Za koga bi volil Bog?


Adam Curtis se na svojem blogu ponovno posveča čudnim pojavom, ki smo jim priča, ko bog vstopi v politiko. To lahko opazujemo zdaj tako v ZDA, kot v Iranu – tako v volilnem procesu obeh dežel, kot tudi v rasti sovražnosti med njima. Kar pa ni bilo vedno tako, saj je religija imela v večjem delu 20. stoletja obrnjen hrbet politiki in njeni moči. Tej tematiki se je posvetil že pred nekaj leti, ko je posnel odličen dokumentarec “Moč nočnih mor“, ki se ukvarja z razvojem ekstremnih oblik religije v politiki, tako na zahodu, kot bližnjem vzhodu. Bližnji vhod, kot se imenuje pri nas, je sploh ena izmed centralnih tem pri Curtisu, s katerimi predstavlja dinamiko modernega sveta. Na blogu ima še vsaj dva krasna članka, prvi je “BP in os zla“, kjer analizira vlogo, ki jo je British Petroleum igral v Perziji in katere nepredvidljive in neugodne posledice so pripeljale do vzpona ajatole Homeinija ter islamske republike. Ter drugega, ki ga je napisal lansko poletje o vojaškem posredovanju v Siriji, ki se je dogajalo kmalu po drugi svetovni vojni z naslovom “Dojenček v Baath vodi“.

Adam v tokratnem prispevku pripoveduje zelo nenavadno zgodbo o tem, kako so ignoranco evangeličanskega dela populacije v ZDA v 70. letih prejšnjega stoletja obrnili, ter načrtno vpeljali religijo v politiko. Seveda z namenom, da se jo uporabi kot revolucionarno silo. In oboji, ki so počeli to – tako v ZDA kot v Iranu – so svojo inspiracijo jemali iz uspešnih akcij ter revolucionarnih teorij levičarskih organizacij, ki so do tedaj uspeli transformirati družbo na zelo radikalen način. To je pozabljena zgodba, kako so v 80. letih idealisti iz ameriške strani prišli skupaj z idealisti iz iranske strani – in o katastrofalnih posledicah tega sodelovanja.

Na ameriški strani se je Paul Weyrich, član ti. ‘nove desnice‘ v sedemdesetih letih infiltiriral v zborovanje radikalne levičarske skupine in bil zaprepaden nad količino načrtovanja in taktik, ki so jih uporabljali. To ga je pripeljalo do spoznanja, da desnica misli, da bodo ljudje volili za njih samo zato, ker imajo prav, kar ni dovolj, saj medtem levica dosega ogromne uspehe z ljudskimi (‘grassroots’) gibanji. In to se je namenil popraviti Weyrich, ki se je spomnil na fundamentaliste in evangeličane, ter ji skušal aktivirati kot mogočno silo v politiki.

Težava pa je bila, kako jih prepričati. Vodil jih je namreč pietizem – prepričanje, da pravi kristjan ne le posveti svojega življenja bogu, ampak obrne hrbet tudi sekularnemu svetu. Dobro življenje se živi skozi lastna dobra dejanja in na politiko se pozabi.

In ironično ali ne, je prav levica pomagala Weyrichu aktivirati fundamentaliste. Vse od poznih 60. let jim je uspelo uveljaviti reforme o vseh vrstah moralnih vprašanj – istospolne pravice, splav, spolna diskriminacija. In to je šokiralo centralno Ameriko, glavno zaledje kristjanov, ker je politika spodjedala način njihovih zasebnih življenj. Zadnji kamenček je odvalil predsednik Carter, ki je razveljavil dobrodelni status fundamentalističnih verskih šol, kar jih je še posebej bolelo, ker je bil tudi Carter evangeličan, eden izmed njih, ne pa da je verjel, da mora biti vera ločena od politike.

Na drugi strani luže je imel Homeini podobne probleme z verskimi prepričanji Šiitov. Ta struja je imela precej kvietistični odnos do politike – ena izmed glavnih ceremonij je ‘Šiitska pritožba‘, kjer se verni sami sebe ritualno bičajo. In skozi stoletja je bil to simbol umika pred svetom – in predvsem umika od politike in moči. Ljudje morajo čakati v svetu polnem senc in zlega – na povratek 12. imana. To je pomenilo, da je politična moč zla in degradirana, zato ne smeš imeti nič z njo.

Homeini se je odločil to obrniti – in da bi to lahko tudi naredil, se je kot Paul Weyrich v ZDA, obrnil k idejam politične levice.

Uporabil je prevode Franza Fanona, revolucionarja in ‘marksista tretjega sveta‘, za slikanje nove vizije šia islama. Tvoja dolžnost, je dejal Homeini, ni več, da ostajaš pasiven, ampak da zgrabiš moč in naženeš hudobne ter pokvarjene vladarje. Ne čakaš več na mesijo, ampak se boriš in prevzameš moč zdaj. Vodi pa te seveda duhovščina.

In to je osnovni temelj zadnjega prispevka, iz katerega se potem razvijajo še zanimive smeri zgodbe, o sodelovanju teh dveh struj, iranski revoluciji, Carterjevi izgubi na volitvah, zasedbi ameriške ambasade v Teheranu in končno praznine islamske revolucije, ki jo je napolnila šele iransko-iraška vojna ter ‘želeti-si-umreti‘ odnos do življenja, ki je sledil iz teh dogodkov, pa vse do današnjih časov in Ricka Santoruma.

Tudi tokratni blog je izdatno podprt z video prispevki iz BBCjevega arhiva, zato bom tukaj s krajšim povzetkom končal klicanje pozornosti na članek z naslovom:

Za koga bi volil Bog?

Adam Curtis

, , ,

  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !