So Wikileaks propagandni stroj?


To leto bo na tem blogu zaznamovano z Wikileaks. Šestnajst odstotkov medijev prejšnji teden so zasedli Wikileaks. Člankov je pravzaprav že preveč in bodo kmalu utrudili ljudi. Dokler nas vprašanja še vznemirjanjo – pa v Sloveniji zaenkrat za potrebe hitrih novic nekritično povzemamo tuje korporativne vire. Tudi tu bom storil podobno, a zgolj zaradi visoke kvalitete članka z istim naslovom, ki ga je objavil Andrew Gavin Marshall na globalresearch.ca, kjer trezno obravnava spine, ki smo jim priča ob tem neverjetnem zanimanju javnosti za ta fenomen.

V povzetku lahko interpretacije na objave diplomatskih dokumentov strnemo v pet kategorij:

 Obstajajo tisti, ki sprejemajo kar Wikileaks objavijo kot nominalno vrednost na prvi pogled oz. prvo žogo, predvsem zaradi zavajajočih navedb dokumentov, kot jih predstavljajo v korporacijskih medijih.

 Obstajajo tisti, ki objave vidijo kot avtentične listine, ki preprosto potrebujejo primerno razlago in analizo.

 Potem so tu tisti, med katerimi je večina alternativnih medijev, ki pristopajo k njim previdno in s sumom.

In obstajajo tisti, ki dokumente preprosto razveljavijo kot “psy-op“, namenjen točno določenim narodom, kot ustreza ameriški zunanji politiki.

* Končno so tu še tisti, ki obžalujejo objavo kot “izdajstvo” ali grožnjo “varnosti”.

Medijska propaganda proti Iranu: Dokumenti na prvi pogled

Ta perspektiva je verjetno najbolj razširjena, saj se napaja iz vzpostavljenih korporativnih medijev, ki dokumente predstavljajo kot ‘dokaz’ njihovih pogledov na svet – na primer iranski jedrski program. Naslovnica New York Timesa pravi, ‘Vznemirjanje celega sveta zaradi Irana’, kjer povedo, da se vsi arabski voditelji strinjajo, da je Iran jedrska grožnja svetu. Tudi pri nas so se strinjali, da vlada jasno prepričanje o Iranu, kot glavni oviri miru v regiji ali še kaj več. Moramo razumeti, da je to propaganda, a za kaj takega, moramo prečistiti tudi naše lastno razumevanje propagande.

Precej gotovi smo lahko, da so ti dokumenti avtentični in torej niso ponarejeni. Ker prihajajo iz ameriških diplomatskih kanalov predstavljajo poglede in prepričanja tam zaposlenih in prav zato jim ne moremo pripisati, da točno in resnično predstavljajo realnost.

Tukaj pa pridejo v sliko mediji, ki propagirajo informacije v dokumentih. V primeru Irana nam kažejo, da obstaja ‘konsez’ o izdelovanju jedrskega orožja z njihove strani – zato so stališča Izraela in ZDA ‘upravičena’. Vendar je to neumnost. Mediji so dokumente prebrali v njihovi nominalni vrednosti – ker se ameriški diplomati, bližnje-vzhodni in arabski voditelji strinjajo, da je Iran ‘grožnja’ in skuša narediti ‘jedrsko orožje’, potem mora biti to resnica. Vendar eno ne izhaja iz drugega. Če vojaški general naroči napasti nek objekt, ker so tam ‘osumljeni teroristi’, samo dejstvo, da so vojaki izvedli napad – in da so bili prepričani, da so notri teroristi – še ne izpolni resnice. Če bližnje-vzhodni in arabski voditelji vidijo Iran kot grožnjo, to še ni Resnica.

Pomislite zgolj na vire, zakaj so arabski voditelji zaupanja vredni viri nepristranskih informacij? Za dokaz so mediji vzeli vztrajanje saudskega kralja Abdullaha, naj ZDA ”odsekajo glavo kače” v Iranu. Če vzamemo informacijo na prvi pogled in brez konteksta – kar se v hitrih in farbovitih medijih dogaja vsepovsod - zgleda kot precej pristen dokaz o težavnem Iranu. Iran na drugi strani trdi, da so objave namerne in da služijo ameriškim interesom, saj so vendar ‘prijatelji’ s svojimi sosedi. Tudi to je propaganda brez ustreznega konteksta.

Iran je narod šiitov, medtem ko so arabske dežele, še posebej Saudska Arabija prevladujoče sunitske. To služi ustvarjanju razcepa med temi narodi, vsaj na površinski ravni. V realnosti sta Saudska Arabija in Iran daleč od ‘prijateljstva’ in nista v dobrih odnosih od odstavitve šaha v 1979. Iran je Saudski Arabiji glavni tekmec  in konkurent za moč in vpliv v regiji in je tako naravna politična grožnja Saudski Arabiji. Še več, objavljena mnenja arabskih držav, so vsa v skladu z njihovo podložnostjo ZDA – njihove vojske subvencionira ameriški vojaški kompleks, politične režime (vsi so diktatorji in dinastije) subvencionira ameriška vlada. Enako velja za Izrael.

Arabske dežele in njihovi voditelji vedo, da je edini razlog da imajo in ohranjajo moč zato, ker jim ZDA to dovoljujejo in pomagajo. Zaradi tega so odvisni od ZDA za politično, finančno in vojaško pomoč. Nasprotovanje se konča kot se je končalo Saddamu. Zgodovina bližnjega vzhoda je polna marionetnih vladarjev. A eno lahko rečemo o vseh režimih in vladarjih, po naravi so sebični in obsedeni s samoohranitvijo ter širjenjem osebne moči.

Še posebej je vpletena Saudska Arabija v svojem boju za vpliv z Iranom. V Jemnu so udeleženi v še eno ameriško imperialno vojno osvajanja v zatiranju odcepitvenih in avtohtonih osvobodilnih gibanj v severnem in južnem Jemnu. Že od leta 1978 mu (straho) vlada diktator Saleh z ameriško podporo. Iran že vseskozi obtožujejo, da je kot Saudska Arabija vpleten v to vojno, a o tem ni nikakršnih informacij. Ob tem pa so ZDA sklenili največji orožarski posel v zgodovini s savdijci za 60 milijard dolarjev. Amerika oborožuje pooblaščence za vojno z Iranom. Zato tudi Izrael ni nasprotoval tej prodaji orožja, saj služi njihovim interesom v regiji, kjer je glavna tarča Iran. Če se res pripravlja vojna, Izrael potrebuje zaveznike.

So Wikileaks propagandni stroj?

Voditelji Izraela so jasno povedali, da jih objave Wikileaksa ne spravljajo v nikakršno zadrego. ZDA jih je o vsebini obvestila že pred objavo. Tudi zato je mnogo ljudi, vkjučno z glavnim turškim politikom menilo, da je nadzorovana objava v prid Izraelu nasproti Turčiji. Na internetu se pojavljajo spekulacije, da so Wikileaks propagandna organizacija, mogoče izpostava CIA, metoda ‘nadzora opozicije’, ki se je radi poslužujejo. A ta namigovanja temeljijo zgolj na načinu uporabe informacij, ki so objavljene v dokumentih in ne na kakšnih drugih konkretnih dokazih, zato zaenkrat ta prepričanja izhajajo iz manjka konteksta ob dokumentih.

Začnimo z Izraelom, ki je brez dvoma kriminalna država (kot so v bistvu vse države) in dogajanja zadnjih 50 let, bo zgodovina tudi ocenila tako. Kljub vsem hudim obtožbam, pa Izrael v svojih državniških izjavah ni prav subtilen. Če predsednik izjavi, da jim objava ni v zadrego, ima celo prav. Nima prav, ker ne bi imeli kaj za skrivati (Wikileaks ni objavil nobenega ‘Top Secret’ dokumenta, ampak zgolj diplomatsko pošto), ampak je to realnost absurdnih izjav Izraela, ki stalno grozi z vojno z Iranom in drugimi sosedi ali razširjajo svoje prepričanje, da Iran izdeluje jedrsko orožje (kar ni bilo nikoli dokazano). Tako objave ne škodujejo ugledu Izraela, ker je mednarodni ugled Izraela že tako nizko, da je slika ostaja enaka. Seveda njihovi politiki z objavami opravičujejo svoj pogled na Iran, a je to enaka propagandna tehnika, kot jo je prevzela korporativna medijska industija, ki jih vidi samo dekontekstualizirano.

Medtem je Iran označil Wikileaks kot zahodno propagando in tudi ta izjava je vrsta propagande – Iran je ‘prijatelj’ z vsemi sosedi – nekaj kar je zgodovinsko in trenutno neresnično. Tudi oni, kot vsi, uporabljajo propagando za napredovanje lastnih interesov. Iran ni na noben način čudovit režim. A če ga primerjamo z ameriškimi priljubljenimi državami (kot je Saudska Arabija), je prava trdnjava svobode in demokracije, kar ne pove veliko. Ni skrivnost, da je glavni cilj ameriških imperialnih interesov (BP so brcnili ven skupaj s šahom).  Vendar ni v teh dokumentih nič takšnega, kar bi kazalo, da so opisani odnosi do Irana neavtentični.

Iransko zavračanje objavljenih dokumentov kot neavtentičnih, kot zgolj orodja zahodne propagande je zavajajoče. V dokumentih opisani odnosi do Irana so avtentični - interpretacija teh dokumentov je tisto, kar vidim kot aktivni propagandni trud zahodnih vlad in medijev. Metoda pa je prikazovanje dokumentov, kot ‘dejanske presoje’ resničnosti na terenu, kar seveda niso. Dejanski so toliko, kolikor predstavljajo poglede tistih, ki so jih napisali, kar pa ne pomeni, da so dejanski po svoji vsebini. Obstaja razlika in priznanje te razlike je neznansko pomembno tako v osvetlitvi propagande kot oceni resnice.

Resnica o diplomaciji

Craig Murray ima veliko povedati o tej temi. Je bivši britanski ambasador v Uzbekistanu, ki si je ime naredil, ko je razkril podatke o al-Qaedi v Uzbekistanu, kot popolnoma neverodostojne zaradi mučenja na različne načine s katerim so pridobili informacije (kot naprimer kuhanja živih ljudi). CIA in MI6 sta to razkritje označila kot ‘dejansko neresnične’. Ko je Murray ponovno izrazil svoje skrbi višje po hierarhiji je dobil en teden, da odstopi ali pa bo odgovarjal za izdajo ‘državnih skrivnosti’.

Pred kratkim so ga prosili, naj napiše kolumno za Guardiana, kjer so jo je objavili precej skrajšano ter zakopano med drugo poročanje. Celotno verzijo je zato objavil na svoji strani. V njej piše:

“Seveda ti dokumenti odsevajo pogled ZDA – so uradna komunikacija vlade ZDA. Kar kažejo je nekaj, čemur sem bil priča osebno, da diplomati kot razred zelo poredko povedo neprijetne resnice politikom, ampak raje poročajo in vzpodbujajo kar hočejo slišati njihovi gospodarji v upanju da prejmejo preference.

Tam je zato toliko o domnevnem iranskem jedrskem arzenalu in pretiravanja o iranski sposobnosti izdelave bojnih glav za dostavo. Ampak ničesar ni o masivni jedrski oborožitvi Izraela. Temu ni tako, ker bi Wikileaks cenzurirali kritiko Izraela. To je zato, ker bi vsak ameriški diplomat, ki bi dal pošteno in odprto oceno izraelskih zločinov, kaj kmalu postal brezposelni ex-diplomat.”

Murray sklene članek z izjavo:

“Resnica ljudem pomaga proti lakomnim elitam – povsod.”

—————————–

Vir:

Wikileaks and the Worldwide Information War

Povezano:

Wikileaks, skrivne mreže in goli ljudje

Kavelj 22 elektronskega Velikega Brata

Islandija, kajmanski otok informacij

, , ,

  1. #1 avtor Polde dne 9. Dec. 2010, Četrtek - 12:56

    Ni kaj za komentirati. Dokumenti so pristni, izjave in mnenja v njih prav tako. Na vsakem posamezniku pa je, da jih zazna in razume kakor on najbolje zmore.

    In ta, ki jih je objavil je svetovni narodni heroj. Je kandidat za Nobelovo nagrado. Vse ostalo kar se pisari po forumih kot je npr. ta, spada pod rubriko licemerstvo.

  2. #2 avtor Pero dne 10. Dec. 2010, Petek - 9:13

    Tudi jaz verjamem, da so dokumenti pristni! S kakšnim razlogom pa so objavljeni pa itak ni pomembno ravno zaradi tega, ker so resnični in obstajajo!!! Ti dokumenti v bistvu samo črno-na-belem dokazujejo kako smo vsi ljudje samo lutke za politike in korporacije in da vsi delajo izključno za svoje interese in NE za dobro navadnih ljudi! In skrajni čas je, da se vse te informacije razkrije in se ljudem pokaže, kako je v bistvu večina osebkov na ”položajih” pokvarjenih in jim ni mar za nikogar!

  3. #3 avtor Apollo dne 10. Dec. 2010, Petek - 9:29

    Zelo dober komentar iz konzervativne strani:

    “But the worst hypocrisy throughout this controversy has been in conservatives reflexively defending the government and attacking WikiLeaks. Since when have conservatives believed that Washington should be able to shroud any action it likes in secrecy and that revealing government’s nefarious deeds is tantamount to treason? Isn’t it government officials who might secretly work for corporate, ideological or transnational interests — and against the national interest — who are betraying their country?”

    http://www.amconmag.com/blog/2010/12/09/the-conservative-case-for-wikileaks/

  4. #4 avtor Apollo dne 16. Dec. 2010, Četrtek - 12:30

    Spini novinarjev pri objavi depeš (še posebej izbira tem NYT in sprejemanje ocen diplomatov kot realnosti) je že pripeljala do posrednih obtožb, da so wl le front cie in družine Rothschild: Who is Behind Wikileaks?

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !