Arhiv za kategorijo tXt - blah

Paradoksi svobodne družbe

Kiber vojna 2.0Z zamegljenostjo o ‘dobrih‘ in ‘slabih‘ igralcih na ‘sivem’ polju, je dežela svobodnih raje izbrala lik svetovnega policaja, kot trmastega vztrajanja na igranju vzora svetilnika svobode za vse ostale države sveta. Ob pomanjkanju konkurence, po sesutju pretežno dvo-polarnega političnega sveta pred 20. leti in zdaj po Snowdenovih pričanjih o razsežnostih industrije vohunjenja, nekateri državljani ZDA razočarano ugotavljajo, da nikoli ni bilo ‘dobrih‘ igralcev, če to niso bili oni. Posledice pa so še hujše, nikakor ne za njihovo cenjeno narodno varnost, ampak za ekonomski del industrije, ki ni neposredno vpletena v vohunski aparat, družbe kotirajoče na NASDAQ-u.

Po tednih prepričevanja, da se brez tehtnih razlogov ne vohuni za državljani ZDA, so se v javni debati pričeli pojavljati zaskrbljeni glasovi, kaj to pomeni za prihodnost internetnih družb Silicon Valley-a, domačih imen, ki jih uporabljamo dnevno. The Atlantic se je razpisal o strahovih, da bi EU zahtevala lokalizacijo strežnikov teh velikih družb na ozemlju Evrope, kar se sliši malo nesmiselno, saj bi velik del internetnega prometa še vedno lahko šel preko ZDA, da o podmorskih kablih, za katere naj bi bil specialist USS Jimmy Carterpodmornica vohunov, sploh ne govorimo. Posodobitev, nedelja: Guardian je pravkar umaknil članek, ki povzema razkritja Wayna Madsena, da se ameriški ‘dragnet‘ razteza na sedem EU držav “Imajo [vseh 7 držav in ZDA] dostop do optičnega omrežja Tat 14, ki povezuje Dansko z Nemčijo in Nizozemsko, Francijo ter VB in posledično do velikih količin podatkov, vključno s telefonskimi klici, emaili in dostopi uporabnikov do spletnih strani.” Kopija članka tukaj.

In tudi Silicon Valley, ki je poln tujcev in Američanov prve generacije, je soočen s krutim paradoksom interpretiranja ameriške ustave, ki da daje pravice zgolj državljanom, nikakor pa ne ljudem. Možna škoda, ki se zdaj zrcali v prihodnosti za ameriške posle v zvezi z internetom, je nadvse podobna nedavnim zgodovinskim dogodkom, ki smo jim bili priča v ti. kriptografskih vojnah. Le-te so se dogajale v rani mladosti javnega interneta, kjer so bila podjetja, kot sta Lotus Notes in Netscape, omejena pri izvozu programske opreme s kriptografsko zaščito, ki bi presegala 40 bitov entropije. NSA in druge agencije so poleg tega terjale vgradnjo ‘zadnjih vrat‘ v komercialno komunikacijsko opremo (Calea, Clipper čip in podobni ehelonski poskusi), kar je predstavljalo velike ovire za ameriška podjetja, ki so se hotela uveljaviti v tem novem elektronskem svetu.

Podjetja so pri reševanju te težave šla celo tako daleč, da je Netscape pri izdelavi mednarodne verzije brskalnika pristojnim uradnikom izdal 88 bitov entropije v 128 bitnem SSL ključu. Prišlo je celo do zmede med ameriškimi uporabniki, ki so si na veliko nameščali mednarodno, zlomljivo verzijo Netscapovega brskalnika. Podobno se je zgodilo z Lotus Notes, kjer je nekdo nedavno uspel razbil razkriti del ključa NSA in v njem ironično našel registracijo na organizacijo z imenom ‘MiniResnica‘, ki spada pod skupno ime ‘VelikiBrat‘.

Pod pritiski industrije je potem leta 1996 Bill Clinton podpisal predsedniški ukaz, ki je kriptografijo umaknil s seznama vojaških streliv, kamor so jo umeščali do tedaj zaradi nadzora nad izvozom iz države. Leta 2005 so z ukinitvijo izvoza iz Velike Britanije celo objavili konec kriptografskih vojn. Vendar se s STASI 2.0 očitno obujajo tudi kriptografske vojne 2.0, ki jih stari kripto-punk Julian Assange kliče že dlje časa. Kogar zgodovinska plat, ki nas je pripeljala do sem, podrobneje zanima, je obvezno čtivo knjiga Crypto, avtorja Stevena Levya.

, , , ,

Brez komentarjev

Prva internetna vojna

Internetna vojna traja že več kot desetletje in ima bogato zgodovino (celo epizodo ‘svetovne ljudske informacijske vstaje‘), pa vendar ni splošno prepoznana kot velika težava, še več, o tej temi ni niti smiselnih debat izven ozkega kroga strokovnjakov, piratov in drugih zanesenjakov, kar je pričakovano, glede na tehnično naravo teme. Pa vendar je tudi že več kot desetletje od kar sem se moral navaditi, da večino govora drugih ljudi, ki ga preslišiš v javnosti, vsebuje banalnosti računalniškega področja od USBja do mrež itd. A verjetno velja to samo za mesta in populacijo pod določeno starostjo. Vsaj mediji bi se lahko bolj potrudili.

Bruce Schneier, ki sem ga letos že povzemal v eseju ‘Moč in internet‘, je za CNN spisal novega z naslovom ‘So ZDA pričele internetno vojno?‘, kjer ugotavlja, da se dandanes izdeluje namensko narejena internetna orožja, ki so v naprej namerjena, ter pripravljena na sprožitev proti nasprotnikovi infrastrukturi skoraj v trenutku odločitve. Kar je seveda precej več, kot se je do sedaj obtoževalo Kitajsko. Ob tem pa te dejavnosti internet destabilizirajo in ga ne pomagajo narediti bolj varnega.

Predsedniška direktiva 20′, izdana lanskega Oktobra, a jo je v celoti objavil šele Edward Snowden, orisuje ameriško kibervojno politiko. V njej je opisan tudi ofenzivni del ti. “Offensive Cyber Effect Operations“, oz. OCEO, ki je imel oznako “top secret“. Kar je opisano, je namreč zelo nevarno.

A preden so lahko kiber-napadi uničujoči, je potrebno preučiti podrobnosti računalniških sistemov in njihovih ranljivosti. Če jih ni, jih je potrebno ustvariti, da dobimo ‘zadnja vrata‘ v sisteme in šele nato zgraditi kiber orožje, načrtovano posebej za ta sistem.

Tak je primer sovražne kode imenovane ‘logična bomba‘, ki jih lahko sprožimo nekje v prihodnosti. A zdaj je treba še vzdrževati vdor v tuja omrežja, saj se sistemi vedno spreminjajo, da kiber orožja sploh učinkujejo. Kar je podobnost z nuklearnem arzenalom med hladno vojno, saj so tudi naša kiber orožja v naprej namerjena in pripravljena na sprožitev.

Militarizacija interneta, ki jo je naložil Obama na U.S. Cyber Command, je učinkovita, kot je razvidno iz Snowdenovih obtožb, je NSA vdirala v tuja omrežja po vsem svetu: “Hekamo hrbtenice mrež — npr. velike internetne ruterje — ki nam dajo dostop do komunikacij stotisočev računalnikov, ne da bi bilo treba hekati vsakega posamezno.” “Nisem razkril nobenih operacij ZDA proti legitimnim vojaškim tarčam“, je dejal. “Pokazal sem kje je NSA hekala civilno infrastrukturo kot so univerze, bolnišnice in zasebna podjetja, ker je to nevarno.”

NSA in U.S. Cyber Command sta v osnovi ena in ista stvar. Obe sta bazirani v Fort Meade v Marylandu in obe vodi general Keith Alexander. Isti ljudje, ki hekajo hrbtenice mrež, so tudi tisti, ki gradijo orožja, ki uničijo te hrbtenice. Marca se je v senatu Alexander hvalil, da je formiral več kot ducat ofenzivnih kiber enot.

Dolgoletni opazovalec NSA James Bamford je prišel do enakega zaključka v nedavnem profilu Alexandra in U.S. Cyber Command, napisanim pred Snowdenovimi razkritji. Pisal je o mnogih kiber orožjih, ki jih kupujejo ZDA, od podjetja z notoričnim imenom Endgame Systems, (le-ti so se v javnosti pojavili v vdoru Anonymous v HBGary, ko smo izvedeli, da njihova letna naročnina na rootkite in 0dni ranljivosti skupaj z informacijo o geografskih legah ranljivih strežnikov, stane 2 milijona in pol dolarjev):

“Po poročanjih C4ISR Journala in Bloomberg Businessweeka, Endgame ponuja obveščevalne podatke agencijam kot so U.S. Cyber Command, NSA, CIA in Britanska obveščevalna agencija — z unikatnim zemljevidom, ki kaže točno kje so locirane njihove tarče. Poimenovan Bonesaw, zemljevid prikazuje geolokacijo in digitalen naslov o skoraj vsaki napravi, ki je priklopljena na internet po vsem svetu. Klient preko spletnega vmesnika izbere tarčo — npr. Peking, Kitajska in vtipka ime ciljne organizacije kot je Ministrstvo za javno varnost — ali vtipka njen naslov, Zhengyi Road 6. Zemljevid potem pokaže katera programska oprema teče na računalnikih v stavbi in katere tipe malwara že vsebujejo (pogost je črv Conficker ali kakšen drug botnet, kar pomeni, da so stranska vrata že odprta), skupaj z menujem posebej napravljenih exploitov, ki bi jih lahko uporabili za tajen vstop.

Kupovanje in uporaba takšnih naročnin s strani držav bi lahko bilo videno kot dejanje vojne.” ‘Če izvajaš izvidniške akcije na nasprotnikovih sistemih, polagaš eletronsko bojno polje in se pripravljaš, da ga boš uporabil‘, je napisal Mike Jacobs, bivši vodilni v NSA, v McAfeejevm poročilu o kiber vojskovanju. Vprašanje je, kdo je še na listi strank tega skrivnega podjetja? Brez nadzora ali regulacije kiber orožij so podjetja v kiber-industrialnem kompleksu svobodna, da prodajajo storitve komurkoli želijo.

Čas je, da ustavimo to norost. Zato Schneier poziva k mednarodnim pravilom kiber vojne in več transparentnosti naših vlad, v tem kar počnejo. Kot pravi je MAD (medsebojno zagotovilo uničenja), doktrina iz hladne vojne, imela nekaj smisla zaradi dveh velesil, ki sta bili soočeni. Na internetu je vse vrste različnih moči, od držav do precej manj organiziranih skupin. Arzenal kiber orožij sam kliče po uporabi in kot smo videli pri Stuxnetu, je vedno zraven kolateralna škoda za nedolžne. Zato zaključi, da smo bolj varni z močno obrambo, kot z nasprotno uravnovešenim napadom.

, , , , ,

Brez komentarjev

Prizma pesimizma

Edward Snowden ni poskrbel za razkritje, temveč soočenje z resnico, na katero so nas že predolgo opozarjali drugi žvižgači, ki pa niso imeli dokumentov, da bi podkrepili svoje trditve. Daleč najbolj zanimiv vir informacij je William Binney, ki je dolgih 35 let delal na visokih mestih v NSA. Po 11. septembru 2001 se je upokojil zaradi korupcije in sistematičnega teptanja ustavnih pravic državljanov, kar se je v letih po tem še precej bolj dramatiziralo. To je občutil tudi sam, saj preko uradnih kanalov ni mogel sprožiti revizije zakonitosti procesa zbiranja informacij o vseh kar povprek, navkljub demokratičnim tradicijam in ustavnim kategorijam, ki državljane ščitijo pred nerazumnim poseganjem v njihovo zasebnost. Youtube je poln njegovih pričevanj, kot je npr. ta govor na HOPE 09.

Poleg njega je treba omeniti še Thomasa Drake-a in J. Kirk Wiebe-a, enako sodelavca NSA, ki sta se že pred Snowdenom odločila spregovoriti o nepravilnostih in grožnjah, ki jih prinaša nadzor nad vsemi. Vsi trije so pred kratkim imeli intervju za usatoday.

Semantične debate o neposrednem dostopu NSA do strežnikov velikanov sodobnega spleta so nesmiselne ob izjavah žvižgačev skupaj z objavami AP, da imajo vladne agencije kopijo surovega toka interneta, ki ga kopirajo neposredno z optičnih kablov, le-ti predstavljajo hrbtenico interneta, ki je fizično v ZDA – kar pomeni, da lahko ta tok vedno zavrtijo nazaj v času, če vedo točno kaj in kdaj to iščejo. Zato ne potrebujejo neposrednega dostopa do strežnikov Googla in ostalih, saj so meta-podatki dovolj, da sami najdejo iskane dogodke, vključno z nešifrirano vsebino, v kopiji interneta, ki jo držijo na svojih strežnikih.

Washington Post pa poroča še o imenih drugih programov namenjenim zbiranju podatkov o državljanih (MAINWAY, MARINA in NUCLEON). Vse to riše dokaj žalostno sliko dežele svobodnih, a nadzorovanih in po Snowdenovih besedah, njegova motivacija izhaja prav iz te grožnje demokratični družbi, kot jo takšno zbiranje podatkov predstavlja.

Jasno nam more namreč biti, da več kot 10 let zbiranja in profiliranja družbe in skupin znotraj nje v rokah peščice predstavlja precej višjo oviro vplivanja na razvoj družbe, kot je to veljalo še nedavno, v ne-omreženem svetu. Vladajoči namreč lahko vedno vedo (in posledično tudi vplivajo) kako živa ter povezana je opozicija Statusu Quo, medtem ko se tudi pravni red spreminja v vedno bolj drakonsko orodje ščitenja tega statusa. Na primer, Martina Lutra Kinga so aretirali kar 30x, a v zaporu, od koder je lahko vodil opozicijsko gibanje, ni nikoli preživel dolgo. V kontrastu z Aaronom Swartzem, ki je aktivistično skušal udejstvovati svoja prepričanja, za kar mu je grozilo do 50 let zapora in mnogih iznajdb zaporniškega sistema v ZDA, ki danes onemogočajo vodenje opozicije iz takšne situacije. Navsezadnje vsi komentatorji opažajo, da bi takšno orodje nadzora še kako prav prišlo STASIju, UDBI in ostalim takšnim agencijam tistih časov.

Kako je torej s temi pojavi pri nas? Evropska direktiva nas sicer zavezuje k ti. ‘retenciji prometnih podatkov‘, kar v bistvu pomeni, da so telefonski operaterji zavezani hraniti bazo meta-podatkov o svojih strankah. Ta je na voljo ob policijskih preiskavah, ni pa poročil, da bi tudi pri nas skušal nekdo zlorabiti te meta-podatke. Ker si je težko predstavljati, da bi v Sloveniji imeli svojo kopijo interneta, moramo predpostavljati, da uporabljamo kakšno drugo, morda nemško*, če so se kaj zgledovali po Američanih, potem imajo tudi oni kakšen takšen program. Angleži ga verjetno že imajo, saj veliko sodelujejo z ZDA, kot je nedavno razkril Guardian, so leta 2009 vohunili za člani G20 konference s postavljanjem navideznih kiber kavarn in hekanji Blakcbery telefonov obiskovalcev konference.

Informacijska pooblaščenka se tudi (ne)uspešno bori proti združevanju baz, ki jih vodi država ter s primeri kot zavrnitev snemanja cest s strani Googla in pozneje z odobritvijo ob brisanju določenih podatkov, kaže, da je mogoče težave informacijske tehnologije vsaj delno ukrivljati k starim normam zasebnosti.

Ko so se ljudje začeli množično preseljevati v mesta, so s tem za seboj pustili ‘nadzor vasi‘, kjer se je o vsakem članu skupnosti vedelo skoraj vse in še kaj več za povrhu. Kot da bi nekaj manjkalo so si kmalu zgradili Facebook, da so lahko zopet vedeli vse o vseh in vlada jim je veselo pomagala z bazo vseh baz, super-Facebookom, ki bo morda celo spodnesel Google v njihovih prizadevanjih, da bi ustvarili umetno inteligenco. Ali bi zgodovinarji in sociologi, podobno kot vohuni, tržniki in ekonomisti ‘ubijali‘ za podatke iz te baze vseh baz, dostopa do vmesnika PRISM? To je za nekatere gotovo prizma optimizma, ne pesimizma, kot je za Snowdena.

Še več, v neki tehno iluziji bi razočarani nad politiko najraje dali strojem moč vodenja družbe in prizma bi v tem primeru predstavljala začetni bazen podatkov. Če zanemarimo teror neprestanega nadzora, ti podatki pridejo prav preveč ljudem in to je tudi razlog, zakaj po vseh teh letih razkritij ne znamo opraviti s tem v skladu z ideali ustanovnih listin naših družb.

Kaj čmo, a gremo na raje na kakšen cryptoparty?

* Prav te dni je bilo objavljeno, da se nemškim vohunom v prihodnjih letih obeta 100 milijonov evrov za nadzor interneta

, , , , , ,

Brez komentarjev

Moč in internet

Bruce Schneier, eden najbolj priznanih varnostnih strokovnjakov na področju informacijskih tehnologij, je ta teden na svojem blogu objavil odličen esej, ki ga gre povzeti v celoti tudi v slovenščini.

Moč in internet

Vse disruptivne tehnologije spreminjajo tradicionalna ravnovesja moči in internet ni nobena izjema. Standardna zgodba pravi, da daje moč brezmočnim, a to je zgolj polovica zgodbe. Internet opolnomoči prav vse. Močne institucije so morda počasne v koriščenju novih moči, a ker so močne, ga lahko uporabljajo bolj učinkovito. Vlade in korporacije so videle ne le, da lahko internet uporabljajo, lahko ga upravljajo po svojih interesih. Če se ne začnemo namenoma pogovarjati o prihodnosti, ki si jo želimo, ter o informacijskih tehnologijah, ki omogočajo to prihodnost, bomo pristali z internetom, ki koristi obstoječim strukturam moči in ne družbi na splošno.

Vsi smo živeli skozi disruptivno zgodovino interneta. Celotne industrije, kot so potovalne agencije in video sposoja, so izginile. Tradicionalno založništvo — knjige, časopisi, glasba — je izgubilo moč, medtem ko so jo Amazon in drugi pridobili. Podjetja osnovana kot oglaševalske agencije, npr. Google in Facebook, so dobile veliko moči. Microsoft jo je izgubil (kot je to težko verjeti).

Internet je spremenil tudi politično moč. Nekatere vlade so izgubile moč, ko so se državljani organizirali na mreži. Politična gibanja so postala lažja ter pomagala strmoglaviti vlade. Obamina kampanja je internet uporabila na revolucionaren način tako leta 2008 kot 2012.

In internet  je spremenil družbeno moč, ko smo nabirali stotine “prijateljev” na Facebooku, twitali našo pot do slave ter našli skupnosti za najbolj obskurne hobije ter zanimanja. In nekateri zločini so postali lažji: goljufija lažnega predstavljanja je postala kraja identitete, kršitev avtorskih pravic je postala deljenje datotek in dostop do cenzuriranega materiala — političnega, seksualnega, kulturnega — je postal trivialno preprost.

Zdaj močni interesi iščejo načine kako namenoma upravljati ta vpliv v njihovo korist. Nekatere korporacije ustvarjajo internetna okolja, ki maksimizirajo njihov profit: Facebook in Google, med mnogimi drugimi. Nekatere industrije lobirajo za zakone, ki naredijo njihov poseben poslovni model bolj profitabilen: telekomunikacijska podjetja hočejo imeti zmožnost razlikovanja med različnimi tipi internetnega prometa, podjetja zabavne industrije hočejo zlomiti delilce datotek, oglaševalci hočejo neoviran dostop do podatkov o naših navadah in preferencah.

Na vladni strani se internet vse bolj cenzurira — in to bolj učinkovito — kot kdaj koli prej. Policijske sile po vsem svetu uporabljajo internet za podatkovni nadzor z manj sodnega nadzora in včasih pred kakršnim koli zločinom. Vojske kuhajo kiber oboroževalno tekmo. Internetni nadzor — tako vladni kot komercialen — je v vzponu ne samo v totalitarnih državah, ampak tudi v zahodnih demokracijah. Tako podjetja kot vlade se zanašajo na propagando, da bi ustvarile lažne vtise javnega mnenja.

Leta 1996 je kiber-libertarec John Perry Barlow objavil svojo “Deklaracijo neodvisnosti kiberprostora.” Vladam je povedal: “Nimate nobene moralne pravice vladati nam, niti si ne lastite kakršnih koli metod vsiljevanja, ki nas bi jih lahko bilo resnično strah.” To je bil utopični ideal in mnogi med nami smo mu verjeli. Verjeli smo, da bo internetna generacija, tisti, ki lahko hitro objamejo družbene spremembe, ki jih prinaša tehnologija, hitro izmanevrirala bolj težke institucije prejšnje dobe.

Realnost se je izkazala za bolj zapleteno. Kar smo pozabili je, da tehnologija poveča moč v obe smeri. Ko so brezmočni našli internet so naenkrat imeli moč. Toda medtem ko so neorganizirani in okretnejši prvi našli uporabe novih tehnologij, so se na koncu močni velikani prebudili k potencialu — in imajo več moči, da ga še povečajo. In ne le, da internet spreminja ravnovesja moči, ampak lahko močni spremenijo internet. Ali se še kdo drug spominja, kako nesposoben je bil FBI v preiskovanju internetnega kriminala na začetku 90.tih? Ali kako so uporabniki interneta gnali obroče okoli cenzorjev na Kitajskem ali tajnih policij bližnjega vzhoda? Ali kako naj bi digitalni denar napravil vladne valute zastarele, ali kako bo organiziranje preko interneta naredilo politične stranke enako zastarele? Zdaj se vse to čuti kot davna zgodovina.

A ni vse eno-stransko. Množice se občasno organizirajo okoli posebne teme — SOPA/ACTA, Arabska pomlad in tako naprej — in tako lahko blokirajo nekatera dejanja močnih. A to ne traja. Neorganizirani se vrnejo nazaj biti neorganizirani in močni interesi prevzamejo vajeti nazaj.

Pogovori o prihodnosti interneta so moralno in politično zapleteni. Kako uravnotežimo našo zasebnost proti potrebam organov pregona, da preprečijo kršitve avtorskega prava? Ali otroške pornografije? Je sprejemljivo, da nas sodijo računalniški algoritmi, ko nam postrežejo z iskalnimi zadetki? Ali ko nam postrežejo časopisne novice? Ko smo izbrani za dodaten pregled s strani letaliških varnostnikov? Ali imamo pravico popraviti podatke o nas? Jih izbrisati? Ali hočemo računalniške sisteme, ki pozabljajo stvari po preteku določenih let? To so zapletena vprašanja, ki zahtevajo smiselno razpravo, mednarodno sodelovanje in ponavljajoče rešitve. Ali je kdo prepričan, da bomo kos nalogi?

Nismo in to je vzrok za skrb. Ker, če ne skušamo razumeti kako oblikovati internet, da njegovi dobri učinki odtehtajo slabe, bodo močni interesi napravili vso oblikovanje. Načrt interneta ni zakoličen z naravnimi zakoni. Njegova zgodovina je naključna nesreča: prvotni manko komercialnih interesov, vladno benigno zanemarjanje, vojaške zahteve po preživljivosti in odpornosti ter naravna nagnjenost inženirjev, da gradijo odprte sisteme, ki delajo preprosto ter z lahkoto. Tej kombinaciji sil, ki je ustvarila včerajšnji internet, se ne bo zaupalo, da bo ustvarila jutrišnjega. Bitke za prihodnost interneta se odvijajo prav zdaj: v zakonodajah po vsem svetu, mednarodnih organizacijah kot sta ITU in WTO, ter telesih za standardiziranje interneta. Internet je kar ga napravimo in je neprenehoma ponovno ustvarjen s strani organizacij, podjetij ter držav s posebnimi interesi in agendami. Ali se borimo za prostor ob mizi ali pa bo prihodnost interneta nekaj, kar bo napravljeno za nas.

, , , , , ,

Brez komentarjev

Zbogom Aaron Swartz

Žalosten snežno beli dan je za novico, da si je v petek vzel življenje Aaron Swartz, genij in velika duša, ki je pogumno sledil svojemu srcu na pionirskih poteh elektronskih in družbenih mrež. Moreče je živeti v družbi, ki toliko krati opominja kako zlahka izgubimo najboljše med nami, medtem ko se najmanjšim med nami vse odpusti, ker imajo moč. Kot pravi Lessig v zapisu o njegovi smrti, je absurdno, da je vsa sila ameriškega birokratskega sistema pritisnila na Aarona, ki je naredil prekršek brez žrtve, da je presnel akademske članke z namenom souporabe in ne kakšnih ekonomskih pridobitev, da je kriminalec z dejanjem, ki mu pritiče 30 ali več let zapora – medtem pa ljudje, ki so v financializaciji okradli svet, redno večerjajo v Beli hiši.

Internet je eksplodiral s posvetili Aaronu, a naj dodam le uradno izjavo njegove družine.

Mogoče so tako negativna dejanja tudi potrebna za vznik bolj čutečega, zavestnega sveta, ki ve čemu se trudi in služi, kot pravi Nara Petrovič v včerajšnji Sobotni prilogi, a da so nujna, smo jih napravili sami, ker smo dali moč iluzijam, da nas okujejo v zlati brlog.

, , , , ,

1 komentar

100 najbolj gledanih člankov na wikipediji leta 2012

Za kratkočasenje ob poplavi top 100 list drugih top list, je tukaj namig na wikipedijino listo najbolj gledanih tematik lanskega leta, ki vsebuje tudi razdelek za našo deželo, saj jo imamo, vsaj v obrisih, napisano tudi v slovenskem jeziku in zato lahko izvemo, kaj je zanimalo Slovence in Slovenke v tem letu, da so poiskali članek na javni enciklopediji.

Izmed ostalih držav pade v oko Hrvaška lista najbolj gledanih, ki ima na prvem mestu nepričakovano Zakon o sprječavanju internetskog piratstva. Spodaj je naštetih vseh 100 najbolj gledanih člankov v slovenski wikipediji, za ostale države, ki jo imajo v svojem jeziku pa je na ogled na povezavi tukaj.

1. Slovenija 174 542
2. France Prešeren 77 896
3. Ljubljana 75 185
4. Seznam mednarodnih klicnih kod 70 058
5. Materinski dan 59 980
6. Romantika 55 675
7. RMS Titanic 54 443
8. Združene države Amerike 49 730
9. Druga svetovna vojna 46 171
10. Maribor 44 481

Preberi preostanek objave »

1 komentar

Joga in nacionalizem

V knjigi ‘Yoga Body‘, Mark Singleton razišče presenetljivo zgodovino razvoja moderne trans-nacionalne joge, ki jo poznamo kot serijo strogih pozicij telesa, za katere uporabljamo tudi ime āsana. Ime asana v sanskritu pomeni ‘sedeči‘, ‘usesti se‘ in je imenovanje mojstrstva sposobnosti sedeti popolnoma pri miru. V učbenikih joge, izdanih pred drugo svetovno vojno, asan skoraj ne najdemo ali pa so stroge telesne poze objekti moralnega nezaupanja, gnusa in morbidne fascinacije – tako imenovani jogini, ki so jih izvajali, pa so mnogokrat videni kot fakirji haṭha yoge. Mark se odloči izvedeti zakaj smo prišli do popolnega nasprotja prvotno spokojne mentalne vaje v napeto, fizično omejeno pozo, ki (lahko) prinaša zdravje.

Na presenečenje večine, pa v obširni in podrobni raziskavi ugotovi, da ima Joga, kot jo poznamo danes, svoje korenine v zahodnih idejah lepega telesa – na prelomu prejšnjega stoletja se je staro-grški ideal lepote obujal v novem zanosu, ki je bil viden v razcvetu športa ter navdušenja nad gimnastiko. Sokolska gibanja v slovanskih deželah so bila osnovana na nacionalnem ponosu, podobno kot druga nacionalistična gimnastična gibanja po vsej Evropi, ki so inspiracijo črpale iz strahu pred odtujitvijo tradicionalnim vrednotam, ki jih je ogrozila hitra industrializacija družbe. Obrat v zgodbi pa se zgodi, ko te ideje poženejo korenine v političnem nacionalizmu Indije, tedaj še koloniji Britanskega imperija.

Preberi preostanek objave »

, ,

Brez komentarjev

Za koga bi volil Bog?

Adam Curtis se na svojem blogu ponovno posveča čudnim pojavom, ki smo jim priča, ko bog vstopi v politiko. To lahko opazujemo zdaj tako v ZDA, kot v Iranu – tako v volilnem procesu obeh dežel, kot tudi v rasti sovražnosti med njima. Kar pa ni bilo vedno tako, saj je religija imela v večjem delu 20. stoletja obrnjen hrbet politiki in njeni moči. Tej tematiki se je posvetil že pred nekaj leti, ko je posnel odličen dokumentarec “Moč nočnih mor“, ki se ukvarja z razvojem ekstremnih oblik religije v politiki, tako na zahodu, kot bližnjem vzhodu. Bližnji vhod, kot se imenuje pri nas, je sploh ena izmed centralnih tem pri Curtisu, s katerimi predstavlja dinamiko modernega sveta. Na blogu ima še vsaj dva krasna članka, prvi je “BP in os zla“, kjer analizira vlogo, ki jo je British Petroleum igral v Perziji in katere nepredvidljive in neugodne posledice so pripeljale do vzpona ajatole Homeinija ter islamske republike. Ter drugega, ki ga je napisal lansko poletje o vojaškem posredovanju v Siriji, ki se je dogajalo kmalu po drugi svetovni vojni z naslovom “Dojenček v Baath vodi“.

Adam v tokratnem prispevku pripoveduje zelo nenavadno zgodbo o tem, kako so ignoranco evangeličanskega dela populacije v ZDA v 70. letih prejšnjega stoletja obrnili, ter načrtno vpeljali religijo v politiko. Seveda z namenom, da se jo uporabi kot revolucionarno silo. In oboji, ki so počeli to – tako v ZDA kot v Iranu – so svojo inspiracijo jemali iz uspešnih akcij ter revolucionarnih teorij levičarskih organizacij, ki so do tedaj uspeli transformirati družbo na zelo radikalen način. To je pozabljena zgodba, kako so v 80. letih idealisti iz ameriške strani prišli skupaj z idealisti iz iranske strani – in o katastrofalnih posledicah tega sodelovanja.

Preberi preostanek objave »

, , ,

Brez komentarjev

Google lahko dela, kar CIA ne more

Da je bil Google vsaj posredno vpleten v egiptovsko revolucijo, sem pisal lanskega februarja, ko so iz pripora izpustili Waela Ghonima, vodjo trženja v Google Egipt in avtorja popularne Facebook strani ‘Vsi smo Khaled Said‘, ki je pomagala sprožiti egiptovsko revolucijo. S pričetkom objavljanja Stratforjevih emailov, pa postaja jasnejša slika globalnega vpliva, ki naj bi ga imel Google celo na razvoj politične družbe.

Odličen članek z odmevnim naslovom Direktor Google Ideas vključen v ‘menjave režima je prispeval Al-Akhbar. Glavna zvezda je Jared Cohen, nekdanji svetovalec Condoleezze Rice in Hillary Clinton ter član zunanjega ministrstva ZDA. Tu je postal znan kot snovalec ti. ‘državništva 21. stoletja‘, katerega najslavnejši primer praktične uporabe poznamo iz nedavne zelene revolucije v Iranu (ali ‘Twitter revolucije‘ kot jo je imenoval zahodni PR), ko je prav Cohen prepričal družbo Twitter, da je prestavila redni servis strežnikov, ki je bil načrtovan sredi revolucionarnega vrenja v Iranu.

Preberi preostanek objave »

, , ,

Brez komentarjev

Vohunske drame 3

V dveh dosedanjih člankih ‘Vohunske drame‘, o objavah emailov iz Stratforja, smo v drugem delu že opazili Slovenijo. V desetih dneh je objavljenih 712 emailov in tam najdemo tudi dokument z naslovom “Europe Analytical Guidance“, ki zna koga zanimati. V njem je namreč zanimiv detajl, da veliko breme za razpad Jugoslavije leži tudi na plečih Mednarodnega denarnega sklada, ki je po Titovi smrti umaknil kreditne linije Jugoslaviji.

Med zanimivejšimi objavami najdemo tudi pogovore o Carlosu Šakalu, znanem venezuelskem teroristu iz obdobja hladne vojne, ki je zdaj v zaporu v Franciji.  Vir informacij pravipodatki, ki jih imam, so osnovani na skupku javnih in zaupnih informacij, s katerimi sem se srečal med svojim delom v Izraelu in Evropi in nisem prepričan, katere so še zaupne, zato me ne imenujte kot vira, če uporabite informacije.” Ta vir so medtem že identificirali kot predsednika zasebne obveščevalne službe NorAm.

Težava je v tem, ker tako rekoč prodaja informacije, za katere sam pravi, da ni prepričan, da so že javne. V prodanih informacijah trdi, da je tudi Carlos za “dober denar” prodajal obveščevalne podatke zahodnim tajnim službam o arabskih državah, kar hkrati razloži zakaj ga nikoli na muho ni vzel Izrael.

Razlog, zakaj so se ga Francozi in Američani leta 94 odločili aretirati, je v njegovi varnosti. Koalicija arabskih obveščevalnih agencij, na čelu katerih je bila iraška, ga je hotela usmrtiti na poti iz Sirije v Češkoslovaško, kamor se je odpravil prevzeti sredstva. Načrt je bil, da ga napadejo v Budimpešti, kjer si je lastil nekaj varnih domov.

Te trditve pa se seveda prodajajo pod taktirko zasebne družbe, kjer se zabrišejo meje med vladno, zasebno, legalno in nelegalno obveščevalno dejavnostjo. Seveda s poslovnimi načeli profita. Nesorazmerje s posameznikom ne bi moglo biti večje, če tej sliki dodamo Bradleya Manninga, vira večine novic lanskega leta. On je namreč takšne informacije objavil zastonj, neprofitno in si s tem nakopal sveto jezo tudi Obamine administracije, ki je še posebej motivirana za preganjanje takšnih dejanj.

Preberi preostanek objave »

, , , , ,

Brez komentarjev

Aretacija napadalcev Anonimnih

Danes zjutraj je ameriški Fox objavil, kar so od lanskega poletja sumili mnogi, da je vodja LulzSec skupine, ki je kot odpadna skupina Anonimnih delala razdejanje na komercialnem, obveščevalnem in vladnem spletu lansko leto, prestopil na vladno stran ter postal informator FBI-ja.  Uradnik v New Yorku pa je potrdil, da so koordinirano v več državah aretirali 6 posameznikov, ki pripadajo Anonimnim, LulzSec in Antisec skupinam. Obenem pa so odpečatili obtožnico, ki so jo konec lanskega leta vložili proti vodji Sabuju, s pravim imenom Hector Xavier Monsegur, na katero se je lanskega avgusta zagovarjal kot kriv. V njej v sedmih obtožbah najdemo od napadov na HBGary do napadov na strežnike Tunizijske vlade, vključno z zlorabo kreditnih kartic.

Da pa vse skupaj le ni takšno presenečenje, so poleg ‘čudnih‘ izjav, ki jih je sam objavljal in enomesečne odsotnosti na Twitterju, pa se velja spomniti tudi, da so njegovo pravo identiteto razkrinkali že marca lansko leto. Takrat je ‘odpadniška‘ skupina Anonimnih prvih generacij predala svojo temeljito raziskavo o članih napadalnega odreda LulzSec ter drugih članov Anonimnih spletnemu mediju Gawker. Motivacija za to dejanje izhaja iz izvornih motivacij gibanja Anonimnih, ki so temeljila na amoralnih motivacijah in nikakor ne na moralnih ali političnih, iz katerih črpa motivacijo novejša transformacija Anonimnih. Ker so bili nekdanji člani gibanja, so brez težav dobili dostop do bolj notranjih IRC klepetalnic ter pozneje objavili svoja vprašanja ter dogajanje v njih, skupaj s seznamom domnevnih identitet. Pogovore iz teh klepetalnic so zdaj na zahtevo FBI odstranili s svoje strani.

Sabu je bil tudi član hekerske skupine ‘Internet Feds‘, a je po priznanju avgusta lani, pričel delati s pravimi ‘Fedsi‘ in danes je očitno kulminacija njihovih večmesečnih trudov. Kar pa čudi in ob pomanjkanju informacij ne gre drugače, pa je decembrski vdor v Stratfor, katerega posledice bi lahko omejili, če ne že preprečil. Novinar Spiegla je sicer objavil, da so mu viri potrdili Foxovo poročanje o aretacijah, ter da se je FBI infiltriral v LulzSec in tako poznajo ozadje vdora v Stratfor. Zato zaenkrat deluje, kot da so zavoljo zbiranja dokazov dopustili ta vdor.

FBI je sicer pravkar dal javno objavo o današnjih aretacijah z naslovom: “Šest hekerjev v ZDA in na tujem obtoženih kaznivih dejanj, ki vplivajo na več kot milijon žrtev; Štirje glavni člani “Anonimnih” in “LulzSeca” obdolžena računalniških vdorov in peti član se izrekajo za krive; član “AntiSeca” tudi obtožen kraje zaupnih informacij približno 860,000 strank in naročnikov Stratforja.

Iz nje sledi, da je vdor v Stratfor v resnici delo Jeremya Hammonda iz Chicaga. Vsi so se izrekli za krive. Objavljena pa je že tudi “zaprta obtožnica“, kjer pa je videti, da je del obtožnice tudi premikanje teh ukradenih datotek, ter da je imel vsaj dva sostorilca, ki pa v njej nista imenovana.

V dveh dosedanjih člankih ‘Vohunske drame‘, o objavi emailov iz Stratforja smo že opazili Slovenijo. V desetih dneh je objavljenih 712 emailov in tam najdemo tudi dokument z naslovom “Europe Analytical Guidance“, ki zna koga zanimati. V njem je namreč zanimiv detajl, da veliko breme za razpad Jugoslavije leži tudi na plečih Mednarodnega denarnega sklada, ki je po Titovi smrti umaknil kreditne linije Jugoslaviji.

Ostale zanimive objave bom povzel v ‘Vohunskih dramah 3‘, ki še sledijo.

, ,

1 komentar

Vohunske drame

Zgodilo se je, kar je pred enim letom napovedal John Young, namreč novo obdobje WikiLeaks, kjer bo vir podatkov dobljen nelegalno in bo ukraden s strani gibanj kot so Anonimni. Tudi lansko leto ta čas smo se soočali s škandalom vdora v varnostno družbo HBGary v decembru predlani. S pričetkom objav WikiLeaks danes, povezanih z vdorom v drugo, še večjo varnostno-obveščevalno družbo STRATFOR decembra lansko leto, pa imajo Anonimni naravnega partnerja. Young sicer hrani kronologijo tega zadnjega vdora Anonimnih, kjer se hkrati sprašuje ali bo na koncu sledila tudi polna objava vseh emailov, saj je bilo v prvem svežnju objavljenih le nekaj sto.

V veliki predstavi, ki jo kličejo “The Global Intelligence Files” bomo tako priča novi vohunski drami, tudi tokrat svetovnih razsežnostih — obljubljajo 5.5 milijonov emailov med julijem 2004 in lanskim decembrom, kar je impresivna številka — in prvih nekaj sto objavljenih surovo ter “črno na belem” potrjuje paranojo med korporativnimi titani, kot so to označili The YES Man v svoji izvrstni izjavi. Izjava je odziv na nadzor skupine zaradi njihovega zanimanja za kontroverzno kemijsko nesrečo ameriškega podjetja v indijskem Bhopalu leta 1984. V emailih so namreč odkrili enkratno okno v mišljenja o strahovih korporacij pred aktvisti. Ob prihajajoči 25-letnici nesreče se vodilni za PR v kemični družbi Dow tako bojijo, da se bo primer Bhopal razširil v učinkovito sistemsko kritiko korporativne vladavine in na veliko ugibajo, zakaj se to še ni zgodilo.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

Brez komentarjev

Ne Kitajska, učinkovitost ubija službe

Dyske Suematsu nam je včeraj predstavil miselno potovanje k pravim vzrokom pomanjkanja služb na dyske.comučinkovitost. Zgodovino vidi kot prehajanje od manj učinkovitih k bolj učinkovitim načinom organiziranja dela, kjer imamo v zadnjem stoletju najtrdnejše temelje učinkovitosti do sedaj – moderno tehnologijo. Če vzamemo novinarje, ki so se včasih drenjali v ducatih ali stotnijah okoli istega dogodka, dandanes peščica preostalih elektronsko kopijpasta iste vire v rahlih različicah. Tudi predmet kot je stol, je včasih oblikovalo precej več ljudi, danes pa se isti model prodaja po vsem svetu v Ikei, enak hamburger v McDonaldu in enak kofe v Starbucksu.

Vzorec, ki so ga poimenovali “zakon moči“, ali “vladavina 20-80“, je prisoten vsepovsod. 20 odstotkov ljudi si lasti 80 odstotkov svetovnega bogastva in 20 odstotkov spletnih strani dobi 80 odstotkov vsega prometa na internetu. Ob oblikovanju novega trga teh značilnosti še ni, a učinkovitosti moderne informacijske tehnologije pospeši njegov pojav. Ko se trg šele vzpostavlja in še ni ni učinkovit, je vstop vanj precej lažji, kot pozneje, ko se že pojavi zakon moči.

Preberi preostanek objave »

, ,

4 komentarjev

Javni možganski trust

Koliko pogovorov o ‘resničnih’ stvareh so vzbudili ti protesti. Toliko interpretacij istih stvari. Zdaj pa je čas še za rešitve.

Zato pozivam k javnemu možganskemu trustu, thinktanku, ki se še ni izneveril svojemu poslanstvu razmišljati nemogoče (ter pod krinko ne prodaja percepcij javnosti) v nalogi, kako izkoristiti tehnologijo mreže in širše, da ustvarimo novo kvaliteto človeškega življenja.

Za semena dodajam nekaj predlogov smeri rešitev trenutnih blokad družbe.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

2 komentarjev

Službe, še en relikt preteklosti

S prihodom Mreže, se je spremenila vrednost vseh stvari. Nekatere so postale bolj pomembne, nekatere celo nepomembne. Televizija, kot medij, je gotovo veliko izgubila, saj imajo današnje generacije možnost takšnega razkošja, da so kar brez nje – kar pa ni bilo mogoče, ko je televizija, poleg radia in časopisov, bila med redkimi možnostmi prenosa informacij. Seveda to v celoti velja zgolj za peščico, saj je preveč ljudi še vedno v logiki 20. stoletja, kar v Sloveniji dokazuje 24ur.com, ki je najbolj obiskani spletni naslov že vrsto let.

Vprašanje, ki nas zanima, pa je, ali se zaradi mreže nekaj podobnega dogaja tudi s službami?

Prvi ga je nehote postavil Ned Ludd, angleški tkalec, ko je leta 1779 razbil dva okvirja za tkanje. Ta dogodek je trideset let pozneje družbeno gibanje imenovano ludisti predstavljalo kot upor proti strojem, ki jim jemljejo delo in način življenja. To je tudi čas iz katerega izvira sam koncept službe. Šele vzpon poslovnih korporacij v zgodnji renesansi, je prinesel idejo organizacije, ki ima sposobnost preživeti daljšo dobo od enega človeškega življenja, podobno kot je to v srednjem veku uspelo cerkvi in lokalnim oblastem. Najstarejša korporacija sicer datira leta 1347 na Švedskem, a večina izumirajočih ima skupno vsaj zastarelo idejo, da do dobička vodi sprememba človeka v avtomat, logika, ki jo je do konca pripeljal Henry Ford z tako znamenito podobo Charlija Chaplina in tekočega traku.

Preberi preostanek objave »

, , ,

9 komentarjev