Novi val napadov monopola na kapitalizem prostega trga


Avtorski monopol, ki je v ti. časih prostega trga preživel do danes in ga v politični areni skušajo čislati skoraj kot rešitev ekonomskih problemov trenutnega kapitalizma, je v letu 2011-12 zopet v frontalni globalni ofenzivi.

Neskončen tok pritiska lastnikov vsebin postaja vseprisoten in z njim tudi zavest ter interpretacije navadnih ljudi o temi, ki je dolga desetletja zanimala predvsem, a ne izključno ‘digitalno javnost‘.

V Španiji so pravkar uvedli nov drakonski zakon varovanja teh monopolov in se s tem pridružili vrsti drugih držav, ki izvajajo reforme za zaščito avtorjev, kar so v resnici ukrepi za zaščito distributerjev in odličen način nadzora nad posameznikom. Seveda so zakon pomagali pisati ameriški diplomati, kar je razkril WikiLeaks, Le Monde pa je ta teden razkril grožnje odhajajočemu španskemu predsedniku Joseju Zapateru, da bo Španija pristala na ameriški trgovinski ‘črni listi‘, če jim tudi to pot ne bo uspelo uzakoniti teh omejitev osebnih svoboščin.

Švedska pa se zopet inovativno, čeprav malo obupano, bori proti prihajajoči plimi založniških interesov. Včeraj je njihova vlada namreč formalno sprejela obstoj religije, ki verjame v deljenje, konkretno v deljenje datotek, kot poroča BBC. Od Anonymousov do religije; stvari se odvijajo hitro.

Dvoličnost tega sistema postaja ljudem tako jasna, da Mladim Turkom na Youtubi omogoča briljanten komentar ti. ‘nuklearne opcije‘, ki jo planirajo internetni giganti v znak odpora proti novemu valu omejitvene zakonodaje, ko napovedujejo en dan brez Googla, AOLa, eBaya, Facebooka, foursquara, Linkedina, Mozille, PayPala, Twitterja, Wikipedije in Yahoo-ja – vsi ti namreč kanijo ugasniti svoje strežnike za en dan v znak protesta proti SOPA zakonodaji.

Izsiljevanje politike in parazitski krog, ki je načel demokratične institucije širom sveta, se odpira vsem na očeh, saj so internetni velikani do sedaj bili preponosni, da bi lobirali na način ‘stare‘ industrije, zdaj pa bodo prisiljeni plačati iz leta v leto venomer nove reforme in deregulacije njihovega sektorja, saj imajo politiki dovolj te ignorance denarnih potreb svojih bajno dragih političnih kampanj.

Kako nesmiselna je na nek način bitka proti korupciji, saj je korupcija sistem sam, verjetno najnazorneje kaže vsa zgodovina monopola nad ustvarjalnostjo človeške substance ali lastnikov vsebin, kot temu rečemo zdaj.

YouTube slika preogleda

Rick Falvinge pa na Techdirtu zopet podaja briljanten esej, ki kliče po kritični točki, ki bi premagala definicijo skladnosti odprte družbe z monopoli, ter posledično opravila s (političnimi) monopoli na tako željnem prostem trgu. V njem opozori, da je institut ‘varovanja avtorskih pravicbil vzpostavljen 4. maja 1557 v namen cenzure političnega disidentstva, ter opravi s smešnim argumentom o prepotrebni motivaciji za ustvarjanje.

Hkrati pa pokaže monopol kot cehovski instrument, ki so ga skušali zlorabljati že leta 1600 v francoskem tekstilnem cehu, ko so zahtevali hišne preiskave prebivalstva in njihovih garderobnih omar, zaradi izdelave zgolj cehom dovoljenih gumbov, ki pa so jih ‘konkurentje‘ izdelovali kar iz kosov oblek. Tako piratstvo gumbov so takrat kaznovali tudi z mučenjem in usmrtitvami, a to ‘ponarejevalcev‘ ni ustavilo.

Poda tudi jasno analizo, ki ta monopol prikaže kot pet različnih monopolov, ki so bili združeni pod skupni imenovalec avtorskega prava. Prva dva tipa monopola sta komercialna monopola nad podvajanjem in javnim predvajanjem in sta ponavadi kršena z današnjimi svobodnimi komunikacijskimi tehnologijami – ker ne moreta soobstajati skupaj z današnjim nivojem informacijske tehnologije ter človekovih svoboščin.

Potem sta tu dve vrsti moralnih pravic. Prva je pravica ustvarjalca preprečiti vsako predstavo, derivat, remix, satiro, itd., če se ne strinjajo z nekim delom in druga je pravica avtorja, da se mu prizna avtorstvo. Edino to zadnjo pravico Falkvinge priznava kot legitimno in se hkrati sprašuje ali družbene, podjetniške in akademske kazni, ki so višje od zakonskih, niso dovolj v boju proti plagiarizmom, da sploh potrebujemo zakone za priznavanje avtorstva?

Peti monopol so “sorodne pravice“, ki so produkt korporatizacije snemalne industrije, v takrat fašistični Italiji; monopol nad podvajanjem specifičnih posnetkov in tudi to so pokvarile današnje komunikacijske tehnologije.

Kaj pa pri nas v Sloveniji? Skozi parlament se je že valil zakon, ki je skoraj napravil večino Slovencev in Slovenk piratov. Je pa zanimiv odnos državnih birokratov ob nedavnih zapletih z javno objavo gursovih baz o nepremičninah in njihovih lastnikih. Sklepanje glavnega birokrata je bilo skoraj wikileakovsko: če smo včasih ustvarjali ogromne tajne baze, ki so koristile zgolj politični eliti, pa nam današnja tehnologije poleg baz nezamisljivih velikosti omogočajo tudi preprosto javno objavo, kar ima lahko zgolj koristi za najširši sloj prebivalstva v nasprotju s prejšnjo, ozko politično elito. Glede na poskus avtonomnega mišljenja vsekakor pozdravljam ta dogodek, čeprav se zavedam možnosti zlorab osebnih podatkov, ki pa so jih na gursu precej omejili, saj poleg imena in priimka lastnika nepremičnine prikažejo zgolj še letnico rojstva. Vendar pa kljub tej, morda pozitivni epizodi, pričakujem precej večje pritiske za sprejetje slovenske inačice SOPE, saj koristi vsem glavnim igralcem trenutne scene, samo uporabnikom in avtorjem ne.

— ** —

Prispevek je nadaljevanje prejšnje objave: ACTA – kako bodo ideje oblikovale svet (+ Slovenija podpira ACTO!)

in Imate raje ‘copyright’ ali zasebnost?

, , , , , ,

  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !