Nigerijska agonija kaže na razsežnosti ter dojemanje izlitja nafte v mehiškem zalivu


V zadnjem mesecu, ko je pozornost javnosti obrnjena k izlivu nafte v globokih vrtinah Mehiškega zaliva, lahko pozorni za dimno zaveso medijev vidijo hipokritični odziv zahoda na resničnost. A naj poprej omenim zgolj kot zanimivost korporativne oligarhije, ki vodi vlade glede energetske politike in še česa drugega, eno poglavje v zgodovini BP-ja (British Petroleum). BP, četrto največje podjetje na svetu, ni vedno nosilo tega imena, čeprav je bilo v lasti britanske vlade. Vedno pa je imelo prste zraven pri prelomnih dogodkih, ki še zdaj oblikujejo našo sodobnost. Pred preimenovanjem so bili namreč Anglo-Iranian Oil Company, potem pa so se povezali s CIA zaradi Mossadeqa, predsednika zahodnega tipa, ki je hotel nacionalizirati britansko koncesijo za črpanje nafte. Toda a zahodni svet ni hotel slišati za kaj takšnega. Operacija Ajax je Moddadeqa postavila v dosmrtni zapor, namesto njega pa je s terorjem vladal Iranski šah s svojimi SAVAKi ter polno podporo ZDA, kar je pripeljalo do radikalne teokratske revolucije, ki smo ji priča še danes. BP je bil vseskozi zraven in leta 1954 dobil tudi današnje ime.

Glavni pojav, ki nam ga odkriva nesreča, pa je svetohlinski šok zahodnega sveta Evrope in Amerike. Podobno, kot pri smrtnih žrtvah belcev v nedavnem masakru humanitarnega konvoja namenjenega v palestinsko Gazo, tudi izlitje v zalivu označujejo za največjo nesrečo onesnaženja, a zlovešča resnica je, da podobno kot umirajo neopaženo Palestinci, tako morajo prebivalci v delti reke Niger živeti z okoljskimi katastrofami enakih in večjih razsežnosti, kot je ta v mehiškem zalivu, že več desetletij.

Počen cevovod gori v Lagosu po eksploziji v letu 2008, ki je ubila najmanj 100 ljudi.

Lahka nigerijska surova nafta je najboljše kvalitete na svetu. Več sto cevovodov, po katerih se pretaka po delti reke Niger, je starih že štiri desetletja in mnogi propadajo, ter puščajo nafto tudi po več mesecev. »Izgubili smo ribiške mreže, koče« pove vodja vasi Otuegwe Promise, »Tukaj smo ribarili in kmetovali. Izgubili smo naš gozd. Shellu smo povedali za izliv v roku nekaj dni, a pol leta niso storili ničesar.«

V resnici se izlije več nafte iz mreže terminalov, cevi, črpališč in naftnih ploščadi v delti reke vsako leto, kot je je bilo izgubljene v mehiškem zalivu po nesreči in potopitvi ploščadi Deepwater Horizon prejšnji mesec.

Prvega maja letos se je iz počenega cevovoda družbe ExxonMobila v pokrajini Akwa Ibom razlilo več kot milijon galon nafte v več kot sedmih dneh, preden je izpust bil zaustavljen. Lokalni prebivalci so demonstrirali proti družbi, a pravijo, da so jih napadli varnostniki. Voditelji skupnosti zdaj zahtevajo 1 milijardo dolarjev v kompenzacijo za bolezni in izgubo okolja za preživljanje. Le redki pričakujejo, da jim bo uspelo. Medtem se debele krogle katrana naplavljajo ob obali.

Le nekaj dni po tem, je bilo razlitih tisoče sodčkov nafte v bližnjem cevovodu Shell Trans Niger, ki so ga napadli uporniki. Malo pozneje so našli še naftni madež na jezeru Adibawa, Bayelsa in drugega v Ogonilandu. »Soočeni smo z neprestanimi izlivi nafte iz zarjavelih cevovodov« pove Bonny Otavie, član parlamenta v Bayelsi.

606 naftnih polj v delti reke Niger dobavlja 40% vse surove nafte, ki jo uvozijo ZDA. Življenska doba v ruralnih skupnostih, katerih polovica nima dostopa do sveže vode, je padla na 40 let v zadnjih dveh generacijah. “Videli smo divja prizadevanja za zaustavitev izliva v ZDA,” pove Nnimo Bassey, »a v Nigeriji naftne družbe v večini primerov ignorirajo izlive, jih zakrivajo ter tako uničujejo okolje ter preživitvene možnosti ljudi. Izliv v zalivu lahko vidimo kot metaforo kaj se resnično dogaja vsak dan na naftnih poljih Nigerije in drugih delih Afrike. To se dogaja že 50 let v Nigeriji. Ljudje so popolnoma odvisni od okolja za pitno vodo in kmetovanje ter ribarjenje. Presenečeni so, da ima predsednik ZDA govore vsak dan, ker za ljudi v Nigeriji nihče ne slišijo niti stoka.«

Nemogoče je vedeti koliko nafte je bilo izlite v Nigeriji vsako leto, saj podjetja in vlade te podatke skrivajo. A dve veliki neodvisni preiskavi v preteklih štirih letih sta predvideli, da je izlito toliko nafte na morje, močvirja in zemljo vsako leto, kot je je bilo izgubljene v Mehiškem zalivu do sedaj. V enem poročilu WWF UK (World Conservation Union) so leta 2006 izračunali, da je v preteklega pol stoletja bilo izlitih 1.5 milijona ton nafte – 50 krat več kot v javnosti najbolj znani nesreči tankerja Exxon Valdez in samo za lansko leto so pri Amnesty izračunali, da je bilo izlitih najmanj 9 milijonov sodčkov nafte. Po uradnih podatkih Nigerijske vlade je bilo več kot 7,000 izlivov med leti 1970 in 2000. Po istih podatkih obstaja 2,000 velikih mest razlitja, od katerih so nekatera stara več desetletij in tisoči manjših, ki še vsa čakajo, da bi jih očistili. Več kot 1,000 obtožb je bilo vloženih zaradi razlitij samo proti Shellu.

Shell, ki dela v partnerstvu z Nigerijsko vlado, pravi da je 98% vseh izpustov povzročenih zaradi vandalizma, kraje ali sabotaže s strani militantnih skupin in samo minimalno zaradi propadajoče infrastrukture. »Lansko leto smo imeli 132 izlivov proti 175 v povprečju. Varnostni ventili so bili vandalizirani; ena pipa je imela 300 nelegalnih priključkov. Na eni smo našli pet eksplozivnih teles. Včasih nam skupnosti ne dajo dostopa, da bi počistili onesnaženje, ker lahko zaslužijo več denarja od kompenzacij« je povedal predstavnik Shella. »Imamo odzivno ekipo in lansko leto smo zamenjali 197 milj cevi. Uporabljamo vse znane načine za čiščenje onesnaženja, vključujoč mikrobe. Zavzemamo se za čiščenje vseh izlitij čim prej in iz katerega koli razloga se pojavijo.«

Te trditve so vroča tema skupnosti in okoljevarstvenih združenj. Večinoma obtožujejo ogromne mreže zarjavelih cevi in rezervoarjev, zastarela črpališča, kot tudi tankerje in ladje, ki jih čistijo. Med tem pa razsežnost onesnaženja človeški um pošlje v zaprepadenost. Incidenti so pogosti tudi zaradi pomanjkanja zakonov in načinov njihovega uveljavljanja v obstoječem političnem režimu. Konstanta izlitja, velika in manjša, ki jih je več kot 300 na leto, kažejo predvsem na drugačne norme obravnavanja teh izlitij, če se zgodijo na obalah razvitega sveta, ali pa uničijo okolja ljudi tretjega sveta. Jasno je tudi, da so BP in ostala pnaftna podjetja blokirala sprejetje zakonov, ki bi jih dali pod nadzor, tako v razvitem svetu, kot v nerazvitem svetu, kjer se lahko obnašajo, kot da so nad zakoni. A najhujše šele prihaja, kot je povedal neimenovani predstavnik iz industrije: »Velika izlitja bodo bolj pogosta v prihodnjih letih, ko industrija pridobiva nafto iz vedno bolj oddaljenih in težavnih terenov. Prihodnje zaloge so globoko pod morjem, težje dosegljive in v primeru nesreče, težje odpravljive.«

Poleg tega pa se že zdaj ne znamo soočiti z uničenjem, ki ga povzroča nafta, kot pravi Judith Kimerling, profesorica prava na mestni univerzi v New Yorku in avtorica Amazon Crude, knjige o razvoju naftne industrije v Ekvadorju: “Izlivi, puščanja in namerni izpusti se dogajajo na naftnih poljih po vsem svetu in zdi se, da to skrbi zelo malo ljudi.«

Vir: Guardian

, , ,

  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !