Apollo

Zakaj se že v šolah ne omenja Edward Bernays, nečak Sigmunda Freuda, ki je imel prav takšen, če ne večji vpliv na moderno družbo, kot stric, saj je oče PR-a (Public Relations) in večine njegovih orodij? Ena izmed mnogih znamenitih prigod ima opraviti s ‘predsodkom‘, da prava dama ne kadi. Še dandanes srečaš stare mame, ki trdijo, da ženska ne sme kaditi v javnosti. Zaradi tega so cigaretne družbe izgubljale pol tržišča in davnega leta 1920, ko so v Ameriki ravno začeli rasti prvi supermarketi, so na pomoč poklicale Edwarda Bernaysa.

V skladu z duhom časa je poslal ženske na psihoanalizo z vprašanjem, kaj jim lahko predstavlja cigareta. Logičen odgovor, ki ga je dobil je bil seveda falus, simbol moške moči, kar je v tem primeru, ko niso imele imele niti volilnih pravic, imelo poseben pomen. Zato zgolj na prvi pogled naslednja poteza Edwarda ni bila tako logična – sklical je novinarje in najel debitantke, da so primarširale v New Yorku po Times Squareu, ter pred novinarji zmagoslavno potegnile izza zapasic cigarete, ki so jih vzdignile v zrak rekoč “Ženske! Prižgite še eno baklo svobode! Borite se proti še enem spolnem tabuju!“

Bernays v dobi socialnih omrežij

V dobi skrajšane pozornosti in kratkih sporočil ter memov, pa smo soočeni tudi z enormno močjo Baze, kamor podatke prispevamo na dva načina. Prvič zavestno (iz česar rastejo tako najlepše stvari odprto-kodnega načina razmišljanja, od GNU/Linuxa, do Wikipedije, kot tudi starejšim generacijam bolj nerazumne stvari, npr. kreacija največje tržno-vohunske mreže, Facebooka) in drugič nezavedno, z našim premikanjem ter manipuliranjem s kibersvetom, kar ustvarja nekakšne meta podatke naših logik ali poti razmišljanja.

Logično – čeprav strašljivo – je, da nekoga zgolj zaradi neumnih izjav na teh omrežjih ne spustijo v ‘najsvobodnejšo‘ državo sveta. Malo manj intuitivna pa je do zdaj bila nevarnost, ki je večja od dolgočasnih prijateljev na njih; v tujini so naprednejše banke pričele poskusno uporabljati FB in Twitter za ocenjevanje kreditne sposobnost strank, na podlagi njihovih profilov ter prijateljev. V primeru uspeha bo ‘socialno rudarjenje‘ splošno sprejeto v nekaj letih povsod.

Nepričakovane obljube o spoštovanju zasebnosti pa ponuja mikro-posojilnica iz Hong Konga, Lenddo, neposredno na svojem FAQ-ju sami s krepkimi črkami zapišejo:

“Dokler redno plačujete obroke (‘tako dolgo spoštujemo zasebnost‘) [...] če ne uspete plačati, si Lenddo pridrži pravico, da o tem obvesti vaše prijatelje, družino in skupnost.“

Tudi drugi, prometni del podatkov je pomenljiv. V zadnjih novicah se je izkazalo, da Google zlorablja poznane napake ali namerno krši protokole različnih brskalnikov, da lahko sledi aktivnostim svojih uporabnikov. In del tega npr. deli tudi z vsakim lastnikom spletne strani, ki odpre račun pri njihovi Analytics storitvi. Kot to počnejo tudi mnogi drugi ponudniki – ampak ali imam res pravico vedeti toliko stvari o svojih bralcih? Še sreča, da se ustavi pri ISPju in IPju, saj smo le korak od družbe popolnega sonadzora, ki jo počasi omogočajo megabaze in podatkovna rudarjenja.

Transparentnost v priklicu lastnih podatkov bi pomagala osvetliti še ostale podatke iz baz velikih družb, ki lahko služijo z njimi in mogoče bi bili presenečeni tudi o stvareh, ki jih nismo vedeli sami o sebi. A vsi niso tako črnogledi. Douglas Rushkoff v vzponu uporabe podatkov iz socialnih omrežij vidi priložnost za ekonomijo osnovano na ugledu, kjer bi ljudje posojali eden drugemu:

“Namesto, da vsi ‘outsourcajo‘ svoje prihranke, naložbe in kredite resnično zlem institucijam, ki uporabljajo informacije o nas samo zato, da izstisnejo še več denarja od nas, bi delali naložbe drug v drugega.”

—————————–

*

Zgornji video prispevek o Edwardu Bernaysu je del serije “The Power of Nighmares“, avtorja Adama Curtisa, katerega en delček opusa dokumentarcev iz ogromnih BBCjevih arhivov, ter zapisov iz njegovega video bloga povzetih v slovenščini, se nahaja tukaj.