Nedavno je razburila domišljijo komentatorjev novica, da naj bi analitik zaposlen v ameriškem trgovcu Target bil sposoben napovedati prej, kdaj je noseča hčerka, kot bi to izvedel oče. Nekateri so se nagonsko postavili v eno izmed dveh nemogočih in skrajnih stališč – marketing dajmo vsepovsod in bo financiral še šole ali pa nasprotno Bill Hicksov ‘Marketing people, kill yourselves‘. Takšna polarizacija in mnoga vprašanja ter pomisleki o koristnosti marketinga za družbo gotovo zahtevajo bolj pragmatičen in manj črno bel odgovor.
Bernays je tako v enem zamahu povezal boj žensk za enakopravnost v družbi – neko višjo potrebo po osnovnem spoštovanju – skupaj s cigareti in iz tega enkratnega, simbolnega dejanja, se je razvila podoba upornice s cigareto, neukročenega dekleta, oz. neodvisne ženske. To je seveda občutno popravilo prodajo cigaret, kar pa ni bistveno, saj je bistvo anekdote v iracionalni zamenjavi podzavestnih hotenj in potreb za nek potrošniški produkt, ki ga sploh ne potrebujemo.

Bernays v dobi socialnih omrežij
V dobi skrajšane pozornosti in kratkih sporočil ter memov, pa smo soočeni tudi z enormno močjo Baze, kamor podatke prispevamo na dva načina. Prvič zavestno (iz česar rastejo tako najlepše stvari odprto-kodnega načina razmišljanja, od GNU/Linuxa, do Wikipedije, kot tudi starejšim generacijam bolj nerazumne stvari, npr. kreacija največje tržno-vohunske mreže, Facebooka) in drugič nezavedno, z našim premikanjem ter manipuliranjem s kibersvetom, kar ustvarja nekakšne meta podatke naših logik ali poti razmišljanja.
Logično – čeprav strašljivo – je, da nekoga zgolj zaradi neumnih izjav na teh omrežjih ne spustijo v ‘najsvobodnejšo‘ državo sveta. Malo manj intuitivna pa je do zdaj bila nevarnost, ki je večja od dolgočasnih prijateljev na njih; v tujini so naprednejše banke pričele poskusno uporabljati FB in Twitter za ocenjevanje kreditne sposobnost strank, na podlagi njihovih profilov ter prijateljev. V primeru uspeha bo ‘socialno rudarjenje‘ splošno sprejeto v nekaj letih povsod.
Nepričakovane obljube o spoštovanju zasebnosti pa ponuja mikro-posojilnica iz Hong Konga, Lenddo, neposredno na svojem FAQ-ju sami s krepkimi črkami zapišejo:
“Dokler redno plačujete obroke (‘tako dolgo spoštujemo zasebnost‘) [...] če ne uspete plačati, si Lenddo pridrži pravico, da o tem obvesti vaše prijatelje, družino in skupnost.“
Tudi drugi, prometni del podatkov je pomenljiv. V zadnjih novicah se je izkazalo, da Google zlorablja poznane napake ali namerno krši protokole različnih brskalnikov, da lahko sledi aktivnostim svojih uporabnikov. In del tega npr. deli tudi z vsakim lastnikom spletne strani, ki odpre račun pri njihovi Analytics storitvi. Kot to počnejo tudi mnogi drugi ponudniki – ampak ali imam res pravico vedeti toliko stvari o svojih bralcih? Še sreča, da se ustavi pri ISPju in IPju, saj smo le korak od družbe popolnega sonadzora, ki jo počasi omogočajo megabaze in podatkovna rudarjenja.
Transparentnost v priklicu lastnih podatkov bi pomagala osvetliti še ostale podatke iz baz velikih družb, ki lahko služijo z njimi in mogoče bi bili presenečeni tudi o stvareh, ki jih nismo vedeli sami o sebi. A vsi niso tako črnogledi. Douglas Rushkoff v vzponu uporabe podatkov iz socialnih omrežij vidi priložnost za ekonomijo osnovano na ugledu, kjer bi ljudje posojali eden drugemu:
“Namesto, da vsi ‘outsourcajo‘ svoje prihranke, naložbe in kredite resnično zlem institucijam, ki uporabljajo informacije o nas samo zato, da izstisnejo še več denarja od nas, bi delali naložbe drug v drugega.”
—————————–
*
Zgornji video prispevek o Edwardu Bernaysu je del serije “The Power of Nighmares“, avtorja Adama Curtisa, katerega en delček opusa dokumentarcev iz ogromnih BBCjevih arhivov, ter zapisov iz njegovega video bloga povzetih v slovenščini, se nahaja tukaj.
#1 avtor miha dne 21. Feb. 2012, Torek - 14:33
jah, upajmo na drugo
#2 avtor nadinka dne 21. Feb. 2012, Torek - 18:21
“We are governed, our minds are molded, our tastes formed, our ideas suggested, largely by men we have never heard of.” (E. Bernays)