Službe, še en relikt preteklosti


S prihodom Mreže, se je spremenila vrednost vseh stvari. Nekatere so postale bolj pomembne, nekatere celo nepomembne. Televizija, kot medij, je gotovo veliko izgubila, saj imajo današnje generacije možnost takšnega razkošja, da so kar brez nje – kar pa ni bilo mogoče, ko je televizija, poleg radia in časopisov, bila med redkimi možnostmi prenosa informacij. Seveda to v celoti velja zgolj za peščico, saj je preveč ljudi še vedno v logiki 20. stoletja, kar v Sloveniji dokazuje 24ur.com, ki je najbolj obiskani spletni naslov že vrsto let.

Vprašanje, ki nas zanima, pa je, ali se zaradi mreže nekaj podobnega dogaja tudi s službami?

Prvi ga je nehote postavil Ned Ludd, angleški tkalec, ko je leta 1779 razbil dva okvirja za tkanje. Ta dogodek je trideset let pozneje družbeno gibanje imenovano ludisti predstavljalo kot upor proti strojem, ki jim jemljejo delo in način življenja. To je tudi čas iz katerega izvira sam koncept službe. Šele vzpon poslovnih korporacij v zgodnji renesansi, je prinesel idejo organizacije, ki ima sposobnost preživeti daljšo dobo od enega človeškega življenja, podobno kot je to v srednjem veku uspelo cerkvi in lokalnim oblastem. Najstarejša korporacija sicer datira leta 1347 na Švedskem, a večina izumirajočih ima skupno vsaj zastarelo idejo, da do dobička vodi sprememba človeka v avtomat, logika, ki jo je do konca pripeljal Henry Ford z tako znamenito podobo Charlija Chaplina in tekočega traku.

Tudi Douglas Rushkoff na CNN nedavno piše o tej tematiki, kjer pa sliki dodaja pomembno podrobnost, izum najemnega monopola, ki je poslovni družbi v zameno za podmazovanje zakonodajalske aristokracije, zagotavljal monopol na posameznih gospodarskih področjih. Z zakonom so zaprli mala podjetja in večino velikih industrij, ljudje pa so šli delat za uradno dovoljene korporacije.

Vprašanje torej ni, kako zaposliti vse ljudi, ki so delo izgubili zaradi tehnologije, ampak ali je mogoče organizirati družbo okoli česa drugega kot je zaposlovanje.

Ob vzponu mreže se Douglas upravičeno sprašuje, “ali duha podjetnosti, ki ga trenutno izenačujemo z ‘kariero’ res ne moremo premakniti v nekaj bolj sodelovalnega, smotrnejšega ali celo smiselnega? Namesto tega poskušamo uporabljati logiko pomanjkanja na trgu, za pogajanja o stvareh, ki so pravzaprav v izobilju.”

In zakaj mreža spreminja vse?

Kljub temu, da je večina ljudi še živi v logiki oddajnikov in na 24ur.com, prihodnost nezadržno prihaja.

Lahko rečemo, da je založba nekakšen model kapitalizma pred vznikom mreže – založbo namreč potrebuješ, da postavi trgovine, tiska plošče, mizerno plačuje avtorje, a brez njih ne gre.  Ko pa s prihodom mreže najpomembnejšo dejavnost založb nadomestijo spretno napisani programi, ki omogočajo digitalno distribucijo izdelkov, lahko tej dejavnosti, če se ne spremeni, rečemo zastarel poslovni model.

To je težava, ki pesti še mnoge druge panoge, kot je zgolj glasbeno. In kaj bo šele, ko se bolje razvijejo 3D tiskalniki, s katerimi boš lahko stiskal večino potreb po manjših stvareh v hiši (od kljuk do čepov, kdo je lastnik oblike kljuke?) – le kaj bo potem z vsemi temi tovarnami na Kitajskem? Če bi se dalo argumentirati, da so zapovedani monopoli v zgodnji renesansi prinesli gospodarski vzpon, kljub škodi, zaradi zaprtja konkurence, se to danes še veliko težje zagovarja.

Tukaj je primeren še čisto nezaslišan komentar:

Odpraviti moramo absolutno navidezno idejo, da mora vsakdo zaslužiti za življenje. Dejstvo je, da danes lahko eden od desetih tisočih izmed nas, naredi tehnološki preboj, sposoben podpirati vse ostale. Današnja mladina ima popolnoma prav, da priznava nesmisel služenju za življenje. Nadaljujemo z izumljanjem delovnih mest, zaradi napačne ideje, da mora biti vsakdo zaposlen v neke vrste garanju, saj mora, glede na Malthusian-Darwinove teorije, utemeljiti svojo pravico do obstoja. Tako imamo inšpektorje inšpektorjev in ljudi, ki izdelujejo inštrumente za inšpektorje, da pregledujejo inšpektorje. Pravi posel ljudi za ljudi bi bil, da bi šli nazaj v šolo in pomislili na to, kar so razmišljali tedaj, preden  je prišel nekdo in jim povedal, da si morajo zaslužiti za preživljanje.

- Buckminster Fuller

In kaj so rešitve?

Itunes, Steam in kupica podobnih platform uspešno monetizira digitalne izdelke ob sicer burnih kritikah prodajnih pogojev. Jaron Lanier vidi v monetiziranju celo pot do svobode navadnih ljudi. Nimamo na izbiro samo komunizma, ki bi težave rešil z centralnim prerazdeljevanjem, ali libertarnega odgovora, kjer revni pač umrejo. Lanier trdi, da ne rabimo več proizvajati stvari za služenje denarja, ampak si lahko namesto tega izmenjujemo produkte na informacijski osnovi.

Da bi v prihodnosti dosegli svobodo moramo monetizirati več in več, ne monetizirati manj in manj, in zlasti moramo monetizirati vse več tega, kar počnejo običajni ljudje, če jih ne želimo napraviti v varovance države.

, , ,

  1. #1 avtor miha dne 20. Sep. 2011, Torek - 7:53

    krasen zapis. hotel sem le opozoriti še na knjigo Jeremija Rifkina: Konec dela (The end of work. The decline of the global labor force and the dawn of the post-market era), ki prav tako obravnava to temo.

    Njegova teza je, da so se doslej v vseh industrijskih revolucijah delavci lahko preprosto prekvalificirali v nove oblike dela in delovna mesta: iz manufaktur v prve tovarne, iz teh v tovarne s tekočim trakom, itd. Pri zadnji revoluciji pa to ni več možno, saj so njihova delovna mesta začeli nadomeščati stroji.

  2. #2 avtor Stric Marč dne 20. Sep. 2011, Torek - 10:03

    Sam tičim globoko v 19.stoletju. Pretok imformacij mi je še nekako jasen. Da pa bi hišne kljuke dobil preko mreže ( kupil že ali klirinško menjal) , mi ne gre v glavo. Še vedno jih mora nekdo izdelati. Da pa bi tehnika obvladala na osnovi informacij tudi materializacijo,pa močno dvomim. Tudi prenos informacij in piratstvo bo kmalu preko omrežja omejeno in nadzirano.

  3. #3 avtor bp dne 20. Sep. 2011, Torek - 15:17

    eh ja.

    Tri stvari so mi prišle na misel ob branju Raushkoffovega zapisa.

    • predavanje Hansa Roslinga, v katerem razdeli človeštvo na kategorije 4, 40 in 400 in to na podlagi mesečnega dohodka na osebo v dolarjih, oziroma po Roslingovo tiste, ki si lahko privoščijo vžigalice, žarnice oziroma pralne stroje
    • dokumentarec o najbolj groznih poklicih v viktorijanski angliji
    • Player Piano, antiutopija Kurta Vonneguta o korporativni tretjinski družbi, kar je, čisto mimogrede, tudi ideal domače RKC

    Domači utopisti govorijo o nekje 300 € Univerzalnega Temeljnega Dohodka, ki naj bi ga prejel vsak prebivalec. Zadeva je morda celo izvedljiva. Z zadosti debelimi zidovi in oboroženo vojsko, ki bo kot zajce streljala tiste iz območij, na katerih se živi s 4 ali 40 € mesečno. Glej Lampeduso.

    Ljudje delamo nekatere stvari, ker nas to veseli. Nekateri ljudje, nekatere reči. Tistih težkih in umazanih pa se lotevamo zaradi preživetja. Redko zaradi luksuza. Danes jih do neke mere opravljajo stroji. Če ne stroji, pa Kitajci. Če ne Kitajci, pa Bosanci. Težko si predstavljam navdušene UTD-jevce, da bi pobirali smeti, crkovino in podobno. Število tovrstnih služb se je iz viktorijanskih časov res zmanjšalo, izginile pa še niso in nikdar povsem tudi ne bodo.

    Vonnegut se je v svoji knjigi ustrašil korporativne tretjinske družbe in se spraševal kaj s tistimi, ki so v takšni družbi preprosto odveč. Poleg UTD je bila v njegovi fikciji potrebna še fizična ločitev, škodila ne bi (po Huxleyu) še kakšna drugačna pacifikacija. Industrijsko, proizvodno družbo je sicer potem zamenjala storitvena oz. bolje potrošniška družba. Tej pa naj bi sledila informacijska. Vendar je problem informacijske družbe monopolizacija znanja, idej, zamisli. Ki ne deluje niti danes in bo v še veliko širšem obsegu še veliko slabše delovala jutri. Če se bo že uveljavila na način, kot si to nekateri zamišljajo danes, pa bo strogo korporativno nadzorovana in hudo represivna, vojno proti drogam bo dopolnila vojna proti piratstvu, katere posledica bo zaprtje dobršnjega dela prebivalstva v informacijsko in siceršnjo izolacijo.

    Trenutno se mi na glasbenem področju zdi zanimiv model “Connect to Fans, give Reason to Buy”, predvsem kako ga je mogoče iz nišnih eksperimentov spremeniti v splošno uporabnega.

  4. Apollo

    #4 avtor Apollo dne 20. Sep. 2011, Torek - 18:29

    Hvala za komentarje.

    Stricu Marču pripenjam povezave do dejanskih 3D tiskalnikov za domačo rabo, ki že obvladajo materializacijo na osnovi informacij – so pa še veliki, okorni in predvsem dragi. En primer takšnega tiskalnika je makerbot in glede na wikipedijo imamo zaenkrat 4 takšna podjetja.

    Tukaj pa je primer platforme, kjer se lahko oblikovanja predmetov delijo z drugimi ljudmi – http://www.thingiverse.com/thing:11423 (primer ključavnice) – a tukaj se nič ne prodaja – snameš iz spleta in natisneš.

  5. #5 avtor bp dne 22. Sep. 2011, Četrtek - 10:09

    http://spectregroup.wordpress.com/2011/08/04/three-strikes-youre-hired/

    tukaj pa se nahaja rešitev, kaj naredit s službami, ki jih nihče noče, da se jih tistim, ki so v družbi itak “odvečni”

  6. #6 avtor pisanjebesedil dne 22. Sep. 2011, Četrtek - 21:02

    Službe so po mojem samo ena izmed oblik nadzora nad množicami. Ker če sužbe nimaš, imaš veliko prostega časa in v tem času lahko ogrožaš vladajoči sistem in tiste, ki jim je v tem sistemu udobno.

    Nekje sem bral (žal bo šlo tokrat brez citata), da v razvitem svetu povprečen delavec-ustvarjalec v enem dnevu ustvari dovolj dobrin za preživetje celega leta. Seveda ta delavec preživlja tudi kakšnega otroka, upokojenca, invalida, državnega uslužbenca itd., a njegovo delo (mislim na delo, ne na službo, med katero se ne ustvarjajo sredstva ali pogoji za preživetje), nikakor ni nujno potrebno za preživetje, niti za udobje.

    Tak delavec si z vsakdanjim odhodom na delo zelo verjetno osmišlja življenje. Komu drugemu ga je pač lažje prebiti pred ekranom in s pločevinko piva v roki.

    Prepričan sem, da ljudi, ki ustvarjajo, ker radi ustvarjajo, in ne le hodijo v službo, ker bi morali plačevati najemnino, kljub razvoju tehnologije ne bo zmanjkalo. S pomočjo taiste tehnologije bodo samo pridobili moč. Tako bomo imeli tudi v prihodnosti še vedno delitev dela: eni bodo delali, drugi stiskali pločevinke. Če pa bodo slednji dobivali denar za pivo s posedanjem v nesmiselnih službah ali bodo le prejemniki takšnih ali drugačnih pomoči,niti ni bistveno. Oboje pride iz iste blagajne, ki jo bo polnil delavec-ustvarjalec.

  7. #7 avtor čarli dne 12. Okt. 2011, Sreda - 20:36

    Se nisem imel oglasiti, ampak me je zbodel v oči tale stavek: “Nimamo na izbiro samo komunizma, ki bi težave rešil z centralnim prerazdeljevanjem, ali libertarnega odgovora, kjer revni pač umrejo.”

    Kako je stvari “reševal” komunizem s centralno planskim prerazdeljevanjem smo lahko videli npr v Ukrajini in Rusiji: http://en.wikipedia.org/wiki/RussianFamineof_1921

    Tako, da komunizem dokazano ničesar ne rešuje, ampak kvečjemu dela še večje probleme;) Kar se pa tiče libertarnega odgovora kjer se baje reveže kar pusti umreti pa to. V liberalnem svetu bi revnim pomagale človekoljubne organizacije in ljudje. Ti že zdaj obstajajo brez podpore države, čeprav jim ta država državljanom (ne samo pri nas) vzame polovico teh dohodkov. Zdaj pa se zamisli koliko človekoljubja bi šele bilo, če bi lahko vzel celotno bruto bruto plačo;) In ja reveži tudi umirajo v super duper socialnih državo. Ponavadi ne od ne hrane ampak od nasilja;) Lep tega socialističnega eksperimenta je sedaj Venezuela kjer je Caracas postal svetovna prestolnica umorov: http://www.eluniversal.com/2010/08/25/enpolespcaracas-has-become-t25A4380891.shtml

  8. #8 avtor Apollo dne 13. Okt. 2011, Četrtek - 17:11

    Centraliziranost v omreženem svetu nima takšnega pomena, kot ga je imela prej, zato vsi sistemi, ki gradijo na centraliziranosti, propadajo.

    Kar pa se človekoljubnosti tiče, pa samo podpira obstoječi sistem in ničesar ne rešuje – to lahko vidiš v bitki Dambise Moyo proti pomoči Afriki, kot jo poznamo zdaj ali pa v tem animiranem govoru: First as Tragedy, Then as Farce

  9. #9 avtor čarli dne 14. Okt. 2011, Petek - 12:12

    Saj jaz nisem nikjer pisal, da človekoljubnost karkoli rešuje;) Seveda je to plemenito in potrebno (navsezadnje se vsi lahko enkrat znajdemo v škripcih) vendar je na dolgi rok škodljiva, ker ljudje začnejo to izkoriščat. Sploh pa tukaj ni šla debata o človekoljubnosti preko meja;) In če želiš prebrat kakšno dobro knjigo o tem (kjer piše kako škodljiva je pomoč Afriki) si preberi tole: http://www.amazon.com/Elusive-Quest-Growth-Economists-Misadventures/dp/0262550423

    Jo imam tudi v pdf-ju in ti jo lahko pošlem;)

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !