Javni možganski trust


Koliko pogovorov o ‘resničnih’ stvareh so vzbudili ti protesti. Toliko interpretacij istih stvari. Zdaj pa je čas še za rešitve.

Zato pozivam k javnemu možganskemu trustu, thinktanku, ki se še ni izneveril svojemu poslanstvu razmišljati nemogoče (ter pod krinko ne prodaja percepcij javnosti) v nalogi, kako izkoristiti tehnologijo mreže in širše, da ustvarimo novo kvaliteto človeškega življenja.

Za semena dodajam nekaj predlogov smeri rešitev trenutnih blokad družbe.

1) Smo otroci omreženega stoletja in borimo se proti centraliziranemu razmišljanju, ki še ostaja dominanten. Priča smo vzponu industrijskih gigantov tipa Google ali Facebook in ne le, da večina ljudi nima ideje s čim služijo, hkrati se ne zavedamo, da v resnici potegnemo krajšo v naših brezplačnih ‘kupčijah’ z njimi – šele naše ‘vsebine’ polnijo njihova življenja, kar ustvarja samo-obnavljajočo skupnost, ki je zaradi velikosti zanimiva za tržnike. Po enaki logiki je Bill Gates prvenstveno humanitarec, saj bo vrnil večino bogastva, čeprav on tudi nikoli ni razumel Googla in ostalih. Youtube že ima partnerski program za najbolj obiskane uporabnike in podobnih iniciativ je ogromno.

Nadaljnji razvoj dogodkov bi mogoče moral bolj nagrajevati več uporabnikov, kot zgolj nekaj vrhovnih in zakaj ne bi naslednji facebook pravičnejše razdeljeval svojih enormnih marketinških dohodkov? Šele ko se bodo uporabniki zavedli, da potegnejo krajšo in zahtevali pravičnejši kos pogače, za katero dajejo Facebooku material, da jim jo peče.

2) Tudi Jaron Lainer govori o tem, da je treba bolj monetizirati, kar ljudje v resnici počnejo, ne le tisto, kar počnejo zgolj za službo in mogoče lahko celo rešimo večplasten problem vrednot. Omrežena tehnologija nas danes v resnici fizično izolira tudi iz družbe, že zaradi svoje priročnosti. Če smo res bogata družba, potem bomo našli način tudi predpisat neko minimalno količino zahtevanega in raznolikega družbeno koristnega dela, pojma ki je tako bogat, kot vso pravo življenje – skupnosti se gradi, ko si del nečesa večjega – in tako doseči konkretno druženje ter izmenjavo med ljudmi. S to zahtevo/dolžnostjo bi močneje podprli idejo nekakšnega UTD.

3) Shareware programska oprema obstaja predvsem zaradi neobstoja mikrotransakcij – zaradi nedonosnosti plačevanja zanemarljivih vsot, je to bilo v prejšnjih stoletij logično, danes pa je manko lahko dostopnega in univerzalnega načina takšnega plačila bolj podoben cenzuri. Rešitev sharewara je seveda bila, naj ga vsakdo uporablja, sicer z omejitvami, dokler ne plača avtorju. Že zaradi množice uporabnikov je ta model bil in je še vedno uspešen. Danes so stvari malo bolj razvite in razne komercialne platforme že ponujajo ustreznice mikrotransakcij. Zadnji dve leti smo celo bogatejši za anonimni denar bitcoin, katerega koncept in rešitve so fascinantne, čeprav zaenkrat ni jasno, kakšna prihodnost ga čaka. Tudi ta pot je zanimiva.

Gotovo obstaja še veliko načinov dviga kvalitete življenja z novimi platfomami, treba je imeti tudi korajžo razmišljati nemogoče, kot tudi spoštovati strah nemirnega uma ob domišljijski izgubi temeljev v priznanju novih realnosti.

#JaMoTr #OWS

, , , , , ,

  1. #1 avtor bp dne 18. Okt. 2011, Torek - 22:14

    Ad 1. facebookov dobiček v letu 2010 je nekje 50 centov in 1 USD na uporabnika, leta 2011 pa nekje med 1 in 1,2 USD. Torej nam bo to v povprečju prineslo, če bi dobiček delili 50:50 z uporabniki vsakemu nekje 50 centov letno. Weehee, čez nekje 30 let bom s tem lahko plačal mesečni dostop do mojega ISP. Ne zgleda preveč bleščeče, je Gatesov boj proti malariji tukaj po mojem celo boljši.

    Ad 2. krasen primer je Amazon, ki je danes delujoča tehnologija, ki omogoča prodajanje elektronskih knjig tudi v “long tail”, ne poznam pa še nobenega znanca, niti znanca mojega znanca, morda celo Slovenca, vključno z M. Mazzinijem (Drobtinice so knjiga z verjetno največjo digitalno distribucijo v SI), ki bi s svojim pisanjem od tega long taila lahko približno preživel, tudi če bi šla distribucija v Mazzinijevem primeru v enakem obsegu monetizirano preko Amazona najbrž ne. Nekako si tako kar težko predstavljam, kako bomo vsi vsem prodajali svoje umotvore. Še tisti res talentirani bi znali v svetovnem preobilju podobnih imeti problem, kako sploh pritegniti pozornost. Porazdelitev bo kljub long-tailu ostala zelo top-heavy.

    Ad 3. že ene par let poskušam ljudem razložit, da mikrotransakcije niso problem, venture kapitalisti so imeli zadnjih 15 let po mojem vsaj 100 pitchev mesečno točno s to vsebino in vsi so leteli z glavo naprej na cesto, pa ne zaradi transakcijskih stroškov, ti so že dolgo zadosti nizki, da bi bilo to povsem izvedljivo in ekonomsko upravičeno. Ekonomski problem je prej, da tukaj dejansko obstaja popolna konkurenca (vključno s homogenostjo produktov, na svetu bo vedno vsaj miljon zadosti dobrih pop pevcev, a en sam pavarotti) in da se cene zato bližajo mejnim stroškom, ti pa so pri internetni distribuciji digitalnih dobrin enaki 0. Tako da sam vidim prej shareware kot model tudi za druge, pravzaprav gre generalizirano za connect to fans & give reason to buy. Mazzinijev zaslužek iz prodaje Drobtinic bi v tem primeru izviral iz prodaje majic, na katerih bi pisalo nekaj v stilu: “ultrapičkohvatna majica”, Drobtinice pa bi bile tisti okvir v katerem bi majica imela pomen in pa seveda signalizirala pripadnost skupnosti fenov. Z nekaj sreče bi morda prodal celo več majic, kot pa knjig.

    Se pa strinjam, da bo nova ekonomija, kakršnakoli že bo, tako kot stara, temeljila na vrednostih, ki jih doprinašamo skupnosti(m), kakršnekoli že le te bodo.

    In po mojem bi bilo treba začet gledat prav to, kaj je danes skupnost in kaj rabi za to, da nastane in obstane. Potem se bo problem monetizacije rešil relativno enostavno.

  2. #2 avtor bp dne 19. Okt. 2011, Sreda - 13:50

    Bistveno bolj kot gospodarstvo brez rasti, ker le to lahko s sabo prinaša tudi zaprto, statično družbo, igro z ničelno vsoto, vzdrževano kot tako morda tudi z represijo, bi mi bila všeč rast, ki se napaja iz znanja, iz tistih inovacij, ki bi omogočale učinkovitejšo rabo energije in manjšo rabo okoljskih sredstev in posledično bolj odprta družba.

    Merilo uspeha pri tem ni BDP, niti bruto družebena sreča, ampak razlika med ustvarjeno vrednostjo in vsemi porabljenimi sredstvi, kjer je poudarjeno, da z manj ustvarimo več.

    Porazdelitve naravnih resursev res ne moremo spremeniti, lahko pa z drugačno strukturo obdavčitev močno vplivamo na dobičkonosnost njihove izrabe in morda dosežemo, da se bolj splača vlagati v varčevanje z le temi.

    To pa je verjetno mogoče samo z upoštevanjem izrabe vseh virov, človekovih vplivov na okolje, njihovem drugačnem vrednotenjem, kar pa bi nam verjetno odvzelo določeno udobje oziroma nekatere privilegije, ki izvirajo iz izkoriščanja določenih resursev in je zato precej neverjetno.

    Trenutno pa je še vedno najbolj donosna investicija lobiranje, da se kakor je le mogoče velik del negativnih eksternalij določenih ekonomskih aktivnosti prenese na druge, dobiček pa zadrži. In to je potrebno začeti spreminjati, saj nam slabše življenje in izguba udobja grozi tudi brez tega.

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !