Objave z Tagi blackbox voting

Prizma pesimizma

Edward Snowden ni poskrbel za razkritje, temveč soočenje z resnico, na katero so nas že predolgo opozarjali drugi žvižgači, ki pa niso imeli dokumentov, da bi podkrepili svoje trditve. Daleč najbolj zanimiv vir informacij je William Binney, ki je dolgih 35 let delal na visokih mestih v NSA. Po 11. septembru 2001 se je upokojil zaradi korupcije in sistematičnega teptanja ustavnih pravic državljanov, kar se je v letih po tem še precej bolj dramatiziralo. To je občutil tudi sam, saj preko uradnih kanalov ni mogel sprožiti revizije zakonitosti procesa zbiranja informacij o vseh kar povprek, navkljub demokratičnim tradicijam in ustavnim kategorijam, ki državljane ščitijo pred nerazumnim poseganjem v njihovo zasebnost. Youtube je poln njegovih pričevanj, kot je npr. ta govor na HOPE 09.

Poleg njega je treba omeniti še Thomasa Drake-a in J. Kirk Wiebe-a, enako sodelavca NSA, ki sta se že pred Snowdenom odločila spregovoriti o nepravilnostih in grožnjah, ki jih prinaša nadzor nad vsemi. Vsi trije so pred kratkim imeli intervju za usatoday.

Semantične debate o neposrednem dostopu NSA do strežnikov velikanov sodobnega spleta so nesmiselne ob izjavah žvižgačev skupaj z objavami AP, da imajo vladne agencije kopijo surovega toka interneta, ki ga kopirajo neposredno z optičnih kablov, le-ti predstavljajo hrbtenico interneta, ki je fizično v ZDA – kar pomeni, da lahko ta tok vedno zavrtijo nazaj v času, če vedo točno kaj in kdaj to iščejo. Zato ne potrebujejo neposrednega dostopa do strežnikov Googla in ostalih, saj so meta-podatki dovolj, da sami najdejo iskane dogodke, vključno z nešifrirano vsebino, v kopiji interneta, ki jo držijo na svojih strežnikih.

Washington Post pa poroča še o imenih drugih programov namenjenim zbiranju podatkov o državljanih (MAINWAY, MARINA in NUCLEON). Vse to riše dokaj žalostno sliko dežele svobodnih, a nadzorovanih in po Snowdenovih besedah, njegova motivacija izhaja prav iz te grožnje demokratični družbi, kot jo takšno zbiranje podatkov predstavlja.

Jasno nam more namreč biti, da več kot 10 let zbiranja in profiliranja družbe in skupin znotraj nje v rokah peščice predstavlja precej višjo oviro vplivanja na razvoj družbe, kot je to veljalo še nedavno, v ne-omreženem svetu. Vladajoči namreč lahko vedno vedo (in posledično tudi vplivajo) kako živa ter povezana je opozicija Statusu Quo, medtem ko se tudi pravni red spreminja v vedno bolj drakonsko orodje ščitenja tega statusa. Na primer, Martina Lutra Kinga so aretirali kar 30x, a v zaporu, od koder je lahko vodil opozicijsko gibanje, ni nikoli preživel dolgo. V kontrastu z Aaronom Swartzem, ki je aktivistično skušal udejstvovati svoja prepričanja, za kar mu je grozilo do 50 let zapora in mnogih iznajdb zaporniškega sistema v ZDA, ki danes onemogočajo vodenje opozicije iz takšne situacije. Navsezadnje vsi komentatorji opažajo, da bi takšno orodje nadzora še kako prav prišlo STASIju, UDBI in ostalim takšnim agencijam tistih časov.

Kako je torej s temi pojavi pri nas? Evropska direktiva nas sicer zavezuje k ti. ‘retenciji prometnih podatkov‘, kar v bistvu pomeni, da so telefonski operaterji zavezani hraniti bazo meta-podatkov o svojih strankah. Ta je na voljo ob policijskih preiskavah, ni pa poročil, da bi tudi pri nas skušal nekdo zlorabiti te meta-podatke. Ker si je težko predstavljati, da bi v Sloveniji imeli svojo kopijo interneta, moramo predpostavljati, da uporabljamo kakšno drugo, morda nemško*, če so se kaj zgledovali po Američanih, potem imajo tudi oni kakšen takšen program. Angleži ga verjetno že imajo, saj veliko sodelujejo z ZDA, kot je nedavno razkril Guardian, so leta 2009 vohunili za člani G20 konference s postavljanjem navideznih kiber kavarn in hekanji Blakcbery telefonov obiskovalcev konference.

Informacijska pooblaščenka se tudi (ne)uspešno bori proti združevanju baz, ki jih vodi država ter s primeri kot zavrnitev snemanja cest s strani Googla in pozneje z odobritvijo ob brisanju določenih podatkov, kaže, da je mogoče težave informacijske tehnologije vsaj delno ukrivljati k starim normam zasebnosti.

Ko so se ljudje začeli množično preseljevati v mesta, so s tem za seboj pustili ‘nadzor vasi‘, kjer se je o vsakem članu skupnosti vedelo skoraj vse in še kaj več za povrhu. Kot da bi nekaj manjkalo so si kmalu zgradili Facebook, da so lahko zopet vedeli vse o vseh in vlada jim je veselo pomagala z bazo vseh baz, super-Facebookom, ki bo morda celo spodnesel Google v njihovih prizadevanjih, da bi ustvarili umetno inteligenco. Ali bi zgodovinarji in sociologi, podobno kot vohuni, tržniki in ekonomisti ‘ubijali‘ za podatke iz te baze vseh baz, dostopa do vmesnika PRISM? To je za nekatere gotovo prizma optimizma, ne pesimizma, kot je za Snowdena.

Še več, v neki tehno iluziji bi razočarani nad politiko najraje dali strojem moč vodenja družbe in prizma bi v tem primeru predstavljala začetni bazen podatkov. Če zanemarimo teror neprestanega nadzora, ti podatki pridejo prav preveč ljudem in to je tudi razlog, zakaj po vseh teh letih razkritij ne znamo opraviti s tem v skladu z ideali ustanovnih listin naših družb.

Kaj čmo, a gremo na raje na kakšen cryptoparty?

* Prav te dni je bilo objavljeno, da se nemškim vohunom v prihodnjih letih obeta 100 milijonov evrov za nadzor interneta

, , , , , ,

Brez komentarjev

Moč in internet

Bruce Schneier, eden najbolj priznanih varnostnih strokovnjakov na področju informacijskih tehnologij, je ta teden na svojem blogu objavil odličen esej, ki ga gre povzeti v celoti tudi v slovenščini.

Moč in internet

Vse disruptivne tehnologije spreminjajo tradicionalna ravnovesja moči in internet ni nobena izjema. Standardna zgodba pravi, da daje moč brezmočnim, a to je zgolj polovica zgodbe. Internet opolnomoči prav vse. Močne institucije so morda počasne v koriščenju novih moči, a ker so močne, ga lahko uporabljajo bolj učinkovito. Vlade in korporacije so videle ne le, da lahko internet uporabljajo, lahko ga upravljajo po svojih interesih. Če se ne začnemo namenoma pogovarjati o prihodnosti, ki si jo želimo, ter o informacijskih tehnologijah, ki omogočajo to prihodnost, bomo pristali z internetom, ki koristi obstoječim strukturam moči in ne družbi na splošno.

Vsi smo živeli skozi disruptivno zgodovino interneta. Celotne industrije, kot so potovalne agencije in video sposoja, so izginile. Tradicionalno založništvo — knjige, časopisi, glasba — je izgubilo moč, medtem ko so jo Amazon in drugi pridobili. Podjetja osnovana kot oglaševalske agencije, npr. Google in Facebook, so dobile veliko moči. Microsoft jo je izgubil (kot je to težko verjeti).

Internet je spremenil tudi politično moč. Nekatere vlade so izgubile moč, ko so se državljani organizirali na mreži. Politična gibanja so postala lažja ter pomagala strmoglaviti vlade. Obamina kampanja je internet uporabila na revolucionaren način tako leta 2008 kot 2012.

In internet  je spremenil družbeno moč, ko smo nabirali stotine “prijateljev” na Facebooku, twitali našo pot do slave ter našli skupnosti za najbolj obskurne hobije ter zanimanja. In nekateri zločini so postali lažji: goljufija lažnega predstavljanja je postala kraja identitete, kršitev avtorskih pravic je postala deljenje datotek in dostop do cenzuriranega materiala — političnega, seksualnega, kulturnega — je postal trivialno preprost.

Zdaj močni interesi iščejo načine kako namenoma upravljati ta vpliv v njihovo korist. Nekatere korporacije ustvarjajo internetna okolja, ki maksimizirajo njihov profit: Facebook in Google, med mnogimi drugimi. Nekatere industrije lobirajo za zakone, ki naredijo njihov poseben poslovni model bolj profitabilen: telekomunikacijska podjetja hočejo imeti zmožnost razlikovanja med različnimi tipi internetnega prometa, podjetja zabavne industrije hočejo zlomiti delilce datotek, oglaševalci hočejo neoviran dostop do podatkov o naših navadah in preferencah.

Na vladni strani se internet vse bolj cenzurira — in to bolj učinkovito — kot kdaj koli prej. Policijske sile po vsem svetu uporabljajo internet za podatkovni nadzor z manj sodnega nadzora in včasih pred kakršnim koli zločinom. Vojske kuhajo kiber oboroževalno tekmo. Internetni nadzor — tako vladni kot komercialen — je v vzponu ne samo v totalitarnih državah, ampak tudi v zahodnih demokracijah. Tako podjetja kot vlade se zanašajo na propagando, da bi ustvarile lažne vtise javnega mnenja.

Leta 1996 je kiber-libertarec John Perry Barlow objavil svojo “Deklaracijo neodvisnosti kiberprostora.” Vladam je povedal: “Nimate nobene moralne pravice vladati nam, niti si ne lastite kakršnih koli metod vsiljevanja, ki nas bi jih lahko bilo resnično strah.” To je bil utopični ideal in mnogi med nami smo mu verjeli. Verjeli smo, da bo internetna generacija, tisti, ki lahko hitro objamejo družbene spremembe, ki jih prinaša tehnologija, hitro izmanevrirala bolj težke institucije prejšnje dobe.

Realnost se je izkazala za bolj zapleteno. Kar smo pozabili je, da tehnologija poveča moč v obe smeri. Ko so brezmočni našli internet so naenkrat imeli moč. Toda medtem ko so neorganizirani in okretnejši prvi našli uporabe novih tehnologij, so se na koncu močni velikani prebudili k potencialu — in imajo več moči, da ga še povečajo. In ne le, da internet spreminja ravnovesja moči, ampak lahko močni spremenijo internet. Ali se še kdo drug spominja, kako nesposoben je bil FBI v preiskovanju internetnega kriminala na začetku 90.tih? Ali kako so uporabniki interneta gnali obroče okoli cenzorjev na Kitajskem ali tajnih policij bližnjega vzhoda? Ali kako naj bi digitalni denar napravil vladne valute zastarele, ali kako bo organiziranje preko interneta naredilo politične stranke enako zastarele? Zdaj se vse to čuti kot davna zgodovina.

A ni vse eno-stransko. Množice se občasno organizirajo okoli posebne teme — SOPA/ACTA, Arabska pomlad in tako naprej — in tako lahko blokirajo nekatera dejanja močnih. A to ne traja. Neorganizirani se vrnejo nazaj biti neorganizirani in močni interesi prevzamejo vajeti nazaj.

Pogovori o prihodnosti interneta so moralno in politično zapleteni. Kako uravnotežimo našo zasebnost proti potrebam organov pregona, da preprečijo kršitve avtorskega prava? Ali otroške pornografije? Je sprejemljivo, da nas sodijo računalniški algoritmi, ko nam postrežejo z iskalnimi zadetki? Ali ko nam postrežejo časopisne novice? Ko smo izbrani za dodaten pregled s strani letaliških varnostnikov? Ali imamo pravico popraviti podatke o nas? Jih izbrisati? Ali hočemo računalniške sisteme, ki pozabljajo stvari po preteku določenih let? To so zapletena vprašanja, ki zahtevajo smiselno razpravo, mednarodno sodelovanje in ponavljajoče rešitve. Ali je kdo prepričan, da bomo kos nalogi?

Nismo in to je vzrok za skrb. Ker, če ne skušamo razumeti kako oblikovati internet, da njegovi dobri učinki odtehtajo slabe, bodo močni interesi napravili vso oblikovanje. Načrt interneta ni zakoličen z naravnimi zakoni. Njegova zgodovina je naključna nesreča: prvotni manko komercialnih interesov, vladno benigno zanemarjanje, vojaške zahteve po preživljivosti in odpornosti ter naravna nagnjenost inženirjev, da gradijo odprte sisteme, ki delajo preprosto ter z lahkoto. Tej kombinaciji sil, ki je ustvarila včerajšnji internet, se ne bo zaupalo, da bo ustvarila jutrišnjega. Bitke za prihodnost interneta se odvijajo prav zdaj: v zakonodajah po vsem svetu, mednarodnih organizacijah kot sta ITU in WTO, ter telesih za standardiziranje interneta. Internet je kar ga napravimo in je neprenehoma ponovno ustvarjen s strani organizacij, podjetij ter držav s posebnimi interesi in agendami. Ali se borimo za prostor ob mizi ali pa bo prihodnost interneta nekaj, kar bo napravljeno za nas.

, , , , , ,

Brez komentarjev

Vohunske drame 2

Včeraj, le dan po izbruhu afere Stratfor, je Interpol koordiniral aretacijo 25 Anonimnih posameznikov po več državah. Verjetno bolj naključje, kot hitra zamera.

A ni bilo treba čakati dolgo, da smo dobili prvo omembo Slovenije. Danes so mediji povzemali zgodbo iz emailov Marka Papica, o pravih vzrokih za odstop Iva Sanaderja pred tremi leti. Razlog naj bi se skrival v organiziranem kriminalu, ki naj bi vladal hrvaški, kot posledica vojnih dobičkarjev, ki še dolga leta po vojni uničujejo regijo s svojo dejavnostjo. Tudi v Srbiji, kjer pa naj bi po umoru Zorana Đinđića vsaj počistili z najmočnejšimi klani.

K sreči Slovenija ni omenjena v takšnem kontekstu, se pa pojavi v isti gruči emailov, oz. v emailu z naslovom “Vpogled – Slovenija/Hrvaška: Kako sta se spravili/Kako sta sestavljeni (How they made up). Vir podatkov naj bi bil iz Švedske in s tesnimi povezavami s Carlom Bildtom.

Email se ukvarja s stagnacijo širjenja EU in pritiskih Berlina na Slovenijo, naj se zmeni s Hrvaško za zaključek pogajanj o vstopu v EU, kar naj bi bilo odločilno za konec pogajanj. To naj bi potrdil tudi hrvaški ambasador v EU, kot pravi, je tisto, kar je Zagreb dal Sloveniji, bilo delno ponujeno že prej, v takšni ali drugačni obliki. Konča se s švedskimi ugovori, da tako Makedonija, kot Hrvaška uporabljata Slovenijo/Grčijo kot priročno taktiko za zadrževanje zahtevanih reform.

Kaj je Stratfor?

Oglašujejo se kot globalna obveščevalna družba, seveda v zasebni lasti, a z globokimi povezavami z vladnimi agencijami vsepovsod. To še posebej nazorno kažejo njihovi emaili. Stratfor je (bil?) tako pomembna družba, da so med njegovimi klienti tudi ameriški Marinci, ki imajo sami svojo obveščevalno aktivnost, a vseeno Lt. Colonel Bill Gresham, vrhovni oficir v HQ piše v emailu družbi: “Zanima nas–terorizem;dnevna obveščanja in karkoli od Georga Friedmana. Dodatno, situacija v Iraku in Afganistganu.” Friedman je CEO, ki je postal znan po navodilu o f/s/p nadzoru za pridobivanje informacij (finančni, seksualni, psihološki).

Največje uspešnice iz 442 emailov

Seveda je treba te emaile jemati skrajno pazljivo in poskusiti ločiti analize vredne od popolnih neumnosti. Od 442 trenutno objavljenih prilagam subjektivnih top 8:

Preberi preostanek objave »

, , , , , , ,

Brez komentarjev

Vohunske drame

Zgodilo se je, kar je pred enim letom napovedal John Young, namreč novo obdobje WikiLeaks, kjer bo vir podatkov dobljen nelegalno in bo ukraden s strani gibanj kot so Anonimni. Tudi lansko leto ta čas smo se soočali s škandalom vdora v varnostno družbo HBGary v decembru predlani. S pričetkom objav WikiLeaks danes, povezanih z vdorom v drugo, še večjo varnostno-obveščevalno družbo STRATFOR decembra lansko leto, pa imajo Anonimni naravnega partnerja. Young sicer hrani kronologijo tega zadnjega vdora Anonimnih, kjer se hkrati sprašuje ali bo na koncu sledila tudi polna objava vseh emailov, saj je bilo v prvem svežnju objavljenih le nekaj sto.

V veliki predstavi, ki jo kličejo “The Global Intelligence Files” bomo tako priča novi vohunski drami, tudi tokrat svetovnih razsežnostih — obljubljajo 5.5 milijonov emailov med julijem 2004 in lanskim decembrom, kar je impresivna številka — in prvih nekaj sto objavljenih surovo ter “črno na belem” potrjuje paranojo med korporativnimi titani, kot so to označili The YES Man v svoji izvrstni izjavi. Izjava je odziv na nadzor skupine zaradi njihovega zanimanja za kontroverzno kemijsko nesrečo ameriškega podjetja v indijskem Bhopalu leta 1984. V emailih so namreč odkrili enkratno okno v mišljenja o strahovih korporacij pred aktvisti. Ob prihajajoči 25-letnici nesreče se vodilni za PR v kemični družbi Dow tako bojijo, da se bo primer Bhopal razširil v učinkovito sistemsko kritiko korporativne vladavine in na veliko ugibajo, zakaj se to še ni zgodilo.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

Brez komentarjev

Javni možganski trust

Koliko pogovorov o ‘resničnih’ stvareh so vzbudili ti protesti. Toliko interpretacij istih stvari. Zdaj pa je čas še za rešitve.

Zato pozivam k javnemu možganskemu trustu, thinktanku, ki se še ni izneveril svojemu poslanstvu razmišljati nemogoče (ter pod krinko ne prodaja percepcij javnosti) v nalogi, kako izkoristiti tehnologijo mreže in širše, da ustvarimo novo kvaliteto človeškega življenja.

Za semena dodajam nekaj predlogov smeri rešitev trenutnih blokad družbe.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

2 komentarjev

Zakaj zasedamo trge in parke?

Danes je bil lep dan. Lep dan za družbeno organiziranje in udejstvovanje. Tudi v Sloveniji smo presegli minimalno kritično točko, da so se zbrali ljudje, sicer različnih ozadij in interpretacij, ki pa vendarle čutijo skupno stisko, le artikulirati celoskupnih razlogov za to počutje, prav vsi ne morejo v takšnem obsegu, kot bi to radi novinarji in pasivni sodržavljani. Apatičnemu je namreč prvo vprašanje, kaj boste pa dosegli in seveda ne more vedeti tega, saj zaradi neudeležbe ni član viharnih ljudskih energij, ki skupaj razpravljajo in izobražujejo drug drugega, da znamo probleme tudi definirati in ne zgolj pasivno sprejemati rešitev naših finančnih gospodarjev.

Luciferjev efekt

Vsakemu svoje, a po Philipu Zimbardu, lahko na družbeno dinamiko gledamo skozi njegov siloviti experiment, kjer je polovici prostovoljcev dal nalogo zapornikov, drugi polovici pa paznikov. Večina, do 80 odstotkov je svojo vlogo prevzela, a 10 odstotkov na strani zapornikov, se ni hotelo ukloniti volji paznikov, podobno kot tudi 10 odstotkov paznikov, ki so na nepokoravanje reagirali zelo brutalno. Večina torej svojo moralno podlago povzema iz množice in okoliščin, kar razlaga ti. ovčjo mentaliteto, medtem ko se manjši odstotek ljudi ne ukloni — ti pa povzročajo največ dinamike, saj so se pogromi nad zaporniki dogajali šele po nesodelovanju tiste peščice in na nivoju, ki so ga določili najbrutalnejši med pazniki. Eksperiment so na koncu prekinili po nekaj dneh, saj so se vsi, vključno s profesorjem, preveč izgubili v tej igri, ki je prehitro postala preresna. Lepo pa prikazuje, kako se dogajajo večja družbena gibanja. Tudi v Egiptu je bilo zgolj en procent, torej milijon ljudi, na ulicah, drugi 79 milijonov pa je bilo vzdržanih ali proti njim, pa to Mubaraku ni nič pomagalo. Tudi danes smo videli na ulicah del tega prvega procenta, ki pa lahko s seboj potegne velike spremembe.

A zakaj?

Vzrokom se lahko približamo iz različnih strani. Foxconn, kitajsko podjetje, ki prozvaja iPade in iPhone, ima precejšnje težave z javno podobo, saj velik odstotek njihove, skoraj milijonske delovne sile, naredi samomor. Ker imajo dovolj nočnih mor oddelka za upravljanje percepcij, so se to poletje odločili, da bodo kupili milijon robotov. Genialno. Roboti ne delajo samomorov. Vsaj za zdaj še ne. Da je že vsaj 200 let jasno, da tehnologija zamenjuje službe, sem pisal v prejšnjem prispevku, saj se še vedno premalo govori, da je težavo s premalo službami treba rešiti čisto drugače, kot pa nam zapovedujejo kanoni logike prejšnjih neomreženih stoletij.

Preberi preostanek objave »

, , , , , , , ,

1 komentar

Hlapci ali inovatorji 21. stoletja?

Po tem, ko je ves svet zamudil reformni trenutek poloma modernega financiranja, smo zdaj na vrsti ljudje, da kot človeški kapital poplačamo neodplačljivi sistemski dolg. Super referendumski dan, kot po ameriško imenujemo 5. junij, ko bomo ljudje menda odločili o tem, ali bomo zmagali prihodnost, je naš simbol tega. A tudi to poimenovanje, da bomo zmagali, je še en amerikanizem v slovenski politiki, neposredno iz letošnjega naziva Obame kongresu o stanju njihove unije. Dobro je ta evfemizen izzval eden izmed vladnih politikov (po nareku ‘marketing oddelka‘?): koga pa bomo zmagal? A tiste, ki delajo za 2 evra na mesec? Zmagaš lahko le, če delaš za 1 evro na mesec. In namesto tudi vsaj poizkusa razmišljanja izven kocke real kapitalizma/demokracije, se raje skušamo udinjati diktatu priznanih svetovnih ekonomistov in njihovih bank, ter po hlapčevsko prepisovati vse te nerealne zakone o obvezi 40 urnega delavnika pri 65 letih.

Namesto načina razmišljanja, da samo zavržemo naše starce, ko so iztrošeni (kapital) na smetišče zgodovine, jih moramo raje vključiti nazaj v družbo in službo ter izkoristiti njihov izkustveni potencial. Nerealno je svobodnim ljudem zapovedovati 40 urne delavnike, pa naj bodo tega sposobni ali ne. To pa zato, ker je samo-izbrana vrednota vredna nepopisno več kot vsiljena. Če lahko delajo en dan v tednu, a je to nemogoče, ali pa mora biti zapovedano?

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

3 komentarjev

Korporativno-državni malware*

Sredi tunizijske vstaje sem pisal o državni zlonamerni programski opremi, ki pomaga vzpostavljati elektronskega velikega brata, mesec dni pozneje, pa je znanih nekaj več podrobnosti tudi o vpletenosti zasebne industrije v te vladne rabote. Informacije so priskrbeli Anonymous z nelegalnim vdorom v zasebno družbo HBGary Federal, ki je sodelovala z vladnimi službami in njeno sestrsko družbo HBGary, ki sodeluje z gospodarstvom. O vdoru sem pisal že v prejšnjih treh člankih (AnonLeaksKako so Anonymous vdrli v HBGary, ter Kako so Anonymous presegli Wikileaks), zdaj pa so novinarji pregledali tudi večino od približno 60,000 ukradenih emailov in sestavili boljšo sliko o tem, katere storitve je skupina treh podjetij za elektronsko varnost ponujala zasebnim in vladnim strankam.

Zopet so se izkazali na Ars Technici, katere raziskavo velja povzeti tudi v slovenščini, saj kot pravijo, imamo zaradi tega vdora vsaj malo vpogleda skozi umazano okno v proces, kjer davkoplačevalski denar prihaja v vojaško-industrijski kompleks in odhaja kot malware.

Sledenje vohunski konkurenci

V enem izmed emailov je Greg Hoglund, CEO HBGary, poslal priponko z zapakiranim word dokumentom Aaronu Barru, CEO HBGary Federal in ga ob tem opozoril, naj bo previden. Dokument je snel s spletne strani podpornikov Al Kaide in Aarona opozoril, da je v njem poleg navodil za različne sabotaže tudi ‘darilo‘ ameriških tajnih služb – če ga ne bo pazljivo odprl, bodo možje v črnem prišli njemu na dom. Za nalogo pa je dobil, naj razišče ‘darilo‘ (rootkit, virus, trojanec), kar bi jim lahko pomagalo pri razvoju lastne zlonamerne programske opreme. Hoglund gotovo ve, kako pogosta je postala praksa uporabe najbolj mračnih orodij hekerskega podzemlja za vladne namene, saj je on sam skupaj s svojo družbo pomagal razvijati nekatera izmed teh elektronskih orožij.

Naloga B’

Naloga B‘ se je imenoval projekt za General Dynamics, enega izmed izvajalcev za obrambno ministrstvo. Cilj projekta pa je bila namestitev skrite programske opreme na ciljni prenosnik brez vedenja lastnika. Ekipa je pripravila dva predloga – v enem bi v režo zaklenjenega prenosnika vtaknili majhno napravo, ki bi jo lahko takoj odstranili, saj bi ji uspelo okužiti prenosnik. V drugem, pa bi v ugasnjen prenosnik tudi vtaknili nezaznavno napravo, ki bi se aktivirala pri vklopu računalnika in začela prestrezati informacije o uporabniku. Po tem bi jo lahko umaknili.

Hoglund je bil prepričan, da lahko priskrbi ti dve tehniki za vdor v prenosnike. Kljub bolj bondovskem stilu prelogov, ni razloga, da bi dvomili vanj, saj je specialist za rootkite – programsko opremo, ki se zakoplje tako globoko v računalniško drobovje, da jo je ponavadi skoraj nemogoče odstraniti ali zaznati.

Naloga C

Ker pogodb niso nezavarovano podpisovali preko emaila, so le-ti samo indikacija njihovih ponudb in ne nujno končanih projektov. Vseeno pa je skozi ponudbe mogoče izvedeti kakšen nivo storitev so ponujali in celo cene zanje. ‘Naloga C’ je bila projekt za istega delojemalca, kjer naj bi ustvarili kos zlonamerne programske opreme, ki bi se vtihotapila v računalnike z nameščenimi Windowsi, preko programa za pošto, Outlooka. Posel verjetno ni bil nikoli izpeljan, saj naj bi ta malware za začetek deloval zgolj kot demo oddaljenega prevzema nadzora računalnikov.

60,000$ za rootkit

V enem izmed emailov, so AFISR [Air Force Intelligence, Surveillance, and Reconnaissance] ponujali različna orodja za vdor.

“Ali sprašujete po rootkitu za XP (…ki je skrit in si shranjuje pritiske tipk uporabnika…) ali pa sprašujete po 12 Opicah [12 Monkeys]? Licence za prvega prodajamo po 60k $. Za 12 Opic še nismo postavili cene, a jo lahko.”

Za ta denar dobite izvorno kodo rootkita, ki ga ne zazna večina protivirusnih programov ali požarnih zidov namenjenih za uporabo na osebnih računalnikih. Poleg vsega, kar uporabnik natipka na svoj računalnik, pa se rootkit poveže še z zgodovino spletnega surfanja, kar omogoča napadalcu dobiti imena in gesla, oz. druge podatke, ki se vnašajo v spletne strani. Podatki se potem pretihotapijo mimo požarnega zidu in se odlagajo na posebno mesto na spletu, kjer jih je preprosto pobrati.

Naslednja generacija: 12 Opic

Aprila 2009 je Greg napovedal novo vrsto rootkita, ki je “edinstven v tem, da ni povezan z nobenim prepoznavnim/preštevnim objektom. Rootkit nima datoteke, imena podatkovne strukture, gonilnika naprave, procesa, procesne niti ali modula, povezanega z njim… Ker noben objekt ni povezan z ‘brezobjektnim’ rootkitom, je njegova zaznava zelo težka“. Protivirusni in podobni programi namreč preiskujejo zgolj objekte v iskanju malwara. Poleg tega naj bi bil ta rootkit tudi drugače napreden algoritem (kriptira samega sebe, se premika po pomnilniškem prostoru, podatke, ki jih pošilja zamaskira ob legalnem spletnem prometu…). Zato je Hoglund zanj hotel približno 240k $.

0-dni

Najboljši način ustvariti nekaj nezaznavnega je izkoriščanje varnostnih lukenj, ki jih ni našel še nihče drug. Ko se takšne ranljivosti razkrijejo, Microsoft in podobni hitro poskušajo zakrpati luknje s popravki. Med hekerji so takšne pomanjkljivosti veliko vredne in se imenujejo “0-day exploit” – za njih še ne obstaja popravek ranljivosti. Kot je vidno iz prezentacij HBGarya, so imeli svojo zalogo teh 0-dnevnih lukenj, tako rekoč za vse platforme in programsko opremo. Problematično je seveda, ker te ranljivosti niso bile nikoli objavljene, da bi jih lahko zakrpali.

V emailih so jih poimenovali pod psevdonimom ”Sočno sadje – Juicy Fruit”, uporablja pa se jih kot napadalne vektorje za ciljne sisteme – preko njih so lahko na računalnike namestili svoje rootkite, kar tudi pojasnjuje, da jih niso nikoli javno objavili, kot je praksa v varnostni industriji. Tudi te so prodajali strankam za njihove lastne potrebe. Spisek lukenj, ki jih imajo v lasti, vsebuje: VMware ESX and ESXi, Win2K3 Terminal Services, Win2K3 MSRPC, Solaris 10 RPC, Adobe Flash, Sun Java, Win2k Professional & Server…

Psyops – psihološke operacije

Očitno pa mora uspešno podjetje, ki se ukvarja s trženjem najbolj umazanih orodij za vdiranje v računalniške sisteme, seči tudi dlje, izven samega elektronskega vohunjenja, tudi na področje prepričevanja, pranja možganov in drugih trikov, ki smo jih videli tudi v načrtu za nevtralizacijo WikiLeaks. V predlogu za SOCOM lansko leto so se osredotočili na stripe in spletno igro Second Life.”Osebje HBGarya ima izkušnje v ustvarjanju političnih stripov, ki uporabljajo trenutne dogodke, da prevzamejo pozornost ciljni populaciji in širijo želena sporočila in tematike” je bilo navedeno v dokumentu, kjer med drugim dodajajo, da so stripovski risarji in 3D modelarji že imeli takšno vrsto dela, ko je vlada želela nekaj pomoči. V ponazoritev so vljučili sliko, ki prikazuje predsednika Irana Ahmadinejada, ki manipulira z lutko Ayatolle.

Dokument je nadalje razlagal, da bi ameriška vlada lahko uporabila Second Life za razširjanje svojih sporočil. Najeli bi atraktivne lokacije, uporabili jumbo plakate, avtonomne virtualne robote, avdio, video in 3D prezentacije. Obenem pa so ponujali celo možnost monetizacije projekta, saj bi v virtualnem svetu prodajali virtualne produkte, kar je stalna praksa v Second Lifu. Ars Technica ni našla dokazov, da bi SOCOM sprejel ta projekt.

Potvorjeni Facebook prijatelji

Lansko leto so ameriške zračne sile objavile javni razpisprogramske opreme za upravljanje oseb”, ki bi dovolila enemu agentu uporabo večih računov na socialnih mrežah naenkrat. Hoteli so 50 licenc, od katerih bi vsaka podpirala 10 oseb, “skupaj z ozadjem, zgodovino, podpornimi informacijami ter kiber prisotnostjo, ki so tehnično, kulturno in geografsko konsistentne.” 50 kiber vojščakov bi manipuliralo 10 računov, “brez strahu, da bi jih odkrili izkušeni nasprotniki.” S temi osebami bi se lahko vključili v spletne strani ekstremnih muslimanskih skupin in socialnih omrežij ter glede na izkušnje, bi se infiltrirali tudi v precej bolj beneloventne skupine (npr. redni policijski seks z aktivisti v Veliki Britanji).

To delo je najbolj zanimalo Aarona, ki se je prodajal kot strokovnjak za socialna omrežja. Polovico lanskega leta je skušal preko Facebooka, Twitterja in IRCa narediti seznam delavcev v nuklearki Exelon in letos identificirati člane Anonymousa. Kot je razložil sam, ko ima enkrat oseba mrežo prijateljev, “bom začel s triki. Poskušal bom manipulirati pogovore, vstaviti tokove komunikacije itd.“, ali pa bo novemu ‘prijatelju‘ poslal dokumente ali datoteke, ki pridejo skupaj z malwarom, ali pa jih usmerjajo na posebne spletne strani, ki so namenjene pridobitvi določenih informacij z napadi znanimi kot ‘ribarjenje – phishing‘, oz. lažno predstvaljanje.

Svet preplavljen z rootkiti

Objavljeni emaili kažejo na mučen pogled za varnostno zaveso. HBGary in HBGary Federal sta majhna igralca v tem prostoru.

Ali so ti programi dobri ali slabi, je seveda odvisno od njihove uporabe. FBI ima malware imenovan CIPAV že nekaj let in iz emailov HBGarya je jasno, da ima tudi vojska v lasti širok spekter rootkitov in drugega malwara. Sodeč po emailih, se skoraj nikomur v treh družbah ni zdelo čudno z njihovimi orožji in tehnikami za obrambo same nacionalne varnosti udariti po nasprotujočih glasovih sodržavljanov. Glenn Greenwald je prepričan, da je ta vez javne in zasebne varnosti nevarna mešanica. ”Pravo vprašanje, ki ga je izpostavila ta epizoda je, kako brezpravna in neomejena je enotna os vladne ter korporativne moči,” je zapisal prejšnji teden.

Ti emaili nas opominjajo tudi na količino dela, ki je vloženega v to vrsto prizadevanj v varnostni industriji, mimo nadzora vladnih agencij. Ars Technica ni našla dokazov, da bi malware prodajali tudi nevladnim institucijam, čeprav je družba imela načrt, da svoj DARPA rootkit spremeni v uporabo za namene korporativnega nadzora dela.

Glede na število rootkitov, ki jih očitno razvijajo za vladno uporabo, se res lahko vprašamo, koliko strojev po vsem svetu se odziva na ukaze ameriške vojske? Ali pa kitajske? Ali ruske?

* malware (ˈmælwɛə)
— s
računalniški program zasnovan posebej za delanje škode ali motenje sistema, kot npr. virus

, , , , ,

Brez komentarjev

Čakajoč na dan odhoda

V medijski bitki za Egipt, ki sledi dogajanju na ulicah, vlada čisti kaos. A očitno je, da so na mizi velike odločitve. Robert Gibbs, tiskovni predstavnik Bele hiše, je pravkar zavzel najbolj resno pozicijo, da se morajo reforme v Egiptu pričeti takoj – in ne septembra. Skupaj z angleškim premierom Davidom Cameronom sta skoraj istočasno opozorila, “če se izkaže, da je režim podpiral ali toleriral [današnje] nasilje, bi to bilo popolnoma in povsem nesprejemljivo.” Medtem ko so vsi zahodni mediji na strani tega živahnega gibanja za demokratizacijo Egipta, pa Bata, slovenka, ki živi v Egiptu zadnje 5 let, poroča o čisto drugi sliki dogajanja:

Da bo nekaj jasno…

Ljudje nismo za Mubarakov režim ampak smo zadovoljni s tem, kar nam je včeraj ponudil. Želimo si, da se država ne uniči popolnoma, ter bi zato radi videli, da Mubarak dokonča svoj mandat in da se začnejo priprave na tiste septemberske volitve in potem bodo egipčani imeli kogarkoli si bodo izbrali.
Mubarak je svoje povedal in ponudil!
Protestniki niso do tega trenutka poslali še nikogar, ki bi jih zastopal?!
Vsi si želimo sprememb! In protestniki so jih izborili, zakaj ne pošljejo svojih predstavnikov, da bi se takoj začelo delati za boljši jutri?

Seveda se ne strinja z današnjimi izzivanji ter nasiljem pro-mubarakovih privržencev in med njimi danes niso bili samo plačanci in policaji v civilu, ampak drugi del Egipta, ki so jih masivnost ter dosežki protestnikov ravno tako presenetila, kot ostali svet. V medijih nihče nima pravega konteksta, mediji potrebujejo glasne in eksplozivne prispevke in tako nas Toktok v komentarjih sprašuje:

Zakaj Al Jazeera ni nikoli vprasala za komentar – mnenje: taxi voznika, trgovca iz male trgovinice v Gizi, prodajalca v unicenem Metro marketu?

Zato, ker je Al Jazeera na strani mirnih demonstrantov, ki so pohitrili spremembe v Egiptu, a spremembe so nevarne in nepredvidljive. Poleg tega se tudi ne končajo vedno dobro. Zato ni čudno, da je preostali del Egipta zadovoljen z doseženim, kar je bilo še prejšnji teden nepredstavljivo. A je ravno danes jemenski predsednik Ali Abdullah že drugič v zadnjih letih – prvo je snedel, obljubil, da ne bo več kandidiral. Tudi v Tuniziji niso vsi zadovoljni in še kar ni konec protestov, ki trajajo že skoraj dva meseca.

Zakaj protestniki ne pošljejo nikogar, da bi jih zastopal?

To je pomembno vprašanje in mediji si ga niso znali postaviti drugače, kot “kdo po Mubaraku“? A teh protestov niso pričele politične stranke, ampak koreninijo v spletni skupnosti imenovani 6. April.  Organizirali so se leta 2008 v podporo demonstracij delavcev in so predstavniki egiptovskih ‘hacktivistov‘, oz. ‘slacktivistov‘, kot jih ponižujoče tudi označujejo. Da pa je vzrok za poniževanje v silovitem odzivu, ki so ga sposobni sprožiti, pa je dokaz Asmaa Mahfouz, kateri pripisujejo levji delež inspiracije in začetka zbiranj ljudi. Danes so objavili, v angleščino preveden, njen poziv, ki se je prvič znašel na Youtubu 18. januarja.

YouTube slika preogleda

Zanimivo, da je skupina prevzela simbol Odpora! iz Srbije, gibanja, ki je pomagalo strmoglaviti Slobodana Miloševiča. Kot opozicijsko skupino, pa jih kljub svojemu prijateljstvu z Mubarakom, podpira tudi ameriška vlada. Telegraph piše o depeši objavljeni na Wikileaks, ki neimenovanega predstavnika 6. Aprila povezuje z ameriško podporo na seminarju taktik aktivistov za spremembo režimov. Plan uporne skupine je bil sprememba režima še pred jesenskimi volitvami, kar je ameriški predstavnik videl kot nerealistično. Enakega mnenja so bili gotovo še prejšnji teden, ko je bila stabilnost glavna beseda, a med tem, ko sami zgolj počasi – a odločno, spreminjajo svoj odnos, pa navajajo za razlog hitre spremembe v Egiptu, ki presenečajo vse.

Ali bo torej ta petek dan odhoda oz. pričetka odhoda Hosnija Mubaraka še ni gotovo, čeprav je on že nekaj časa gotov. Preberi preostanek objave »

, , , , , , ,

4 komentarjev

Državni malware*

Da ima svoboda govora še vedno neko moč, poleg Kitajske zdaj dokazuje še Tunizija, ki je zadnje tedne v protestih. Ti so se pričeli po samozažigu Mohameda Bouazizia, potem, ko za svojo prodajalno ni mogel pokazati dovoljenja in so jo zaplenili. Ljudje zahtevajo predvsem politične spremembe režima, ki je na oblasti že od leta 1987. Ta režim je digitalno revolucijo preživel tako, da je razvil enega najbolj sofisticiranih poskusov cenzuriranja interneta, ki je prav zdaj dosegel nov vrh. Poleg stotin blokiranih strani so pred nekaj dnevi namreč izvedli obsežni ‘ribarski‘ ali ‘phishing‘ napad na blogersko sceno, s katero so že dolgo v vojni. S te vrste napadom so se dokopali do uporabniških podatkov kogarkoli v Tuniziji, ki je bil tisti čas na svojem socialnem profilu ali poštnem odjemalcu. Sofiene Chourabi, novinar Al-Tariq al-Jadida, bloger in znan kritik, je eden izmed tistih, ki ne more več do svojega emaila in Facebooka (FB) z 4200 ‘prijatelji‘. Azyzu Amamyu - psevdonim za drugega, ki je spregovoril o primeru – pa je uspelo dobiti nazaj nadzor nad svojim email in FB računom, a je bilo v roku dveh ur že vse pobrisano. Pozneje naj bi ga skupaj z Slim Amamouom celo aretirali. Do nadzora so prišli z ukinitvijo vseh varnih povezav v Tuniziji in ko so uporabniki preklopili v navadno http povezavo, so jim zraven spletnega naslova pripeli še kodo, ki je uporabniške podatke preusmerjala na druge račune. O obširnosti akcije se samo ugiba, saj ne upajo vsi govoriti. K aktivnemu blokiranju stotin strani in FB povezav so tako dodali še bliskovito brisanje vsebin z uporabo zlonamerne programske opreme, ki brez vednosti uporabnika ukrade njegovo spletno identiteto.

Zaradi dolgotrajnega nasilja nad ljudmi zaradi svobode govora ter nezanimanju svetovnih medijev, se je tej kibervojni zdaj pridružil še Anonymous. Poleg že tradicionalnega lazeriranja do nedostopnosti vsaj osmih strani od prejšnje nedelje, pa so v obrambo tunizijcem naredili celo Greasemonkey skripto, ki uporabnike zdaj ščiti pred tovrstnim ribarjenjem in je do zdaj bila nameščena že več kot 2000x. V sredo so bili seveda sami žrtve kontra DDoS napada.

Preostale državne elektronske malwerzacije

Drastičnost takšne zlorabe še vedno zgleda v prekomernem nasprotju z npr. nedavnimi zahtevami ZDA do Twiterjevih podatkov o podpornikih Wikileaks (WL). Te zahteve vsaj skušajo biti pravno utemeljene in morda bo mogoče celo razpravljati ali so kot takšne tudi zloraba, prekoračenje pooblastil. A dejstvo je, da se države z liste tistih najbolj groznih zdaj rugajo odzivu zahoda na objave WL in njegovi dvoličnosti pri teh vprašanjih. Vladne botnete, aka ‘fire sale‘, so v vojni z WL predlagali že lansko poletje. Z Echelonom se ZDA gre industrijsko vohunstvo ravno tako kot Kitajska leta 2009 ali lansko leto oz. katerokoli drugo leto. Težava teh novih kibervojn je seveda, da so po svojem bistvu še vedno vojne, a ker jih je mogoče bojevati tudi relativno na tiho, jih je očitno veliko. Znani so odklopi in motnje delovanja spleta v celotnih državah Estonije in Gruzije ob napetostih z Rusijo. Stuxnet je bil virus lanskega leta, še več desetletja in skoraj zagotovo ustvarjen s strani tajnih služb.

Primeri vladnih zlorab svetovnega spleta se samo množijo in prav ironično je, da se hekerska revija 2600 čuti dolžna poudarjati, da v napadih Anonymousa ni nič ‘hekerstva‘, ter da so za njimi navadni ljudje, ko pa je bila ravno sintagma ‘heker‘ ustvarjena s strani sodišč, politike in novinarjev z namenom napada na odprtost generativnih računalnikov. Kot da se, podobno kot nekateri drugi, šele zdaj ob pojavu WL bojijo za odprtost spleta, ko pa je to bitka, ki poteka že od začetkov računalništva. Tudi Apple s svojim zaprtim vrtom aplikacij je simbol podobne ironije, ko pa se je vendar v svoji znameniti reklami 1984 boril proti velikemu bratu.

—————————–

Posodobljeno (9.1.11): Al Jazeera poroča, da so protesti včeraj postali nasilni. Ko so protestniki zažgali vladno stavbo, je policija začela streljati. Zaradi totalne medijske blokade poročajo o domnevno 20 mrtvih. Večina novic prihaja preko socialnih omrežij, na Twitterju s tagom #SidiBouzid. Povzetek na Tunisia: “Please tell the world Kasserine is dying!”

* malware (ˈmælwɛə)

— s
računalniški program zasnovan posebej za delanje škode ali motenje sistema, kot npr. virus

, , , , ,

Brez komentarjev

Prisilili vas bomo, da boste svobodni

Ob letu osorej, ko prevladujejo razmišljanja o preteklem in poizkusi razumevanja trenutnega zgodovinskega trenutka, je še vedno aktualen dokumentarec izpred treh let, avtorja Adama Curtisa,The Trap‘. V tretjem delu Adam namreč pokaže ideje razvoja moderne družbe iz velike opozicije negativne svobode, ki ni za ničIsaiaha Berlina nasproti pozitivni svobodi komunizma, ki je za ideale – v čudaško, dandanašnje ‘pozitivno’ širjenje negativne svobode. Prisilili vas bomo, da boste svobodni.

Jedro njegovega argumenta je, da se revolucionarno nasilje, kot se je pojavljalo nekoč, na primer v francoski ali alžirski revoluciji, pojavlja tudi zdaj v moderni zunanji in notranji politiki, kjer namen opravičuje cilj. A če je v času hladne vojne Isaiahova ideja negativne, nasproti pozitivni svobodi, zbujala upanje in dajala pomen zahodnemu svetu, ter njegovim vrednotam, pa se je po seriji revolucij v začetku devetdesetih let in ‘koncu zgodovine‘ pokazala za preveč omejeno, da bi lahko napolnila življenja ljudi ali olajšala socialno mobilnost oz. zmanjšala razlike med bogatimi in revnimi, ki so zadnjih trideset let vedno večje.

Po padcu komunizma so ljudem na vzhodu različne šok terapije revolucionarnega napora zahodnih sil prinesle zgolj omejeno razumevanje svobode, kot tržne svobode, ki je npr. po kaosu v Rusiji pripeljala ljudi do tega, da so Rusi raje objeli red in avtoritativnost, kot obljubljeno jim svobodo. Na žalost pa so revolucionarna prizadevanja na tujem prinesla s seboj tudi skromno razumevanje svobode v zahodnih svetilnikih demokracije.

Po tridesetih letih intenzivnega upravljanja percepcij – ti. ‘perception managment’, smo tako letos prišli do silovitega razburjenja z objavo diplomatskih depeš, ki v novoreku opisujejo to upravljanje. Znašli smo se v čudnem svetu, kjer smo priča spojitvi ideje negativne in pozitivne svobode, kjer politiki negativno svobodo, ki ne stoji za nič, nima namena izven omejevanja škode, vedno bolj vsiljujejo s pozitivno svobodo, ki je za stvari, ideale, kjer namen opravičuje cilj.

Ta logika našim politikom dovoljuje celo odločanje o ‘pravi vrsti svobodnega človeka‘ in zato lahko – vedno bolj brez pravne podlage – kaznujejo tiste, ki ne sodijo v ta ideal. Vidimo, da zapirajo posameznike z kaj malo ali nič dokazov. Znašli smo se sredi upravljanja družbe zgolj iz enega torišča – iz poenostavljenega ekonomskega modela človeških bitij, videnega kot absolutne resnice. A takšne, ki ne ponuja nič pozitivnega v zameno za reakcinarne sile, ki jih vzbuja po vsem svetu. Izstop iz tako ozkoglednega pogleda je v zavedanju, da se je Isaiah Berlin motil in da ni nujno, da se vsi poskusi progresivne pozitivne svobode končajo v prisili in tiraniji.

The Trap – We will force you to be free

http://video.google.com/videoplay?docid=-7581348588228662817

V drugem delu Adam Curtis obdela fikcijo modernega merjenja uspešnosti in samostojnega življenja številk, ki so popeljala naša življenja v nadzorovan svet in zaradi napačnih opisov števil, povzročila ekonomske krize. Skupaj s ‘check listami’ je ta fikcija objektivnega merjenja uspešnosti pripeljala do reduciranega razumevanja človeškega bitja, ki nam zdaj predstavlja zgolj še atomiziran delec, katerega je mogoče kvalificirati z matematiko. Še sam John Nash, avtor naprednih algoritmov teorije iger, ki so zdaj zaživeli svoje življenje, neodvisno od vezi ljudi v družbi in jih s tem prislili v sistemsko nasilje, priznava, da je razum v njih preveč poudarjen.

The Trap – What happened to our dreams of freedom

http://video.google.com/videoplay?docid=-7470134968000083794

Preberi preostanek objave »

, , , ,

Brez komentarjev

Wikileaks, skrivne mreže in goli ljudje

Razcep, ki zdaj jasno sveti

Po štirih letih delovanja, Wikileaks objavijo tako odmevne dokumente, da zve za njih ves svet. Zdaj, ko imajo prepoznavnost in je o njih ali razkritih dokumentih objavljen en članek na dve minuti, je prav, da med drugim razmislimo tudi o zelo zanimivem in velikem razcepu v sodobnem dojemanju zasebnosti ter transparentnosti, na katerega so pokazali s svojimi objavami.

Po napovedih Orwela smo resnično razvili neko vrsto Velikega brata, v katerem sodelujemo prostovoljno in tudi nezavestno. Prostovoljni odnos ljudi do svoje zasebnosti je narativo dojemanja le-te pripeljal do stopnje, da CEO Googla, Eric Schmidt, lahko resno izjavi, da če imate nekaj, za kar nočete, da bi drugi vedeli, mogoče tega ne bi smeli početi. Eric Schmidt tu govori seveda kot fizična oseba, čeprav je predstavnik Googla Inc., pravne osebe. Prav v obeh njegovih vlogah pa se pojavlja ta razcep, o katerem je še pretežko misliti v medijih, ter posledično družbi, čeprav se simptomi tega izmikanja kažejo v vedno pogostejših izpadih javne jeze.

Povezana omrežja in skrivne družbe

Tudi v Sloveniji smo doživeli svoj delež kontroverznih razkritij o raznih poslovnih, političnih in mafijskih omrežij, ki še vedno pretresajo državo. Julian Assange, ustanovitelj Wikileaks, je v svojem eseju ‘Vladanje kot zarota‘, že 3. decembra 2006 (Conspiracy as Governance)  predstavil možnost analize in spremembe vladajočih konspirativnih omrežij. V ta namen je uporabil vizualno orodje, ki so ga za preučevanja terorizma za ameriško vlado naredili matematiki, imenovano ‘povezani grafi‘.

Zarota je definirana kot tajen dogovor, načrt za napredovanje agende povezanih ljudi, ponavadi v škodo drugih. Zanima nas zaradi krivice, ki jo povzroča med ljudmi, saj nepopravljena krivica v družbi kaže njeno razvitost in loči slabe od dobrih družb. Avtoritativni režimi vedno proizvajajo krivico in s tem odpor. Še posebej pa takšni režimi povzročajo odpor, če so razkriti njihovi načrti, zaradi katerega so jih prisiljeni skrivati. Za Assanga je to dovolj, da jih lahko opredelimo kot konspirativne.

Njegova ost leti v neokorporativne avtoritativne režime, saj je kot mnogi vplivni ljudje pred njim prepoznal vladavino v senci, o kateri govori tudi citat s katerim se prične esej:

“Za dozdevno vlado sedi ustoličena nevidna vlada, ki ni dolžna nobene zvestobe in ne priznava nobene odgovornosti ljudem. Uničiti to nevidno vlado, oskruniti to brezbožno zvezo med pokvarjenim poslovnim svetom in pokvarjeno politiko, je prva naloga državništva.”

(Theodore Roosevelt)

To je svet za nevidno zaveso medijskega poročanja in javnega ogorčenja. To je svet o katerem je govoril John F. Kennedy, ko je opozarjal

“Že sama beseda ”tajnost” je odvratna v svobodni in odprti družbi; in mi smo kot ljudje po naravi in zgodovinsko nasprotovali skrivnim družbam, tajnim zaobljubam in tajnim postopkom. Že dolgo nazaj smo se odločili, da nevarnosti prekomernega in neupravičenega prikrivanja pomembnih dejstev močno prevladujejo nad nevarnostmi, ki jih navajajo za njihovo utemeljitev”

Seveda je govor takrat veljal Sovjetski zvezi, a kar je zanimivo mimogrede je, kako je današnji svet uspel subverzirati nasprotja, ki jih navaja:

“Po vsem svetu smo soočeni z monolitno in brezobzirno zaroto, ki temelji na prikritih načinih širjenja svojega vpliva – na infiltraciji namesto [vojaški] invaziji, na prevratu namesto volitev, na ustrahovanju namesto svobodni izbiri, na gverilcih ponoči, namesto vojske podnevi. Gre za sistem, ki je vpoklical izjemne človeške in materialne vire v gradnjo tesno povezanega, visoko zmogljivega stroja, ki združuje vojaške, diplomatske, obveščevalne, ekonomske, znanstvene in politične operacije.”

Kar pa se trudijo pri Wikileaks pa je nasprotovanje tej zaroti, saj so:

Njegove priprave [..] očem skrite in ne objavljene. Njegove napake so pokopane in niso na naslovnicah. Njegovi disidenti so utišani in ne hvaljeni. Noben strošek ni vprašljiv, nobena govorica ni natisnjena, nobena skrivnost ni razkrita. “

(John F. Kennedy) Preberi preostanek objave »

, , , , , , , , ,

4 komentarjev

Matrica, a z denarjem

the world of high-speed tradingSuperračunalniki v globalni bitki eden proti drugemu, v igri velikih vložkov, v napadih in protinapadih predatorskih algoritmov, ki vlečejo mreže v informacijskem toku in tekmujejo med seboj v milisekundah, da bi pridobili prednost pred tekmeci. Sliši se kot Hollywodska fikcija, a je zgolj povprečen trgovalni dan na borzah.

Jon Stokes je za arstechnico pripravil zanimiv članek o visoko-frekvenčnem trgovanju – HFT (“high-frequency trading“) o čemer se ne sliši pogosto. Junija še največ, ko naj bi osumljeni Sergey Aleynikov gigantu HFT trfa, Goldman Sachsu, ukradel strogo varovano izvorno kodo njihovih trgovalnih programov.

Beri članek naprej…

Cepiva ————————–

POSODOBITEV: Tudi Daily show je pred kratkim naredil svojevrstno predstavitev HFT trga.

in posodovitev 2:

The Alchemists of Wall Street

YouTube slika preogleda

Preberi preostanek objave »

, , , , ,

Brez komentarjev

Strahovi vladanja

BilderbergAteistek se na svojem blogu sprašuje čemu medijski molk ob srečanju Bilderbergove skupine prejšnji teden in bf odkomentira s slikico Forbesa, da je Slovenija na častnem prvem mestu na svetu po obdavčenosti in da ‘levaki molčijo o Sloveniji’. In ima čisto prav, ko omenja možnost zameglitve realnih problemov v najglasnejših teorijah zarote, a obenem je to splošna razgledanost in bilderbergova srečanja se res odvijajo, a so napahana s strahovi in paranojami nečesa kar že obstaja, globalnega vladanja. Nima pa prav, ko zarezo problema vidi zgolj v politični delitvi na empirajzarje in racionalajzarje, saj je tudi takšno dejanje hlapčevsko. V modernem svetu imajo ljudje različne strahove vladanja, ki jih delijo v različne skupine, ampak mržnje, ki izhajajo v projekcijah teh skupin druga na drugo, so patološkega značaja in spodbujane s strani politike in medijev.

Strahovi vladanja pa so trije: Big goverment, Big business in Big labor, torej velika vlada, velike korporacije in veliki sindikati. Te strahove si je politika prisvojila in ukrivila s populistično debato v kakofonijo idej, ki smo jim priča danes. Dokler je bilo stanje gospodarstva dobro in energetska kriza še ni pritiskala na svet so s floskulami o ‘Small business‘ – podjetništvu, lahko privabljali volilce in jih grobo delili na dva okusa, zdaj pa so potrebni že drugačni prijemi. Največji primer je črni Obama, ki je kanaliziral ogromne energije volilcev in jih posedel nazaj pred teveje in računalnike, ko so po osmih letih bili že na ulicah. Podobno se dogaja v Sloveniji, le da je to ob vsem strupu in gnevu na krajih izmenjave javnega mnenja težko videti.

, , , , ,

Brez komentarjev

Najbolje banko oropaš, da si lastnik ene

NindžaAli kam gredo vse te silne miljarde?

Lažniva posojila, ki naj bi bila ena izmed korenin današnjih težav v finančnem svetu, so odrezala velik del te peklenske pomaranče. Človeško izkušnjo ob njej doživljamo tudi pri nas v Sloveniji, na primer v nesorazmerju v prihodkih in njihovi porabi. Če pa so ta, tudi tako imenovana NINJA posojila (brez preverjanja prihodkov, službe ali prihrankov), sprožila to kotalečo se pomarančo, kakšne so številke? V resnici ne vemo in tudi ni iskrenega truda dokopati se do znanja kaj je šlo narobe. V paniki se raje skrivajo resnični podatki, če bi morda nadzorovan spust v kaos denarnih trgov uspel ponovno zagnati status quo eksponentnosti potrošniških ciklov. Nekaj podatkov pa je vseeno na voljo in za angleško nerazumevajoče naj povzamem pričanja prevečkrat neizgovorjenih dejstev v smiselnih povezavah William K. Blacka v sledečem intervjuju.

Beri naprej…

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

Brez komentarjev