da začnemo podajati nekaj seznanjenih predlogov.

Zgodovinsko smo videli, da so dobe virtualnega, kreditnega denarja vključevale tudi ustvarjanje neke vrste nadrejenih institucij – Mezopotamsko sveto kraljestvo, Mojzesove jubileje, šeriatsko ali kanonično pravo – ki so uredile nekakšne vrste nadzor nad potencialno katastrofalnimi družbenimi posledicami dolga. Skoraj neobhodno so vključevale institucije (običajno ne v strogem sovpadanju z državo) za zaščito dolžnikov. Doslej je bilo to gibanje nasprotno: začenši z letom 1980 smo pričeli uvidevati ustanovitev prvega učinkovitega planetarnega upravnega sistema, ki deluje s pomočjo IMF, Svetovne banke, korporacij in drugih finančnih institucij, predvsem za zaščito interesov upnikov. Vendar je ta aparat zelo hitro zapadel v krizo, najprej z zelo hitrim razvojem globalnih družbenih gibanj (alter-globalizacijska gibanja), ki so učinkovito uničile moralno avtoriteto institucij kot so IMF ter pustile mnoge izmed njih zelo blizu bankrota, in zdaj s trenutno bančno krizo in globalnim ekonomskim propadom. Medtem ko se je novo obdobje virtualnega denarja šele pričelo in dolgoročne posledice še niso v celoti jasne, že lahko rečemo eno ali dve stvari. Prva je, da premik k virtualnemu denarju sam po sebi ni nujno zahrbtni učinek kapitalizma. Dejansko lahko to pomeni ravno nasprotno. V večjem delu človeške zgodovine so bili sistemi virtualnega denarja načrtovani in urejeni tako, da zagotovijo, da se ne more pojaviti nič takega, kot je kapitalizem – vsaj ne, kot se pojavlja v sedanji obliki, z večino svetovnega prebivalstva postavljenega v stanje, ki bi v številnih drugih zgodovinskih obdobjih štel za nič drugega kot suženjstvo. Druga točka poudarja nujno in ključno vlogo nasilja pri definiciji samih pojmov s katerimi si predstavljamo tako “družbo” kot “trge” – v resnici mnoge od naših najbolj osnovnih idej o svobodi. Svet manj celostno prežet z nasiljem bi zelo hitro začel razvijati drugačne institucije. In končno, razmišljanje o dolgu zunaj dvojčkov intelektualnih prisilnih jopičev države in trga, odpira nove razburljive možnosti. Lahko vprašamo na primer: v družbi, v kateri je bil ta temelj nasilja končno potegnjen stran, kaj natančno bi svobodni moški in ženske dolgovali drug drugemu? Kakšne vrste obljub in obvez naj bi sklepali med seboj?

Upajmo, da bodo nekoč vsi v položaju, da začnejo spraševati takšna vprašanja. V časih, kot so ti, se nikoli ne ve.

  • Geoffrey W. Gardiner, “The Primacy of Trade Debts in the Development of Money”, v Randall Wray (ed.), Credit and State Theories of Money: The Contributions of A. Mitchell Innes, Cheltenham: Elgar, 2004, p.134.
  • Frazo “Aksialna doba” je prvotno skoval Karl Jaspers za opis relativno kratkega obdobja med l. 800 pr.n.št. – 200 pr.n.št. v katerem, je bil prepričan, so na Kitajskem, Indiji in vzhodnem Mediteranu istočasno vzniknile skoraj vse glavne filozofska tradicije, ki jih poznamo danes. Tukaj jo uporabljam v bolj razširjenem pomenu Lewisa Mumforda kot obdobje, ki je videlo rojstvo vseh obstoječih svetovnih religij, od približno časov Zoroastra do Mohameda.
  • Tukaj odganjam večino tega, kar običajno imenujemo “Temni vek” v Evropi v zgodnejše obdobje, za katerega je značilen plenilski militarizem in posledična pomembnost plemenitih kovin/bullionov: Vikinške vpade ter slavno ekstrakcijo danegelda iz Anglije v letu 800, bi lahko videli kot eno izmed zadnjih manifestacij obdobja, kjer je plenilski militarizem šel z roko v roki z zalogami zlatih in srebrnih bullionov.
  • Mit blagovne menjave ter teorij blagovnega denarja so seveda bile razvite v tem obdobju.

,

  1. #1 avtor mataj dne 30. Jun. 2010, Sreda - 10:36

    “Ujemajočim-palicam” se po slovensko reče “rovaš”.

    http://www.etno-muzej.si/sl/rovas

  2. Apollo

    #2 avtor Apollo dne 25. Avg. 2010, Sreda - 19:22

    Hvala Mataj, popravljeno.

  3. #3 avtor Tomaž dne 3. Nov. 2011, Četrtek - 12:52

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !