Objave z Tagi Christos chrestus horus

Zbogom Aaron Swartz

Žalosten snežno beli dan je za novico, da si je v petek vzel življenje Aaron Swartz, genij in velika duša, ki je pogumno sledil svojemu srcu na pionirskih poteh elektronskih in družbenih mrež. Moreče je živeti v družbi, ki toliko krati opominja kako zlahka izgubimo najboljše med nami, medtem ko se najmanjšim med nami vse odpusti, ker imajo moč. Kot pravi Lessig v zapisu o njegovi smrti, je absurdno, da je vsa sila ameriškega birokratskega sistema pritisnila na Aarona, ki je naredil prekršek brez žrtve, da je presnel akademske članke z namenom souporabe in ne kakšnih ekonomskih pridobitev, da je kriminalec z dejanjem, ki mu pritiče 30 ali več let zapora – medtem pa ljudje, ki so v financializaciji okradli svet, redno večerjajo v Beli hiši.

Internet je eksplodiral s posvetili Aaronu, a naj dodam le uradno izjavo njegove družine.

Mogoče so tako negativna dejanja tudi potrebna za vznik bolj čutečega, zavestnega sveta, ki ve čemu se trudi in služi, kot pravi Nara Petrovič v včerajšnji Sobotni prilogi, a da so nujna, smo jih napravili sami, ker smo dali moč iluzijam, da nas okujejo v zlati brlog.

, , , , ,

2 komentarjev

Hlapci ali inovatorji 21. stoletja?

Po tem, ko je ves svet zamudil reformni trenutek poloma modernega financiranja, smo zdaj na vrsti ljudje, da kot človeški kapital poplačamo neodplačljivi sistemski dolg. Super referendumski dan, kot po ameriško imenujemo 5. junij, ko bomo ljudje menda odločili o tem, ali bomo zmagali prihodnost, je naš simbol tega. A tudi to poimenovanje, da bomo zmagali, je še en amerikanizem v slovenski politiki, neposredno iz letošnjega naziva Obame kongresu o stanju njihove unije. Dobro je ta evfemizen izzval eden izmed vladnih politikov (po nareku ‘marketing oddelka‘?): koga pa bomo zmagal? A tiste, ki delajo za 2 evra na mesec? Zmagaš lahko le, če delaš za 1 evro na mesec. In namesto tudi vsaj poizkusa razmišljanja izven kocke real kapitalizma/demokracije, se raje skušamo udinjati diktatu priznanih svetovnih ekonomistov in njihovih bank, ter po hlapčevsko prepisovati vse te nerealne zakone o obvezi 40 urnega delavnika pri 65 letih.

Namesto načina razmišljanja, da samo zavržemo naše starce, ko so iztrošeni (kapital) na smetišče zgodovine, jih moramo raje vključiti nazaj v družbo in službo ter izkoristiti njihov izkustveni potencial. Nerealno je svobodnim ljudem zapovedovati 40 urne delavnike, pa naj bodo tega sposobni ali ne. To pa zato, ker je samo-izbrana vrednota vredna nepopisno več kot vsiljena. Če lahko delajo en dan v tednu, a je to nemogoče, ali pa mora biti zapovedano?

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

3 komentarjev

Religulous

Danes gledam Religulous, dokumentarec dvoma v vero in zgodbice okoli njih Billa Maherja. Včasih najbolj občutljive teme se je lotil iz brezmadežno znanstvene pozicije, da pač ne ve, ker se boga ne da dokazati, niti jezusa in zato lahko svoja vprašanja vernikom sveta podaja s prodajo svojega boga, namesto prepričanja, dvom.

Religulous

Že prvo srečanje s killbill templjarji pokaže substitucijo odgovornosti na boga in ne vere, kot zavesti o obstoju boga, pač pa vero, kot sistem naukov in obredov, ki lahko očitno zaključijo vsakršen argument.

Substitucija odgovornosti. V resnici ti vera lahko ponudi odrešitev odgovornosti za tvoja dejanja, ki postanejo božja dejanja, edini problem so naše iluzije ter naši pastirji*, ki uspejo to moč vzeti in jo podati v človeške roke. In v 4000 letih skuhati tri zahodne religije, pol sveta, ki si delijo isti kamen (prah/monolit) na istem prostoru v različnih časih in si delijo iste preroke, pač po času nastanka, in se v principu ne prenašajo, vse pa plešejo na banglesov egyptian walk.

Pronicljivo in pravim božjim rokam prav nič versko čustveno žaljivo, zelo priporočam za marsikak simptom.

* katerim so Monty Python postavili kristalni spomenik v Brianovem življenju, ko Brian pade v neke vrste televizijski kanal na antični tržnici, kjer je za skrivališče prisiljen razširjati Brianov evangelij.

, , ,

2 komentarjev