Hlapci ali inovatorji 21. stoletja?


Po tem, ko je ves svet zamudil reformni trenutek poloma modernega financiranja, smo zdaj na vrsti ljudje, da kot človeški kapital poplačamo neodplačljivi sistemski dolg. Super referendumski dan, kot po ameriško imenujemo 5. junij, ko bomo ljudje menda odločili o tem, ali bomo zmagali prihodnost, je naš simbol tega. A tudi to poimenovanje, da bomo zmagali, je še en amerikanizem v slovenski politiki, neposredno iz letošnjega naziva Obame kongresu o stanju njihove unije. Dobro je ta evfemizen izzval eden izmed vladnih politikov (po nareku ‘marketing oddelka‘?): koga pa bomo zmagal? A tiste, ki delajo za 2 evra na mesec? Zmagaš lahko le, če delaš za 1 evro na mesec. In namesto tudi vsaj poizkusa razmišljanja izven kocke real kapitalizma/demokracije, se raje skušamo udinjati diktatu priznanih svetovnih ekonomistov in njihovih bank, ter po hlapčevsko prepisovati vse te nerealne zakone o obvezi 40 urnega delavnika pri 65 letih.

Namesto načina razmišljanja, da samo zavržemo naše starce, ko so iztrošeni (kapital) na smetišče zgodovine, jih moramo raje vključiti nazaj v družbo in službo ter izkoristiti njihov izkustveni potencial. Nerealno je svobodnim ljudem zapovedovati 40 urne delavnike, pa naj bodo tega sposobni ali ne. To pa zato, ker je samo-izbrana vrednota vredna nepopisno več kot vsiljena. Če lahko delajo en dan v tednu, a je to nemogoče, ali pa mora biti zapovedano?

Deljeni prostori

So primer razmišljanja izven škatle in so zasnovani za prosti pretok prometa. Težko jih je sicer prenesti na druga področja družbenega življenja, a so dobra predstavitev kontra-intuitivnih posledic sprememb temeljnih tradicij. Za urejanje prometa namreč zahtevajo umik vseh prometnih pravil, skupaj s segregacijo uporabnikov, torej pešcev, kolesarjev in avtomobilov, ki si poslej delijo isto površino. Med množico evropskih mest, ki izvajajo ta eksperiment, je tudi nizozemsko mesto Makking in tam je število nesreč v nevarnem križišču padlo iz 36 primerov na dva. Poleg tega pa so iz centra mesta izginili tudi prometni zamaški. Edini znak je pred prihodom v mesto in na njem piše ‘Verkeersbordvrij‘ - prosto pravil. In zanimivo tudi kazni.

Filozofija temelji na ideji, da ko ljudem vzameš pravila, ki jih tako ali tako kršijo, ko jih nihče ne opazuje ali pa koristi pretehtajo kaznive posledice in v takšnem sistemu ni racionalno predpostavljati, da bodo vsi udeleženci prometa vedno upoštevali pravila. Pa vendar se psihološko še vedno ravnamo, kot da nas varujejo pravila in se zato bolj zanašamo na njih, kot pa trenutno prometno situacijo. V alternativni ideji mesta brez pravil, pa postaneš pravi udeleženec prometa in ne več zgolj i(zi)gralec pravil. Edino pravilo je namreč prisebnost. Zavest in ne pravilo.

Roboti in politiki

Ob eksponentnem razvoju na toliko področjih, je rešitev in idej tudi eksponentno veliko, a vseh realizacija je ujetnik temnih tisočletij, kjer nam zdajšnjost narekujejo patriarhalne tradicije in religiozna opravičevanja – kot pravi William Gibson, prihodnost je tu, a ni enakomerno porazdeljena. Pred sto leti so sanjali, kako bo robotika spremenila proizvodnjo in ekonomijo, kar bo dalo več prostega časa družinam, sanje, ki so se ponovile ob vzponu računalnikov, a vedno znova ugotavljamo, da sistem šiba po svoje naprej, ne meneč se za resnične spremembe, zaradi katerih se bo zaključil, kot mu je usojeno, v presenečenju.

Politiki pa počasi ne morejo več skrivati izgube realne moči in njihove transmutacije v marketingarje upanja v službi evropskega denarja in pravnih oseb. Na njih se ni zanašati. Morali pa bodo biti voditelji ljudi in ne predvsem vele-pravnih oseb, če se bo kaj spremenilo ali pa se bomo raje zaleteli v zid skupaj z IMF in svetovno banko. Sprememba kot bojni klic za izvolitev Obame je bil PR odgovor na to, da so ljudje trenutno spregledali ‘šov biznis’ politike. A realni problemi so še vedno zakoreninjeni v sistemu, ki terja zlorabo in izkoriščanje na podlagi morale ‘job is a job‘ – služba je služba.

V svetu, kjer morajo mamice razlagati otrokom, zakaj je reklamam (marketing) dovoljeno nekaznovano lagati, verjetno res ni čudno, da so vodilni politiki v Ameriki prisiljeni razložiti svoje podpiranje zdravstvenega zavarovanja za vse s paradoksom, da cilj zasebnih zavarovalnic ni zavarovanje (za vse), ampak denar. Potemtakem bodimo iskreni in si priznajmo ter razširimo ta paradoksalni argument tudi na pekarne, katerih cilj ni kruh, ampak denar in tako naprej?

Žižek pravi, da si je lažje predstavljati konec sveta, kot pa zamenjavo kapitalizma za neko drugo idejo. In ta ideja nezmožnosti je sama prav nemarno ideološka in propagadna in vendar resnična, vsaj do neke mere, saj ljudje pač nismo monolitna unija. Zato raje iščimo avantgardiste v družbenih ustrojih, ki jim uspeva na podlagi resničnejših kriterijev, kot je goli BDP, ki je le matematična manipulacija neodplačljivega sistema. Denar je pomembna ideja, škoda zgolj, da očitno ne znamo upoštevati zgodovine te ideje.

, , , , , ,

  1. #1 avtor quebothakki dne 30. Apr. 2011, Sobota - 16:21

    Meni je neumno, da dopuscamo, da je npr. Banka Slovenije privatno podjetje, ki ima pravico do tiskanja denarja (in ne drzava), drzava pa si potem od nje izposoja – za obresti seveda. Ljudem se potem krade denar ne le prek inflacije ampak prek placevanja obresti. Kriminal brez primere. Isto je z ECB, ki pa je v lasti posameznih privatnih bank a la Banka Slovenije. Temu se rece fasizem in ne demokracija, saj vladajo banke (sprozijo krizo oz. depresijo enostavno tako da nocejo dati novega denarja – obresti pa je seveda treba odplacati :)

    V zgodovini je bilo takih primerov ze veliko in velikokrat jim je to uspelo odpraviti, vendar trenutno spet zivimo v takem idiotskem obdobju. Res se ne morem dovolj zacudit nad naso neumnostjo – in neumnostjo politikov.

  2. #2 avtor Maj dne 30. Apr. 2011, Sobota - 16:44

    Zanimiv blog.

    Sicer pa Slovenci brez pravil in kazni ne moremo, ker sicer bi se enostavno pobili med sabo.

  3. #3 avtor igo dne 30. Apr. 2011, Sobota - 20:16

    quebothakki Poglej si Zeitgeist I .

    Treba se bo nekako rešiti bančno-borzno-farmacijsko-pravne organizacije, ki upravlja z našimi vrvicami, pri čemer so največje lutke tisti, ki si požvižgavajo, da je življenje lepo, če ga živiš, tako kot ponuja se samo, z vsemi krivicami in grdobijami vred. LP, Igor

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !