Vohunske drame

Zgodilo se je, kar je pred enim letom napovedal John Young, namreč novo obdobje WikiLeaks, kjer bo vir podatkov dobljen nelegalno in bo ukraden s strani gibanj kot so Anonimni. Tudi lansko leto ta čas smo se soočali s škandalom vdora v varnostno družbo HBGary v decembru predlani. S pričetkom objav WikiLeaks danes, povezanih z vdorom v drugo, še večjo varnostno-obveščevalno družbo STRATFOR decembra lansko leto, pa imajo Anonimni naravnega partnerja. Young sicer hrani kronologijo tega zadnjega vdora Anonimnih, kjer se hkrati sprašuje ali bo na koncu sledila tudi polna objava vseh emailov, saj je bilo v prvem svežnju objavljenih le nekaj sto.

V veliki predstavi, ki jo kličejo “The Global Intelligence Files” bomo tako priča novi vohunski drami, tudi tokrat svetovnih razsežnostih — obljubljajo 5.5 milijonov emailov med julijem 2004 in lanskim decembrom, kar je impresivna številka — in prvih nekaj sto objavljenih surovo ter “črno na belem” potrjuje paranojo med korporativnimi titani, kot so to označili The YES Man v svoji izvrstni izjavi. Izjava je odziv na nadzor skupine zaradi njihovega zanimanja za kontroverzno kemijsko nesrečo ameriškega podjetja v indijskem Bhopalu leta 1984. V emailih so namreč odkrili enkratno okno v mišljenja o strahovih korporacij pred aktvisti. Ob prihajajoči 25-letnici nesreče se vodilni za PR v kemični družbi Dow tako bojijo, da se bo primer Bhopal razširil v učinkovito sistemsko kritiko korporativne vladavine in na veliko ugibajo, zakaj se to še ni zgodilo.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

Brez komentarjev

Subliminalna sporočila in uničujoča korupcija političnega sistema

Povsod (lahko) divja korupcija, a politična je med najbolj uničujočimi, saj naj bi politika vodila družbo. Da je politični sistem zelo izkrivljen tudi v svetilniku demokracije, ZDA, kažeta naslednja dva video prispevka satirika Jona Stewarta iz ‘Daily Show-a‘, ko obsodi nelegalno trgovanje z nejavnimi informacijami s strani kongresnikov in celotne 140-milijonske industrije imenovane ‘politična inteligenca. Kaj bi o dvoličnosti, saj je takšno ravnanje za vse ostale korupcija in kriminal zaradi katerega se sedi tudi dolga leta, a za nedotakljive je takšno početje vsakodnevni posel. Da je kaj takšnega sploh mogoče, svoj delež prispeva tudi zaslepljenost množic.

Prejšnji prispevek “Bernays v dobi socialnih omrežij“, se je vrtel okoli novih razsežnosti komercialnega nadzora nad posameznikom zavoljo sodobnih mega baz podatkov (za bolj konformistični pogled na ta fenomen, glej še en satirični video Stephena Colberta, “Surrender to a Buyer Power“) in sposobnostjo poklicnih upravljavcev percepcij, da s simbolnim prenosom pomena potreb na vsakodnevne, a zdaj transformirane predmete, dosežejo neracionalno vedenje, ko si s temi predmeti navidezno zapolnjujemo čisto realne človeške potrebe.

V bogastvu te teme še nisem uspel omeniti ene izmed kontroverznih tehnik, ki z močjo marketinga ustvarjajo potrošništvo in se imenujejo ‘prikrita subliminalna sporočila‘. To so sporočila, ki se odvijejo tako hitro, ali pa so tako skrita, da zavestno in v celoti sploh ne zaznamo njihove sporočilnosti, vseeno pa se usedejo nekam v kratkoročno podzavest.

Njihova legendarna učinkovitost je pravzaprav samo mit, saj naj bi imele le desetino učinka zavestno zaznanih sporočil. Najbolj slaven primer s kokicami v kinu je celo prevara, a se kljub temu uporabljajo.

Klikni tukaj pij kokto, da vidiš te reklame >

Precej bolj zanimiv primer mentalnega pogojevanja je prikazan v tem video prispevku, ki lahko razloži marsikateri nepotreben nakup ob stiku s ‘čarovniškim‘ trgovcem (..in teh videov je kar nekaj).

Kako je v takšnih pogojih sploh mogoče upati na vznik nekih zdravih ekonomskih struktur, pa ni tako težko vprašanje. Ljudje še vedno delujemo v sistemu, njegovim anomalijam navkljub, so to žive in dinamične energije, ki prav tako vplivajo na delovanje tega izkrivljenega sistema. Drugačno in bolj optimistično nit razmišljanja o uspešnosti vznika bolj zdravih ekonomskih struktur opisujem v prejšnjem prispevku: Ekonomije ugleda.

, , , , ,

Brez komentarjev

Kdo so Anonymous, Anonimni?

Ker je kar nekaj naključnežev naletelo na ta blog iščoč informacije kdo ali kaj so Anonymous, oz Anonymous Slovenija? in hkrati je tukaj res kar nekaj člankov o Anonimnežih, naj razjasnim zgolj, da nisem njihov član ali aktivni podpornik ter da nimam aktualnih informacij o dogajanju pri nas, saj sem pisal o njih kot o izredno zanimivem fenomenu verjetno še preden so se razvili ter prijeli tudi v Sloveniji. Imamo pa nekaj skupnih tematik in celo aktivnosti, zato sem se odločil spisati še en ‘članek‘ o tem, kaj predstavljajo mojemu miselnemu procesu ter povzeti svoja dosedanja pisanja o njih v skupen imenik za raziskovanje posameznih zanimanj bogatih, a pogosto kontroverznih manifestacij tega gibanja.

Anonimneži so nekakšna digitalna različica starodavnih jeznih prostakov, ki že vso zgodovino tu pa tam najdejo moč v svoji množičnosti. Glede na virtualne razsežnosti interneta je na prvi pogled takšna delovala tudi njihova moč in dejanski domet v svetu, a se to prepričanje zadnja leta hitro maje, saj poleg PR uspehov podpirajo tudi mobilizacijsko moč pravih množic na ulicah.

Če k temu prištejemo še atmosfero vladavine denarja – v obliki na internetu pogosto predstavljenih zlorab korporacij (katerih kralj je Monsanto, a ne?) ter posledičen vpliv teh izjemnih koncentracij kapitala na zakonodajalce – iz česar izvira uničujoča korupcija političnega sistema, dobiš plodno ozračje za te vrste akcij, kot se jih udeležujejo današnje (razočarane/razvajene) generacije.

Digitalni Mobile vulgus so v sodobni različici prav tako disruptivni in enako gotovi znanilci sprememb, kot so bili njihovi predhodniki v razvoju naše civilizacije do zdaj. Saj so vendarle naša prihodnost – verjetno izvzemši tiste, ki bodo šli sedet na hladno zaradi izsiljevanj in raznih ‘black flag‘ operacij operativcev..

Kar pa se tiče ddosanj teh spletnih strani, ki so njihova prvotna aktivnost, pa kolikor so prostovoljna – ne vem če je že kje sodno določena norma – so vsekakor nekakšna vrsta državljanske digitalne nepokorščine in dokler so nenasilna, kar pa pri anonimnežih zaradi cirkusov okoli naknadnih izpuščanj kontroverznih podatkov, ni vedno tako črno belo; bi lahko bila legitimna vrsta protesta.

Bistvo njihovih PR zmag tiči v izdelovanju fantastičnih kolažev v namene propagande in pozivov k novemu svetu, kjer opravijo z ugovori o vsebinski praznini ter skušajo prikazati verige, ki okujejo ljudstva sveta, da se najdejo skupaj tudi na poti v digitalno jetnišnico:

Preberi preostanek objave »

, , , , ,

6 komentarjev

Ekonomije ugleda

Nove oblike povezanosti, ki jih je omogočila mreža vseh mrež, poleg nevarnosti, prinašajo tudi mnogo manifestacij moči množic, ki jih danes lahko prepoznavamo vse povsod od Crowdsourcinga, Anonimnih, Kickstarterja, Wikipedije, GNU/Linuxa, Arabske (digitalne) pomladi, do socialnih omrežij (skupaj z nevarnostmi, ki jih tukaj pogosto izpostavljam), itd.

Kje drugje, kot v zabavi, je najti najuspešnejše primere delovanja nove logike, kjer se odrine stare mastodonte založništva – ter logike od enega-k-vsem, za bolj neposreden pristop ter podporo s strani množic, ki skupaj tvorijo novo snov, vsebino in tako rekoč neomejeno razsežnost (nikoli do-) končnega produkta! Prav tu mogoče najdemo tudi najbolj jasno sliko delovanja ekonomij ugleda.

Zelo dober je zadnji primer legendarnega ustvarjalca avantur Tima Schaferja, ki je med intervjujem z drugim legendarnim ustvarjalcem avantur Ronom Gilbertom ugotavljal, da zaradi majhnosti trga za te igre, nikakor ne uspe pridobiti založnika, saj je 200,000 kopij premalo v primerjavi z milijoni izvodov, v katerih se prodajo ostali žanri v tej industriji. Sad tega razgovora je bil projekt na Kickstarter strani namenjeni izključno zbiranju denarja s strani posameznikov za podporo projektov, ki so jim všeč. Stran je na tej misiji izjemno uspešna. Prvotno načrtovan cilj zbranega proračuna je bil v višini 300,000 dolarjev. V nekaj dneh so dosegli zgodovinski rekord Kickstarterja, saj je več kot 60,000 ljudi nabralo več kot 2 milijona dolarjev in številka še raste — projekt se iz faze zbiranja denarja v naslednjo fazo premakne šele čez 17 dni.

Tukaj je promocijski video:

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

Brez komentarjev

Bernays v dobi socialnih omrežij

Potreba ali prevara?

Nedavno je razburila domišljijo komentatorjev novica, da naj bi analitik zaposlen v ameriškem trgovcu Target bil sposoben napovedati prej, kdaj je noseča hčerka, kot bi to izvedel oče. Nekateri so se nagonsko postavili v eno izmed dveh nemogočih in skrajnih stališč – marketing dajmo vsepovsod in bo financiral še šole ali pa nasprotno Bill Hicksov ‘Marketing people, kill yourselves‘. Takšna polarizacija in mnoga vprašanja ter pomisleki o koristnosti marketinga za družbo gotovo zahtevajo bolj pragmatičen in manj črno bel odgovor.

Zakaj se že v šolah ne omenja Edward Bernays, nečak Sigmunda Freuda, ki je imel prav takšen, če ne večji vpliv na moderno družbo, kot stric, saj je oče PR-a (Public Relations) in večine njegovih orodij? Ena izmed mnogih znamenitih prigod ima opraviti s ‘predsodkom‘, da prava dama ne kadi. Še dandanes srečaš stare mame, ki trdijo, da ženska ne sme kaditi v javnosti. Zaradi tega so cigaretne družbe izgubljale pol tržišča in davnega leta 1920, ko so v Ameriki ravno začeli rasti prvi supermarketi, so na pomoč poklicale Edwarda Bernaysa.

V skladu z duhom časa je poslal ženske na psihoanalizo z vprašanjem, kaj jim lahko predstavlja cigareta. Logičen odgovor, ki ga je dobil je bil seveda falus, simbol moške moči, kar je v tem primeru, ko niso imele imele niti volilnih pravic, imelo poseben pomen. Zato zgolj na prvi pogled naslednja poteza Edwarda ni bila tako logična – sklical je novinarje in najel debitantke, da so primarširale v New Yorku po Times Squareu, ter pred novinarji zmagoslavno potegnile izza zapasic cigarete, ki so jih vzdignile v zrak rekoč “Ženske! Prižgite še eno baklo svobode! Borite se proti še enem spolnem tabuju!
Bernays je tako v enem zamahu povezal boj žensk za enakopravnost v družbi – neko višjo potrebo po osnovnem spoštovanju – skupaj s cigareti in iz tega enkratnega, simbolnega dejanja, se je razvila podoba upornice s cigareto, neukročenega dekleta, oz. neodvisne ženske. To je seveda občutno popravilo prodajo cigaret, kar pa ni bistveno, saj je bistvo anekdote v iracionalni zamenjavi podzavestnih hotenj in potreb za nek potrošniški produkt, ki ga sploh ne potrebujemo.
Fascinantno je gledati, kako v spodnjem kratkem filmu Edward Bernays sam razlaga to anekdoto in delovanje tega mehanizma, zaradi katerega se racionalni ljudje vedemo neracionalno in smo zamešali že marsikatero hotenje za pravo potrebo z nepotrebnim (simbolnim) produktom v tekmi strojev srečnosti.

, , , , , , ,

2 komentarjev

Iran v objemu pozitivne svobode

Pri nas in po razvitih koščkih sveta v polnem razmahu poteka debata o varovanju pravic ti. lastnikov intelektualnih idej povezano skupaj z vprašanjem svobode govora na internetu. Isti čas pa Iran blokira varne povezave (https), ki onemogočajo večino vrst prisluškovanja prometu s strani nepooblaščenih. Pričelo se je prejšnji teden z blokado in zlorabo poznane šibke točke Tor omrežja, ki 60,000 Irancem omogoča necenzurirano in delno anonimno uporabo interneta, mimo nacionalnih digitalnih meja. To težavo so avtorji omrežja takoj zaobšli s spremembo protokola.

Poleg tega pa je v Iran tudi drugače v centru svetovne pozornosti, saj kaže, da se nekajletne grožnje Izraela o morebitnem poskusu izdelave iranskega jedrskega orožja uresničujejo in utegnemo kmalu biti priča novemu ‘preventivnemu udarcu‘.

Prebivalcem Irana tako od zunaj – kot od znotraj dopovedujejo ter jih silijo v ‘prava‘ ravnanja. Da bi bolje razumeli nastalo situacijo je dobro, da si ogledamo koncept negativne in pozitivne svobode. Prvi naj bi ga predstavil Hegel, a proslavil ga je Isaiah Berlin v predavanju o “Dveh konceptih svobode“.

Pri negativni svobodi suveren daje ljudem proste roke, da sledijo svojim sanjam čisto svobodno, medtem ko je pri pozitivni različici suveren paternalistična figura, ki ve za ‘pravo‘ svobodo in le-to vsiljuje ljudem. Sodobni svet je prava zmes obeh vrst svobode.

V spodnjem kratkem filmu Adam Curtis predstavlja argumentacijo, da je Tony Blair, ki je pomagal prepričati Billa Clintona za napad na Srbijo, razmišljal o možnostih združitve teh dveh konceptov in tu so prave korenine doktrine ‘preventivnega udarca‘.

, , , , , , ,

1 komentar

Kaj je Bitcoin?

Bitcoin je 3. Januarja letos dopolnil tri leta, od kar je bil prvič predstavljen javnosti. Pri ljudeh vzbuja podobne občutke ter reakcije kot internet – ponavadi je zgolj ogledalo filozofije lastnika menja o njem. Sam se bom skušal izogniti temu. Z dokaj preprosto idejo in odprto implementacijo se mu je namreč uspelo zavihteti na vrh upov o anonimnem, elektronskem denarju, ki ne bi bil v lasti nikogar in bil hkrati neuničljiv nasproti tradicionalnim centrom moči, ki zdaj diktirajo dovoljeno izbiro vrste ‘menjalnih kart‘ oz. vrste valut za uporabo na trgih. Kljub svetlim obetom in povečini uspešno premaganim oviram, ki so uničile prejšnje poskuse z elektronskim denarjem, pa ga še čakajo praktični preizkusi, ki bodo šele potrdili te upe in v prihodnosti bomo videli ali so razvijalci uspeli napraviti dovolj robustno zasnovo za uspeh v teh težkih sodobnih pogojih, kot trdijo. Po treh letih pa vendarle lahko odgovorimo na večino ugovorov in težav, ki zbujajo ljudem dvome v to novo vrsto valute. Najprej pa moramo predstaviti osnove njegove arhitekture, ter besedo ali dve o znanih podatkih neznanega avtorja tega prelomnega protokola, Satoshi Nakamota, ki ga uporablja Bitcoin mreža.

Osnovna arhitektura in uporaba

Bitcoin je poenostavljeno rečeno ‘peer-to-peer‘ (P2P) mreža, podobna bolj znanim P2P mrežam hudourniške (torrent) skupnosti, ki uporablja kriptografske podpise za opravljanje transakcij med uporabniki, zaradi česar ga pojmujemo kot decentralizirani elektronski denar. Transakcije so sicer nekako neintuitivno nepovratne – v centraliziranem sistemu, kjer jih lahko tudi prekličemo, tega nismo navajeni - a to po drugi strani pomeni tudi, da so Bitcoini res v naši lasti, saj jih ne more nihče vzeti. Zaradi manjka centralnega nadzora, dobimo robustnost in neodvisnost od vladnega ali korporativnega nadzora, vse transakcije pa so javno objavljene na Bitcoin P2P mreži.  Opravljamo jih z odprto-kodnimi programi, ki se pogovarjajo s to mrežo. Samo število Bitcoinov je omejeno z odprtim algoritmom, ki upravlja tudi prihodnjo rast, saj je končna količina omejena na 21 milijon enot. Čeprav so transakcije javne, pa njegova zasnova, podobno kot pri gotovini, omogoča neko vrsto psevdo-anonimnosti.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

2 komentarjev

Novi val napadov monopola na kapitalizem prostega trga

Avtorski monopol, ki je v ti. časih prostega trga preživel do danes in ga v politični areni skušajo čislati skoraj kot rešitev ekonomskih problemov trenutnega kapitalizma, je v letu 2011-12 zopet v frontalni globalni ofenzivi.

Neskončen tok pritiska lastnikov vsebin postaja vseprisoten in z njim tudi zavest ter interpretacije navadnih ljudi o temi, ki je dolga desetletja zanimala predvsem, a ne izključno ‘digitalno javnost‘.

V Španiji so pravkar uvedli nov drakonski zakon varovanja teh monopolov in se s tem pridružili vrsti drugih držav, ki izvajajo reforme za zaščito avtorjev, kar so v resnici ukrepi za zaščito distributerjev in odličen način nadzora nad posameznikom. Seveda so zakon pomagali pisati ameriški diplomati, kar je razkril WikiLeaks, Le Monde pa je ta teden razkril grožnje odhajajočemu španskemu predsedniku Joseju Zapateru, da bo Španija pristala na ameriški trgovinski ‘črni listi‘, če jim tudi to pot ne bo uspelo uzakoniti teh omejitev osebnih svoboščin.

Švedska pa se zopet inovativno, čeprav malo obupano, bori proti prihajajoči plimi založniških interesov. Včeraj je njihova vlada namreč formalno sprejela obstoj religije, ki verjame v deljenje, konkretno v deljenje datotek, kot poroča BBC. Od Anonymousov do religije; stvari se odvijajo hitro.

Dvoličnost tega sistema postaja ljudem tako jasna, da Mladim Turkom na Youtubi omogoča briljanten komentar ti. ‘nuklearne opcije‘, ki jo planirajo internetni giganti v znak odpora proti novemu valu omejitvene zakonodaje, ko napovedujejo en dan brez Googla, AOLa, eBaya, Facebooka, foursquara, Linkedina, Mozille, PayPala, Twitterja, Wikipedije in Yahoo-ja – vsi ti namreč kanijo ugasniti svoje strežnike za en dan v znak protesta proti SOPA zakonodaji.

Izsiljevanje politike in parazitski krog, ki je načel demokratične institucije širom sveta, se odpira vsem na očeh, saj so internetni velikani do sedaj bili preponosni, da bi lobirali na način ‘stare‘ industrije, zdaj pa bodo prisiljeni plačati iz leta v leto venomer nove reforme in deregulacije njihovega sektorja, saj imajo politiki dovolj te ignorance denarnih potreb svojih bajno dragih političnih kampanj.

Kako nesmiselna je na nek način bitka proti korupciji, saj je korupcija sistem sam, verjetno najnazorneje kaže vsa zgodovina monopola nad ustvarjalnostjo človeške substance ali lastnikov vsebin, kot temu rečemo zdaj.

YouTube slika preogleda

Rick Falvinge pa na Techdirtu zopet podaja briljanten esej, ki kliče po kritični točki, ki bi premagala definicijo skladnosti odprte družbe z monopoli, ter posledično opravila s (političnimi) monopoli na tako željnem prostem trgu. V njem opozori, da je institut ‘varovanja avtorskih pravicbil vzpostavljen 4. maja 1557 v namen cenzure političnega disidentstva, ter opravi s smešnim argumentom o prepotrebni motivaciji za ustvarjanje.

Hkrati pa pokaže monopol kot cehovski instrument, ki so ga skušali zlorabljati že leta 1600 v francoskem tekstilnem cehu, ko so zahtevali hišne preiskave prebivalstva in njihovih garderobnih omar, zaradi izdelave zgolj cehom dovoljenih gumbov, ki pa so jih ‘konkurentje‘ izdelovali kar iz kosov oblek. Tako piratstvo gumbov so takrat kaznovali tudi z mučenjem in usmrtitvami, a to ‘ponarejevalcev‘ ni ustavilo.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

Brez komentarjev

Beograd, svetovna prestolnica revolucije

Revolucionarno leto 2011 smo začeli v Tuniziji in pokrivali v mini-ciklusu ‘demokratična arabija‘, danes so gibanja ‘OccupyWorldprisotna že v 87 državah sveta. Vseskozi smo videli podpise gibanja Otpor!, zdaj pa Srđa Popović, ki vodi zavod CANVAS, končno lahko javno govori o dolgoletnih stikih z opozicijo v Tuniziji in Egiptu. Znamenit simbol stisnjene pesti lahko vidimo tudi na najboljši strani celotnega occupy gibanja, na occupyseattle.org.

Ker je Otpor! sprva dobival sredstva in izobraževanja z denarjem ameriških davkoplačevalcev, so še zdaj nekateri prepričani, da je povezan s CIA. Tudi v spodnjem dokumentarcu zagovarjajo to tezo, hkrati s preprostimi pogledi, kot je opis napada jahačev kamel v Egiptu, kot odigranega prizora, namesto, da bi priznali kompleksnost – aktivnih protestnikov proti režimu je bilo manj kot 1 odstotek, a še vedno več, kot aktivnih zagovornikov režima, ki so jemali trenutek v svoje roke.

V predstavitvi revolucije v Tuniziji dokumentarec “The revolution business” sploh ne omenja ključne vloge tajne službe, ampak se osredotoča samo na knjigo “Od diktatorstva k demokraciji”, Gena Sharpa, iz leta 1993, ki navede 198 nenasilnih načinov za aktivni upor sistemu. Hugo Chavez je slednjega prestrašen obdolžil, da dela za CIA, v Rusiji pa so njegove knjige prepovedane.

Preberi preostanek objave »

, , , , , , ,

Brez komentarjev

ACTA – kako bodo ideje oblikovale svet

Predlogi sprememb kazenskega zakonika, ki so predvidevali status pirata za vsakogar, ki pretoči neko količino del pod avtorsko zaščito in mu grozili z do tremi leti zapora, so bili zavrnjeni v državnem zboru, tako da je sprejetje teh sprememb zdaj zelo dvomljivo. In tu je že nov napad na svobodni svetACTA, o kateri bo kmalu glasoval tudi evropski parlament.

Dejstvo je, da upad industrijske proizvodnje razviti zahod postavlja na mesto, kjer je potrebno z njihove strani definirane ‘intelektualne pravice‘ do idej ščititi z vsemi sredstvi, saj si nihče ne zna več predstavljati drugačne ekonomije, kot so te ekonomije intelektualnega monopola. Težave, ki jih povzroča vojna za te pravice so mnogo plastne, od kršenja zasebnosti, do preganja posameznikov in skupin.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

1 komentar

Razdeljen možgan

Pri brainpickings.org so opozorili na novo knjigo Iaina McGilchrista, The Master and His Emissary: The Divided Brain and the Making of the Western World, v kateri se poglobi v razlike med dvema možganskima hemisferama. Popularna vednost ju sicer loči kot hemisfero za jezik in hemisfero za domišljijo, kar je napačno, saj sta potrebni obe dve za pojav teh fenomenov.

Glavna kost knjige je argument, da sodobna družba pomembno — in nevarno — daje prednost levi strani možganov, zaradi česar dobimo kulturo vklenjeno v togost in birokracijo, katero vodi zgolj samo-interes in je zaradi tega v končnem rezultatu onemogočena z lastnim neravnotežjem. Preberi preostanek objave »

, , , ,

Brez komentarjev

Ne Kitajska, učinkovitost ubija službe

Dyske Suematsu nam je včeraj predstavil miselno potovanje k pravim vzrokom pomanjkanja služb na dyske.comučinkovitost. Zgodovino vidi kot prehajanje od manj učinkovitih k bolj učinkovitim načinom organiziranja dela, kjer imamo v zadnjem stoletju najtrdnejše temelje učinkovitosti do sedaj – moderno tehnologijo. Če vzamemo novinarje, ki so se včasih drenjali v ducatih ali stotnijah okoli istega dogodka, dandanes peščica preostalih elektronsko kopijpasta iste vire v rahlih različicah. Tudi predmet kot je stol, je včasih oblikovalo precej več ljudi, danes pa se isti model prodaja po vsem svetu v Ikei, enak hamburger v McDonaldu in enak kofe v Starbucksu.

Vzorec, ki so ga poimenovali “zakon moči“, ali “vladavina 20-80“, je prisoten vsepovsod. 20 odstotkov ljudi si lasti 80 odstotkov svetovnega bogastva in 20 odstotkov spletnih strani dobi 80 odstotkov vsega prometa na internetu. Ob oblikovanju novega trga teh značilnosti še ni, a učinkovitosti moderne informacijske tehnologije pospeši njegov pojav. Ko se trg šele vzpostavlja in še ni ni učinkovit, je vstop vanj precej lažji, kot pozneje, ko se že pojavi zakon moči.

Preberi preostanek objave »

, ,

4 komentarjev

Javni možganski trust

Koliko pogovorov o ‘resničnih’ stvareh so vzbudili ti protesti. Toliko interpretacij istih stvari. Zdaj pa je čas še za rešitve.

Zato pozivam k javnemu možganskemu trustu, thinktanku, ki se še ni izneveril svojemu poslanstvu razmišljati nemogoče (ter pod krinko ne prodaja percepcij javnosti) v nalogi, kako izkoristiti tehnologijo mreže in širše, da ustvarimo novo kvaliteto človeškega življenja.

Za semena dodajam nekaj predlogov smeri rešitev trenutnih blokad družbe.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

2 komentarjev

Zakaj zasedamo trge in parke?

Danes je bil lep dan. Lep dan za družbeno organiziranje in udejstvovanje. Tudi v Sloveniji smo presegli minimalno kritično točko, da so se zbrali ljudje, sicer različnih ozadij in interpretacij, ki pa vendarle čutijo skupno stisko, le artikulirati celoskupnih razlogov za to počutje, prav vsi ne morejo v takšnem obsegu, kot bi to radi novinarji in pasivni sodržavljani. Apatičnemu je namreč prvo vprašanje, kaj boste pa dosegli in seveda ne more vedeti tega, saj zaradi neudeležbe ni član viharnih ljudskih energij, ki skupaj razpravljajo in izobražujejo drug drugega, da znamo probleme tudi definirati in ne zgolj pasivno sprejemati rešitev naših finančnih gospodarjev.

Luciferjev efekt

Vsakemu svoje, a po Philipu Zimbardu, lahko na družbeno dinamiko gledamo skozi njegov siloviti experiment, kjer je polovici prostovoljcev dal nalogo zapornikov, drugi polovici pa paznikov. Večina, do 80 odstotkov je svojo vlogo prevzela, a 10 odstotkov na strani zapornikov, se ni hotelo ukloniti volji paznikov, podobno kot tudi 10 odstotkov paznikov, ki so na nepokoravanje reagirali zelo brutalno. Večina torej svojo moralno podlago povzema iz množice in okoliščin, kar razlaga ti. ovčjo mentaliteto, medtem ko se manjši odstotek ljudi ne ukloni — ti pa povzročajo največ dinamike, saj so se pogromi nad zaporniki dogajali šele po nesodelovanju tiste peščice in na nivoju, ki so ga določili najbrutalnejši med pazniki. Eksperiment so na koncu prekinili po nekaj dneh, saj so se vsi, vključno s profesorjem, preveč izgubili v tej igri, ki je prehitro postala preresna. Lepo pa prikazuje, kako se dogajajo večja družbena gibanja. Tudi v Egiptu je bilo zgolj en procent, torej milijon ljudi, na ulicah, drugi 79 milijonov pa je bilo vzdržanih ali proti njim, pa to Mubaraku ni nič pomagalo. Tudi danes smo videli na ulicah del tega prvega procenta, ki pa lahko s seboj potegne velike spremembe.

A zakaj?

Vzrokom se lahko približamo iz različnih strani. Foxconn, kitajsko podjetje, ki prozvaja iPade in iPhone, ima precejšnje težave z javno podobo, saj velik odstotek njihove, skoraj milijonske delovne sile, naredi samomor. Ker imajo dovolj nočnih mor oddelka za upravljanje percepcij, so se to poletje odločili, da bodo kupili milijon robotov. Genialno. Roboti ne delajo samomorov. Vsaj za zdaj še ne. Da je že vsaj 200 let jasno, da tehnologija zamenjuje službe, sem pisal v prejšnjem prispevku, saj se še vedno premalo govori, da je težavo s premalo službami treba rešiti čisto drugače, kot pa nam zapovedujejo kanoni logike prejšnjih neomreženih stoletij.

Preberi preostanek objave »

, , , , , , , ,

1 komentar

Službe, še en relikt preteklosti

S prihodom Mreže, se je spremenila vrednost vseh stvari. Nekatere so postale bolj pomembne, nekatere celo nepomembne. Televizija, kot medij, je gotovo veliko izgubila, saj imajo današnje generacije možnost takšnega razkošja, da so kar brez nje – kar pa ni bilo mogoče, ko je televizija, poleg radia in časopisov, bila med redkimi možnostmi prenosa informacij. Seveda to v celoti velja zgolj za peščico, saj je preveč ljudi še vedno v logiki 20. stoletja, kar v Sloveniji dokazuje 24ur.com, ki je najbolj obiskani spletni naslov že vrsto let.

Vprašanje, ki nas zanima, pa je, ali se zaradi mreže nekaj podobnega dogaja tudi s službami?

Prvi ga je nehote postavil Ned Ludd, angleški tkalec, ko je leta 1779 razbil dva okvirja za tkanje. Ta dogodek je trideset let pozneje družbeno gibanje imenovano ludisti predstavljalo kot upor proti strojem, ki jim jemljejo delo in način življenja. To je tudi čas iz katerega izvira sam koncept službe. Šele vzpon poslovnih korporacij v zgodnji renesansi, je prinesel idejo organizacije, ki ima sposobnost preživeti daljšo dobo od enega človeškega življenja, podobno kot je to v srednjem veku uspelo cerkvi in lokalnim oblastem. Najstarejša korporacija sicer datira leta 1347 na Švedskem, a večina izumirajočih ima skupno vsaj zastarelo idejo, da do dobička vodi sprememba človeka v avtomat, logika, ki jo je do konca pripeljal Henry Ford z tako znamenito podobo Charlija Chaplina in tekočega traku.

Preberi preostanek objave »

, , ,

9 komentarjev