Kaj je Bitcoin?


Bitcoin je 3. Januarja letos dopolnil tri leta, od kar je bil prvič predstavljen javnosti. Pri ljudeh vzbuja podobne občutke ter reakcije kot internet – ponavadi je zgolj ogledalo filozofije lastnika menja o njem. Sam se bom skušal izogniti temu. Z dokaj preprosto idejo in odprto implementacijo se mu je namreč uspelo zavihteti na vrh upov o anonimnem, elektronskem denarju, ki ne bi bil v lasti nikogar in bil hkrati neuničljiv nasproti tradicionalnim centrom moči, ki zdaj diktirajo dovoljeno izbiro vrste ‘menjalnih kart‘ oz. vrste valut za uporabo na trgih. Kljub svetlim obetom in povečini uspešno premaganim oviram, ki so uničile prejšnje poskuse z elektronskim denarjem, pa ga še čakajo praktični preizkusi, ki bodo šele potrdili te upe in v prihodnosti bomo videli ali so razvijalci uspeli napraviti dovolj robustno zasnovo za uspeh v teh težkih sodobnih pogojih, kot trdijo. Po treh letih pa vendarle lahko odgovorimo na večino ugovorov in težav, ki zbujajo ljudem dvome v to novo vrsto valute. Najprej pa moramo predstaviti osnove njegove arhitekture, ter besedo ali dve o znanih podatkih neznanega avtorja tega prelomnega protokola, Satoshi Nakamota, ki ga uporablja Bitcoin mreža.

Osnovna arhitektura in uporaba

Bitcoin je poenostavljeno rečeno ‘peer-to-peer‘ (P2P) mreža, podobna bolj znanim P2P mrežam hudourniške (torrent) skupnosti, ki uporablja kriptografske podpise za opravljanje transakcij med uporabniki, zaradi česar ga pojmujemo kot decentralizirani elektronski denar. Transakcije so sicer nekako neintuitivno nepovratne – v centraliziranem sistemu, kjer jih lahko tudi prekličemo, tega nismo navajeni - a to po drugi strani pomeni tudi, da so Bitcoini res v naši lasti, saj jih ne more nihče vzeti. Zaradi manjka centralnega nadzora, dobimo robustnost in neodvisnost od vladnega ali korporativnega nadzora, vse transakcije pa so javno objavljene na Bitcoin P2P mreži.  Opravljamo jih z odprto-kodnimi programi, ki se pogovarjajo s to mrežo. Samo število Bitcoinov je omejeno z odprtim algoritmom, ki upravlja tudi prihodnjo rast, saj je končna količina omejena na 21 milijon enot. Čeprav so transakcije javne, pa njegova zasnova, podobno kot pri gotovini, omogoča neko vrsto psevdo-anonimnosti.

Osnovna ideja leži v kriptografski ‘počasnosti‘ našega trenutnega nivoja računske moči in hkratnega hitrega razvoja dveh drugih polj, kriptografije in mrežnih protokolov, s pomočjo katerih je g. Nakamoti uspelo napraviti nov elektronski denar. Po predstavitvi protokola je skupaj z drugimi razvijalci razvil še enega izmed odjemalcev za uporabo na osebnih računalnikih. Ti odjemalci izkoriščajo lastnosti modernih mnogo-paralelnih grafičnih kartic za kompleksne kriptografske izračune, s pomočjo katerih se v mreži ustvarjajo nove enote, novi Bitcoini, ki so pripravljeni za uporabo in tistim, ki so jih izkopali (ustvarjanje se imenuje rudarjenje), ponujajo neko vrednost, saj jih lahko zamenjajo naprej za denar ali kaj drugega.

Zaenkrat jih je mogoče zamenjati za kaj malo fizičnih stvari (seznam najpomembnejših najdete tu), uporabljajo se predvsem kot investicija v njihovo prihodnjo vrednost. Ali se jih kupi, ali pa nakoplje, kar pa je prehodnega značaja do trenutka, ko bo izkopanih večina Bitcoinov in že zdaj smo v obdobju, ko se povprečnemu uporabniku ne splača več tako zelo investirati v nakup opreme za rudarjenje novih, kot je to veljajo za prve prišleke. Tudi v Sloveniji si je marsikdo nakupil novo strojno opremo s to investicijo, a trenutno smo na koncu dobe ‘novih prišlekov‘. Ocenjujejo namreč, da danes obstaja 7 milijonov izkopanih Bitcoinov, samo lansko leto so jih z novimi grafičnimi karticami izkopali skoraj 3 milijone in zato donosnost rudarjenja vedno bolj pada. Algoritem bo prenehal izdajati nove Bitcoine pri meji 21. milijonov, kjer pa je sicer treba pripomniti, da se enota Bitcoina lahko deli na osem decimalnih mest (10^8, kar pomeni več kot 2 kvadriljona enot prostora). Če bo valuta uspešna, je zdaj prav mogoče še zadnji čas za morebitne velike donose.

Sekundarno se Bitcoin uporablja za mednarodne prenose denarja, saj so transakcijski stroški daleč najnižji. Z Bitcoinom denar lahko pošljete 24 ur na dan, prejemnik ga dobi v nekaj minutah, strošek pošiljanja je manj kot 1 cent. Sama industrija rudarjenja je bila v letu 2011 ocenjena na 16.7 milijona ameriških dolarjev, kolikor naj bi rudarji zaslužili s prodajo nakopanih Bitcoinov. Ti se prodajajo na več spletnih straneh, najbolj znana je mtgox.com, a tudi v Sloveniji imamo svojo borzo imenovano Bitstamp. Pri tem velja pripomniti, da se ne priporoča nakupa s kreditnimi karticami, zaradi njihovih znanih slabosti možnosti zlorabe, ko puščamo podatke o njih tem spletnim stranem. V EU jih lahko plačamo kar s SEPA bančnim nakazilom, Paypalom, njegovim tekmecem Dwolla, ali na kateri drug način.

Osnove delovanja dobro predstavlja tudi uradni video:

YouTube slika preogleda

Strahovi in dvomi

Zaradi zasnove in tudi priznanj avtorja, da so centralne banke v preteklosti že prevečkrat izdale zaupanje in znižale vrednost valutam, se je okoli Bitcona napletlo tudi veliko strahov in mitov. Za nekaj so jih krivi tudi ustvarjalci sami, saj so šele pred kratkim na primer pojavili odjemalci, ki šifrirajo tudi vsebino uporabnikove elektronske denarnice. Ker je uporaba že tako razširjena, da se splača tudi prevara, smo tudi že priča virusom, ki kradejo denarnice ali pa celo izkoriščajo računsko moč računalnika svojih žrtev za rudarjenje Bitcoinov. Uporabniki so tako prisiljeni izvajati včasih napredne varovalne ukrepe, ki omogočajo dostojen nivo varnosti, kar je sicer v svetu elektronskih mrež tako prej pravilo, kot izjema. O tem na koncu prispevka.

Zagovorniki Bitcoina so uspeli sestaviti obširno wiki stran, ki se sooča z vsemi ugovori in skuša odpraviti predsodke o njegovi uporabi. Najbolj znana je podzemna tržnica ‘Silk Road‘, ki uporablja kombinacijo anonimizacijske mreže Tor in Bitcoina za prodajo vseh mogočih ilegalnih stvari in proti kateri so mediji ofenzivo sprožili lansko poletje. V obrambo tej obtožbi avtorji pravijo, da se ilegalne stvari počnejo tudi z drugimi (plačilnimi) sredstvi.

Na obtožbo da niso legalno plačilno sredstvo, odgovarjajo, da tudi piščanci niso, pa se še vedno lahko trguje z njimi. Na to temo so se razvile zanimive debate in v pravnem pogledu se šele pričenjajo prve interpretacije ali je Bitcoin plačilno sredstvo, ki ga (lahko) regulira država. V Franciji se je lansko leto začel prvi proces na sodišču s to vsebino, ki bo gotovo precedenčni, v ZDA pa je na to področje že poskušala poseči birokracija z odločitvijo o nadzoru nad tem omrežjem, skupaj z kaznimi.

Na ugovore, da je brez vrednosti zaradi razlogov kot so, da temelji na računski moči, da jih kopljejo uporabniki sami itd., avtorji kritike naslavljajo na teorijo Subjektivne vrednosti in glede na obseg trgovanja imajo prav. Na wikiju imajo celo odgovore na zagato, da potrditev transakcije traja do 10 minut, kar onemogoča POS transakcije, seveda rešitve še čakajo na podjetnike, ki bi jih uresničili.

Resna zagata, ki se pojavlja je, kaj bo, ko bo izkopanih vseh 21 milijonov Bitcoinov, saj računska moč, ki je potrebna za kopanje novih, hkrati zagotavlja varnostni nivo kriptografske zaščite celotnega sistema. Ko ne bo več monetarnega motiva za poganjanje ogromnih hash funkcij izkopavanja, lahko to pripelje do padca varnosti sistema, ali pa vzdigne transakcijske stroške. Za natančneje informacije o tej zagati priporočam to debato.

Ena zadnjih, najresnejših obtožb pa je, da je vse skupaj samo ponzi shema in se bodo razvijalci na vrhuncu balona samo okoristili, ko bodo prodali svoj del Bitcoinov, ter opeharili vse ostale ob velikem poku vrednosti. Ker seveda ne obljubljajo profita, je ta obtožba neutemeljena, a ne pomaga jim veliko, da nihče ne ve kdo je bil prvotni razvijalec protokola, ki je konec leta 2010 nehal sodelovati z preostalo ekipo in se aprila lani poslovil za vedno. Je pa razumljivo, zakaj se je odločil ostati anonimen, saj vzpostaviti anonimno elektronsko valuto, ki je konkurenca finančnim gigantom in gospodarjem univerzuma, kot se počutijo sami, ni lahka zadeva. Leta 1998 je npr. nek posameznik na Havajih pričel izdelovati dolarje svobode (liberty dollars) in devet let pozneje so ga obsodili zaradi konkurence z obstoječo valuto ZDA. Enako se je zgodilo z družbo, ki je ponujala elektronski denar e-Gold. CEO firme je sedel v hišnem priporu, družbo pa so efektivno onemogočili.

Satoshi Nakamoto

Lansko leto je New Yorker objavil članek Josihua Davisa z zanimivo raziskavo njihovega novinarja o pravi identiteti tega skrivnostnega izumitelja. Četudi na koncu ni mogel potrditi njegove identitete, pa nas popelje v svet kriptografije in kripto denarja. O Satoshi Nakamotu je znanega zelo malo. Da je Japonec so mu verjeli po njegovem samo-opisu ter nadimku, ki si ga je izbral, čeprav ni v japonščini niti dela programa. V prvem bloku verige Bitcoina ti. ‘genesis block‘, je pustil sporočilo

The Times 03/Jan/2009 Chancellor on brink of second bailout for banks

Ta stavek je referenca na članek iz londonskega Timesa in tudi sicer ni skoparil z razlagami, čeprav sam pravi, da je dober v kodiranju in ne z besedami. Zapustil nam je akademski esej, ki opisuje delovanje in motivacije njegovega izuma z naslovom: Bitcoin: A Peer-to-Peer Electronic Cash System.  V njem zapiše:

“Korenina težav konvencionalnih valut je zaupanje, ki je potrebno, da delujejo. Centralni banki moramo zaupati, da ne bo znižala vrednosti valute, a je zgodovina fiat valut polna prelomov tega zaupanja. Bankam moramo zaupati, da držijo naš denar in ga elektronsko pošiljajo, a ga namesto tega pošiljajo ven v valovih kreditnih balonov s komaj kakšno frakcijo rezerv.”

Za seboj je pustil še bogato korespondenco v arhivu kriptografske epoštne liste. Njegova brezhibna angleščina – v eseju s 500 besedami in arhivu z osemdeset tisočimi je napravil zgolj nekaj napak in hkrati obravnaval raznovrstno plejado ekonomskih tem – daje dvome o njegovi narodnosti. Uporabljal je predvsem angleške različice besed in se priklapljal po koncu službenih ur v Veliki Britaniji. Davis v svojem članku sicer imenuje nekaj osumljencev, ki pa vsi zanikajo da so stvaritelji protokola.

Varnost

Zanimiva debata o Bitcoinu se je razvila tudi na slo-techu, kjer za varovanje elektronske denarnice svetujejo uporabo novejših odjemalcev, ki podpirajo šifriranje le-te. Za tehnično slabo podkovane uporabnike priporočajo spletne račune, ki so na voljo za nalagaje Bitcoinov in teh čim več, da se porazdeli tveganje izgube in zmanjša možnost sledenja transakcijam. Minimum naj bi bili dve denarnici, ena za varčevanje in druga za uporabo.

Medtem tehnično pogumnejšim DMouse priporoča, da za vačevalni račun (‘savings account‘) uporabljajo virtualni stroj, ki je po možnosti celo odklopljen od interneta. Skupaj z nekaj deset naslovi, ki jih shranijo v beležnici, naj datoteko z denarnico (wallet.dat) zašifrirajo s TrueCryptom ali podobnim programom in shranijo na vse možne lokacije (vsi domači računalniki, usb ključ, gmail, yahoomail, vse možne spletne storitve) ter varno izbrišejo original. Več lokacij, manjša verjetnost, da se izgubi in če se na njega zgolj nakazuje sredstva in je uporaba posledično manjša, se s tem zmanjša tudi verjetnost, da se ukrade aktivna prijava.

Poleg tega uporabniki s Slo-techa priporočajo za vsak primer tudi vsakokratno varnostno kopiranje denarnice pri vsaki izhodni transakciji, čeprav je teoretično v njej shranjenih zadnjih 100 naslov.

Več o varovanju denarnice ponuja tudi uradni wiki. Med rudarji pa je najpopularnejši GUIMiner v navezi z AMD grafičnimi karticami, ki delujejo pri izkopavanju Bitcoinov skoraj 10x hitreje od konkurence.

Na koncu moram priznati, da sam še nisem aktivni uporabnik mreže, ampak sem jo do zdaj raziskoval zgolj teoretično, čeprav vedno bolj vidim smiselnost njene uporabe.

, , , , , ,

  1. #1 avtor Hubert dne 23. Apr. 2012, Ponedeljek - 16:49

    Super clanek!

  2. #2 avtor Mazi dne 6. Maj. 2013, Ponedeljek - 16:46

    Čau,

    gornji video smo tudi prevedli v slovenščino:

    http://www.youtube.com/watch?v=LrLzaeQpCRc

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !