Arhiv za kategorijo tXt - blah

Internet ‘Kill Switch’ in Tor omrežje

V dneh, ko smo zopet priče težnjam po vzpostavitvi stikala za začasno ugašanje interneta, ti. ‘internet kill switch‘, je to včeraj dejansko postala realnost v Egiptu. Poleg GSM signalov in celo Blackberryev, ter nekaterih socialnih omrežij, je to zadnji obupan poskus cenzure in preprečitve komunikacije ljudem, ki za danes napovedujejo še večje demonstracije proti dolgoletnemu diktatorskemu režimu Hosnija Mubaraka.

Edini način, da aktivistom preprečiš dostop do blokiranih strani, da torej do njih ne dostopajo preko proxy strežnikov, je ukinitev same mreže. A dandanes tudi to ni mogoče izvesti v popolnosti. Iz Egipta še poročajo, da je v hotelih s 5 zvezdicami in korporativni dostop do spleta nemoten in očitno delujejo tudi nekakšni ‘dial-up-i‘, za modemsko povezavo, zato že nastajajo strani z navodili za dostop do spleta v teh okoliščinah. Verjetno je, da so izklopili samo razreševanje spletnih imen v IP naslove, za kar tudi obstajajo rešitve.

Protesti izgledajo odlično organizirani – tukaj lahko vidite navodila, ki jih razdeljujejo v fizični obliki – na kakšen način se udeležiti protestov, da bodo kar najbolj uspešni in varni za udeležence. Danes je velik dan za Egipt.

Egipčanom pa v njihovem boju za svobodnejše okolje lahko pomagamo tudi drugje po svetu. Medtem, ko se gibanje Anonymous trudi z nelegalnimi napadi na strežnike egipčanske vlade, zaradi katerih jih lovi tako FBI v ZDA in potekajo aretacije v Veliki Britaniji, pa obstaja tudi legalen način, da ponudimo pomoč.

Kaj je Tor omrežje?

To je omrežje tunelov skozi katere lahko informacije zahtevamo in dobimo anonimno, kar uporabnikom omogoča dostop do strani kot so Twitter, Facebook in mail strežnikov, tudi če so blokirani.

Za podrobnejšo analizo delovanja glej poznejši članek: Tor - čebulna mreža

Ko na svojem računalniku namestimo Tor klienta, sicer doniramo nekaj pasovne širine naše povezave v svetovni splet, kar pa v modernih časih optike ni problem. Je pa potrebno vsaj malo poznati delovanje računalnika in mrež, da vzpostavimo to rešitev. Če se ne počutite dovolj samozavestne, je to morda odlična priložnost, da se naučite nekaj novega.

Več kot je vozlišč, bolj robustno in prepustno je omrežje in hkrati zagotavlja tudi višjo varnost uporabnikom. Prosim obiščite to stran, če hočete sodelovati. + Glej prvi komentar

Za pogum ali za odganjanje dvomov, zakaj bi pomagali z vzpostavitvijo novega vozla v omrežju, pa si preberite še sporočilo študenta s Princetona, kako je prepričal avtoritete na univerzi, kaj sploh je Tor omrežje in kako plemenitim namenom služi. Da se oblasti zavedajo pomena tega omrežja, priča tudi čebet razvijalca omrežja, ki je tik pred izklopom interneta v Egiptu, zaznal napade na omrežje s strani enega izmed ponudnikov interneta v Egiptu.

Svoje pa prispeva danes tudi Wikileaks, ki pravkar objavlja cele svežnje ameriških diplomatskih dokumentov iz Egipta. Kaj vse je v njih, se še ne ve, saj jih objavljajo resnično veliko, a ta je za primer: “Wikileaks Cable: “thousands of Egyptian military officers trained by US” http://wikileaks.ch/cable/2010/02/10CAIRO257.html

Kronologija prvih dne protestov je v prejšnjem članku, danes pa v živo lahko spremljate novice iz Egipta tukaj.

—————————–

Posodobljeno: Tudi sosedje Avstrijci razvijajo ‘stikalo za internet.

, , , , ,

4 komentarjev

Kaj bosta storila Mubarak in Obama?

Na današnji dan pred 59 leti se je vnela bitka med policaji v Ismailli (Egipt) in britanskimi silami, saj se jim policaji niso hoteli pokoriti. V triurni bitki jih je umrlo 41 in simbolno se je pričela večja bitka za samostojnost Egipta. Zato je ta dan v Egiptu tudi praznik policije. In prav na ta dan so si izbrali aktivisti, ki nasprotujejo položaju v državi, za organiziranje največjih protestov v Egiptu po letu 1970. Na krilih uspeha tunizijske revolucije se danes že ves dan in tudi zdaj zbirajo velike množice protestnikov. Tudi tu tehnologija igra veliko vlogo, saj uporna skupina, ustanovljena pod imenom fanta(We Are All Khaled Said), ki sta ga do smrti pretepla dva policaja v civilu, na Facebooku šteje kar 85,000 ljudi. V odgovor je v Egiptu že blokiran Twitter in večina GSM signalov (//naslednji dan se je izkazalo, da načrtno izklapljajo signal aktivistom). Kljub temu pa je še vedno mogoče na Twitterju objavljati in spremljati dogajanje pod gesli #Egypt in #Jan25, saj novi mediji tam prehitevajo stare.

Oblasti za proteste obtožujejo prepovedano skupino Muslim Brotherhood, čeprav tega ni mogoče sklepati iz fotografije protestov zgoraj. Hilary Clinton je že objavila, da je Egipt trdna država z vso ameriško podporo in opozorila obe strani, naj se zadržujeta v nasilnih dejanjih. A tudi tokrat se lahko ZDA hitro znajdejo na napačni strani zgodovine. Egipt je njihov trdni zaveznik, znano je da tja ZDA pošilja zapornike, saj tam na mučenje ne dajo veliko. Egipt je tudi četrta država po količini denarja, ki ga prejme od ZDA – kar 1.3 miljarde letno samo za vojaško pomoč. Relativno miren razplet kot v Tuniziji je v Egiptu precej težje pričakovati. Če vojska v Egiptu začne streljati na množice, bo to počela z ameriškim orožjem. In kot poudarjajo v The Atlanticu, je to svojevrstna dilema Barrake Obame, karkoli stori, nikjer ni zmagovalnega scenarija. Naj bodo ZDA tiho ali pa podpirajo režim, še vedno so soočeni z antinomijo lastnega klica po večji svobodi in stabilnostjo, ki jo zagotavljajo diktatorji.

Poleg Twitterja več informacij še na ‘starih‘ medijih: AhramOnlineEnduring America in Guardian.

—————————–

Posodobljeno:

21:00 Slišali ste Obamov kairovski govor, kaj pa govor Egipčanov v Kairu? (youtube) (prevod: Mubarak, Saudska Arabija te čaka)

21:02 Sin Mubraka z družino ‘pobegnil’ v Veliko Britanijo. // 26.1. Poroča tudi India Times, čeprav ambasada v Londonu zanika, britanske oblasti pa ne komentirajo.

21:15 Egiptovska različica kitajskega incidenta iz trga večnega miru in preganjanje policije na njihov dan.

21:25 Vedno bolj so pogoste obtožbe, da Al Jazeera ter zahodni mediji ne posvečajo pozornosti dogajanju v Egiptu. Mogoče je bilo poročanje Al Jazeere o Tuniziji preveč subverzivno? Tudi egiptovska novinarka Mona el-Tahawy čeblja o pomanjkanju interesa arabskih medijev. Preberi preostanek objave »

, , , ,

6 komentarjev

Podatkovno rudarjenje in novinarstvo

Med zanimivejše posledice ter odzive na objavljanje skrivnosti Wikileaks gotovo sodi premik medijskih hiš, da bi same postale bolj podobne Wikileaks (WL) in tako odrezale posrednika. Velikokrat slišano zanikanje, da WL ne more biti medij, kot je npr. New York Times, je zdaj na kolenih – zadnje ideje svetovnih medijev, da bi sami omogočili anonimni predal, kamor bi lahko žvižgači odlagali zaupne dokumente, takšno tezo slabijo še s prostovoljnim delovanjem medijskih organizacij tam, kjer so bili do zdaj tehnološko drugačni od WL. Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži!

Al Jazeera je vlak zajahala že 11. januarja, ko je odprla Transparency Unit za anonimno oddajo dokumentov in to nedeljo svoj trud kronala z objavo korespondence več kot desetletje trajajočih pogajanj o miru v Palestini. Da bodo skušali narediti podobno, so zdaj najavili tudi v NYTimesu in tako razmišljajo tudi pri Washington Post.

Vendar se tudi pri njih pojavi originalni problem, ki ga je imel že WL s to enormno količino podatkov. Kako v pregledni in razumljivi obliki predstaviti material, ki obsega na tisoče strani? Rešitve tega problema obsegajo vse od okrnjenega iskalnika na sami strani WL,  sodelovanja s časopisi in njihovimi ekipami, pa do genialnih rešitev s strani uporabnikov spleta. Velike medijske hiše imajo gotovo dovolj virov za takšno analizo, na žalost pa večina medijskih hiš vseeno ne razpolaga z dovoljšnimi viri. Julijan Assange je dejal, da so se na začetku zanašali na uporabnike spleta, a so ugotovili, da ne bodo naredili dela namesto njih in so se zato obrnili k časopisom.

Moj utopičen in zelo demokratski predlog bi bil, da gredo medijske hiše združeno na pot, ki jo je pred leti izbrala CIA, ko je ustanovila neodvisno družbo za investiranje v informacijske tehnologije imenovano In-Q-Tel*. Združene časopisne hiše bi lahko naredile nekaj podobnega, vendar z enim predpogojem – da podpirajo tehnološke rešitve, ki so usklajene z odprto kodo. Na ta način bi človeštvu prispevale razvoj in trajno last orodij, ki bodo v dobi eksplozije podatkov vedno bolj potrebna.

//* In-Q-Tel investira v družbe ter z njimi sklepa pogodbe za nakup tehnologije. O tem zelo zanimivem sodelovanju na žalost ni znanega veliko, saj so vsi njihovi posli uradna skrivnost. Kar pa je mogoče izvedeti, postavlja še več vprašanj. Znano je da so investirali nekaj denarja v različne ‘start-up‘ družbe na različnih področjih. Te družbe so jim pomagale prispevati več kot 130 rešitev, ki jih zdaj uporabljajo v CIA. Med družbami s katerimi sodelujejo najdemo razvijalce računalniških iger, družbo, ki izdeluje programsko opremo za analizo velikih količin zvočnih posnetkov, proizvajalca polprevodnikov in verjetno najzanimivejše, programsko družbo, ki za igralnice v Las Vegasu proizvaja program, s katerim analizirajo odnos strank z njihovimi zaposlenimi.

, , , , ,

Brez komentarjev

Imate raje ‘copyright’ ali zasebnost?

Rick Falkvinge, ustanovitelj švedske piratske stranke, predstavlja zanimivo tezo, da nas industrija intelektualne lastnine aktivno vozi po poti družbe Velikega brata, saj razume, da je to edina pot rešitve pravnega varovanja intelektualne lastnine.

Očitno je namreč, da današnji nivo intelektualnih pravic ne more soobstajati s pravico zasebne elektronske komunikacije. Naj bo to email ali kak drug spletni pogovor, kjer si lahko delimo najrazličnejše multimedijske vsebine, so le-te velikokrat hkrati pod neko obliko lastnine. Edini način vzpostavitve trenutnega nivoja intelektualnih pravic je tako v odstranitvi pravice do zasebnosti. Analiza vsebine zaradi pravic deljenja avtorskih in drugih vsebin zahteva vpogled v komunikacijo.

Rick sicer pravi, da ni srednje ceste in da se moramo odločiti ali bolj cenimo intelektualno lastnino ali zasebnost, a že bogastvo pisanosti realnosti v konfliktu teh dveh konceptov kaže, da potujemo po slabi in nevarni cesti, kjer se to še ni odločilo. Se pa strinjam z njim, da bi takšna odločitev, če bi bila seveda v prid omejitvi intelektualnih pravic, še precej bolj podrla zidove, ki zdaj dvema milijardama ljudi preprečuje dostop do skupnega človeškega elektronskega znanja in kulture. Kot takšna bi bila mogoče res večji skok kot prihod javnih knjižic v letu 1850. Orodja in infrastruktura sta položeni, predvsem prepovedi in plačilni zidovi postavljajo ovire uporabi.

Industrija to razume, kot kažejo nedavne depeše objavljene na Wikileaks. Ameriška ambasada je zdaj zadovoljna s prizadevanji švedskih pravosodnih organov v preganjanju lastnih državljanov v interesu ameriške intelektualne industrije, saj je švedska pred tem postala znana kot zaščitnica piratskega spleta. Zato so jim naložili spisek zahtev s strani industrije, podprte z grožnjo vključitve na listo lastniško malopridnih držav. Tudi evropska zakonodaja gre v tej smeri – hranjenje prometnih podatkov, IPRED, trikratno opozorilo uporabnikov in podobno. Kljub prekomernemu vplivu industrije na zakonodajni proces, pa odločitev za zasebnost ali intelektualno lastnino ne bo nikoli samo na strani industrije.

, , , , ,

1 komentar

Bouazizi, ti si heroj

ali prva ‘Wikileaks revolucija

Mesec dni po pričetku protestov, ki jih je, po 23-letni vladavini Zine El Abidine Ben Alija, sprožil samozažig Mohameda Bouazizia, je predsednik z družino pobegnil v Saudsko Arabijo. V anarhiji, v kateri se je znašla Tunizija, je zdaj oblast prešla roke že drugič v 24-urah. Ustavno sodišče je oblast vzelo premieru, ki jo je prevzel po pobegu predsednika včeraj in jo dodelilo predsedniku parlamenta, z nalogo organiziranja volitev v roku dveh mesecev. Po začetnem veselju in vzlikih “Bouazizi, ti si heroj!” na ulicah v petek, pa se zdaj nadaljujejo plenjenja trgovin in zažigi stavb povezanih z družino Ben Alija.

O vlogi elektronskih medijev v teh dogodkih sem pisal pred dnevi v opisu ‘Državni malware‘, kjer sem opisal, kako je Tunizija poskušala nadzorovati elektronsko komunikacijo državljanov. Nekateri zdaj spekulirajo, kolikšno vlogo sploh lahko odigrajo ti mediji, kot je npr. Twitter, v takšnih dogodkih, saj se ljudje – predvsem v revnejših državah – lahko učinkoviteje organizirajo tudi brez Twitterja. Vendar takšno razmišljanje zanemarja vpliv novic na tekoče dogodke – okolje, ki omogoča trenutne novice o nasilju in mrtvih – se gotovo drugače odziva na tok dogodkov, kot okolje, kjer se takšne informacije lahko nadzoruje. V mesecu dni naj bi v Tuniziji umrlo kar 66 ljudi.

Razkritja Wikileaks in opisi ameriških diplomatov o pokvarjenem in ekstravagantnem življenskem stilu Ben Alija ter njegove grabežljive žene, so ravno pravi čas podpihali plemene ogorčenja ljudi v oprijemu revščine – to razloži tudi zelo neroden način, kako je dražava skušala cenzurirati te objave in nevtralizirati elektronsko komunikacijo med ljudmi. Opisi Roberta Godca, ameriškega ambasadorja v Tuniziji, so tako sočni, da se zdaj mnogi sprašujejo o vplivu WL objav in so dogodke celo poimenovali prva Wikileaks revolucija.

Koliko so ti podatki resnično pomenili ljudem in ali so bili podobna kaplja čez rob kot Bouazizijevo dejanje, je seveda težko vedeti. A kot vedno so precej ilustrativni dogodki, ki se dogajajo ob tem. Predvsem strahopetno ravnanje Bele hiše. V vsem mesecu dni nasilja v Tuniziji iz Bele hiše ni prišla niti ena beseda obsojanja, niti ena sama kritika ali poziv k umiritvi, medtem ko je policija streljala v neoborožene ljudi. Šele zdaj, ko je bil Ben Ali že daleč, je govornik Bele hiše obsodil nasilje nad civilisti itd. Kot pravi Yvonne Ridley, premalo, prepozno – to izjavo bi lahko podali kadarkoli od kar je bil predsednik Ronald Reagan.

—————————–

Posodobljeno (16.1.11): Tudi Muammar Gaddafi iz sosednje Libije, ki pa je na oblasti že 42 let, naj bi po televiziji krivil WL za kaos v Tuniziji:

Skrbi me za ljudi v Tuniziji, katerih sinovi umirajo vsak dan. In za kaj? Zato da bo nekdo drug zamenjal predsednika Ben Alija? Ne poznam teh novih ljudi, a vsi poznamo Ben Alija in transformacijo, ki so jo dosegli v Tuniziji. Zakaj uničujete vse to? … Wikileaks objavlja informacije, ki so jih napisali lažnivi ambasadorji, da ustvarijo kaos.

Posodobitev 2: So pa zelo zanimivi Gaddafijevi komentarji o internetu. Ni čudno, saj se v Libiji že tri dni odvijajo protesti zaradi stanovanjske krize. Več na Twitterju pod geslom #Libya.

Ali se revolucija širi tudi v Egipt in Libijo se sprašuje tudi Al Jazeera in hkrati ne razume, zakaj Hilary Clinton pred dnevi ni izbirala strani in zakaj je Barack Obama zgrešil svoj reganovski  “podrite-ta-zid” trenutek.

Posodobitev 3: Alžirija je v zadnjih tednih v množičnih protestih zaradi visokih cen hrane in včeraj je pri njih, podobno kot Bouazizi v Tuniziji, postal žrtev samozažiga Mohsen Bouterfif. Da bi umirili proteste so pocenili sladkor in olje. Medtem pa se protesti širijo tudi v Egipt, kot znova poroča Al Jazeera, tokrat v video prispevku.

Posodobitev 4: Katastrofalno vlogo Francije in Nicholasa Sarkozyanikoli-ne-bom podpiral-diktatorja” v tunizijski revoluciji, ki so Ben Aliju do zadnjega dne ponujali policijsko pomoč ter posledičen odziv francoske javnosti, se splača prebrati tukajLe Monde pa poroča, da je hotela žena Ben Alija pred odhodom od centralnega bankirja tono in pol zlata, ta pa jo je zavrnil. Vojska in tajna služba naj bi odigrali glavno vlogo v relativno mirnem razpletu – torej da niso streljali na ljudi in da so izgnali Ben Alija, saj se nasilje nadaljuje. Trenutno naj bi se spopadali vojska in predsedniška straža ter ‘tuji plačanci‘(diskreditirano), več na Tunisia LiveBlog.

Posodobitev 5 (17.1.11): Nezadovoljstvo in protesti se širijo. Tudi v Egiptu se je nekdo samozažgal, a tokrat menda preživel.

, , , , , , ,

1 komentar

“Nimamo izbire: objaviti ali propasti.

Ta material moramo objaviti, je skoraj smrtonosen” - je dejal Julijan Assange v nedavnem intervjuju. A način objavljanja, kot so ga izbrali – v sodelovanju z glavnimi medijskimi hišami, ter z neznosno počasnostjo, je tarča mnogih kritik. Kar pa je skoraj komično in tudi neprecenljivo, so paradoksi, ki vznikajo iz sodelovanja med ječarji resnice in kripto idealisti še vedno novega kiber prostora. S soncem so zdaj obsijana izkrivljanja, ki smo jim neprenehoma priča s strani medijev, a tokrat je za njimi ‘znanstveno novinarstvo‘ – dokumenti, objavljeni skoraj sočasno s članki.

Tabu podkupnin

Najnovejši primeri izkrivljanj vključujejo obtožbo Guardiana, da politično cenzurira objave, ker si ne upa objavljati kritičnih pogledov kazahstanskega višjega uradnika na sam sistem kapitalizma. V delno razkritem dokumentu, ki so ga objavili, so cenzurirali vse v poudarjenem tisku:

“… tržno gospodarstvo pomeni kapitalizem, kar pomeni veliko denarja, kar pomeni velike podkupnine za tiste, z najboljšimi vezami.”

Ko Maksat Idenov, višji uradnik, ki je bil tudi predsednik kazahstanskega dela naftne družbe British Gas (BG), v pogovoru pove, da sta tako BG kot italijanska ENI skorumpirani in podkupujeta kazahstanske uradnike, je bil ta del dokumenta v celoti pobrisan. Enako kot del, kjer so tik pred večerjo, Idenova slišali “lajati v njegov mobilnik” na direktorja BG Marka Rawlingsa “da se ‘še vedno igra igre z Jamesom Giffinom,’ zloglasnim AmCit fikserjem obtoženem obsežnih podkupovanj v trgovanju z nafto v 1990tih, katerega primer se vleče na sodišču v New Yorku. Idenov mu pove: ‘Mark, prenehaj biti idiot! Nehaj izzivati usodo! Prenehaj s komunikacijo z znanim obtoženim kriminalcem!’ Šele nerazkriti deli v krepki pisavi odkrivajo, česar angleški davkoplačevalec ne sme vedeti, namreč da eden izmed direktorjev eminentne angleške družbe vedno znova sklepa posle z obtoženim podkupljivcem“, zmagoslavno zapiše Shamir, ki ima po poročanjih svojo kopijo depeš*. Giffena so pozneje sicer oprostili, ker so podkupnine kazahstanskim uradnikom bile avtorizirane s strani CIA operacij.

Kdo je kriv, kdo je raven?

Tudi v drugem primeru je glavna oseba poleg WL časopis Guardian. V prostih prispevkih so namreč med božičnimi počitnicami objavili obtožbo Jamesa Richardsona, ameriškega operativca v republikanski stranki, da bo WL kriv, če se karkoli zgodi z Morganom Tsvangiraijem, zimbabvejskim premierom in glavnim nasprotnikom Roberta Mugabeja. Objavljeni dokumenti so namreč pokazali, da je zgolj javno podprl ukinitev sankcij, privatno pa jih je podpiral, za kar mu zdaj grozi smrtna kazen. Zgodba ima veliko konteksta, a kar je očitno tudi v tem primeru je pogodba s hudičem. Guardian je končno objavil svojo razlago dogajanja, kjer poleg prevzemanja odgovornosti za izbiro in redakcijo materiala, na koncu poda zanimiv stavek, ki točno opisuje trenutno konfuzijo:

“Večina zgodb sledi enaki formuli: “V dokumentih, ki jih je danes objavil WikiLeaks je bilo razkrito xxx …” To je dalo WikiLeaks zasluge, ki si jih zasluži in išče – in to je bilo bolje kot alternativa: “V dokumentih, ki so jih danes objavili WikiLeaks, New York Times, Guardian, El País, Le Monde in Der Spiegel.”

Ali res? Resnica je zdaj postala kar alternativa? Res skrajni čas da preklopimo na alternativne medije. Ali pa stripe – priporočam!

— — —

* dodano 2222011

, ,

1 komentar

Državni malware*

Da ima svoboda govora še vedno neko moč, poleg Kitajske zdaj dokazuje še Tunizija, ki je zadnje tedne v protestih. Ti so se pričeli po samozažigu Mohameda Bouazizia, potem, ko za svojo prodajalno ni mogel pokazati dovoljenja in so jo zaplenili. Ljudje zahtevajo predvsem politične spremembe režima, ki je na oblasti že od leta 1987. Ta režim je digitalno revolucijo preživel tako, da je razvil enega najbolj sofisticiranih poskusov cenzuriranja interneta, ki je prav zdaj dosegel nov vrh. Poleg stotin blokiranih strani so pred nekaj dnevi namreč izvedli obsežni ‘ribarski‘ ali ‘phishing‘ napad na blogersko sceno, s katero so že dolgo v vojni. S te vrste napadom so se dokopali do uporabniških podatkov kogarkoli v Tuniziji, ki je bil tisti čas na svojem socialnem profilu ali poštnem odjemalcu. Sofiene Chourabi, novinar Al-Tariq al-Jadida, bloger in znan kritik, je eden izmed tistih, ki ne more več do svojega emaila in Facebooka (FB) z 4200 ‘prijatelji‘. Azyzu Amamyu - psevdonim za drugega, ki je spregovoril o primeru – pa je uspelo dobiti nazaj nadzor nad svojim email in FB računom, a je bilo v roku dveh ur že vse pobrisano. Pozneje naj bi ga skupaj z Slim Amamouom celo aretirali. Do nadzora so prišli z ukinitvijo vseh varnih povezav v Tuniziji in ko so uporabniki preklopili v navadno http povezavo, so jim zraven spletnega naslova pripeli še kodo, ki je uporabniške podatke preusmerjala na druge račune. O obširnosti akcije se samo ugiba, saj ne upajo vsi govoriti. K aktivnemu blokiranju stotin strani in FB povezav so tako dodali še bliskovito brisanje vsebin z uporabo zlonamerne programske opreme, ki brez vednosti uporabnika ukrade njegovo spletno identiteto.

Zaradi dolgotrajnega nasilja nad ljudmi zaradi svobode govora ter nezanimanju svetovnih medijev, se je tej kibervojni zdaj pridružil še Anonymous. Poleg že tradicionalnega lazeriranja do nedostopnosti vsaj osmih strani od prejšnje nedelje, pa so v obrambo tunizijcem naredili celo Greasemonkey skripto, ki uporabnike zdaj ščiti pred tovrstnim ribarjenjem in je do zdaj bila nameščena že več kot 2000x. V sredo so bili seveda sami žrtve kontra DDoS napada.

Preostale državne elektronske malwerzacije

Drastičnost takšne zlorabe še vedno zgleda v prekomernem nasprotju z npr. nedavnimi zahtevami ZDA do Twiterjevih podatkov o podpornikih Wikileaks (WL). Te zahteve vsaj skušajo biti pravno utemeljene in morda bo mogoče celo razpravljati ali so kot takšne tudi zloraba, prekoračenje pooblastil. A dejstvo je, da se države z liste tistih najbolj groznih zdaj rugajo odzivu zahoda na objave WL in njegovi dvoličnosti pri teh vprašanjih. Vladne botnete, aka ‘fire sale‘, so v vojni z WL predlagali že lansko poletje. Z Echelonom se ZDA gre industrijsko vohunstvo ravno tako kot Kitajska leta 2009 ali lansko leto oz. katerokoli drugo leto. Težava teh novih kibervojn je seveda, da so po svojem bistvu še vedno vojne, a ker jih je mogoče bojevati tudi relativno na tiho, jih je očitno veliko. Znani so odklopi in motnje delovanja spleta v celotnih državah Estonije in Gruzije ob napetostih z Rusijo. Stuxnet je bil virus lanskega leta, še več desetletja in skoraj zagotovo ustvarjen s strani tajnih služb.

Primeri vladnih zlorab svetovnega spleta se samo množijo in prav ironično je, da se hekerska revija 2600 čuti dolžna poudarjati, da v napadih Anonymousa ni nič ‘hekerstva‘, ter da so za njimi navadni ljudje, ko pa je bila ravno sintagma ‘heker‘ ustvarjena s strani sodišč, politike in novinarjev z namenom napada na odprtost generativnih računalnikov. Kot da se, podobno kot nekateri drugi, šele zdaj ob pojavu WL bojijo za odprtost spleta, ko pa je to bitka, ki poteka že od začetkov računalništva. Tudi Apple s svojim zaprtim vrtom aplikacij je simbol podobne ironije, ko pa se je vendar v svoji znameniti reklami 1984 boril proti velikemu bratu.

—————————–

Posodobljeno (9.1.11): Al Jazeera poroča, da so protesti včeraj postali nasilni. Ko so protestniki zažgali vladno stavbo, je policija začela streljati. Zaradi totalne medijske blokade poročajo o domnevno 20 mrtvih. Večina novic prihaja preko socialnih omrežij, na Twitterju s tagom #SidiBouzid. Povzetek na Tunisia: “Please tell the world Kasserine is dying!”

* malware (ˈmælwɛə)

— s
računalniški program zasnovan posebej za delanje škode ali motenje sistema, kot npr. virus

, , , , ,

Brez komentarjev

Amerika kot nova Jugoslavija

Vse bolj očitno je, da po izginotju velikega ideološkega nasprotnika – Sovjetske Zveze – kapitalizmu v ZDA, kot drugje, krvavo primanjkuje konkurence, ki bi ga prisilila izogibati se vedno večji monopolistični zlorabi svojega položaja. Kot je že davno ugotovil Žižek, je ta odsotnost sovražnika ‘svobodnega sveta‘, omogočila umik iz propagande in dejanj, da so ljudje v zahodnem svetu na boljšem in bolj svobodni kot v ‘ljudskih‘ komunističnih diktaturah. A trajalo je kar dvajset let, da so dejanja makievielistične politike in korporativizma pripeljale situacijo tako daleč, da zdaj lahko opazujemo heglijanske znake ponavljanja zgodovine. In teh znakov je vedno več. Gremo po nevrsti.

Tajnost in avtoritarnost

Za Jugoslavijo bi lahko rekli, da ni imela svobode govora in je upravljala celo umetniško izražanje – zaradi subverzivne narave sprevračanja idej v umetnosti. ZDA so na nasprotnem koncu s silovitim prvim amandmajem k ustavi o svobodi govora, uspeli vzgojiti najbolj servilne medije oblastem ‘najboljše države na svetu‘. Spomnimo se samo kako so uspeli prodati dve vojni. Nekdo je omenil, da bi vsak diktator zavidal takšno servilnost in prepričanje v stvar, kot jo izkazujejo ameriški korporativni mediji. Tudi NYT je sedel na zgodbi o prisluškovanju NSA lastnim državljanom več kot leto dni, da je bil pozneje George Bush ponovno izvoljen. Kolikor ne moremo primerjati neposredne jugoslovanske cenzure z ameriško ‘prostovoljno‘ cenzuro, pa se vendarle pri njih tudi vzpostavlja sistem, katerega posledice so zelo podobne. Vik in krik, ki je prekrival kontradiktorne izjave ob objavi skrivnosti prve sile sveta pred kratkim, je ponudil drugim avtoritarnim oblastem, da so Ameriki vrnile njene moralizme – tako Rusija kot Kitajska so Julijana Assanga predlagale za Nobelovo nagrado – končno so lahko na nasprotni strani igre.

Navsezadnje tudi ideologija, ki vodi ljudi v obeh državah ni tako nasprotna, kot zgleda iz opozicije socializem-kapitalizem na prvi pogled. V obeh državah so ljudje prepričani o večvrednost svojega načina dojemanja sveta, kar je preprosto narediti, saj to prepričanje vzdiguje ego in identiteto ljudi. Simboli, ki jih uporabljajo za dosego tega cilja so zelo preprosti in pogosto tako črnobeli, da bi že prva misel o njih morala pokazati paradokse, ki jih proizvajajo. Seveda je to vedno dobrodošel material satirikov in komikov.

Vse bolj pa se v podobnostih zbližujeta na vojaškem področju, ki tudi zahteva tajnost in avtoritarnost. Seveda je Amerika vojna država, kar Jugoslavija ni bila, a jo je prav to pripeljalo v kršenja človeških pravic kot Jugoslavijo. Guantanamo in Goli otok so že stare zadeve, kot počasi tudi ubijanje ameriških državljanov z brezpilotnimi letali kar brez obravnave sodišč. Najnovejši primeri enako jemljejo sapo. O Bradleyu Manningu sem že poročal, tudi o načinih, ki so jih razvili za njegovo mučenje, pa čeprav je zgolj osumljen in šele v priporu. V Kavlju 22 elektronskega Velikega Brata, sem pisal o 1.7 milijarde emailov, ki se v NSA razvršča po predalih ter analizira brez odločb sodišč ali utemeljenega suma. Spomnimo se, da je pred kratkim EU potrdila sporazum, po katerem lahko ZDA pregledujejo mednarodna plačila po sistemu SWIFT. Najprej so ga zavrnili in ljudje so že pozabili zakaj, saj je šele 2006 postalo znano, da to delajo skrivoma že od leta 2002. NYT se je odločil objaviti podrobnosti škandala, za kar so skoraj fasali danes moderno obtožnico vohunstva iz leta 1917. Komaj 4 leta so bila potrebna za legalizacijo tega vohunstva. Primerov je nešteto veliko, še posebej tistih od Barracke Obame, zato naj omenim zgolj najbolj nedavne.

Zadnji škandal eklatantnega kršenja človekovih pravic pa je primer Guleta Mohameda, 18-letnega ameriškega državljana, kjer je le malokdo opazil, da bi v primeru, da bi mu usodo krojili na Kubi, Kitajskem ali Iranu, bili vsi mediji na nogah. A če ti je ime Mohamed, tega nihče ne opazi. S starši je kot dvoleten otrok prišel v novo domovino in se v najstniških letih odpravil raziskovat svet. Eno leto je preživel pri družini v Somaliji, drugo pa pri drugi v Kuvajtu. Ko si je v decembru hotel ponovno obnoviti vizo v Kuvajtu, mu je uslužbenec ambasade povedal, da je njegovo ime na spisku. To je zanj pomenilo dvotedensko pridržanje, brez razkritja razlogov zanj, skupaj nenehnim izpraševanjem, mučenjem in nazadnje izgonom iz ZDA. Sam pravi, da so ga nenehno tepli s palico po stopalih in dlaneh, udarjali v obraz in obešali s stropa. Grozili so mu z aretacijo njegove mame in električnimi šoki, ter mu govorili, da naj pozabi na svojo družino.

A še vedno ne ve zakaj so ga pridržali in pretepali, niti ne ve kaj se zdaj dogaja z njim. Preberi preostanek objave »

, , , ,

9 komentarjev

Epopejske razpoke v bazah

Vprašajte se, zakaj so naše vladajoče institucije in glavne korporacije prepričane, da nimate pravice vedeti vedeti tega*?

Epopejske baze predpostavljajo epopejske razpoke in kot smo rekli lansko poletje:

…novinarji [so] belolasega Juliana začeli slikati kot odrešenika medijev in njihove kurbirske zlizanosti z Lastniki. Naredili so heroja in ti imajo oponašalce. Prav to je treba preprečiti v hrabrem digitalnem svetu.

Zaenkrat jim ne uspeva, saj demoniziranje Wikileaks spodbuja občudovanje medijev širom sveta. Morda pa je prav to namen – izrabiti zgodbo, da postane novičarsko utrujena in skozi propagando polarizirati javno mnenje, potem pa v miru pospraviti ostanke. A eksplozije podatkov se na ta način ne da ustaviti, niti vedno bolj epopejskih razpok v bazah.

Dobili smo oponašalce, prava igra prevar in resnice se šele začenja. Trenutno so na spisku:

  • BalkanLeaks “Balkan nima več skrivnosti.” Sodeč po članku v Sofia Echo, ga je ustanovil Bolgar, ki živi v Parizu, Atanas Chobanov in zdaj išče zaupno dokumentacijo.
  • BrusselsLeaks iščejo sodelovanje, svetovanje ali NVO informacije iz Bruslja.

Mnoge odločitve z globalnimi posledicami so sprejete za zaprtimi vrati. Novinarji, aktivisti in komukacijski profesionalci so se združili v Brusselsleaks…

  • IndoLeaks, ki so 10. decembra sporočili, da imajo zaupno dokumentacijo o Nixonu in Suhartu, kot poroča Jakarta Globe.
  • IsraeliLeaks “Zaprošajo za informacije o WikiLeaks organizaciji, dogodkih in vsebinah, povezavi WikiLeaks/Izrael, Palestinsko/Izraelski zgodovini in trenutnih dogodkih, haktivizmu. Nič ni izven meja. …”
  • OpenLeaks. Po razdoru z Assangom je soustanovitelj Wikileaks, Daniel Domscheit-Berg, pričel s tem projektom. Nasproti WL, bo služil zgolj kot posrednik do medijev in  sama skupina ne bo skušala nastopati kot medij.
  • Pirate Leaks – ustanovila jih je češka piratska stranka in se osredotočajo na Češko republiko. S transparentnim financiranjem se skušajo spoprijeti z mrežo politične korupcije ter organiziranega kriminala v Češki republiki in iščejo dokumente v zvezi s kriminalom ali financami.
  • Rospil je podaljšek strani ruskega blogerja Alexeija Navalnya, ki aktivno išče dokumentacijo korupcije v višjih sferah narodne vlade in ekonomije.
  • Pinoy Leaks so posvečeni odkrivanju korupcije v filipinski zvezni in lokalni vladi.

PinoyLeaks so podobni Wikileaks, a je njihova misija osredotočena zgolj na odkrivanje korupcije na Filipinih in PinoyLeaks dela z blogerji nasproti tradicionalnim medijem. Zato je odvisno od blogerjev, da razširijo novice o izpuščenih dokumentih. Naš cilj je pričeti z objavami s 1. Februarjem 2011.

  • ScienceLeaks, blog namenjen anonimnemu pošiljanju povezav do recenziranih znanstvenih člankov, ki so bili osvobojeni izza naročniških plačilnih zidov.
  • GlobalLeaks “projekt, ki bo ustvaril svetovno razpršeno mrežo za ojačanje puščanj in podpiranja whistleblowerjev po vsem svetu.” (kaj je slovenska beseda za whistleblower?)
  • Crowdleak (aka Operation Leakspin) posvečena povzemanju, prevajanju in objavi nedavnih objav diplomatskih dokumentov ZDA.
  • Wikispooks “gradijo celoviti referenčni vir globokih političnih struktur in dogodkov skupaj z ljudmi in organizacijam, ki so v njih povezani.”
  • Thaicables se borijo s tajsko vladno cenzuro več kot 300,000 strani na spletu.
  • TuniLeaks Stran zeankrat služi kot forum za razpravo o diplomatskih dokumentih o Tuniziji, kjer so po poročanju Global Voices Advocacy pod nenehnimi grožnjami s cenzuro.
Za zabavo:

Več na WL Central An unofficial WikiLeaks information resource.

Preberi preostanek objave »

, , , , ,

Brez komentarjev

Barbarsko mučenje Bradleya Manninga

Glenn Greenwald poroča o 22-letnem vojaku, ki naj bi priskrbel kontroverzne materiale Wikileaksu in poročanje o katerem, so mediji čisto zasenčili s poročanjem o Julijanu Assangu. Vendar podobno kot pri Julijanu, proti kateremu ni vložene nobene obtožnice (iščejo ga zaradi ‘razgovora’), tudi proti Bradleyu Manningu ni vložene nobene obtožnice, pa je kljub temu že sedem mesecev podvržem razmeram, ki po standardih mnogih držav predstavljajo mučenje in mu bodo najverjetneje pustile dolgotrajne psihološke poškodbe.

Tudi prej nikoli obtožen, se že od aretacije v Maju, obnaša dobro, brez epizod nasilja ali drugih disciplinskih problemov. Kljub temu je že od začetka proglašen za “maksimalnega pripornega zapornika“, kar je oznaka za najvišji in najbolj represivni pripor ameriške vojske, kar je postalo osnova za nečloveško ravnanje z njim.

Od pričetka njegovega pripora je Manning v strogi osamitvi – samici. 23 od 24 ur vsakega dne – sedem mesecev zapored in še štejemo – sedi čisto sam v svoji celici. Tudi tam so njegove aktivnosti zelo omejene: prepovedana je vsaka telovadba in je pod nenehnim nadzorom, da lahko vsilijo te prepovedi. Zaradi razlogov, ki so čisto kaznovalne narave, mu je vzetih večino osnovnih atributov civiliziranega pripora, vključujoč celo blazina in rjuha (in ne zaradi nadzora zaradi samomorilnosti). V eni uri, ko ga spustijo iz samice, pa mu je odvzet dostop do vseh novic ali trenutnih programov.

—————————–

Posodobljeno:

  • Glenn Grenwald v intervjuju na Msnbc, ki ga Pentagon taktično prekine z izjavo –  kontra komentar o tej prekinitvi in potrditev s strani odvetnika o stanju Bradleya Manninga je objavil med updatom na Salonu.
  • Še odvetnikova stran, skupaj z izborom knjig: Decision Points, by George W. Bush; • Critique of Practical Reason, by Immanuel Kant; • Critique of Pure Reason, by Immanuel Kant; • Propaganda, by Edward Bernays; • The Selfish Gene, by Richard Dawkins; • A People’s History of the United States, by Howard Zinn; • The Art of War, by Sun Tzu; • The Good Soldiers, by David Finkel; • On War by Gen. Carl von Clausewitz
  • In še en, malo drugačen in podrobnejši opis kaznovanja Manninga. Po tej verziji naj bi imel dostop do osnovnih novic in ene knjige iz izbranega kupa 15 naekrat, a zato ne štedijo s konstantnim motenjem pozornosti – na 5 minut!? in tudi ponoči, brez telovadbe…
  • Pa še naravnost smešen članek Guardiana, ki ga je Micheal Moore takoj demantiral kot več kot leno napako novinarjev, ki zopet več kaže o prezrentiranju novic, kot vsebini – pa so mu dodali samo majhno opombo na koncu.
Preberi preostanek objave »

, , , , ,

11 komentarjev

Depeše razkrivajo – Kitajska je demokracija?

“Depeše govorijo o političnih elitah zaničljivo. ”Opazovalci v [...] pogosto ugotavljajo, da je današnji ________ voden na način, podoben evropskemu fevdalizmu kot ga najdemo v srednjem veku: peščica dobro povezanih družin nadzoruje določena geografska območja, kot tudi nekatere sektorje gospodarstva.“ Te družine se “tajno dogovarjanjo za uporabo vladnih mehanizmov,” da preprečujejo vstop tujih konkurentov.”

Slovenija? Ne, kar celoten svet se bolj ali manj valja v lastnem dreku, kot lahko beremo zdaj ob javni diplomaciji največjega imperija. Prvih 15 dni objavljanja je naplavilo toliko različnih zgodb, a ena rdeča nit se pojavlja skoraj povsod. Korupcija, korupcija in njeno prikrivanje. Poleg svetlih biserov velja izpostaviti v nobenem določenem redu:

Za upiranje Avstrije hlapčevanju v vojaških avanturah in poslovanju z upornimi državami, si je kancler Faymann v medijih zaslužil oznako, da ga zunanja politika ne zanima, medtem ko so depeše precej sovražne.

Avstrijski izolacionizem zbledi ob Pahorjevi, Merclovi, Gordonovi ali Sarkozeyevi pripravljenosti za foto-termine. ‘Manipuliranje političnih palčkov‘ opiše kako je Zapatero poslal dodatne čete v Afganistan in celo sprejel 5 zapornikov iz Guantanama, pa mu je Obama tik pred začetkom vrha, kjer naj bi se pojavil, hladnokrvno odpovedal udeležbo.

Azerbajdžan je država na katero se nanaša citat iz začetka prispevka. Medije seveda bolj zanimajo plastične operacije žene predsednika dežele.

Nigerija, o kateri smo tu že pisali v zvezi z izlivom v Mehiškem zalivu, kjer smo videli vpletenost Shella v večje izlive nafte, kot enomesečno izlivanje v zalivu, so zdaj potrdili še diplomatski dokumenti, kjer se hvalijo, da so infiltrirani v vlado, kar pa nismo vedeli, da je tam aktivna posebna izraelska enota za boj proti upornikom, ki premore preko sto vozil, dva ducata ladjevja in dva helikopterja.

Afriško trpljenje pod novimi kolonialisti, ki jih politika ne zanima, zgolj ekonomija, Kitajci, je podrobno opisal Spigel. Kar pa nismo vedeli o Kitajski, pa da je v svojem bistvu ‘harmonična demokracija‘, oz. vsaj tako opisujejo depeše odločanje v najvišjem 24-članskem odboru politbiroja.

Novice o WL

  • V novicah povezanimi s samimi WL pa poleg že omenjenih openleaks svojo delovanje zdaj napovedujejo še Brussels Leaks, stran namenjena odkrivanju skrivnosti Evropske unije.
  • Formiral se je še Indoleaks, ki je že objavil zaupne dokumente o kumunizmu iz leta 1975. Mogoče kaj o koreninah krvavega Vzhodnega Timorja? Stran trenutno ni voljo.
  • Poleg filmskih scenarijev in neposrečenih iger je tukaj prva igra, ki je vsaj zanimiva. Spečemu Obami moramo kot Julijan iz prenosnika pretočiti 300.000 dokumentov.

Netcraft še vedno sledi poteku ‘operation payback‘, virtualni nepokorščini (sicer strogo kaznivi!) in njenim posledicam za vse vpletene. ZDNet pa osvežuje kar ’scorecard’. Vidimo, da pravi profesionalci kiber kriminala niso na strani wikileaks, ampak proti njim! Tudi Wired razvoj spletnega orodja, kjer za sodelovanje obiščeš zgolj stran na spletu, vidi kot internetno vstajo. Medtem pa Guardinov novinar poroča iz IRC govorilnic zunanjemu svetu kako deluje gibanje Anonymous. Preberi preostanek objave »

, , , , ,

7 komentarjev

Anonymous – zadnji šef interneta

ali prva internetna nad-zavest?

Zanimanje, ki ga je vzbudila aretacija urednika wiki-puščanj in njihove objave so samo na prvo objavo tega zapuščenega bloga naplavile skoraj tisoč slovencev. Ta val pa je za preboj v svetovni mainstream izkoristil tudi Anonymous. Kdo torej so ti zloglasni ‘hekerji’, ki zdaj prostovoljno ‘terorizirajo’ korporativne ‘ljudi’?

Pravi začetki samozavedanja Anonymousa so še neraziskani, čeprav je splošno sprejeto, da sam koncept izhaja iz slikovnih BBS-jev oz. slikovnih forumov, kot jih imenujemo danes. Prvi internetni so se pojavili na japonskem in postali model za vse prihodnje. V dobi Facebooka je njihova temeljna značilnost, da ni potrebna registracija za sodelovanje v debati. To preprosto dejstvo je postalo več kot samo prednost v ponudbi, dandanes je celo ena redkih platform nasprotujočih glasov in svobode govora na spletu, kjer se anonimnost zelo spodbuja, saj je privzeto ime osebe za objavo brez imena – Anonymous.

Druga pomembna stvar, ki izhaja iz anonimnosti pa je skorajšnje izginotje ega, saj pojem identitete na teh forumih skoraj neobstaja. Veliko problemov s povečanim egom tako izgine, a posledično pomanjkanje odgovornosti in specifična kultura, ki se je razvila, povprečnemu naključnemu obiskovalcu skoraj gotovo obrne vsaj trebuh, če ne še kaj drugega. To sicer ne pomeni, da je anonimnost obiskovalcev absolutna, saj so anonimni zgolj drug drugemu, medtem ko te strani še vedno beležijo IP naslove in lahko izključijo (ban) anonimneže, ali pa jih preganjajo pravne službe (FBI v ameriki).

4chan in japonska Futuba sta dve največji takšni strani in vsaj za prvega velja, da je precej liberalen po naravi, saj poleg spodbujanja anonimnosti nima veliko prepovedanih stvari, samo piratstvo in otroško pornografijo. Tam najdemo veliko rasizma, obvezne japonske anime in mange ter pornografije, zato objav ne gre jemati najbolj resno. Demografijo obiskovalcev verjetno še najbolj povzema spodnja grafika:

V medije so se sicer prvič prebili že pred štirimi leti, ko so organizirali svojo prvo akcijo in se začeli masivno prijavljati v virtualni svet za najstnike – Habbo Hotel – vsi z enakim generičnim karakterjem oz. avatarjem: črnec v sivi obleki in afro frizuro. Tam so proglasili, da so virtualni bazeni okuženi z virusom ADIS in spravili avtarje uporabnikov iz njih. Zaradi velikosti skupine jih tudi moderatorji niso mogli obrzdati. Kot večna naslednjih Anonymousovih potez, je tudi ta predvsem otročja in akcija zgolj za smeh, čeprav so tudi tu trdili različne razloge za motenje toka stvari, predvsem prodajo ‘škart robe’ na tej strani.

Od vseh njihovih dejanjih, ki so jih katapultirali v medije, velja omeniti še projekt Chanology, ki sprožil vojno s scientološko cerkvijo in vdor na forum z epilepsijo, na katerem je potem utripajoč javascript povzročal glavobole in probleme obiskovalcem. Ta zadnji vdor nekateri pripisujejo tudi scientološki cerkvi kot taktiki očrnitve svojih nasprotnikov.

Anonymous so torej dovolj močni, da bi jih lahko smatrali kot neke vrste internetno vojsko. Vendar so zaradi svoje narave vojska brez stalnih generalov, ter vojska, ki bije svoje vojne predvsem za lulz (pokvarjen smeh). Tega se zavedajo tudi sami, kar je lepo videti iz spodnjega mema:

Vse to je seveda pripeljalo do groznih opisovanj gibanja v medijih. FoxTV jih je označil za teroristično skupino in v prispevku kazal avtomobil bombo, čeprav nikoli ni bilo takšnih dejanj. Njihovi napadi so vedno ciljali dele interneta ali moralne simbole in nikoli do zdaj materialnih stvari. Poleg tega pa so samo stran v prispevku označili kot skrivno stran, čeprav je vedno bila javna. Obtožili so jih, da so ‘internetni stroj sovražnosti‘ in da so ‘hekerji na steroidih‘, kar je bila samo nadaljnja inspiracija za ironije in cinizme.

Kljub temnejšim stranem njihovega obstoja, pa jih vsi poznamo po neštetih memih – ali kulturnih idejah ujetih v stavku ali sliki – ki si jih po mailu pošilja na tisoče ljudi, kot so mačji ICanHasCheezBurger in drugi. Za svoje akcije vedno najdejo moralno razlago, ki se v nekaterih primerih, kot zdaj pri wikileaks, približajo navadnim ljudem. Guardian jih je opisal kot ‘hkrati briljantne, smešne in zaskrbljujoče’. Seveda pa z njihovim prodorom v mainstream evolvira oz. se izgublja tudi kultura, ki se je razvila okoli teh slikovnih forumov. Tudi sami govorijo – v čisto svojem jeziku, velikokrat nerazumljivem naključnem obiskovalcu – o ‘raku, ki žre /b/‘. Mislijo predvsem na mlajše obiskovalce ter novoprišleke, ki ne poznajo te kulture in objavljajo čisto svoje teme, ki pa so enako kot večina ‘pravih‘ nedorasle, a jim hkrati manjka čisto vsa ironija oz. ‘4chanovska sublimnost’.

Zadnja epizoda pa je dobila svetovne razsežnosti, saj so s programskim orodjem LOIC omogočili sodelovanje v teh ‘virtualnih zasedanjih’, kot sami radi vidijo svoje napade, tudi tehnološko nespretnim ljudem in ne zgolj geekom, ki so običajna populacija. Seveda bo imelo to tudi svojo ceno, na Nizozemskem so že prijeli 16 letnega fanta, ki je streljal s svojim lazerjem na sovražnike svobodnega govora, za kar je pri njih zagrožena kazen do 6 let zapora. Del skupine se že obrača od napadov z LOIC in so pričeli z operacijo imenovano Leakspin, katere namen je kopati po objavljenih dokumentih ter osvetljevati teme, ki jih mediji zanemarjajo. A brez medijske podpore je njihov uspeh dvomljiv.

Kam to pelje najbrž nihče ne ve, čeprav imajo po svoje prav tisti, ki pravijo, da v še večji nadzor in morebitno dokončno spremembo podležeče tehnologije, tako da bo internet na način facebooka vsiljen vsem. A če smo se kaj naučili v prvih petnajstih letih javnega spleta, je to starodavna modrost, da je mogoče odpreti vsako ključavnico. Obstaja eksplozija tehnologij za obhajanje cenzure in tudi drugih omejitev anonimnosti ter svobode interneta, a brez ozaveščenih uporabnikov lahko tehnološka manjšina poskrbi predvsem zase – kar ji gre odlično, saj se že od samih začetkov drži načela delitve znanja, ter drugih prvin hekerske etike.

—————————–

Več na: Anonymous: final boss of the Internet?

, , , , , , ,

9 komentarjev

Prva ljudska svetovna informacijska vojna

Ko je John Perry Barlow, ustanovitelj Electronic Frontier Foundation-a, organizacije za zaščito svobode govora na internetu, davnega leta 1996 razglasil neodvisnost interneta so se mu mnogi smejali ob vsem krhanju svobode in avtonomnosti interneta, ki so jo agresivno omejevale vlade in poslovni svet, seveda z veliko pomočjo nerazglednih uporabnikov. V skoraj petnajstih letih so se idealizmi, s katerim je pričel Barlow svojo listino neodvisnosti spremenili:

“Vlade industrijskega sveta, vi trudni velikani iz jekla in mesa, prihajam iz Kiberprostora, novega domovanja uma. V imenu prihodnosti prosim vas iz preteklosti, da nas pustite na miru. Niste dobrodošli med nami. Nimate suverenosti, kjer se zbiramo.”

(John Perry Barlow)

Danes je svobodo, ki jo je odprl internet, potrebno braniti in razširjati na najbolj domiselne, tehnološke, pravne, ekonomske in tudi idejne načine in dokler na tem področju kar vre od zamisli, je treba napade na internet videti tudi v luči reakcij na njih. Vsak potisk v nadzor centralističnih elit ima namreč nepričakovan protiudarec. Kot je zgodovina že neštetokrati to pokazala, se zgodba ponavlja tudi pri Wikileaks. Kje je namreč začetek njihovega obstoja? Še preden so namreč odprli svojo spletno stran leta 2006, naj bi že imeli na voljo več kot milijon tajnih dokumentov. Julian Assange v New Yorkery-u razloži, da so te dokumente prestregli nenamenoma iz omrežja Tor, ki so ga uporabljali kitajski hekerji za anonimno pošiljanje datotek, katere so ukradli svojim nasprotnikom. Čeprav so pozneje zanikali, da je to prava osnova za stran, saj je bilo od teh dokumentov objavljenih zgolj peščica, pa to ne spremeni dejstva, da se je projekt Tor pričel ravno z namenom povrniti anonimnost in svobodo nazaj internetu in to za najrazličnejše namene.

Anonymous, prva elektronska pehota globalne družbe proti elitam

Skupina Anonymous izvira iz kiber-anarhističnega slikovnega foruma 4chan, kjer se skozi leta zbrala in odcepila velika skupina najstnikov, hekerjev in gejmerjev, dobivajo pa pomoč tudi od starejših kolegov. Njihov način upora – ki je sicer kriminaliziran, a bi se ga dalo zagovarjati kot vrsto civilne nepokorščine – pa so predvsem DDoS napadi. Ti zaradi velike količine zahtev po podatkih preobremenijo strežnike in prva posledica je nedostopnost sistemov. To dosežejo tako, da združijo svoje računalnike in vse naenkrat usmerijo v svoje tarče. O botnetih sem hotel že pisati, saj so to velike zveri temnega interneta, ki bi jih morali tehnološki državljani poznati, pa jih srečam kaj malo takšnih.

Njihov sistem se imenuje LOIC (‘Low Orbital Ion Cannon’ – namišljeno orožje iz igre C&C) in je v bistvu program namenjen temu, da se priklopi na IRC kanal, kjer dobi navodila o trenutni tarči. Trenutno ga uporabljajo za napade imenovane ‘Operation Payback’, ki so nadaljevanje njihove podpore Pirate Bay-u.

Botnete uporabljajo kriminalne združbe že dolgo in njihovi niso prostovoljni, ampak so to okuženi računalniki, ki nerazgledanim uporabnikom delujejo ‘počasi’. Pred kratkim so začeli pozivati tudi vlade, naj si omislijo svoje takšno orožje. Kar pa je novega v tej epizodi, pa združevanje internetnih množic v prostovoljne botnete z namenom motenja elektronskega poslovanja družb, ki v njihovem pogledu ovirajo svoboden govor s tem, da onemogočajo Wikileaks.

Od vseh tarč, ki so jih od včeraj napadli je gotovo največji Mastercard, ki je že priznal, da so lahko moteni tudi plačilni sistemi in ne samo njihova komercialna spletna stran. Več o napadu so objavili pri netcraftu, kjer tudi priznavajo:

“Ko se vedno več podjetij se oddaljuje od Wikileaks, ne bi bili presenečeni, če bi videli dodatne napade v naslednjih dneh. Sočasni napadi na spletne portale plačilnega prometa MasterCard, Visa in PayPala bi imeli velik vpliv na spletne trgovce na drobno, zlasti še v času pred božičem.

Čeprav so DDoS napadi nezakoniti v večini držav, ima Operation Payback očitno zadostno število prostovoljcev, ki so pripravljeni prevzeti aktivno vlogo pri napadih, kot smo jih videli do zdaj. To je sila,  na katero je treba računati.”

To pa je gotovo posledica, ki je ni nihče pričakoval.

—————————–

Povezano:

So Wikileaks propagandni stroj?

Wikileaks, skrivne mreže in goli ljudje

Kavelj 22 elektronskega Velikega Brata

Islandija, kajmanski otok informacij

Posodobljeno:

(9.12, 14:00) Ko sem že ravno začel z JP Barlowom, tudi sam je objavil spodnje sporočilo, čeprav DDoS napadov ne podpira, pa pravi, da si lahko še vedno del te skupine, tudi če se ne strinjaš z vsemi njihovimi dejanji:

“Prva resna info-vojna se je zdaj pričela. Bojno polje so Wikileaks. Vi ste čete vojakov.”
(20.12) Tudi Richard Stallman je objavil svoj pogled na napade! Dober prispevek.

, , , , , , ,

13 komentarjev

So Wikileaks propagandni stroj?

To leto bo na tem blogu zaznamovano z Wikileaks. Šestnajst odstotkov medijev prejšnji teden so zasedli Wikileaks. Člankov je pravzaprav že preveč in bodo kmalu utrudili ljudi. Dokler nas vprašanja še vznemirjanjo – pa v Sloveniji zaenkrat za potrebe hitrih novic nekritično povzemamo tuje korporativne vire. Tudi tu bom storil podobno, a zgolj zaradi visoke kvalitete članka z istim naslovom, ki ga je objavil Andrew Gavin Marshall na globalresearch.ca, kjer trezno obravnava spine, ki smo jim priča ob tem neverjetnem zanimanju javnosti za ta fenomen.

V povzetku lahko interpretacije na objave diplomatskih dokumentov strnemo v pet kategorij:

 Obstajajo tisti, ki sprejemajo kar Wikileaks objavijo kot nominalno vrednost na prvi pogled oz. prvo žogo, predvsem zaradi zavajajočih navedb dokumentov, kot jih predstavljajo v korporacijskih medijih.

 Obstajajo tisti, ki objave vidijo kot avtentične listine, ki preprosto potrebujejo primerno razlago in analizo.

 Potem so tu tisti, med katerimi je večina alternativnih medijev, ki pristopajo k njim previdno in s sumom.

In obstajajo tisti, ki dokumente preprosto razveljavijo kot “psy-op“, namenjen točno določenim narodom, kot ustreza ameriški zunanji politiki.

* Končno so tu še tisti, ki obžalujejo objavo kot “izdajstvo” ali grožnjo “varnosti”. Preberi preostanek objave »

, , ,

4 komentarjev

Vrh črpanja nafte tiho za nami

Pred kratkim je bilo tudi uradno, a hkrati tiho objavljeno, da smo najverjetneje že šli preko praga največje količine nafte, ki jo lahko načrpamo dnevno. Od tu naprej se ta količina počasi manjša. Eden najbolj pomembnih dogodkov naše civilizacije je tako predstavljen izven vsakega odnosa do teže posledic, ki jih prinaša s seboj.

pkl

To sprenevedanje pa za nafto niti ni nenavadno. Nafta in gonja za njo je namreč prikrita plat zgodovine, od ”Drang nach Osten” do zdajšnje Iraške vojne. A ne zgolj v vojnah, zelo pomembna je tudi zdaj, ko smo priča sinergijam različnih kriz, ki se stapljajo pred našimi očmi. Eksponentna rast, ekologija, imigracije, podnebne spremembe, biotehnologija, hydraulic fracturing, zaton srednjega razreda v ameriki in njegov počasen vzpon na kitajskem, zdravila, gnojila, plastika, oblačila itd., mi smo petrokemična civilizacija.

Viri:

Is ‘Peak Oil’ Behind Us?NYTimes

Has the World Already Passed “Peak Oil”? - National Geographic

Tudi Richarda Bransona skrbi.

Kaj pa premog in ostale surovine?

—————————–

Povezano: Zelena prihodnost je novogovor naftnega vrha

Ogljikova zveza – The Carbon Connection

Nigerijska agonija kaže na razsežnosti ter dojemanje izlitja nafte v mehiškem zalivu

, ,

Brez komentarjev