Objave z Tagi empirajzarji pa racionalajzarji

Joga in nacionalizem

V knjigi ‘Yoga Body‘, Mark Singleton razišče presenetljivo zgodovino razvoja moderne trans-nacionalne joge, ki jo poznamo kot serijo strogih pozicij telesa, za katere uporabljamo tudi ime āsana. Ime asana v sanskritu pomeni ‘sedeči‘, ‘usesti se‘ in je imenovanje mojstrstva sposobnosti sedeti popolnoma pri miru. V učbenikih joge, izdanih pred drugo svetovno vojno, asan skoraj ne najdemo ali pa so stroge telesne poze objekti moralnega nezaupanja, gnusa in morbidne fascinacije – tako imenovani jogini, ki so jih izvajali, pa so mnogokrat videni kot fakirji haṭha yoge. Mark se odloči izvedeti zakaj smo prišli do popolnega nasprotja prvotno spokojne mentalne vaje v napeto, fizično omejeno pozo, ki (lahko) prinaša zdravje.

Na presenečenje večine, pa v obširni in podrobni raziskavi ugotovi, da ima Joga, kot jo poznamo danes, svoje korenine v zahodnih idejah lepega telesa – na prelomu prejšnjega stoletja se je staro-grški ideal lepote obujal v novem zanosu, ki je bil viden v razcvetu športa ter navdušenja nad gimnastiko. Sokolska gibanja v slovanskih deželah so bila osnovana na nacionalnem ponosu, podobno kot druga nacionalistična gimnastična gibanja po vsej Evropi, ki so inspiracijo črpale iz strahu pred odtujitvijo tradicionalnim vrednotam, ki jih je ogrozila hitra industrializacija družbe. Obrat v zgodbi pa se zgodi, ko te ideje poženejo korenine v političnem nacionalizmu Indije, tedaj še koloniji Britanskega imperija.

Preberi preostanek objave »

, ,

Brez komentarjev

Iran v objemu pozitivne svobode

Pri nas in po razvitih koščkih sveta v polnem razmahu poteka debata o varovanju pravic ti. lastnikov intelektualnih idej povezano skupaj z vprašanjem svobode govora na internetu. Isti čas pa Iran blokira varne povezave (https), ki onemogočajo večino vrst prisluškovanja prometu s strani nepooblaščenih. Pričelo se je prejšnji teden z blokado in zlorabo poznane šibke točke Tor omrežja, ki 60,000 Irancem omogoča necenzurirano in delno anonimno uporabo interneta, mimo nacionalnih digitalnih meja. To težavo so avtorji omrežja takoj zaobšli s spremembo protokola.

Poleg tega pa je v Iran tudi drugače v centru svetovne pozornosti, saj kaže, da se nekajletne grožnje Izraela o morebitnem poskusu izdelave iranskega jedrskega orožja uresničujejo in utegnemo kmalu biti priča novemu ‘preventivnemu udarcu‘.

Prebivalcem Irana tako od zunaj – kot od znotraj dopovedujejo ter jih silijo v ‘prava‘ ravnanja. Da bi bolje razumeli nastalo situacijo je dobro, da si ogledamo koncept negativne in pozitivne svobode. Prvi naj bi ga predstavil Hegel, a proslavil ga je Isaiah Berlin v predavanju o “Dveh konceptih svobode“.

Pri negativni svobodi suveren daje ljudem proste roke, da sledijo svojim sanjam čisto svobodno, medtem ko je pri pozitivni različici suveren paternalistična figura, ki ve za ‘pravo‘ svobodo in le-to vsiljuje ljudem. Sodobni svet je prava zmes obeh vrst svobode.

V spodnjem kratkem filmu Adam Curtis predstavlja argumentacijo, da je Tony Blair, ki je pomagal prepričati Billa Clintona za napad na Srbijo, razmišljal o možnostih združitve teh dveh konceptov in tu so prave korenine doktrine ‘preventivnega udarca‘.

, , , , , , ,

1 komentar

Razdeljen možgan

Pri brainpickings.org so opozorili na novo knjigo Iaina McGilchrista, The Master and His Emissary: The Divided Brain and the Making of the Western World, v kateri se poglobi v razlike med dvema možganskima hemisferama. Popularna vednost ju sicer loči kot hemisfero za jezik in hemisfero za domišljijo, kar je napačno, saj sta potrebni obe dve za pojav teh fenomenov.

Glavna kost knjige je argument, da sodobna družba pomembno — in nevarno — daje prednost levi strani možganov, zaradi česar dobimo kulturo vklenjeno v togost in birokracijo, katero vodi zgolj samo-interes in je zaradi tega v končnem rezultatu onemogočena z lastnim neravnotežjem. Preberi preostanek objave »

, , , ,

Brez komentarjev

Padec medijskega tajkuna

Med čakanjem na morebitno izgubo moči in nadzora nad News International, Ruperta Murdocha, je Adam Curtis z mini dokumentarcem spomnil na pozabljeno zgodbo o padcu britanskega medijskega mogula v 60tih letih, Cecila Kinga. King je bil lastnik Daily Mirrora in več kot 200 drugih publikacij. Na vrhuncu svoje moči je postal megalomanski in skušal rešiti Veliko Britanijo pred skorajšnjo katastrofo, ter doseči to, kar bi v učinku bilo prevrat, saj bi sam zasedel prvi stol ‘tehnične‘ vlade, ki bi reševala kraljevino. Za to, da bi zrušil laburistično vlado, ki ji je sprva pomagal na oblast, je prekršil nekaj nenapisanih pravil (npr. obtožil pijanstva enega izmed ministrov) ter sprl med sabo medije, politike in bankirje iz ‘City-a‘.

Kot priznava sam avtor, je zadeva še v grobem rezu, a več kot dveh, treh očitkov si ne zasluži – že zaradi bogastva, ki ga nudi s časovno oddaljenim vpogledom na padec medijskega tajkuna/barona.

Za ogled obišči: THE DOWNFALL OF A PRESS BARON

Konec januarja pa je Curtis posvetil čas zelo obširnemu članku o Murdochu, izdatno podkrepljenem z video prispevki iz BBCjevega arhiva. Naslov, ki zavaja: RUPERT MURDOCH – A PORTRAIT OF SATAN.

, , ,

Brez komentarjev

Amerika kot nova Jugoslavija

Vse bolj očitno je, da po izginotju velikega ideološkega nasprotnika – Sovjetske Zveze – kapitalizmu v ZDA, kot drugje, krvavo primanjkuje konkurence, ki bi ga prisilila izogibati se vedno večji monopolistični zlorabi svojega položaja. Kot je že davno ugotovil Žižek, je ta odsotnost sovražnika ‘svobodnega sveta‘, omogočila umik iz propagande in dejanj, da so ljudje v zahodnem svetu na boljšem in bolj svobodni kot v ‘ljudskih‘ komunističnih diktaturah. A trajalo je kar dvajset let, da so dejanja makievielistične politike in korporativizma pripeljale situacijo tako daleč, da zdaj lahko opazujemo heglijanske znake ponavljanja zgodovine. In teh znakov je vedno več. Gremo po nevrsti.

Tajnost in avtoritarnost

Za Jugoslavijo bi lahko rekli, da ni imela svobode govora in je upravljala celo umetniško izražanje – zaradi subverzivne narave sprevračanja idej v umetnosti. ZDA so na nasprotnem koncu s silovitim prvim amandmajem k ustavi o svobodi govora, uspeli vzgojiti najbolj servilne medije oblastem ‘najboljše države na svetu‘. Spomnimo se samo kako so uspeli prodati dve vojni. Nekdo je omenil, da bi vsak diktator zavidal takšno servilnost in prepričanje v stvar, kot jo izkazujejo ameriški korporativni mediji. Tudi NYT je sedel na zgodbi o prisluškovanju NSA lastnim državljanom več kot leto dni, da je bil pozneje George Bush ponovno izvoljen. Kolikor ne moremo primerjati neposredne jugoslovanske cenzure z ameriško ‘prostovoljno‘ cenzuro, pa se vendarle pri njih tudi vzpostavlja sistem, katerega posledice so zelo podobne. Vik in krik, ki je prekrival kontradiktorne izjave ob objavi skrivnosti prve sile sveta pred kratkim, je ponudil drugim avtoritarnim oblastem, da so Ameriki vrnile njene moralizme – tako Rusija kot Kitajska so Julijana Assanga predlagale za Nobelovo nagrado – končno so lahko na nasprotni strani igre.

Navsezadnje tudi ideologija, ki vodi ljudi v obeh državah ni tako nasprotna, kot zgleda iz opozicije socializem-kapitalizem na prvi pogled. V obeh državah so ljudje prepričani o večvrednost svojega načina dojemanja sveta, kar je preprosto narediti, saj to prepričanje vzdiguje ego in identiteto ljudi. Simboli, ki jih uporabljajo za dosego tega cilja so zelo preprosti in pogosto tako črnobeli, da bi že prva misel o njih morala pokazati paradokse, ki jih proizvajajo. Seveda je to vedno dobrodošel material satirikov in komikov.

Vse bolj pa se v podobnostih zbližujeta na vojaškem področju, ki tudi zahteva tajnost in avtoritarnost. Seveda je Amerika vojna država, kar Jugoslavija ni bila, a jo je prav to pripeljalo v kršenja človeških pravic kot Jugoslavijo. Guantanamo in Goli otok so že stare zadeve, kot počasi tudi ubijanje ameriških državljanov z brezpilotnimi letali kar brez obravnave sodišč. Najnovejši primeri enako jemljejo sapo. O Bradleyu Manningu sem že poročal, tudi o načinih, ki so jih razvili za njegovo mučenje, pa čeprav je zgolj osumljen in šele v priporu. V Kavlju 22 elektronskega Velikega Brata, sem pisal o 1.7 milijarde emailov, ki se v NSA razvršča po predalih ter analizira brez odločb sodišč ali utemeljenega suma. Spomnimo se, da je pred kratkim EU potrdila sporazum, po katerem lahko ZDA pregledujejo mednarodna plačila po sistemu SWIFT. Najprej so ga zavrnili in ljudje so že pozabili zakaj, saj je šele 2006 postalo znano, da to delajo skrivoma že od leta 2002. NYT se je odločil objaviti podrobnosti škandala, za kar so skoraj fasali danes moderno obtožnico vohunstva iz leta 1917. Komaj 4 leta so bila potrebna za legalizacijo tega vohunstva. Primerov je nešteto veliko, še posebej tistih od Barracke Obame, zato naj omenim zgolj najbolj nedavne.

Zadnji škandal eklatantnega kršenja človekovih pravic pa je primer Guleta Mohameda, 18-letnega ameriškega državljana, kjer je le malokdo opazil, da bi v primeru, da bi mu usodo krojili na Kubi, Kitajskem ali Iranu, bili vsi mediji na nogah. A če ti je ime Mohamed, tega nihče ne opazi. S starši je kot dvoleten otrok prišel v novo domovino in se v najstniških letih odpravil raziskovat svet. Eno leto je preživel pri družini v Somaliji, drugo pa pri drugi v Kuvajtu. Ko si je v decembru hotel ponovno obnoviti vizo v Kuvajtu, mu je uslužbenec ambasade povedal, da je njegovo ime na spisku. To je zanj pomenilo dvotedensko pridržanje, brez razkritja razlogov zanj, skupaj nenehnim izpraševanjem, mučenjem in nazadnje izgonom iz ZDA. Sam pravi, da so ga nenehno tepli s palico po stopalih in dlaneh, udarjali v obraz in obešali s stropa. Grozili so mu z aretacijo njegove mame in električnimi šoki, ter mu govorili, da naj pozabi na svojo družino.

A še vedno ne ve zakaj so ga pridržali in pretepali, niti ne ve kaj se zdaj dogaja z njim. Preberi preostanek objave »

, , , ,

9 komentarjev

Osebna izkaznica in Harry Willcock

iznakaznicaKer izhajamo iz totalitarnega režima se nam morda zdi čudno, da svetilnika demokracije, Združeno kraljestvo ter ZDA, nimata narodnega registra identitet kot pri nas. Zato pa ga s ’stopnjevanjem’ terorizma skušajo čimpreje priskrbeti že kar nekaj let. Ne vem kako smiselna je sploh lahko ta debata v Sloveniji, saj sem tu že večkrat spraševal ljudi kaj si mislijo o tem, da v Sloveniji nikdar nismo odpravili zakona, ki zapoveduje nošnjo osebne izkaznice. Spreminjali smo ga že najmanj dvakrat, pa je še vedno zagrožena kazen do 100.000 tolarjev, če je nimaš, ali je nočeš pokazati.

Tutsiji in Hutuji

Pred kolonizacijo Belgijcev so Tutsiji in Hutujci živeli mirno kmetijsko življenje in počasi širili svojo državo, proto-Ruando. Tutsiji so bili hierarhično organizirani z Mwamijem, polbožjim kraljem, na vrhu, ki je skrbel za blaginjo ter bil zadnji arbiter v državi. Kljub fiziološki razliki dveh narodnostih so jo Ruandčani znali presegati kulturno, saj je le količina živine odločala o družbeni poziciji in posledično tudi o poimenovanju Tutsi ali Hutu. Ta fluidnost med družbenima statusoma se je končala s prihodom Belgijcev, ki so pod vplivi evgenike dali vso moč Tutsijem. Izmerili so jim lobanje, ter jih zaradi svetle kože pripoznali kot sorodnejše belcem. Mejo narodnosti pa so zacementirali leta 1931, ko so vsem podelili etnično identifikacijsko karto, ki je vsakogar legalno definirala kot Hutu ali Tutsi.

Luciferjev efekt je terjal, da so Tutsiji pričeli verjeti podeljenemu in superiornemu narodnemu statusu ter izkoriščati svojo moč nad Hutuji. Vse do 6. aprila 1994, ko je strmoglavilo letalo s kar dvema Hutujskima predsednikoma – Rwande in Burundija – kar je bil začetek grozljivo učinkovitega genocida nad Tutsiji. Tako učinkovit pa je bil tudi zaradi zapovedanih etničnih osebnih izkaznic, saj jih je zahtevala vsaka cestna blokada in Tutsi je pomenilo mrtev. V sto dneh jim je uspelo umoriti milijon Tutsijev.

Nacisti, IBM in Churchill

Na drugi strani pa je ‘Veliki modri’ sokriv koncentracijskih taborišč in še dobro da je zgolj pravna oseba brez vesti. Njihovi računalniki so namreč omogočili životarjenje in izkoriščanje ter umiranje internirancev, saj so vsi imeli svojo serijsko številko, torej nekakšno koncentracijsko osebno iznakaznico, ki je določala vse od hrane, dela, statusa…

Istočasno je v Združenem kraljestvu Winston Churchill javno obžaloval, da so vojni zakoni odnesli osebne svoboščine ter prinesli identitetno izkaznico, za katero je obljubil, da bo odpravljena takoj po vojni. Pa ni bila, saj je izgubil volitve, laburisti pa se jim niso odpovedali. Dokler ni prišel Harry Willcock. Policaji so osebne zahtevali od naključnih ljudi in leta 1950 so jo zahtevali tudi od Harrya, ki pa jim je povedal, da verjame v svobodo in jim ni hotel pokazati svoje izkaznice. Seveda so ga takoj aretirali in postal je narodni heroj, saj je mnogo ljudi sovražilo izkaznice. Na koncu mu je zadnji sodnik v deželi dal prav. “Zahtevati osebno izkaznico od vsakega in vsakogar je spremenilo poštene državljane v kriminalce.”

from Taking liberties away since 1997: YouTube slika preogleda

Primeri preteklosti so strašljivi, tehnologije prihodnosti že skoraj tu, hkrati pa je zasebnost samo še prostovoljna iluzija anonimneža v množici. Vedno znova smo priče neverjetnim vdorom v osebne podatke, ki tvorijo korenine naše zasebnosti. Arstechnica npr. priča o mejah uspešnosti anonimiziranja podatkov na več primerih – od guvernerjevih zdravniških podatkov, do zadostnosti treh unikatnih kvalifikatorjev za identifikacijo vsakogar v ZDA, legalno seveda – ZIP koda, rojstni datum in spol. In strašljivo je to, da debata o smiselnosti zasebnosti postaja utemeljena, ne zaradi paranoičnih klicev politikov o strahu terorizma, pač pa zaradi prostovoljne predaje vse naše zasebnosti tehnologiji. Mogoče smo že zaradi količine prostovoljnih facebookov, flikrov, ter blogov seveda, tako intimni in kamot tudi z nadzornimi kamerami in GPSi v avtih ter tulifonih? Kdo bo naš Harry Willcock in a ga bomo sploh sposobni videti?

, , , ,

Brez komentarjev

Strahovi vladanja

BilderbergAteistek se na svojem blogu sprašuje čemu medijski molk ob srečanju Bilderbergove skupine prejšnji teden in bf odkomentira s slikico Forbesa, da je Slovenija na častnem prvem mestu na svetu po obdavčenosti in da ‘levaki molčijo o Sloveniji’. In ima čisto prav, ko omenja možnost zameglitve realnih problemov v najglasnejših teorijah zarote, a obenem je to splošna razgledanost in bilderbergova srečanja se res odvijajo, a so napahana s strahovi in paranojami nečesa kar že obstaja, globalnega vladanja. Nima pa prav, ko zarezo problema vidi zgolj v politični delitvi na empirajzarje in racionalajzarje, saj je tudi takšno dejanje hlapčevsko. V modernem svetu imajo ljudje različne strahove vladanja, ki jih delijo v različne skupine, ampak mržnje, ki izhajajo v projekcijah teh skupin druga na drugo, so patološkega značaja in spodbujane s strani politike in medijev.

Strahovi vladanja pa so trije: Big goverment, Big business in Big labor, torej velika vlada, velike korporacije in veliki sindikati. Te strahove si je politika prisvojila in ukrivila s populistično debato v kakofonijo idej, ki smo jim priča danes. Dokler je bilo stanje gospodarstva dobro in energetska kriza še ni pritiskala na svet so s floskulami o ‘Small business‘ – podjetništvu, lahko privabljali volilce in jih grobo delili na dva okusa, zdaj pa so potrebni že drugačni prijemi. Največji primer je črni Obama, ki je kanaliziral ogromne energije volilcev in jih posedel nazaj pred teveje in računalnike, ko so po osmih letih bili že na ulicah. Podobno se dogaja v Sloveniji, le da je to ob vsem strupu in gnevu na krajih izmenjave javnega mnenja težko videti.

, , , , ,

Brez komentarjev

Fašizem je zlitje korporacijske in državne moči

trumanin korporacijska ‘demokracija‘ je že od druge svetovne vojne vseprisotna (truman:), medtem ko politiki kradejo pozornost realnim, fizičnim osebam s polnimi usti praznih dejanj za ‘small business‘, temelju njihovih kampanj – pa nad-narodne pravne osebe kradejo vsemogoče lastniške pravice pravim, realnim ljudem..

kakofonija propagande in nezmožnost javnega soočenja z osnovnimi pojmi kaj smo kot družba (ker so tudi nosilci te debate, veliki mediji pod polito-korporacijskimi pritiski) bo že morala pripeljati cel krog do drugačne perspektive

Beri naprej…

Preberi preostanek objave »

, , , , ,

Brez komentarjev

Vsi smo savanti rainman

kazanPopularno zanimanje za motnjo imenovano avtizem, buri domišljijo avtorjev že dolgo, še posebej, od kar so začeli pisati knjige kar avtisti sami. Preveč posplošimo, če privzamemo zgolj popularno razumevanje o spektakularnih sposobnosti nekaterih, ki izgledajo prav ‘nečloveške‘, presegajoče ‘navadne‘, končne ljudi. Bolj se ne bi mogli motiti. Fascinacija izvira iz preprostega dejstva, da smo si v tem ‘podatek-ne pomen‘ (misel je pred besedo) potvorjenem razumevanju kot ogledala. Rainman je naše ogledalo in po svoji pravici najbolj znana avtistična oseba*. Hitrost njegovih odgovorov na obisku na Oxfordu in nepovezanost podatkov, ki jih od njega zahtevajo študenti, nadgradi z erudističnim poznavanjem podrobnosti, ki skoraj jemljejo zdrav razum ob začudenju. Pa vendar te ‘nadnaravne‘ sposobnosti prihajajo z veliko napako, če jo lahko tako imenujemo. Sposobnost sinteze podatkov za proizvajanje novega znanja je v teh primerih največ čudna, kolikor se sploh pojavlja. To je nekakšna cena in tudi tu obstajajo izjeme - Daniel Tammet, The Boy With The Incredible Brain (gVideo), ki je sposoben nekakšne napredne vrste sinteze, da ji navadni smrtniki težko sledimo. Preberi preostanek objave »

, , , , ,

Brez komentarjev

Kdo lahko vlada pravnim osebam?

kdo je pravna oseba

Zdaj ko je Argument trga kot vrhovnega arbitra vsaj začasno utišan in se uresničuje tudi krawal, ki ga je vzdignila finančna kriza, vso živahno mentalno gibanje pa tudi psovanje na netu, prepiri med kapitalisti in komunajzerji; medtem ko vse to prinašajo časovi sam počasi čakam na esecialno vprašanje naših časov – kdo lahko vlada pravnim osebam?

In dokler ne slišim in vidim pogovorov o tem vprašanju, ne morem biti ravno optimističen v odprtost ljudi, da zagrabimo naše skupne probleme in si večkrat dokažemo, da kot civilizacija napredujemo tudi brez doktrine šoka.

, , , , ,

Brez komentarjev

Perspektive prostega in odprtega programja

Dolgo sem se ubadal s tem, kaj je novega, kaj je paradigmatska spremeba, ki jo prinaša s sabo moderna info-tehnologija. Vedel sem, da to ni novost na način neprepoznavnosti, na način, ki ne bi bil ukoreninjen v starodavnih človeških kulturah, da je torej nekaj prisotnega v kulturi že od davnih časov, a je dobil novo perspektivo in prezenco ravno v naših časih. Kljub temu, da tega nisem znal poimenovat, ne usmerit raziskovanja, sem na njegove manifestacije trčil kar naprej in v času, ko sem na študiju filozofije ujel pogled na teoretske strukture naše družbe sem ga povezoval z marsičem. Vodilno usmeritev mi je podala družba, ki je pod vodstvom Stallmana tudi izoblikovala svoje skupne poglede na njihovo osnovno dejavnost – odprto kodno programiranje. V tekstih, ki opisujejo fenomen tega altruističnega razvoja, so se vsaj v začetnih obdobjih pojavljale utopije, želje in druge nestvarnosti; leta raziskovanj in empiričnih, statističnih in drugačnih znanstvenih sredstev, pa so prinesle bolj umirjen pogled, na to hitro razvijajoča se gibanja moderne družbe. A osnovni toni in termini so ostali enaki, čeprav so spreminjala imena. Vse to me je popeljalo do ideje, ali raje prej vprašanja, kaj je tisto, kar omogoča vso to opisano in prakticirano ‘odprtost’, ki je eden najznačilnejših terminov teh gibanj.

Preberi preostanek objave »

, , , ,

Brez komentarjev

Abolirajmo levo in desno

Abolicija je razveljava in razveljavljamo levico ter desnico. To je vse, vso fizično prisotnost ali besedno utemeljenost, nikakor pa ne razveljavljamo intimnega prepričanja ali razpravljanja o tej temi, dokler je potrebno. In dejstvo je, da imajo izvoljeni preveč pravic, ljudje pa premalo. Demokracija, kot sistem delegiranja večine, oz. vseh pravic je passe. Presegel ga je zvit pravniški um korporacije, ki je prvi podal zahtevo po novih pravicah novim organom družbe pred več kot 150temi leti, kar je na koncu poti pripeljalo do deregulacije in prepustivi državnih centrov moči privatni nameri, vse s precej pogosto obrazložitvijo o boljšem gospodarju.

Razvoj statusa pravnih oseb je pripeljal k centralnemu prepričanju te dobe, da privatna iniciativa bolje gospodari kot država. Iz tega bo sledil logičen sklep, da enako velja tudi za precej večja področja države, kot smo si to do sedaj predstavljali.

To seveda niso nove ideje – njihove kali so prakticirali v veliko primerih. A po postmodernistični ponavljajoči mori se zdaj končno odpira alternativa kapitalizmu kot ga poznamo po koncu komunizma in ta ima dejansko vsebino in ne tihe želje, pač pa glasno zahtevo. Kjer obstaja način, da lahko lokalna skupnost sama, brez delegiranja pravic, skrbi za porabo državnega denarja, smo že korak bližje. Ko pa imamo mesta, ki med sabo tekmujejo v izpopoljenosti v različnih disciplinah za svoje občane smo zopet še bližje potencialni moči človeškega virtualnega.

In res obstajajo načini, da ljudje odločajo o marsičem ali vsem na nivojih od spodaj prek transparentnosti naprej do najvišjih eteralnih nivojev. Nekateri se celo že prakticirajo, npr. v južni ameriki ali mednarodnih institucijah interneta so prisotne forme organiziranja, temelječe na iniciativi in decetraliziranosti, kjer je ta mogoča. Pogostejši in uspešnejši bodo ti pristopi, bolj bodo ljudje videli, da je vendar še nekaj po kapitalizmu. in strankarstvu, neumnosti, ne… Novi svet je mogoč in nujen. Kot je človek razdeljen na levo in desno skupaj več kot seštevek, tako bo koncept, izumljen v demokraciji, kar se politike tiče, zamrl v skoraj vseh nam danes znanih oblikah. Res je, kar je, ne pa tisto kar bo. In dokler ne bo širše podpore tem idejam, ne bomo verjeli, da so zmagali.

Nazaj k konkretnim idejam. S tem ko govorimo o transparentnosti bi morali naravnost govoriti o denarju. To niso socialistične samoupravne utopije. V tem info-tehnološkem svetu obstaja možnost aktivnega soodločanja državljanov, ki ni skrčena na glasovnici kot vrhovna vrlina, pač pa ponujena z orodji podobnim referendumom. Kot smo zmanjšali cene prevoza in skoraj izničili ceno komunikacije, tako bomo pocenili demokracijo v nekaj novega, pa še vedno zasidranega v starih kulturah. Paradigma, ki se obeta, je samo na videz podobna že videnemu v ljudskih gibanjih, ali pripoznanju pravnega statusa javnemu. Resnici na ljubo jo okuša samo peščica v zgodovinah, ostalim pa je manj svetla, ali celo brljivka. Zato je najlažje pogumne poizkuse iskanja in zaletavanja individumov označiti kot komunizme, črne ali kaj drugega iz binarnega okostja.

In kjer imajo ljudje aktivno kontrolo ter udeležbo pri denarju je kraj, kjer se začenja demokracija, in kje je to lažje kot v tem, kar obljublja moderna info-družba? Zatorej je čas za prve pogumne korake, k vzpostavljanju in iskanju modelov, ki politiki jemljejo denar in eventuelno tudi krajevne zakone. Naj bo centraliziranost tam, kjer je nujno potrebna – sprememba pričakovanj iz ene binarnosti v drugo, ki ni več v ekskluzivni domeni poljudne elite, katera nas uspe prepričati, da je centraliziranost edini način. Ob tem pa je tisto, kar bo združilo svet, sicer ni svetovni parlament, pač pa bo še vedno opozicija, ki tvori celoto. In v veliko veselje bo tedaj ljudem spoznavati desno in levo stran.

, , , , ,

Brez komentarjev