Kaj bosta storila Mubarak in Obama?

Na današnji dan pred 59 leti se je vnela bitka med policaji v Ismailli (Egipt) in britanskimi silami, saj se jim policaji niso hoteli pokoriti. V triurni bitki jih je umrlo 41 in simbolno se je pričela večja bitka za samostojnost Egipta. Zato je ta dan v Egiptu tudi praznik policije. In prav na ta dan so si izbrali aktivisti, ki nasprotujejo položaju v državi, za organiziranje največjih protestov v Egiptu po letu 1970. Na krilih uspeha tunizijske revolucije se danes že ves dan in tudi zdaj zbirajo velike množice protestnikov. Tudi tu tehnologija igra veliko vlogo, saj uporna skupina, ustanovljena pod imenom fanta(We Are All Khaled Said), ki sta ga do smrti pretepla dva policaja v civilu, na Facebooku šteje kar 85,000 ljudi. V odgovor je v Egiptu že blokiran Twitter in večina GSM signalov (//naslednji dan se je izkazalo, da načrtno izklapljajo signal aktivistom). Kljub temu pa je še vedno mogoče na Twitterju objavljati in spremljati dogajanje pod gesli #Egypt in #Jan25, saj novi mediji tam prehitevajo stare.

Oblasti za proteste obtožujejo prepovedano skupino Muslim Brotherhood, čeprav tega ni mogoče sklepati iz fotografije protestov zgoraj. Hilary Clinton je že objavila, da je Egipt trdna država z vso ameriško podporo in opozorila obe strani, naj se zadržujeta v nasilnih dejanjih. A tudi tokrat se lahko ZDA hitro znajdejo na napačni strani zgodovine. Egipt je njihov trdni zaveznik, znano je da tja ZDA pošilja zapornike, saj tam na mučenje ne dajo veliko. Egipt je tudi četrta država po količini denarja, ki ga prejme od ZDA – kar 1.3 miljarde letno samo za vojaško pomoč. Relativno miren razplet kot v Tuniziji je v Egiptu precej težje pričakovati. Če vojska v Egiptu začne streljati na množice, bo to počela z ameriškim orožjem. In kot poudarjajo v The Atlanticu, je to svojevrstna dilema Barrake Obame, karkoli stori, nikjer ni zmagovalnega scenarija. Naj bodo ZDA tiho ali pa podpirajo režim, še vedno so soočeni z antinomijo lastnega klica po večji svobodi in stabilnostjo, ki jo zagotavljajo diktatorji.

Poleg Twitterja več informacij še na ‘starih‘ medijih: AhramOnlineEnduring America in Guardian.

—————————–

Posodobljeno:

21:00 Slišali ste Obamov kairovski govor, kaj pa govor Egipčanov v Kairu? (youtube) (prevod: Mubarak, Saudska Arabija te čaka)

21:02 Sin Mubraka z družino ‘pobegnil’ v Veliko Britanijo. // 26.1. Poroča tudi India Times, čeprav ambasada v Londonu zanika, britanske oblasti pa ne komentirajo.

21:15 Egiptovska različica kitajskega incidenta iz trga večnega miru in preganjanje policije na njihov dan.

21:25 Vedno bolj so pogoste obtožbe, da Al Jazeera ter zahodni mediji ne posvečajo pozornosti dogajanju v Egiptu. Mogoče je bilo poročanje Al Jazeere o Tuniziji preveč subverzivno? Tudi egiptovska novinarka Mona el-Tahawy čeblja o pomanjkanju interesa arabskih medijev. Preberi preostanek objave »

, , , ,

6 komentarjev

Podatkovno rudarjenje in novinarstvo

Med zanimivejše posledice ter odzive na objavljanje skrivnosti Wikileaks gotovo sodi premik medijskih hiš, da bi same postale bolj podobne Wikileaks (WL) in tako odrezale posrednika. Velikokrat slišano zanikanje, da WL ne more biti medij, kot je npr. New York Times, je zdaj na kolenih – zadnje ideje svetovnih medijev, da bi sami omogočili anonimni predal, kamor bi lahko žvižgači odlagali zaupne dokumente, takšno tezo slabijo še s prostovoljnim delovanjem medijskih organizacij tam, kjer so bili do zdaj tehnološko drugačni od WL. Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži!

Al Jazeera je vlak zajahala že 11. januarja, ko je odprla Transparency Unit za anonimno oddajo dokumentov in to nedeljo svoj trud kronala z objavo korespondence več kot desetletje trajajočih pogajanj o miru v Palestini. Da bodo skušali narediti podobno, so zdaj najavili tudi v NYTimesu in tako razmišljajo tudi pri Washington Post.

Vendar se tudi pri njih pojavi originalni problem, ki ga je imel že WL s to enormno količino podatkov. Kako v pregledni in razumljivi obliki predstaviti material, ki obsega na tisoče strani? Rešitve tega problema obsegajo vse od okrnjenega iskalnika na sami strani WL,  sodelovanja s časopisi in njihovimi ekipami, pa do genialnih rešitev s strani uporabnikov spleta. Velike medijske hiše imajo gotovo dovolj virov za takšno analizo, na žalost pa večina medijskih hiš vseeno ne razpolaga z dovoljšnimi viri. Julijan Assange je dejal, da so se na začetku zanašali na uporabnike spleta, a so ugotovili, da ne bodo naredili dela namesto njih in so se zato obrnili k časopisom.

Moj utopičen in zelo demokratski predlog bi bil, da gredo medijske hiše združeno na pot, ki jo je pred leti izbrala CIA, ko je ustanovila neodvisno družbo za investiranje v informacijske tehnologije imenovano In-Q-Tel*. Združene časopisne hiše bi lahko naredile nekaj podobnega, vendar z enim predpogojem – da podpirajo tehnološke rešitve, ki so usklajene z odprto kodo. Na ta način bi človeštvu prispevale razvoj in trajno last orodij, ki bodo v dobi eksplozije podatkov vedno bolj potrebna.

//* In-Q-Tel investira v družbe ter z njimi sklepa pogodbe za nakup tehnologije. O tem zelo zanimivem sodelovanju na žalost ni znanega veliko, saj so vsi njihovi posli uradna skrivnost. Kar pa je mogoče izvedeti, postavlja še več vprašanj. Znano je da so investirali nekaj denarja v različne ‘start-up‘ družbe na različnih področjih. Te družbe so jim pomagale prispevati več kot 130 rešitev, ki jih zdaj uporabljajo v CIA. Med družbami s katerimi sodelujejo najdemo razvijalce računalniških iger, družbo, ki izdeluje programsko opremo za analizo velikih količin zvočnih posnetkov, proizvajalca polprevodnikov in verjetno najzanimivejše, programsko družbo, ki za igralnice v Las Vegasu proizvaja program, s katerim analizirajo odnos strank z njihovimi zaposlenimi.

, , , , ,

Brez komentarjev

Imate raje ‘copyright’ ali zasebnost?

Rick Falkvinge, ustanovitelj švedske piratske stranke, predstavlja zanimivo tezo, da nas industrija intelektualne lastnine aktivno vozi po poti družbe Velikega brata, saj razume, da je to edina pot rešitve pravnega varovanja intelektualne lastnine.

Očitno je namreč, da današnji nivo intelektualnih pravic ne more soobstajati s pravico zasebne elektronske komunikacije. Naj bo to email ali kak drug spletni pogovor, kjer si lahko delimo najrazličnejše multimedijske vsebine, so le-te velikokrat hkrati pod neko obliko lastnine. Edini način vzpostavitve trenutnega nivoja intelektualnih pravic je tako v odstranitvi pravice do zasebnosti. Analiza vsebine zaradi pravic deljenja avtorskih in drugih vsebin zahteva vpogled v komunikacijo.

Rick sicer pravi, da ni srednje ceste in da se moramo odločiti ali bolj cenimo intelektualno lastnino ali zasebnost, a že bogastvo pisanosti realnosti v konfliktu teh dveh konceptov kaže, da potujemo po slabi in nevarni cesti, kjer se to še ni odločilo. Se pa strinjam z njim, da bi takšna odločitev, če bi bila seveda v prid omejitvi intelektualnih pravic, še precej bolj podrla zidove, ki zdaj dvema milijardama ljudi preprečuje dostop do skupnega človeškega elektronskega znanja in kulture. Kot takšna bi bila mogoče res večji skok kot prihod javnih knjižic v letu 1850. Orodja in infrastruktura sta položeni, predvsem prepovedi in plačilni zidovi postavljajo ovire uporabi.

Industrija to razume, kot kažejo nedavne depeše objavljene na Wikileaks. Ameriška ambasada je zdaj zadovoljna s prizadevanji švedskih pravosodnih organov v preganjanju lastnih državljanov v interesu ameriške intelektualne industrije, saj je švedska pred tem postala znana kot zaščitnica piratskega spleta. Zato so jim naložili spisek zahtev s strani industrije, podprte z grožnjo vključitve na listo lastniško malopridnih držav. Tudi evropska zakonodaja gre v tej smeri – hranjenje prometnih podatkov, IPRED, trikratno opozorilo uporabnikov in podobno. Kljub prekomernemu vplivu industrije na zakonodajni proces, pa odločitev za zasebnost ali intelektualno lastnino ne bo nikoli samo na strani industrije.

, , , , ,

1 komentar

Žlehtni žvižgači

Adam Curtis poroča o posnetku na katerega je naletel med svojimi brskanji po BBCjevem obsežnem filmskem arhivu. 24. minutni dokumentarec pripoveduje zgodbo o Tylerju Kentu, ameriškem diplomatu med drugo svetovno vojno, ki je skoraj spremenil svetovno zgodovino. Bil je namreč anti-komunist, prepričan, da so za sovjestko revolucijo v resnici Židje. MI5 je pri njem našla 15,000 strani dokumentov, za tedanje čase – pred xeroxom, nepredstavljivo število. Med njimi so bile njihove lastne prošnje za pomoč FBI-ja pri sledenju nacistov in tudi potencialna bomba, ki bi lahko zaustavila že tretjo izvolitev Franklina D. Roosevelta. Osebna korespondenca med Rooseveltom in Churchillom, celo tako detajlna kot pogovori o ameriških rušilcih.

Javno se je v svoji kampanji Roosevelt  zavzemal za ameriško nevtralnost v vojni. Kar 83 odstotkov Američanov je bilo namreč proti vojni. Tyler je bil prepričan, da bi takšna drža ZDA omogočila nacistom uničenje komunistov in hkrati Židov. Razlog, da Tylerju na koncu ni uspelo, pa je druga astronomska številka za takratne analogne čase. V 31 letnem obstoju je MI5 nabrala centralni register kar štirih miljonov in pol sumljivih oseb – tako za vladni kot korporativni nadzor britanskega imperija. Na njem je bil tudi Kent.

Tam se je znašel že po treh dneh po premestitvi iz Moskve v London. Ker pa je bil na njem tudi ameriški ambasador, so ga nekaj časa samo spremljali. Tako jih je pripeljal do velike mreže domačih vplivnih fašistov in nacistov, ki so jih uspešno obsodili. Ko so ga aretirali, je bil 8 mesecev incomunicado. Po izvolitvi Roosevelta, so tudi njega obsodili na 7 let zapora. Leta 1982 ga je obiskal BBCjev novinar v trailer parku, kjer je živel in nastal je ta dokumentarec, ki pripoveduje temno stran žvižgačev.

, ,

3 komentarjev

Bouazizi, ti si heroj

ali prva ‘Wikileaks revolucija

Mesec dni po pričetku protestov, ki jih je, po 23-letni vladavini Zine El Abidine Ben Alija, sprožil samozažig Mohameda Bouazizia, je predsednik z družino pobegnil v Saudsko Arabijo. V anarhiji, v kateri se je znašla Tunizija, je zdaj oblast prešla roke že drugič v 24-urah. Ustavno sodišče je oblast vzelo premieru, ki jo je prevzel po pobegu predsednika včeraj in jo dodelilo predsedniku parlamenta, z nalogo organiziranja volitev v roku dveh mesecev. Po začetnem veselju in vzlikih “Bouazizi, ti si heroj!” na ulicah v petek, pa se zdaj nadaljujejo plenjenja trgovin in zažigi stavb povezanih z družino Ben Alija.

O vlogi elektronskih medijev v teh dogodkih sem pisal pred dnevi v opisu ‘Državni malware‘, kjer sem opisal, kako je Tunizija poskušala nadzorovati elektronsko komunikacijo državljanov. Nekateri zdaj spekulirajo, kolikšno vlogo sploh lahko odigrajo ti mediji, kot je npr. Twitter, v takšnih dogodkih, saj se ljudje – predvsem v revnejših državah – lahko učinkoviteje organizirajo tudi brez Twitterja. Vendar takšno razmišljanje zanemarja vpliv novic na tekoče dogodke – okolje, ki omogoča trenutne novice o nasilju in mrtvih – se gotovo drugače odziva na tok dogodkov, kot okolje, kjer se takšne informacije lahko nadzoruje. V mesecu dni naj bi v Tuniziji umrlo kar 66 ljudi.

Razkritja Wikileaks in opisi ameriških diplomatov o pokvarjenem in ekstravagantnem življenskem stilu Ben Alija ter njegove grabežljive žene, so ravno pravi čas podpihali plemene ogorčenja ljudi v oprijemu revščine – to razloži tudi zelo neroden način, kako je dražava skušala cenzurirati te objave in nevtralizirati elektronsko komunikacijo med ljudmi. Opisi Roberta Godca, ameriškega ambasadorja v Tuniziji, so tako sočni, da se zdaj mnogi sprašujejo o vplivu WL objav in so dogodke celo poimenovali prva Wikileaks revolucija.

Koliko so ti podatki resnično pomenili ljudem in ali so bili podobna kaplja čez rob kot Bouazizijevo dejanje, je seveda težko vedeti. A kot vedno so precej ilustrativni dogodki, ki se dogajajo ob tem. Predvsem strahopetno ravnanje Bele hiše. V vsem mesecu dni nasilja v Tuniziji iz Bele hiše ni prišla niti ena beseda obsojanja, niti ena sama kritika ali poziv k umiritvi, medtem ko je policija streljala v neoborožene ljudi. Šele zdaj, ko je bil Ben Ali že daleč, je govornik Bele hiše obsodil nasilje nad civilisti itd. Kot pravi Yvonne Ridley, premalo, prepozno – to izjavo bi lahko podali kadarkoli od kar je bil predsednik Ronald Reagan.

—————————–

Posodobljeno (16.1.11): Tudi Muammar Gaddafi iz sosednje Libije, ki pa je na oblasti že 42 let, naj bi po televiziji krivil WL za kaos v Tuniziji:

Skrbi me za ljudi v Tuniziji, katerih sinovi umirajo vsak dan. In za kaj? Zato da bo nekdo drug zamenjal predsednika Ben Alija? Ne poznam teh novih ljudi, a vsi poznamo Ben Alija in transformacijo, ki so jo dosegli v Tuniziji. Zakaj uničujete vse to? … Wikileaks objavlja informacije, ki so jih napisali lažnivi ambasadorji, da ustvarijo kaos.

Posodobitev 2: So pa zelo zanimivi Gaddafijevi komentarji o internetu. Ni čudno, saj se v Libiji že tri dni odvijajo protesti zaradi stanovanjske krize. Več na Twitterju pod geslom #Libya.

Ali se revolucija širi tudi v Egipt in Libijo se sprašuje tudi Al Jazeera in hkrati ne razume, zakaj Hilary Clinton pred dnevi ni izbirala strani in zakaj je Barack Obama zgrešil svoj reganovski  “podrite-ta-zid” trenutek.

Posodobitev 3: Alžirija je v zadnjih tednih v množičnih protestih zaradi visokih cen hrane in včeraj je pri njih, podobno kot Bouazizi v Tuniziji, postal žrtev samozažiga Mohsen Bouterfif. Da bi umirili proteste so pocenili sladkor in olje. Medtem pa se protesti širijo tudi v Egipt, kot znova poroča Al Jazeera, tokrat v video prispevku.

Posodobitev 4: Katastrofalno vlogo Francije in Nicholasa Sarkozyanikoli-ne-bom podpiral-diktatorja” v tunizijski revoluciji, ki so Ben Aliju do zadnjega dne ponujali policijsko pomoč ter posledičen odziv francoske javnosti, se splača prebrati tukajLe Monde pa poroča, da je hotela žena Ben Alija pred odhodom od centralnega bankirja tono in pol zlata, ta pa jo je zavrnil. Vojska in tajna služba naj bi odigrali glavno vlogo v relativno mirnem razpletu – torej da niso streljali na ljudi in da so izgnali Ben Alija, saj se nasilje nadaljuje. Trenutno naj bi se spopadali vojska in predsedniška straža ter ‘tuji plačanci‘(diskreditirano), več na Tunisia LiveBlog.

Posodobitev 5 (17.1.11): Nezadovoljstvo in protesti se širijo. Tudi v Egiptu se je nekdo samozažgal, a tokrat menda preživel.

, , , , , , ,

1 komentar

“Nimamo izbire: objaviti ali propasti.

Ta material moramo objaviti, je skoraj smrtonosen” - je dejal Julijan Assange v nedavnem intervjuju. A način objavljanja, kot so ga izbrali – v sodelovanju z glavnimi medijskimi hišami, ter z neznosno počasnostjo, je tarča mnogih kritik. Kar pa je skoraj komično in tudi neprecenljivo, so paradoksi, ki vznikajo iz sodelovanja med ječarji resnice in kripto idealisti še vedno novega kiber prostora. S soncem so zdaj obsijana izkrivljanja, ki smo jim neprenehoma priča s strani medijev, a tokrat je za njimi ‘znanstveno novinarstvo‘ – dokumenti, objavljeni skoraj sočasno s članki.

Tabu podkupnin

Najnovejši primeri izkrivljanj vključujejo obtožbo Guardiana, da politično cenzurira objave, ker si ne upa objavljati kritičnih pogledov kazahstanskega višjega uradnika na sam sistem kapitalizma. V delno razkritem dokumentu, ki so ga objavili, so cenzurirali vse v poudarjenem tisku:

“… tržno gospodarstvo pomeni kapitalizem, kar pomeni veliko denarja, kar pomeni velike podkupnine za tiste, z najboljšimi vezami.”

Ko Maksat Idenov, višji uradnik, ki je bil tudi predsednik kazahstanskega dela naftne družbe British Gas (BG), v pogovoru pove, da sta tako BG kot italijanska ENI skorumpirani in podkupujeta kazahstanske uradnike, je bil ta del dokumenta v celoti pobrisan. Enako kot del, kjer so tik pred večerjo, Idenova slišali “lajati v njegov mobilnik” na direktorja BG Marka Rawlingsa “da se ‘še vedno igra igre z Jamesom Giffinom,’ zloglasnim AmCit fikserjem obtoženem obsežnih podkupovanj v trgovanju z nafto v 1990tih, katerega primer se vleče na sodišču v New Yorku. Idenov mu pove: ‘Mark, prenehaj biti idiot! Nehaj izzivati usodo! Prenehaj s komunikacijo z znanim obtoženim kriminalcem!’ Šele nerazkriti deli v krepki pisavi odkrivajo, česar angleški davkoplačevalec ne sme vedeti, namreč da eden izmed direktorjev eminentne angleške družbe vedno znova sklepa posle z obtoženim podkupljivcem“, zmagoslavno zapiše Shamir, ki ima po poročanjih svojo kopijo depeš*. Giffena so pozneje sicer oprostili, ker so podkupnine kazahstanskim uradnikom bile avtorizirane s strani CIA operacij.

Kdo je kriv, kdo je raven?

Tudi v drugem primeru je glavna oseba poleg WL časopis Guardian. V prostih prispevkih so namreč med božičnimi počitnicami objavili obtožbo Jamesa Richardsona, ameriškega operativca v republikanski stranki, da bo WL kriv, če se karkoli zgodi z Morganom Tsvangiraijem, zimbabvejskim premierom in glavnim nasprotnikom Roberta Mugabeja. Objavljeni dokumenti so namreč pokazali, da je zgolj javno podprl ukinitev sankcij, privatno pa jih je podpiral, za kar mu zdaj grozi smrtna kazen. Zgodba ima veliko konteksta, a kar je očitno tudi v tem primeru je pogodba s hudičem. Guardian je končno objavil svojo razlago dogajanja, kjer poleg prevzemanja odgovornosti za izbiro in redakcijo materiala, na koncu poda zanimiv stavek, ki točno opisuje trenutno konfuzijo:

“Večina zgodb sledi enaki formuli: “V dokumentih, ki jih je danes objavil WikiLeaks je bilo razkrito xxx …” To je dalo WikiLeaks zasluge, ki si jih zasluži in išče – in to je bilo bolje kot alternativa: “V dokumentih, ki so jih danes objavili WikiLeaks, New York Times, Guardian, El País, Le Monde in Der Spiegel.”

Ali res? Resnica je zdaj postala kar alternativa? Res skrajni čas da preklopimo na alternativne medije. Ali pa stripe – priporočam!

— — —

* dodano 2222011

, ,

1 komentar

Državni malware*

Da ima svoboda govora še vedno neko moč, poleg Kitajske zdaj dokazuje še Tunizija, ki je zadnje tedne v protestih. Ti so se pričeli po samozažigu Mohameda Bouazizia, potem, ko za svojo prodajalno ni mogel pokazati dovoljenja in so jo zaplenili. Ljudje zahtevajo predvsem politične spremembe režima, ki je na oblasti že od leta 1987. Ta režim je digitalno revolucijo preživel tako, da je razvil enega najbolj sofisticiranih poskusov cenzuriranja interneta, ki je prav zdaj dosegel nov vrh. Poleg stotin blokiranih strani so pred nekaj dnevi namreč izvedli obsežni ‘ribarski‘ ali ‘phishing‘ napad na blogersko sceno, s katero so že dolgo v vojni. S te vrste napadom so se dokopali do uporabniških podatkov kogarkoli v Tuniziji, ki je bil tisti čas na svojem socialnem profilu ali poštnem odjemalcu. Sofiene Chourabi, novinar Al-Tariq al-Jadida, bloger in znan kritik, je eden izmed tistih, ki ne more več do svojega emaila in Facebooka (FB) z 4200 ‘prijatelji‘. Azyzu Amamyu - psevdonim za drugega, ki je spregovoril o primeru – pa je uspelo dobiti nazaj nadzor nad svojim email in FB računom, a je bilo v roku dveh ur že vse pobrisano. Pozneje naj bi ga skupaj z Slim Amamouom celo aretirali. Do nadzora so prišli z ukinitvijo vseh varnih povezav v Tuniziji in ko so uporabniki preklopili v navadno http povezavo, so jim zraven spletnega naslova pripeli še kodo, ki je uporabniške podatke preusmerjala na druge račune. O obširnosti akcije se samo ugiba, saj ne upajo vsi govoriti. K aktivnemu blokiranju stotin strani in FB povezav so tako dodali še bliskovito brisanje vsebin z uporabo zlonamerne programske opreme, ki brez vednosti uporabnika ukrade njegovo spletno identiteto.

Zaradi dolgotrajnega nasilja nad ljudmi zaradi svobode govora ter nezanimanju svetovnih medijev, se je tej kibervojni zdaj pridružil še Anonymous. Poleg že tradicionalnega lazeriranja do nedostopnosti vsaj osmih strani od prejšnje nedelje, pa so v obrambo tunizijcem naredili celo Greasemonkey skripto, ki uporabnike zdaj ščiti pred tovrstnim ribarjenjem in je do zdaj bila nameščena že več kot 2000x. V sredo so bili seveda sami žrtve kontra DDoS napada.

Preostale državne elektronske malwerzacije

Drastičnost takšne zlorabe še vedno zgleda v prekomernem nasprotju z npr. nedavnimi zahtevami ZDA do Twiterjevih podatkov o podpornikih Wikileaks (WL). Te zahteve vsaj skušajo biti pravno utemeljene in morda bo mogoče celo razpravljati ali so kot takšne tudi zloraba, prekoračenje pooblastil. A dejstvo je, da se države z liste tistih najbolj groznih zdaj rugajo odzivu zahoda na objave WL in njegovi dvoličnosti pri teh vprašanjih. Vladne botnete, aka ‘fire sale‘, so v vojni z WL predlagali že lansko poletje. Z Echelonom se ZDA gre industrijsko vohunstvo ravno tako kot Kitajska leta 2009 ali lansko leto oz. katerokoli drugo leto. Težava teh novih kibervojn je seveda, da so po svojem bistvu še vedno vojne, a ker jih je mogoče bojevati tudi relativno na tiho, jih je očitno veliko. Znani so odklopi in motnje delovanja spleta v celotnih državah Estonije in Gruzije ob napetostih z Rusijo. Stuxnet je bil virus lanskega leta, še več desetletja in skoraj zagotovo ustvarjen s strani tajnih služb.

Primeri vladnih zlorab svetovnega spleta se samo množijo in prav ironično je, da se hekerska revija 2600 čuti dolžna poudarjati, da v napadih Anonymousa ni nič ‘hekerstva‘, ter da so za njimi navadni ljudje, ko pa je bila ravno sintagma ‘heker‘ ustvarjena s strani sodišč, politike in novinarjev z namenom napada na odprtost generativnih računalnikov. Kot da se, podobno kot nekateri drugi, šele zdaj ob pojavu WL bojijo za odprtost spleta, ko pa je to bitka, ki poteka že od začetkov računalništva. Tudi Apple s svojim zaprtim vrtom aplikacij je simbol podobne ironije, ko pa se je vendar v svoji znameniti reklami 1984 boril proti velikemu bratu.

—————————–

Posodobljeno (9.1.11): Al Jazeera poroča, da so protesti včeraj postali nasilni. Ko so protestniki zažgali vladno stavbo, je policija začela streljati. Zaradi totalne medijske blokade poročajo o domnevno 20 mrtvih. Večina novic prihaja preko socialnih omrežij, na Twitterju s tagom #SidiBouzid. Povzetek na Tunisia: “Please tell the world Kasserine is dying!”

* malware (ˈmælwɛə)

— s
računalniški program zasnovan posebej za delanje škode ali motenje sistema, kot npr. virus

, , , , ,

Brez komentarjev

Amerika kot nova Jugoslavija

Vse bolj očitno je, da po izginotju velikega ideološkega nasprotnika – Sovjetske Zveze – kapitalizmu v ZDA, kot drugje, krvavo primanjkuje konkurence, ki bi ga prisilila izogibati se vedno večji monopolistični zlorabi svojega položaja. Kot je že davno ugotovil Žižek, je ta odsotnost sovražnika ‘svobodnega sveta‘, omogočila umik iz propagande in dejanj, da so ljudje v zahodnem svetu na boljšem in bolj svobodni kot v ‘ljudskih‘ komunističnih diktaturah. A trajalo je kar dvajset let, da so dejanja makievielistične politike in korporativizma pripeljale situacijo tako daleč, da zdaj lahko opazujemo heglijanske znake ponavljanja zgodovine. In teh znakov je vedno več. Gremo po nevrsti.

Tajnost in avtoritarnost

Za Jugoslavijo bi lahko rekli, da ni imela svobode govora in je upravljala celo umetniško izražanje – zaradi subverzivne narave sprevračanja idej v umetnosti. ZDA so na nasprotnem koncu s silovitim prvim amandmajem k ustavi o svobodi govora, uspeli vzgojiti najbolj servilne medije oblastem ‘najboljše države na svetu‘. Spomnimo se samo kako so uspeli prodati dve vojni. Nekdo je omenil, da bi vsak diktator zavidal takšno servilnost in prepričanje v stvar, kot jo izkazujejo ameriški korporativni mediji. Tudi NYT je sedel na zgodbi o prisluškovanju NSA lastnim državljanom več kot leto dni, da je bil pozneje George Bush ponovno izvoljen. Kolikor ne moremo primerjati neposredne jugoslovanske cenzure z ameriško ‘prostovoljno‘ cenzuro, pa se vendarle pri njih tudi vzpostavlja sistem, katerega posledice so zelo podobne. Vik in krik, ki je prekrival kontradiktorne izjave ob objavi skrivnosti prve sile sveta pred kratkim, je ponudil drugim avtoritarnim oblastem, da so Ameriki vrnile njene moralizme – tako Rusija kot Kitajska so Julijana Assanga predlagale za Nobelovo nagrado – končno so lahko na nasprotni strani igre.

Navsezadnje tudi ideologija, ki vodi ljudi v obeh državah ni tako nasprotna, kot zgleda iz opozicije socializem-kapitalizem na prvi pogled. V obeh državah so ljudje prepričani o večvrednost svojega načina dojemanja sveta, kar je preprosto narediti, saj to prepričanje vzdiguje ego in identiteto ljudi. Simboli, ki jih uporabljajo za dosego tega cilja so zelo preprosti in pogosto tako črnobeli, da bi že prva misel o njih morala pokazati paradokse, ki jih proizvajajo. Seveda je to vedno dobrodošel material satirikov in komikov.

Vse bolj pa se v podobnostih zbližujeta na vojaškem področju, ki tudi zahteva tajnost in avtoritarnost. Seveda je Amerika vojna država, kar Jugoslavija ni bila, a jo je prav to pripeljalo v kršenja človeških pravic kot Jugoslavijo. Guantanamo in Goli otok so že stare zadeve, kot počasi tudi ubijanje ameriških državljanov z brezpilotnimi letali kar brez obravnave sodišč. Najnovejši primeri enako jemljejo sapo. O Bradleyu Manningu sem že poročal, tudi o načinih, ki so jih razvili za njegovo mučenje, pa čeprav je zgolj osumljen in šele v priporu. V Kavlju 22 elektronskega Velikega Brata, sem pisal o 1.7 milijarde emailov, ki se v NSA razvršča po predalih ter analizira brez odločb sodišč ali utemeljenega suma. Spomnimo se, da je pred kratkim EU potrdila sporazum, po katerem lahko ZDA pregledujejo mednarodna plačila po sistemu SWIFT. Najprej so ga zavrnili in ljudje so že pozabili zakaj, saj je šele 2006 postalo znano, da to delajo skrivoma že od leta 2002. NYT se je odločil objaviti podrobnosti škandala, za kar so skoraj fasali danes moderno obtožnico vohunstva iz leta 1917. Komaj 4 leta so bila potrebna za legalizacijo tega vohunstva. Primerov je nešteto veliko, še posebej tistih od Barracke Obame, zato naj omenim zgolj najbolj nedavne.

Zadnji škandal eklatantnega kršenja človekovih pravic pa je primer Guleta Mohameda, 18-letnega ameriškega državljana, kjer je le malokdo opazil, da bi v primeru, da bi mu usodo krojili na Kubi, Kitajskem ali Iranu, bili vsi mediji na nogah. A če ti je ime Mohamed, tega nihče ne opazi. S starši je kot dvoleten otrok prišel v novo domovino in se v najstniških letih odpravil raziskovat svet. Eno leto je preživel pri družini v Somaliji, drugo pa pri drugi v Kuvajtu. Ko si je v decembru hotel ponovno obnoviti vizo v Kuvajtu, mu je uslužbenec ambasade povedal, da je njegovo ime na spisku. To je zanj pomenilo dvotedensko pridržanje, brez razkritja razlogov zanj, skupaj nenehnim izpraševanjem, mučenjem in nazadnje izgonom iz ZDA. Sam pravi, da so ga nenehno tepli s palico po stopalih in dlaneh, udarjali v obraz in obešali s stropa. Grozili so mu z aretacijo njegove mame in električnimi šoki, ter mu govorili, da naj pozabi na svojo družino.

A še vedno ne ve zakaj so ga pridržali in pretepali, niti ne ve kaj se zdaj dogaja z njim. Preberi preostanek objave »

, , , ,

9 komentarjev

Epopejske razpoke v bazah

Vprašajte se, zakaj so naše vladajoče institucije in glavne korporacije prepričane, da nimate pravice vedeti vedeti tega*?

Epopejske baze predpostavljajo epopejske razpoke in kot smo rekli lansko poletje:

…novinarji [so] belolasega Juliana začeli slikati kot odrešenika medijev in njihove kurbirske zlizanosti z Lastniki. Naredili so heroja in ti imajo oponašalce. Prav to je treba preprečiti v hrabrem digitalnem svetu.

Zaenkrat jim ne uspeva, saj demoniziranje Wikileaks spodbuja občudovanje medijev širom sveta. Morda pa je prav to namen – izrabiti zgodbo, da postane novičarsko utrujena in skozi propagando polarizirati javno mnenje, potem pa v miru pospraviti ostanke. A eksplozije podatkov se na ta način ne da ustaviti, niti vedno bolj epopejskih razpok v bazah.

Dobili smo oponašalce, prava igra prevar in resnice se šele začenja. Trenutno so na spisku:

  • BalkanLeaks “Balkan nima več skrivnosti.” Sodeč po članku v Sofia Echo, ga je ustanovil Bolgar, ki živi v Parizu, Atanas Chobanov in zdaj išče zaupno dokumentacijo.
  • BrusselsLeaks iščejo sodelovanje, svetovanje ali NVO informacije iz Bruslja.

Mnoge odločitve z globalnimi posledicami so sprejete za zaprtimi vrati. Novinarji, aktivisti in komukacijski profesionalci so se združili v Brusselsleaks…

  • IndoLeaks, ki so 10. decembra sporočili, da imajo zaupno dokumentacijo o Nixonu in Suhartu, kot poroča Jakarta Globe.
  • IsraeliLeaks “Zaprošajo za informacije o WikiLeaks organizaciji, dogodkih in vsebinah, povezavi WikiLeaks/Izrael, Palestinsko/Izraelski zgodovini in trenutnih dogodkih, haktivizmu. Nič ni izven meja. …”
  • OpenLeaks. Po razdoru z Assangom je soustanovitelj Wikileaks, Daniel Domscheit-Berg, pričel s tem projektom. Nasproti WL, bo služil zgolj kot posrednik do medijev in  sama skupina ne bo skušala nastopati kot medij.
  • Pirate Leaks – ustanovila jih je češka piratska stranka in se osredotočajo na Češko republiko. S transparentnim financiranjem se skušajo spoprijeti z mrežo politične korupcije ter organiziranega kriminala v Češki republiki in iščejo dokumente v zvezi s kriminalom ali financami.
  • Rospil je podaljšek strani ruskega blogerja Alexeija Navalnya, ki aktivno išče dokumentacijo korupcije v višjih sferah narodne vlade in ekonomije.
  • Pinoy Leaks so posvečeni odkrivanju korupcije v filipinski zvezni in lokalni vladi.

PinoyLeaks so podobni Wikileaks, a je njihova misija osredotočena zgolj na odkrivanje korupcije na Filipinih in PinoyLeaks dela z blogerji nasproti tradicionalnim medijem. Zato je odvisno od blogerjev, da razširijo novice o izpuščenih dokumentih. Naš cilj je pričeti z objavami s 1. Februarjem 2011.

  • ScienceLeaks, blog namenjen anonimnemu pošiljanju povezav do recenziranih znanstvenih člankov, ki so bili osvobojeni izza naročniških plačilnih zidov.
  • GlobalLeaks “projekt, ki bo ustvaril svetovno razpršeno mrežo za ojačanje puščanj in podpiranja whistleblowerjev po vsem svetu.” (kaj je slovenska beseda za whistleblower?)
  • Crowdleak (aka Operation Leakspin) posvečena povzemanju, prevajanju in objavi nedavnih objav diplomatskih dokumentov ZDA.
  • Wikispooks “gradijo celoviti referenčni vir globokih političnih struktur in dogodkov skupaj z ljudmi in organizacijam, ki so v njih povezani.”
  • Thaicables se borijo s tajsko vladno cenzuro več kot 300,000 strani na spletu.
  • TuniLeaks Stran zeankrat služi kot forum za razpravo o diplomatskih dokumentih o Tuniziji, kjer so po poročanju Global Voices Advocacy pod nenehnimi grožnjami s cenzuro.
Za zabavo:

Več na WL Central An unofficial WikiLeaks information resource.

Preberi preostanek objave »

, , , , ,

Brez komentarjev

Prisilili vas bomo, da boste svobodni

Ob letu osorej, ko prevladujejo razmišljanja o preteklem in poizkusi razumevanja trenutnega zgodovinskega trenutka, je še vedno aktualen dokumentarec izpred treh let, avtorja Adama Curtisa,The Trap‘. V tretjem delu Adam namreč pokaže ideje razvoja moderne družbe iz velike opozicije negativne svobode, ki ni za ničIsaiaha Berlina nasproti pozitivni svobodi komunizma, ki je za ideale – v čudaško, dandanašnje ‘pozitivno’ širjenje negativne svobode. Prisilili vas bomo, da boste svobodni.

Jedro njegovega argumenta je, da se revolucionarno nasilje, kot se je pojavljalo nekoč, na primer v francoski ali alžirski revoluciji, pojavlja tudi zdaj v moderni zunanji in notranji politiki, kjer namen opravičuje cilj. A če je v času hladne vojne Isaiahova ideja negativne, nasproti pozitivni svobodi, zbujala upanje in dajala pomen zahodnemu svetu, ter njegovim vrednotam, pa se je po seriji revolucij v začetku devetdesetih let in ‘koncu zgodovine‘ pokazala za preveč omejeno, da bi lahko napolnila življenja ljudi ali olajšala socialno mobilnost oz. zmanjšala razlike med bogatimi in revnimi, ki so zadnjih trideset let vedno večje.

Po padcu komunizma so ljudem na vzhodu različne šok terapije revolucionarnega napora zahodnih sil prinesle zgolj omejeno razumevanje svobode, kot tržne svobode, ki je npr. po kaosu v Rusiji pripeljala ljudi do tega, da so Rusi raje objeli red in avtoritativnost, kot obljubljeno jim svobodo. Na žalost pa so revolucionarna prizadevanja na tujem prinesla s seboj tudi skromno razumevanje svobode v zahodnih svetilnikih demokracije.

Po tridesetih letih intenzivnega upravljanja percepcij – ti. ‘perception managment’, smo tako letos prišli do silovitega razburjenja z objavo diplomatskih depeš, ki v novoreku opisujejo to upravljanje. Znašli smo se v čudnem svetu, kjer smo priča spojitvi ideje negativne in pozitivne svobode, kjer politiki negativno svobodo, ki ne stoji za nič, nima namena izven omejevanja škode, vedno bolj vsiljujejo s pozitivno svobodo, ki je za stvari, ideale, kjer namen opravičuje cilj.

Ta logika našim politikom dovoljuje celo odločanje o ‘pravi vrsti svobodnega človeka‘ in zato lahko – vedno bolj brez pravne podlage – kaznujejo tiste, ki ne sodijo v ta ideal. Vidimo, da zapirajo posameznike z kaj malo ali nič dokazov. Znašli smo se sredi upravljanja družbe zgolj iz enega torišča – iz poenostavljenega ekonomskega modela človeških bitij, videnega kot absolutne resnice. A takšne, ki ne ponuja nič pozitivnega v zameno za reakcinarne sile, ki jih vzbuja po vsem svetu. Izstop iz tako ozkoglednega pogleda je v zavedanju, da se je Isaiah Berlin motil in da ni nujno, da se vsi poskusi progresivne pozitivne svobode končajo v prisili in tiraniji.

The Trap – We will force you to be free

http://video.google.com/videoplay?docid=-7581348588228662817

V drugem delu Adam Curtis obdela fikcijo modernega merjenja uspešnosti in samostojnega življenja številk, ki so popeljala naša življenja v nadzorovan svet in zaradi napačnih opisov števil, povzročila ekonomske krize. Skupaj s ‘check listami’ je ta fikcija objektivnega merjenja uspešnosti pripeljala do reduciranega razumevanja človeškega bitja, ki nam zdaj predstavlja zgolj še atomiziran delec, katerega je mogoče kvalificirati z matematiko. Še sam John Nash, avtor naprednih algoritmov teorije iger, ki so zdaj zaživeli svoje življenje, neodvisno od vezi ljudi v družbi in jih s tem prislili v sistemsko nasilje, priznava, da je razum v njih preveč poudarjen.

The Trap – What happened to our dreams of freedom

http://video.google.com/videoplay?docid=-7470134968000083794

Preberi preostanek objave »

, , , ,

Brez komentarjev

UN v formalno preiskavo ravnanja z Bradleyem Manningom

Glennu Greenwaldu je s člankom o nehumanem ravnanju z vojakom Bradleyem Manningom, uspelo spraviti zgodbo v svetovno javnost in tri dni pozneje ga je v zaporu ponovno obiskal David House, 23-letni raziskovalec iz MIT-a, ki je pomagal ustanoviti podporno mrežo za Bradleya. Z njim se je spoprijateljil po njegovem priporu, zaradi česar so mu za več mesecev odvzeli osebni prenosnik, mobitel in fotoaparat – na meji, kjer ‘ne rabijo‘ obtožnice. Pentagon se je vse od objave poskušal v umazanih trikih nadzora škode, od npr. prekinitve intervjuja z Glennom in objavami zavrnitev opisov o težkih okoliščinah, v katerih imajo Bradleya. House ga je v zaporu soočil z njihovimi zavrtnitvami in Manning je prvič, od kar ga House obiskuje od Septembra, govoril o sebi in zavrnil večino izjav Pentagona o njegovem stanju, kot neresnične. House je o tem potem objavil obširen članek. Kmalu so ga povabili še na televizijo in tukaj daje dober intervju za MSNBC:

YouTube slika preogleda

David se v intervjuju zelo dobro izmika pastem obsodb v naprej, kot poskuša to izvleči iz njega novinar, saj poudarja, da vse obtožbe izhajajo iz zelo nezanesljivega vira, Adriana Lama, kateremu naj bi se Manning izpovedal. Zakaj nezanesljivega vira, pa si lahko pogledate v intervjuju na BBC takoj po objavi afganistanskih warlogov letos poleti. Še na samem BBCjev blogu o zdravju se sprašujejo ali je drogiran – intervju z njim se začne po dveh minutah predgovora:

YouTube slika preogleda

Kljub lažnim zavrnitvam Pentagona in apatičnosti ameriške javnosti v vprašanjih mučenja ljudi, pa bo morda povečano zanimanje svetovne javnosti povzročilo spremembo ravnanja z Bradleyem. Medtem, ko bloger Digby razmišlja, da so vzroki takšnega ravnanja z vojakom v poskusu zlorabe njegovega oslabljenega psihičnega počutja in povečanega stanja sugestibilnosti, ki izhaja iz tako dolgih osamitev in neke vrste odtegnitve večine doživljajev, za pričanje proti Julijanu Assangu; pa Glenn znova poroča, da bodo Združeni narodi sedaj formalno preiskovali ali je ravnanje z Bradleyem dopustno.

Kogar primer podrobneje zanima, je tu še časovnica dogodkov v zvezi z Bradleyem vse od njegova vstopa v vojsko. V povezanih novicah, pa je Julijan zopet dal elokventen intervju za Davida Frosta:

YouTube slika preogleda

In da ne pozabim, je odlično analizo dogajanja o WL in vsem nasploh podal Bruce Sterling, sicer bolj poznan kot izreden pisec znanstvene fantastike. V The Blast Shack, pronicljivo in zelo humorno opisuje idejo ti. DarkNeta, kot simbolnem bistvu zdajšnjega dogajanja. Če bom imel čas, bom pripravil še krajšo slovensko predstavitev teksta.

—————————–

Posodobljeno:

, , ,

Brez komentarjev

Barbarsko mučenje Bradleya Manninga

Glenn Greenwald poroča o 22-letnem vojaku, ki naj bi priskrbel kontroverzne materiale Wikileaksu in poročanje o katerem, so mediji čisto zasenčili s poročanjem o Julijanu Assangu. Vendar podobno kot pri Julijanu, proti kateremu ni vložene nobene obtožnice (iščejo ga zaradi ‘razgovora’), tudi proti Bradleyu Manningu ni vložene nobene obtožnice, pa je kljub temu že sedem mesecev podvržem razmeram, ki po standardih mnogih držav predstavljajo mučenje in mu bodo najverjetneje pustile dolgotrajne psihološke poškodbe.

Tudi prej nikoli obtožen, se že od aretacije v Maju, obnaša dobro, brez epizod nasilja ali drugih disciplinskih problemov. Kljub temu je že od začetka proglašen za “maksimalnega pripornega zapornika“, kar je oznaka za najvišji in najbolj represivni pripor ameriške vojske, kar je postalo osnova za nečloveško ravnanje z njim.

Od pričetka njegovega pripora je Manning v strogi osamitvi – samici. 23 od 24 ur vsakega dne – sedem mesecev zapored in še štejemo – sedi čisto sam v svoji celici. Tudi tam so njegove aktivnosti zelo omejene: prepovedana je vsaka telovadba in je pod nenehnim nadzorom, da lahko vsilijo te prepovedi. Zaradi razlogov, ki so čisto kaznovalne narave, mu je vzetih večino osnovnih atributov civiliziranega pripora, vključujoč celo blazina in rjuha (in ne zaradi nadzora zaradi samomorilnosti). V eni uri, ko ga spustijo iz samice, pa mu je odvzet dostop do vseh novic ali trenutnih programov.

—————————–

Posodobljeno:

  • Glenn Grenwald v intervjuju na Msnbc, ki ga Pentagon taktično prekine z izjavo –  kontra komentar o tej prekinitvi in potrditev s strani odvetnika o stanju Bradleya Manninga je objavil med updatom na Salonu.
  • Še odvetnikova stran, skupaj z izborom knjig: Decision Points, by George W. Bush; • Critique of Practical Reason, by Immanuel Kant; • Critique of Pure Reason, by Immanuel Kant; • Propaganda, by Edward Bernays; • The Selfish Gene, by Richard Dawkins; • A People’s History of the United States, by Howard Zinn; • The Art of War, by Sun Tzu; • The Good Soldiers, by David Finkel; • On War by Gen. Carl von Clausewitz
  • In še en, malo drugačen in podrobnejši opis kaznovanja Manninga. Po tej verziji naj bi imel dostop do osnovnih novic in ene knjige iz izbranega kupa 15 naekrat, a zato ne štedijo s konstantnim motenjem pozornosti – na 5 minut!? in tudi ponoči, brez telovadbe…
  • Pa še naravnost smešen članek Guardiana, ki ga je Micheal Moore takoj demantiral kot več kot leno napako novinarjev, ki zopet več kaže o prezrentiranju novic, kot vsebini – pa so mu dodali samo majhno opombo na koncu.
Preberi preostanek objave »

, , , , ,

11 komentarjev

Depeše razkrivajo – Kitajska je demokracija?

“Depeše govorijo o političnih elitah zaničljivo. ”Opazovalci v [...] pogosto ugotavljajo, da je današnji ________ voden na način, podoben evropskemu fevdalizmu kot ga najdemo v srednjem veku: peščica dobro povezanih družin nadzoruje določena geografska območja, kot tudi nekatere sektorje gospodarstva.“ Te družine se “tajno dogovarjanjo za uporabo vladnih mehanizmov,” da preprečujejo vstop tujih konkurentov.”

Slovenija? Ne, kar celoten svet se bolj ali manj valja v lastnem dreku, kot lahko beremo zdaj ob javni diplomaciji največjega imperija. Prvih 15 dni objavljanja je naplavilo toliko različnih zgodb, a ena rdeča nit se pojavlja skoraj povsod. Korupcija, korupcija in njeno prikrivanje. Poleg svetlih biserov velja izpostaviti v nobenem določenem redu:

Za upiranje Avstrije hlapčevanju v vojaških avanturah in poslovanju z upornimi državami, si je kancler Faymann v medijih zaslužil oznako, da ga zunanja politika ne zanima, medtem ko so depeše precej sovražne.

Avstrijski izolacionizem zbledi ob Pahorjevi, Merclovi, Gordonovi ali Sarkozeyevi pripravljenosti za foto-termine. ‘Manipuliranje političnih palčkov‘ opiše kako je Zapatero poslal dodatne čete v Afganistan in celo sprejel 5 zapornikov iz Guantanama, pa mu je Obama tik pred začetkom vrha, kjer naj bi se pojavil, hladnokrvno odpovedal udeležbo.

Azerbajdžan je država na katero se nanaša citat iz začetka prispevka. Medije seveda bolj zanimajo plastične operacije žene predsednika dežele.

Nigerija, o kateri smo tu že pisali v zvezi z izlivom v Mehiškem zalivu, kjer smo videli vpletenost Shella v večje izlive nafte, kot enomesečno izlivanje v zalivu, so zdaj potrdili še diplomatski dokumenti, kjer se hvalijo, da so infiltrirani v vlado, kar pa nismo vedeli, da je tam aktivna posebna izraelska enota za boj proti upornikom, ki premore preko sto vozil, dva ducata ladjevja in dva helikopterja.

Afriško trpljenje pod novimi kolonialisti, ki jih politika ne zanima, zgolj ekonomija, Kitajci, je podrobno opisal Spigel. Kar pa nismo vedeli o Kitajski, pa da je v svojem bistvu ‘harmonična demokracija‘, oz. vsaj tako opisujejo depeše odločanje v najvišjem 24-članskem odboru politbiroja.

Novice o WL

  • V novicah povezanimi s samimi WL pa poleg že omenjenih openleaks svojo delovanje zdaj napovedujejo še Brussels Leaks, stran namenjena odkrivanju skrivnosti Evropske unije.
  • Formiral se je še Indoleaks, ki je že objavil zaupne dokumente o kumunizmu iz leta 1975. Mogoče kaj o koreninah krvavega Vzhodnega Timorja? Stran trenutno ni voljo.
  • Poleg filmskih scenarijev in neposrečenih iger je tukaj prva igra, ki je vsaj zanimiva. Spečemu Obami moramo kot Julijan iz prenosnika pretočiti 300.000 dokumentov.

Netcraft še vedno sledi poteku ‘operation payback‘, virtualni nepokorščini (sicer strogo kaznivi!) in njenim posledicam za vse vpletene. ZDNet pa osvežuje kar ’scorecard’. Vidimo, da pravi profesionalci kiber kriminala niso na strani wikileaks, ampak proti njim! Tudi Wired razvoj spletnega orodja, kjer za sodelovanje obiščeš zgolj stran na spletu, vidi kot internetno vstajo. Medtem pa Guardinov novinar poroča iz IRC govorilnic zunanjemu svetu kako deluje gibanje Anonymous. Preberi preostanek objave »

, , , , ,

7 komentarjev

Wikiuporniki

Krasen dokumentarec švedske televizije, sicer še v grobi montaži:

Wikirebels

In še članek s poanto, zaradi katere imamo zdaj še openleaks:

Julian Assange ni tako pomemben. Ne mu dati Nobelove nagrade. Ne ga demonizirati. Ne postavljajte se v solidarnost za nekom, ki je mogoče ali pa tudi ni serijski posiljevalec. Ne zahtevajte obsodbe nekoga, ki je samo obtožen in ga moramo obravnavati kot nedolžnega, dokler ni obsojen.  Zahtevajte pravico zanj — in ne se pretvarjati, da veste kaj to je, razen če ste eden izmed treh ljudi, ki to ve — samo ne pasti v past razmišljanja, da  ima njegova obsodba na dolgi rok veliko opraviti z resnično pomembnimi vprašanji, ki so jih objave Wikileaks spravile na površje. Ne naredite ga pomembnejšega kot je.

[...] točno zato, ker je Assange in Wikileaks relativno nepomemben (v primerjavi z gigantskim škandalom anti-demokratične varnostne države v kateri zdaj živimo) so ga mediji naredili v super-zvezdo in poskušali narediti vso zgodbo o Wikileaks in eni sami ekscentrični ter zanimivi osebnosti, kot pa o vladi ZDA in njihovih dejanjih kot sistemu. Bolj kot se usmerjamo nanj – in sam se prispeval k temu, zato hočem napisati to — bolj jemljemo pozornost stran od resnične zgodbe, substance stvari, ki so jih Wikileaks razkrili.
[...] Po drugi strani, če je vse kar naredimo to, da gledamo Assanga samega — kar od nas hoče večina medijev — pademo v past, ki so jo pripravili za nas. Če ekskluzivno moraliziramo o Wikileaks in Julianu Assangu, ne opravljamo svojih moralnih dolžnosti kot državljani in kot človekška bitja. Naše delo je gledanje ljudi, ki imajo moč in poskušati zagotoviti, da ti ljudje te moči ne uporabljajo napačno.
—————————–

Povezano:

Anonymous – zadnji šef interneta

Prva ljudska svetovna informacijska vojna

So Wikileaks propagandni stroj?

Wikileaks, skrivne mreže in goli ljudje

Kavelj 22 elektronskega Velikega Brata

Islandija, kajmanski otok informacij

Zdaj že legendaren video: Wikileaks vs The Pentagon - Rap News

, , , , , ,

1 komentar

Anonymous – zadnji šef interneta

ali prva internetna nad-zavest?

Zanimanje, ki ga je vzbudila aretacija urednika wiki-puščanj in njihove objave so samo na prvo objavo tega zapuščenega bloga naplavile skoraj tisoč slovencev. Ta val pa je za preboj v svetovni mainstream izkoristil tudi Anonymous. Kdo torej so ti zloglasni ‘hekerji’, ki zdaj prostovoljno ‘terorizirajo’ korporativne ‘ljudi’?

Pravi začetki samozavedanja Anonymousa so še neraziskani, čeprav je splošno sprejeto, da sam koncept izhaja iz slikovnih BBS-jev oz. slikovnih forumov, kot jih imenujemo danes. Prvi internetni so se pojavili na japonskem in postali model za vse prihodnje. V dobi Facebooka je njihova temeljna značilnost, da ni potrebna registracija za sodelovanje v debati. To preprosto dejstvo je postalo več kot samo prednost v ponudbi, dandanes je celo ena redkih platform nasprotujočih glasov in svobode govora na spletu, kjer se anonimnost zelo spodbuja, saj je privzeto ime osebe za objavo brez imena – Anonymous.

Druga pomembna stvar, ki izhaja iz anonimnosti pa je skorajšnje izginotje ega, saj pojem identitete na teh forumih skoraj neobstaja. Veliko problemov s povečanim egom tako izgine, a posledično pomanjkanje odgovornosti in specifična kultura, ki se je razvila, povprečnemu naključnemu obiskovalcu skoraj gotovo obrne vsaj trebuh, če ne še kaj drugega. To sicer ne pomeni, da je anonimnost obiskovalcev absolutna, saj so anonimni zgolj drug drugemu, medtem ko te strani še vedno beležijo IP naslove in lahko izključijo (ban) anonimneže, ali pa jih preganjajo pravne službe (FBI v ameriki).

4chan in japonska Futuba sta dve največji takšni strani in vsaj za prvega velja, da je precej liberalen po naravi, saj poleg spodbujanja anonimnosti nima veliko prepovedanih stvari, samo piratstvo in otroško pornografijo. Tam najdemo veliko rasizma, obvezne japonske anime in mange ter pornografije, zato objav ne gre jemati najbolj resno. Demografijo obiskovalcev verjetno še najbolj povzema spodnja grafika:

V medije so se sicer prvič prebili že pred štirimi leti, ko so organizirali svojo prvo akcijo in se začeli masivno prijavljati v virtualni svet za najstnike – Habbo Hotel – vsi z enakim generičnim karakterjem oz. avatarjem: črnec v sivi obleki in afro frizuro. Tam so proglasili, da so virtualni bazeni okuženi z virusom ADIS in spravili avtarje uporabnikov iz njih. Zaradi velikosti skupine jih tudi moderatorji niso mogli obrzdati. Kot večna naslednjih Anonymousovih potez, je tudi ta predvsem otročja in akcija zgolj za smeh, čeprav so tudi tu trdili različne razloge za motenje toka stvari, predvsem prodajo ‘škart robe’ na tej strani.

Od vseh njihovih dejanjih, ki so jih katapultirali v medije, velja omeniti še projekt Chanology, ki sprožil vojno s scientološko cerkvijo in vdor na forum z epilepsijo, na katerem je potem utripajoč javascript povzročal glavobole in probleme obiskovalcem. Ta zadnji vdor nekateri pripisujejo tudi scientološki cerkvi kot taktiki očrnitve svojih nasprotnikov.

Anonymous so torej dovolj močni, da bi jih lahko smatrali kot neke vrste internetno vojsko. Vendar so zaradi svoje narave vojska brez stalnih generalov, ter vojska, ki bije svoje vojne predvsem za lulz (pokvarjen smeh). Tega se zavedajo tudi sami, kar je lepo videti iz spodnjega mema:

Vse to je seveda pripeljalo do groznih opisovanj gibanja v medijih. FoxTV jih je označil za teroristično skupino in v prispevku kazal avtomobil bombo, čeprav nikoli ni bilo takšnih dejanj. Njihovi napadi so vedno ciljali dele interneta ali moralne simbole in nikoli do zdaj materialnih stvari. Poleg tega pa so samo stran v prispevku označili kot skrivno stran, čeprav je vedno bila javna. Obtožili so jih, da so ‘internetni stroj sovražnosti‘ in da so ‘hekerji na steroidih‘, kar je bila samo nadaljnja inspiracija za ironije in cinizme.

Kljub temnejšim stranem njihovega obstoja, pa jih vsi poznamo po neštetih memih – ali kulturnih idejah ujetih v stavku ali sliki – ki si jih po mailu pošilja na tisoče ljudi, kot so mačji ICanHasCheezBurger in drugi. Za svoje akcije vedno najdejo moralno razlago, ki se v nekaterih primerih, kot zdaj pri wikileaks, približajo navadnim ljudem. Guardian jih je opisal kot ‘hkrati briljantne, smešne in zaskrbljujoče’. Seveda pa z njihovim prodorom v mainstream evolvira oz. se izgublja tudi kultura, ki se je razvila okoli teh slikovnih forumov. Tudi sami govorijo – v čisto svojem jeziku, velikokrat nerazumljivem naključnem obiskovalcu – o ‘raku, ki žre /b/‘. Mislijo predvsem na mlajše obiskovalce ter novoprišleke, ki ne poznajo te kulture in objavljajo čisto svoje teme, ki pa so enako kot večina ‘pravih‘ nedorasle, a jim hkrati manjka čisto vsa ironija oz. ‘4chanovska sublimnost’.

Zadnja epizoda pa je dobila svetovne razsežnosti, saj so s programskim orodjem LOIC omogočili sodelovanje v teh ‘virtualnih zasedanjih’, kot sami radi vidijo svoje napade, tudi tehnološko nespretnim ljudem in ne zgolj geekom, ki so običajna populacija. Seveda bo imelo to tudi svojo ceno, na Nizozemskem so že prijeli 16 letnega fanta, ki je streljal s svojim lazerjem na sovražnike svobodnega govora, za kar je pri njih zagrožena kazen do 6 let zapora. Del skupine se že obrača od napadov z LOIC in so pričeli z operacijo imenovano Leakspin, katere namen je kopati po objavljenih dokumentih ter osvetljevati teme, ki jih mediji zanemarjajo. A brez medijske podpore je njihov uspeh dvomljiv.

Kam to pelje najbrž nihče ne ve, čeprav imajo po svoje prav tisti, ki pravijo, da v še večji nadzor in morebitno dokončno spremembo podležeče tehnologije, tako da bo internet na način facebooka vsiljen vsem. A če smo se kaj naučili v prvih petnajstih letih javnega spleta, je to starodavna modrost, da je mogoče odpreti vsako ključavnico. Obstaja eksplozija tehnologij za obhajanje cenzure in tudi drugih omejitev anonimnosti ter svobode interneta, a brez ozaveščenih uporabnikov lahko tehnološka manjšina poskrbi predvsem zase – kar ji gre odlično, saj se že od samih začetkov drži načela delitve znanja, ter drugih prvin hekerske etike.

—————————–

Več na: Anonymous: final boss of the Internet?

, , , , , , ,

9 komentarjev