Paradoksi svobodne družbe


Kiber vojna 2.0Z zamegljenostjo o ‘dobrih‘ in ‘slabih‘ igralcih na ‘sivem’ polju, je dežela svobodnih raje izbrala lik svetovnega policaja, kot trmastega vztrajanja na igranju vzora svetilnika svobode za vse ostale države sveta. Ob pomanjkanju konkurence, po sesutju pretežno dvo-polarnega političnega sveta pred 20. leti in zdaj po Snowdenovih pričanjih o razsežnostih industrije vohunjenja, nekateri državljani ZDA razočarano ugotavljajo, da nikoli ni bilo ‘dobrih‘ igralcev, če to niso bili oni. Posledice pa so še hujše, nikakor ne za njihovo cenjeno narodno varnost, ampak za ekonomski del industrije, ki ni neposredno vpletena v vohunski aparat, družbe kotirajoče na NASDAQ-u.

Po tednih prepričevanja, da se brez tehtnih razlogov ne vohuni za državljani ZDA, so se v javni debati pričeli pojavljati zaskrbljeni glasovi, kaj to pomeni za prihodnost internetnih družb Silicon Valley-a, domačih imen, ki jih uporabljamo dnevno. The Atlantic se je razpisal o strahovih, da bi EU zahtevala lokalizacijo strežnikov teh velikih družb na ozemlju Evrope, kar se sliši malo nesmiselno, saj bi velik del internetnega prometa še vedno lahko šel preko ZDA, da o podmorskih kablih, za katere naj bi bil specialist USS Jimmy Carterpodmornica vohunov, sploh ne govorimo. Posodobitev, nedelja: Guardian je pravkar umaknil članek, ki povzema razkritja Wayna Madsena, da se ameriški ‘dragnet‘ razteza na sedem EU držav “Imajo [vseh 7 držav in ZDA] dostop do optičnega omrežja Tat 14, ki povezuje Dansko z Nemčijo in Nizozemsko, Francijo ter VB in posledično do velikih količin podatkov, vključno s telefonskimi klici, emaili in dostopi uporabnikov do spletnih strani.” Kopija članka tukaj.

In tudi Silicon Valley, ki je poln tujcev in Američanov prve generacije, je soočen s krutim paradoksom interpretiranja ameriške ustave, ki da daje pravice zgolj državljanom, nikakor pa ne ljudem. Možna škoda, ki se zdaj zrcali v prihodnosti za ameriške posle v zvezi z internetom, je nadvse podobna nedavnim zgodovinskim dogodkom, ki smo jim bili priča v ti. kriptografskih vojnah. Le-te so se dogajale v rani mladosti javnega interneta, kjer so bila podjetja, kot sta Lotus Notes in Netscape, omejena pri izvozu programske opreme s kriptografsko zaščito, ki bi presegala 40 bitov entropije. NSA in druge agencije so poleg tega terjale vgradnjo ‘zadnjih vrat‘ v komercialno komunikacijsko opremo (Calea, Clipper čip in podobni ehelonski poskusi), kar je predstavljalo velike ovire za ameriška podjetja, ki so se hotela uveljaviti v tem novem elektronskem svetu.

Podjetja so pri reševanju te težave šla celo tako daleč, da je Netscape pri izdelavi mednarodne verzije brskalnika pristojnim uradnikom izdal 88 bitov entropije v 128 bitnem SSL ključu. Prišlo je celo do zmede med ameriškimi uporabniki, ki so si na veliko nameščali mednarodno, zlomljivo verzijo Netscapovega brskalnika. Podobno se je zgodilo z Lotus Notes, kjer je nekdo nedavno uspel razbil razkriti del ključa NSA in v njem ironično našel registracijo na organizacijo z imenom ‘MiniResnica‘, ki spada pod skupno ime ‘VelikiBrat‘.

Pod pritiski industrije je potem leta 1996 Bill Clinton podpisal predsedniški ukaz, ki je kriptografijo umaknil s seznama vojaških streliv, kamor so jo umeščali do tedaj zaradi nadzora nad izvozom iz države. Leta 2005 so z ukinitvijo izvoza iz Velike Britanije celo objavili konec kriptografskih vojn. Vendar se s STASI 2.0 očitno obujajo tudi kriptografske vojne 2.0, ki jih stari kripto-punk Julian Assange kliče že dlje časa. Kogar zgodovinska plat, ki nas je pripeljala do sem, podrobneje zanima, je obvezno čtivo knjiga Crypto, avtorja Stevena Levya.

, , , ,

  1. #1 avtor Trikon dne 30. Dec. 2014, Torek - 0:10

    Tko pač je ,.. kaj češ drugega!

  2. #2 avtor postopek osebnega stečaja dne 13. Jan. 2015, Torek - 2:11

    Tako pač je s službami, dan danes!

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !