Objave z Tagi hekerska etika

Paradoksi svobodne družbe

Kiber vojna 2.0Z zamegljenostjo o ‘dobrih‘ in ‘slabih‘ igralcih na ‘sivem’ polju, je dežela svobodnih raje izbrala lik svetovnega policaja, kot trmastega vztrajanja na igranju vzora svetilnika svobode za vse ostale države sveta. Ob pomanjkanju konkurence, po sesutju pretežno dvo-polarnega političnega sveta pred 20. leti in zdaj po Snowdenovih pričanjih o razsežnostih industrije vohunjenja, nekateri državljani ZDA razočarano ugotavljajo, da nikoli ni bilo ‘dobrih‘ igralcev, če to niso bili oni. Posledice pa so še hujše, nikakor ne za njihovo cenjeno narodno varnost, ampak za ekonomski del industrije, ki ni neposredno vpletena v vohunski aparat, družbe kotirajoče na NASDAQ-u.

Po tednih prepričevanja, da se brez tehtnih razlogov ne vohuni za državljani ZDA, so se v javni debati pričeli pojavljati zaskrbljeni glasovi, kaj to pomeni za prihodnost internetnih družb Silicon Valley-a, domačih imen, ki jih uporabljamo dnevno. The Atlantic se je razpisal o strahovih, da bi EU zahtevala lokalizacijo strežnikov teh velikih družb na ozemlju Evrope, kar se sliši malo nesmiselno, saj bi velik del internetnega prometa še vedno lahko šel preko ZDA, da o podmorskih kablih, za katere naj bi bil specialist USS Jimmy Carterpodmornica vohunov, sploh ne govorimo. Posodobitev, nedelja: Guardian je pravkar umaknil članek, ki povzema razkritja Wayna Madsena, da se ameriški ‘dragnet‘ razteza na sedem EU držav “Imajo [vseh 7 držav in ZDA] dostop do optičnega omrežja Tat 14, ki povezuje Dansko z Nemčijo in Nizozemsko, Francijo ter VB in posledično do velikih količin podatkov, vključno s telefonskimi klici, emaili in dostopi uporabnikov do spletnih strani.” Kopija članka tukaj.

In tudi Silicon Valley, ki je poln tujcev in Američanov prve generacije, je soočen s krutim paradoksom interpretiranja ameriške ustave, ki da daje pravice zgolj državljanom, nikakor pa ne ljudem. Možna škoda, ki se zdaj zrcali v prihodnosti za ameriške posle v zvezi z internetom, je nadvse podobna nedavnim zgodovinskim dogodkom, ki smo jim bili priča v ti. kriptografskih vojnah. Le-te so se dogajale v rani mladosti javnega interneta, kjer so bila podjetja, kot sta Lotus Notes in Netscape, omejena pri izvozu programske opreme s kriptografsko zaščito, ki bi presegala 40 bitov entropije. NSA in druge agencije so poleg tega terjale vgradnjo ‘zadnjih vrat‘ v komercialno komunikacijsko opremo (Calea, Clipper čip in podobni ehelonski poskusi), kar je predstavljalo velike ovire za ameriška podjetja, ki so se hotela uveljaviti v tem novem elektronskem svetu.

Podjetja so pri reševanju te težave šla celo tako daleč, da je Netscape pri izdelavi mednarodne verzije brskalnika pristojnim uradnikom izdal 88 bitov entropije v 128 bitnem SSL ključu. Prišlo je celo do zmede med ameriškimi uporabniki, ki so si na veliko nameščali mednarodno, zlomljivo verzijo Netscapovega brskalnika. Podobno se je zgodilo z Lotus Notes, kjer je nekdo nedavno uspel razbil razkriti del ključa NSA in v njem ironično našel registracijo na organizacijo z imenom ‘MiniResnica‘, ki spada pod skupno ime ‘VelikiBrat‘.

Pod pritiski industrije je potem leta 1996 Bill Clinton podpisal predsedniški ukaz, ki je kriptografijo umaknil s seznama vojaških streliv, kamor so jo umeščali do tedaj zaradi nadzora nad izvozom iz države. Leta 2005 so z ukinitvijo izvoza iz Velike Britanije celo objavili konec kriptografskih vojn. Vendar se s STASI 2.0 očitno obujajo tudi kriptografske vojne 2.0, ki jih stari kripto-punk Julian Assange kliče že dlje časa. Kogar zgodovinska plat, ki nas je pripeljala do sem, podrobneje zanima, je obvezno čtivo knjiga Crypto, avtorja Stevena Levya.

, , , ,

Brez komentarjev

Prva internetna vojna

Internetna vojna traja že več kot desetletje in ima bogato zgodovino (celo epizodo ‘svetovne ljudske informacijske vstaje‘), pa vendar ni splošno prepoznana kot velika težava, še več, o tej temi ni niti smiselnih debat izven ozkega kroga strokovnjakov, piratov in drugih zanesenjakov, kar je pričakovano, glede na tehnično naravo teme. Pa vendar je tudi že več kot desetletje od kar sem se moral navaditi, da večino govora drugih ljudi, ki ga preslišiš v javnosti, vsebuje banalnosti računalniškega področja od USBja do mrež itd. A verjetno velja to samo za mesta in populacijo pod določeno starostjo. Vsaj mediji bi se lahko bolj potrudili.

Bruce Schneier, ki sem ga letos že povzemal v eseju ‘Moč in internet‘, je za CNN spisal novega z naslovom ‘So ZDA pričele internetno vojno?‘, kjer ugotavlja, da se dandanes izdeluje namensko narejena internetna orožja, ki so v naprej namerjena, ter pripravljena na sprožitev proti nasprotnikovi infrastrukturi skoraj v trenutku odločitve. Kar je seveda precej več, kot se je do sedaj obtoževalo Kitajsko. Ob tem pa te dejavnosti internet destabilizirajo in ga ne pomagajo narediti bolj varnega.

Predsedniška direktiva 20′, izdana lanskega Oktobra, a jo je v celoti objavil šele Edward Snowden, orisuje ameriško kibervojno politiko. V njej je opisan tudi ofenzivni del ti. “Offensive Cyber Effect Operations“, oz. OCEO, ki je imel oznako “top secret“. Kar je opisano, je namreč zelo nevarno.

A preden so lahko kiber-napadi uničujoči, je potrebno preučiti podrobnosti računalniških sistemov in njihovih ranljivosti. Če jih ni, jih je potrebno ustvariti, da dobimo ‘zadnja vrata‘ v sisteme in šele nato zgraditi kiber orožje, načrtovano posebej za ta sistem.

Tak je primer sovražne kode imenovane ‘logična bomba‘, ki jih lahko sprožimo nekje v prihodnosti. A zdaj je treba še vzdrževati vdor v tuja omrežja, saj se sistemi vedno spreminjajo, da kiber orožja sploh učinkujejo. Kar je podobnost z nuklearnem arzenalom med hladno vojno, saj so tudi naša kiber orožja v naprej namerjena in pripravljena na sprožitev.

Militarizacija interneta, ki jo je naložil Obama na U.S. Cyber Command, je učinkovita, kot je razvidno iz Snowdenovih obtožb, je NSA vdirala v tuja omrežja po vsem svetu: “Hekamo hrbtenice mrež — npr. velike internetne ruterje — ki nam dajo dostop do komunikacij stotisočev računalnikov, ne da bi bilo treba hekati vsakega posamezno.” “Nisem razkril nobenih operacij ZDA proti legitimnim vojaškim tarčam“, je dejal. “Pokazal sem kje je NSA hekala civilno infrastrukturo kot so univerze, bolnišnice in zasebna podjetja, ker je to nevarno.”

NSA in U.S. Cyber Command sta v osnovi ena in ista stvar. Obe sta bazirani v Fort Meade v Marylandu in obe vodi general Keith Alexander. Isti ljudje, ki hekajo hrbtenice mrež, so tudi tisti, ki gradijo orožja, ki uničijo te hrbtenice. Marca se je v senatu Alexander hvalil, da je formiral več kot ducat ofenzivnih kiber enot.

Dolgoletni opazovalec NSA James Bamford je prišel do enakega zaključka v nedavnem profilu Alexandra in U.S. Cyber Command, napisanim pred Snowdenovimi razkritji. Pisal je o mnogih kiber orožjih, ki jih kupujejo ZDA, od podjetja z notoričnim imenom Endgame Systems, (le-ti so se v javnosti pojavili v vdoru Anonymous v HBGary, ko smo izvedeli, da njihova letna naročnina na rootkite in 0dni ranljivosti skupaj z informacijo o geografskih legah ranljivih strežnikov, stane 2 milijona in pol dolarjev):

“Po poročanjih C4ISR Journala in Bloomberg Businessweeka, Endgame ponuja obveščevalne podatke agencijam kot so U.S. Cyber Command, NSA, CIA in Britanska obveščevalna agencija — z unikatnim zemljevidom, ki kaže točno kje so locirane njihove tarče. Poimenovan Bonesaw, zemljevid prikazuje geolokacijo in digitalen naslov o skoraj vsaki napravi, ki je priklopljena na internet po vsem svetu. Klient preko spletnega vmesnika izbere tarčo — npr. Peking, Kitajska in vtipka ime ciljne organizacije kot je Ministrstvo za javno varnost — ali vtipka njen naslov, Zhengyi Road 6. Zemljevid potem pokaže katera programska oprema teče na računalnikih v stavbi in katere tipe malwara že vsebujejo (pogost je črv Conficker ali kakšen drug botnet, kar pomeni, da so stranska vrata že odprta), skupaj z menujem posebej napravljenih exploitov, ki bi jih lahko uporabili za tajen vstop.

Kupovanje in uporaba takšnih naročnin s strani držav bi lahko bilo videno kot dejanje vojne.” ‘Če izvajaš izvidniške akcije na nasprotnikovih sistemih, polagaš eletronsko bojno polje in se pripravljaš, da ga boš uporabil‘, je napisal Mike Jacobs, bivši vodilni v NSA, v McAfeejevm poročilu o kiber vojskovanju. Vprašanje je, kdo je še na listi strank tega skrivnega podjetja? Brez nadzora ali regulacije kiber orožij so podjetja v kiber-industrialnem kompleksu svobodna, da prodajajo storitve komurkoli želijo.

Čas je, da ustavimo to norost. Zato Schneier poziva k mednarodnim pravilom kiber vojne in več transparentnosti naših vlad, v tem kar počnejo. Kot pravi je MAD (medsebojno zagotovilo uničenja), doktrina iz hladne vojne, imela nekaj smisla zaradi dveh velesil, ki sta bili soočeni. Na internetu je vse vrste različnih moči, od držav do precej manj organiziranih skupin. Arzenal kiber orožij sam kliče po uporabi in kot smo videli pri Stuxnetu, je vedno zraven kolateralna škoda za nedolžne. Zato zaključi, da smo bolj varni z močno obrambo, kot z nasprotno uravnovešenim napadom.

, , , , ,

Brez komentarjev

Prizma pesimizma

Edward Snowden ni poskrbel za razkritje, temveč soočenje z resnico, na katero so nas že predolgo opozarjali drugi žvižgači, ki pa niso imeli dokumentov, da bi podkrepili svoje trditve. Daleč najbolj zanimiv vir informacij je William Binney, ki je dolgih 35 let delal na visokih mestih v NSA. Po 11. septembru 2001 se je upokojil zaradi korupcije in sistematičnega teptanja ustavnih pravic državljanov, kar se je v letih po tem še precej bolj dramatiziralo. To je občutil tudi sam, saj preko uradnih kanalov ni mogel sprožiti revizije zakonitosti procesa zbiranja informacij o vseh kar povprek, navkljub demokratičnim tradicijam in ustavnim kategorijam, ki državljane ščitijo pred nerazumnim poseganjem v njihovo zasebnost. Youtube je poln njegovih pričevanj, kot je npr. ta govor na HOPE 09.

Poleg njega je treba omeniti še Thomasa Drake-a in J. Kirk Wiebe-a, enako sodelavca NSA, ki sta se že pred Snowdenom odločila spregovoriti o nepravilnostih in grožnjah, ki jih prinaša nadzor nad vsemi. Vsi trije so pred kratkim imeli intervju za usatoday.

Semantične debate o neposrednem dostopu NSA do strežnikov velikanov sodobnega spleta so nesmiselne ob izjavah žvižgačev skupaj z objavami AP, da imajo vladne agencije kopijo surovega toka interneta, ki ga kopirajo neposredno z optičnih kablov, le-ti predstavljajo hrbtenico interneta, ki je fizično v ZDA – kar pomeni, da lahko ta tok vedno zavrtijo nazaj v času, če vedo točno kaj in kdaj to iščejo. Zato ne potrebujejo neposrednega dostopa do strežnikov Googla in ostalih, saj so meta-podatki dovolj, da sami najdejo iskane dogodke, vključno z nešifrirano vsebino, v kopiji interneta, ki jo držijo na svojih strežnikih.

Washington Post pa poroča še o imenih drugih programov namenjenim zbiranju podatkov o državljanih (MAINWAY, MARINA in NUCLEON). Vse to riše dokaj žalostno sliko dežele svobodnih, a nadzorovanih in po Snowdenovih besedah, njegova motivacija izhaja prav iz te grožnje demokratični družbi, kot jo takšno zbiranje podatkov predstavlja.

Jasno nam more namreč biti, da več kot 10 let zbiranja in profiliranja družbe in skupin znotraj nje v rokah peščice predstavlja precej višjo oviro vplivanja na razvoj družbe, kot je to veljalo še nedavno, v ne-omreženem svetu. Vladajoči namreč lahko vedno vedo (in posledično tudi vplivajo) kako živa ter povezana je opozicija Statusu Quo, medtem ko se tudi pravni red spreminja v vedno bolj drakonsko orodje ščitenja tega statusa. Na primer, Martina Lutra Kinga so aretirali kar 30x, a v zaporu, od koder je lahko vodil opozicijsko gibanje, ni nikoli preživel dolgo. V kontrastu z Aaronom Swartzem, ki je aktivistično skušal udejstvovati svoja prepričanja, za kar mu je grozilo do 50 let zapora in mnogih iznajdb zaporniškega sistema v ZDA, ki danes onemogočajo vodenje opozicije iz takšne situacije. Navsezadnje vsi komentatorji opažajo, da bi takšno orodje nadzora še kako prav prišlo STASIju, UDBI in ostalim takšnim agencijam tistih časov.

Kako je torej s temi pojavi pri nas? Evropska direktiva nas sicer zavezuje k ti. ‘retenciji prometnih podatkov‘, kar v bistvu pomeni, da so telefonski operaterji zavezani hraniti bazo meta-podatkov o svojih strankah. Ta je na voljo ob policijskih preiskavah, ni pa poročil, da bi tudi pri nas skušal nekdo zlorabiti te meta-podatke. Ker si je težko predstavljati, da bi v Sloveniji imeli svojo kopijo interneta, moramo predpostavljati, da uporabljamo kakšno drugo, morda nemško*, če so se kaj zgledovali po Američanih, potem imajo tudi oni kakšen takšen program. Angleži ga verjetno že imajo, saj veliko sodelujejo z ZDA, kot je nedavno razkril Guardian, so leta 2009 vohunili za člani G20 konference s postavljanjem navideznih kiber kavarn in hekanji Blakcbery telefonov obiskovalcev konference.

Informacijska pooblaščenka se tudi (ne)uspešno bori proti združevanju baz, ki jih vodi država ter s primeri kot zavrnitev snemanja cest s strani Googla in pozneje z odobritvijo ob brisanju določenih podatkov, kaže, da je mogoče težave informacijske tehnologije vsaj delno ukrivljati k starim normam zasebnosti.

Ko so se ljudje začeli množično preseljevati v mesta, so s tem za seboj pustili ‘nadzor vasi‘, kjer se je o vsakem članu skupnosti vedelo skoraj vse in še kaj več za povrhu. Kot da bi nekaj manjkalo so si kmalu zgradili Facebook, da so lahko zopet vedeli vse o vseh in vlada jim je veselo pomagala z bazo vseh baz, super-Facebookom, ki bo morda celo spodnesel Google v njihovih prizadevanjih, da bi ustvarili umetno inteligenco. Ali bi zgodovinarji in sociologi, podobno kot vohuni, tržniki in ekonomisti ‘ubijali‘ za podatke iz te baze vseh baz, dostopa do vmesnika PRISM? To je za nekatere gotovo prizma optimizma, ne pesimizma, kot je za Snowdena.

Še več, v neki tehno iluziji bi razočarani nad politiko najraje dali strojem moč vodenja družbe in prizma bi v tem primeru predstavljala začetni bazen podatkov. Če zanemarimo teror neprestanega nadzora, ti podatki pridejo prav preveč ljudem in to je tudi razlog, zakaj po vseh teh letih razkritij ne znamo opraviti s tem v skladu z ideali ustanovnih listin naših družb.

Kaj čmo, a gremo na raje na kakšen cryptoparty?

* Prav te dni je bilo objavljeno, da se nemškim vohunom v prihodnjih letih obeta 100 milijonov evrov za nadzor interneta

, , , , , ,

Brez komentarjev

Moč in internet

Bruce Schneier, eden najbolj priznanih varnostnih strokovnjakov na področju informacijskih tehnologij, je ta teden na svojem blogu objavil odličen esej, ki ga gre povzeti v celoti tudi v slovenščini.

Moč in internet

Vse disruptivne tehnologije spreminjajo tradicionalna ravnovesja moči in internet ni nobena izjema. Standardna zgodba pravi, da daje moč brezmočnim, a to je zgolj polovica zgodbe. Internet opolnomoči prav vse. Močne institucije so morda počasne v koriščenju novih moči, a ker so močne, ga lahko uporabljajo bolj učinkovito. Vlade in korporacije so videle ne le, da lahko internet uporabljajo, lahko ga upravljajo po svojih interesih. Če se ne začnemo namenoma pogovarjati o prihodnosti, ki si jo želimo, ter o informacijskih tehnologijah, ki omogočajo to prihodnost, bomo pristali z internetom, ki koristi obstoječim strukturam moči in ne družbi na splošno.

Vsi smo živeli skozi disruptivno zgodovino interneta. Celotne industrije, kot so potovalne agencije in video sposoja, so izginile. Tradicionalno založništvo — knjige, časopisi, glasba — je izgubilo moč, medtem ko so jo Amazon in drugi pridobili. Podjetja osnovana kot oglaševalske agencije, npr. Google in Facebook, so dobile veliko moči. Microsoft jo je izgubil (kot je to težko verjeti).

Internet je spremenil tudi politično moč. Nekatere vlade so izgubile moč, ko so se državljani organizirali na mreži. Politična gibanja so postala lažja ter pomagala strmoglaviti vlade. Obamina kampanja je internet uporabila na revolucionaren način tako leta 2008 kot 2012.

In internet  je spremenil družbeno moč, ko smo nabirali stotine “prijateljev” na Facebooku, twitali našo pot do slave ter našli skupnosti za najbolj obskurne hobije ter zanimanja. In nekateri zločini so postali lažji: goljufija lažnega predstavljanja je postala kraja identitete, kršitev avtorskih pravic je postala deljenje datotek in dostop do cenzuriranega materiala — političnega, seksualnega, kulturnega — je postal trivialno preprost.

Zdaj močni interesi iščejo načine kako namenoma upravljati ta vpliv v njihovo korist. Nekatere korporacije ustvarjajo internetna okolja, ki maksimizirajo njihov profit: Facebook in Google, med mnogimi drugimi. Nekatere industrije lobirajo za zakone, ki naredijo njihov poseben poslovni model bolj profitabilen: telekomunikacijska podjetja hočejo imeti zmožnost razlikovanja med različnimi tipi internetnega prometa, podjetja zabavne industrije hočejo zlomiti delilce datotek, oglaševalci hočejo neoviran dostop do podatkov o naših navadah in preferencah.

Na vladni strani se internet vse bolj cenzurira — in to bolj učinkovito — kot kdaj koli prej. Policijske sile po vsem svetu uporabljajo internet za podatkovni nadzor z manj sodnega nadzora in včasih pred kakršnim koli zločinom. Vojske kuhajo kiber oboroževalno tekmo. Internetni nadzor — tako vladni kot komercialen — je v vzponu ne samo v totalitarnih državah, ampak tudi v zahodnih demokracijah. Tako podjetja kot vlade se zanašajo na propagando, da bi ustvarile lažne vtise javnega mnenja.

Leta 1996 je kiber-libertarec John Perry Barlow objavil svojo “Deklaracijo neodvisnosti kiberprostora.” Vladam je povedal: “Nimate nobene moralne pravice vladati nam, niti si ne lastite kakršnih koli metod vsiljevanja, ki nas bi jih lahko bilo resnično strah.” To je bil utopični ideal in mnogi med nami smo mu verjeli. Verjeli smo, da bo internetna generacija, tisti, ki lahko hitro objamejo družbene spremembe, ki jih prinaša tehnologija, hitro izmanevrirala bolj težke institucije prejšnje dobe.

Realnost se je izkazala za bolj zapleteno. Kar smo pozabili je, da tehnologija poveča moč v obe smeri. Ko so brezmočni našli internet so naenkrat imeli moč. Toda medtem ko so neorganizirani in okretnejši prvi našli uporabe novih tehnologij, so se na koncu močni velikani prebudili k potencialu — in imajo več moči, da ga še povečajo. In ne le, da internet spreminja ravnovesja moči, ampak lahko močni spremenijo internet. Ali se še kdo drug spominja, kako nesposoben je bil FBI v preiskovanju internetnega kriminala na začetku 90.tih? Ali kako so uporabniki interneta gnali obroče okoli cenzorjev na Kitajskem ali tajnih policij bližnjega vzhoda? Ali kako naj bi digitalni denar napravil vladne valute zastarele, ali kako bo organiziranje preko interneta naredilo politične stranke enako zastarele? Zdaj se vse to čuti kot davna zgodovina.

A ni vse eno-stransko. Množice se občasno organizirajo okoli posebne teme — SOPA/ACTA, Arabska pomlad in tako naprej — in tako lahko blokirajo nekatera dejanja močnih. A to ne traja. Neorganizirani se vrnejo nazaj biti neorganizirani in močni interesi prevzamejo vajeti nazaj.

Pogovori o prihodnosti interneta so moralno in politično zapleteni. Kako uravnotežimo našo zasebnost proti potrebam organov pregona, da preprečijo kršitve avtorskega prava? Ali otroške pornografije? Je sprejemljivo, da nas sodijo računalniški algoritmi, ko nam postrežejo z iskalnimi zadetki? Ali ko nam postrežejo časopisne novice? Ko smo izbrani za dodaten pregled s strani letaliških varnostnikov? Ali imamo pravico popraviti podatke o nas? Jih izbrisati? Ali hočemo računalniške sisteme, ki pozabljajo stvari po preteku določenih let? To so zapletena vprašanja, ki zahtevajo smiselno razpravo, mednarodno sodelovanje in ponavljajoče rešitve. Ali je kdo prepričan, da bomo kos nalogi?

Nismo in to je vzrok za skrb. Ker, če ne skušamo razumeti kako oblikovati internet, da njegovi dobri učinki odtehtajo slabe, bodo močni interesi napravili vso oblikovanje. Načrt interneta ni zakoličen z naravnimi zakoni. Njegova zgodovina je naključna nesreča: prvotni manko komercialnih interesov, vladno benigno zanemarjanje, vojaške zahteve po preživljivosti in odpornosti ter naravna nagnjenost inženirjev, da gradijo odprte sisteme, ki delajo preprosto ter z lahkoto. Tej kombinaciji sil, ki je ustvarila včerajšnji internet, se ne bo zaupalo, da bo ustvarila jutrišnjega. Bitke za prihodnost interneta se odvijajo prav zdaj: v zakonodajah po vsem svetu, mednarodnih organizacijah kot sta ITU in WTO, ter telesih za standardiziranje interneta. Internet je kar ga napravimo in je neprenehoma ponovno ustvarjen s strani organizacij, podjetij ter držav s posebnimi interesi in agendami. Ali se borimo za prostor ob mizi ali pa bo prihodnost interneta nekaj, kar bo napravljeno za nas.

, , , , , ,

Brez komentarjev

Zbogom Aaron Swartz

Žalosten snežno beli dan je za novico, da si je v petek vzel življenje Aaron Swartz, genij in velika duša, ki je pogumno sledil svojemu srcu na pionirskih poteh elektronskih in družbenih mrež. Moreče je živeti v družbi, ki toliko krati opominja kako zlahka izgubimo najboljše med nami, medtem ko se najmanjšim med nami vse odpusti, ker imajo moč. Kot pravi Lessig v zapisu o njegovi smrti, je absurdno, da je vsa sila ameriškega birokratskega sistema pritisnila na Aarona, ki je naredil prekršek brez žrtve, da je presnel akademske članke z namenom souporabe in ne kakšnih ekonomskih pridobitev, da je kriminalec z dejanjem, ki mu pritiče 30 ali več let zapora – medtem pa ljudje, ki so v financializaciji okradli svet, redno večerjajo v Beli hiši.

Internet je eksplodiral s posvetili Aaronu, a naj dodam le uradno izjavo njegove družine.

Mogoče so tako negativna dejanja tudi potrebna za vznik bolj čutečega, zavestnega sveta, ki ve čemu se trudi in služi, kot pravi Nara Petrovič v včerajšnji Sobotni prilogi, a da so nujna, smo jih napravili sami, ker smo dali moč iluzijam, da nas okujejo v zlati brlog.

, , , , ,

1 komentar

The best system is sound system

ali Uporaba in zloraba vegetativnih konceptov

Danes, kot tudi v Sloveniji novinarji povzdigujejo rabo spletnih storitev za organiziranje množic kot orodja, ki nas bo pripeljalo v svobodnejšo družbo, je dobro, da še enkrat pogledamo kritiko sodobnega mišljenja ljudi, da so zgolj stroji – ‘sebični gen‘, ki tvorijo del večjega stroja in morajo upoštevati ‘naravno ravnovesje‘, dva izmed mitov, ki imata močno prisotnost v moderni propagandi.

Kritiko je podal Adam Curtis v triologiji dokumentarcev “Vse nas stražijo stroji ljubeče milosti“, natančneje v drugem delu, poimenovanem “Uporaba in zloraba vegetativnih konceptov“, kjer raziskuje kako so ideološki pomeni v navidez nevtralnih idejah pomagali ljudem sprejeti mišljenje o nas samih s strogo mehanicističnega zornega kota, kjer smo v viziji zgolj računalniki vpeti v neko višjo matrico, ki obvladuje tudi naravo – le da smo slednjo razumeli iz želje po harmoniji kot ekvilibrij – začetni ekologi, ki so nam prinesli pojem ekosistem, so predpostavljali, da zaradi nekega ravnovesja v naravi ekosistem po naravni nesreči ali drugi motnji, vedno teži nazaj k ekvilibriju, da se vzpostavi nazaj prejšnje stanje.

Čeprav napačno, je tovrstno mišljenje postalo osnova za zagovarjanje statusa quo v svetu, ki mu vladajo bogati in beli, nekaj kar so protestniki med prvo okoljsko konferenco Združenih narodov davnega leta 1972 očitali okravatenim in samooklicanim rešiteljem ekosistemov. Če obstaja naravno ravnovesje in red, je naloga politike pač ohranjati ta red. A na žalost kaj takšnega, kot je ta pojem ne obstaja, saj so naslednje generacije ekologov uvidele pravo dramatično dinamično naravo, katere edina stalnica je sprememba, brez težnje po povrnitvi v prejšnje stanje, ampak bogastvo mnogih stanj v vedno svežih kombinacijah.

Vendar pa to novo razumevanje ekosistemov ni nikoli zajelo domišljije množic, ki je svoje iskanje ravnotežja udejanjila vse od teorij enakosti v hipijskih komunah, do sodobnih teorij opolnomočenja elektronske mreže za organiziranje družbe proti svojim oblastnikom – v obeh primerih zanemarjajo dinamično resničnost ljudi, ki niso zgolj stroji, da bi se vedli na predvidljiv način in posledično ostanejo brez odgovora, kako se soočiti z njimi. Komune so povečini trajale največ 3 leta, saj so prej omenjeni dinamični odnosi med ljudmi povozili egalitarno idejo o enakosti ljudi, ker manj močni posamezniki niso imeli na voljo orodja za enakovredno zoperstavitev močnejšim.

Podobno nas opozarja Curtis, so srednjeročne posledic twitter revolucij od leta 2003 katastrofalne. Gruzija 2003, Kirgistan 2005 in Ukrajina 2004 so delovale kot udejanjanje sanj kalifornijskih računalniških inženirjev o povezanem in omreženem svetu, kjer ni nihče glavni, ampak mreža proizvede egalitarni učinek. A v vseh teh revolucijah je trenutek svobode bil le bežeči moment. V Ukrajini je Janukovič nazaj na oblasti skupaj z očitki o zadnjem evropskem diktatorju, medtem je iz Kirgistana pobegnil predsednik z očitki korupcije, Gruzija pa pada na vseh kazalcih razvoja družbe in nič bolje ne kaže podobnim krajem iz seznama twitter revolucij, Iran, Tunizija, Egipt.

S protesti v Sloveniji je gotovo podobno, čeprav skušajo gibanje napolniti s pomeni, da je to mogoče rojstvo novega gibanja za človekove pravice, ki se zavzema za boj proti korupciji, kot to poskušajo pri ameriški Slate Magazine, kjer Slovenijo postavljajo ob bok drugim Indignados gibanj po svetu, je to le del zgodbe o ljudeh na ulicah.Vsekakor moramo najprej premagati miselnost o nas samih kot zgolj strojih, in to lahko naredimo le na način, kot pravi Terence McKenna:

To kar je civilizacija, je 6 milijard ljudi, ki skušajo osrečiti sami sebe tako, da stojijo en na drugih ramenih in si brcajo v zobe drug drugemu. Ni prijetna situacija.

Pa vendar se lahko postaviš malo nazaj in pogledaš na ta planet ter vidiš da imamo denar, moč, medicinsko razumevanje, znanstveni know-how, ljubezen in družbo, da ustvarimo nekakšen človeški paradiž. A vodijo nas najmanjši med nami – najmanj intelegentni, najmanj plemeniti, najmanj vizionarski. Vodijo nas najmanjši med nami in mi se ne upiramo proti dehumaniziranim vrednotam, ki so podane kot nadzorne ikone.

To je nekaj, kultura ni tvoj prijatelj. Kultura je zaradi drugih ljudi in zaradi različnih institucij, cerkev, tovarn, shem za pobiranje davkov, kar hočeš. Ni tvoj prijatelj. Žali te. Vzema ti moč. Uporabi in zlorabi te. Z nikomur od nas kultura ne ravna dobro.

Vseeno pa poveličujemo kreativni potencial posameznika, pravice posameznika. Razumemo čutečo-prisotnost izkušnje kaj je najbolj pomembno. A kultura je perverzija. Fetišizira objekt, ustvari potrošniško manijo, pridiga o neskončnih oblikah napačne sreče, neskončnih oblikah napačnega razumevanja v obliki zvitorepih religij in prismojenih kultov. Ljudi vabi da se pomanjšajo in dehumanizirajo sami sebe tako, da se vedejo kot stroji – memetski procesorji memov, ki jih podajajo iz Madison Avenue in Hollywooda…

YouTube slika preogleda

Edini način boja proti tej kulturi pa je ustvarjanje še več kulture!

Kjer  človek ni razumljen več zgolj kot stroj, program, ratio. Vsekakor priporočam ogled vseh treh delov, ki pa jih ni ne na youtubi, ne na archive.org, ki ima spravljenih večino Curtisovih dokumentarcev, je pa zato na voljo na na hudourniški mreži.

, , , , , ,

Brez komentarjev

Filtrirni mehurčki in nasprotno mnenje

Prvotna dejavnost Googla je iskanje, a le-to ni več takšno, kot je bilo, ko smo vzljubili Google. Algoritem, ki odgovarja na naše želje je tako napreden, da nam na podlagi tudi 37 spremenljivk določi profil, kateremu potem ustrezajo še ustrezni iskalni rezultati. Ali v drugih besedah, danes internet ni več enak za vsakega, saj dobi vsak (tudi neprijavljenim se sledi) samosvoj in na osebne želje prikrojen izpis iskalnih rezultatov pri vseh velikih ponudnikih iskanja, novic, družabnih omrežij ipd. V razvoju interneta se tako vedno bolj bližamo prihodnosti, pred katero svari in daje rešitve Jonathan Zittrain, namreč prihodnosti vrtičkanja ter razdrobitve podatkov po lastniških oblakih, od koder jih je težko ‘osvoboditi‘, torej lokalizirati ali preseliti k konkurenci.

Eli Pariser je lanskega maja na TED Talks opisal algoritme, ki nam danes persofinicirano podajajo rezultate naših zanimanj na skorajda vseh glavnih platformah, vse od iskanja do novičarskih platform kot je Yahoo news. A prezentiranje informacij glede na naše osebne okuse ima lahko tudi nepričakovane posledice ti. ‘filtrirnih mehurčkov‘, kjer nismo soočeni z informacijami, ki bi lahko izzvale ali razširile naš pogled na svet. V devetih minutah Eli strastno zagovarja, da je konec koncev to slabo za nas in za demokracijo.

Preberi preostanek objave »

, ,

Brez komentarjev

Vohunske drame 3

V dveh dosedanjih člankih ‘Vohunske drame‘, o objavah emailov iz Stratforja, smo v drugem delu že opazili Slovenijo. V desetih dneh je objavljenih 712 emailov in tam najdemo tudi dokument z naslovom “Europe Analytical Guidance“, ki zna koga zanimati. V njem je namreč zanimiv detajl, da veliko breme za razpad Jugoslavije leži tudi na plečih Mednarodnega denarnega sklada, ki je po Titovi smrti umaknil kreditne linije Jugoslaviji.

Med zanimivejšimi objavami najdemo tudi pogovore o Carlosu Šakalu, znanem venezuelskem teroristu iz obdobja hladne vojne, ki je zdaj v zaporu v Franciji.  Vir informacij pravipodatki, ki jih imam, so osnovani na skupku javnih in zaupnih informacij, s katerimi sem se srečal med svojim delom v Izraelu in Evropi in nisem prepričan, katere so še zaupne, zato me ne imenujte kot vira, če uporabite informacije.” Ta vir so medtem že identificirali kot predsednika zasebne obveščevalne službe NorAm.

Težava je v tem, ker tako rekoč prodaja informacije, za katere sam pravi, da ni prepričan, da so že javne. V prodanih informacijah trdi, da je tudi Carlos za “dober denar” prodajal obveščevalne podatke zahodnim tajnim službam o arabskih državah, kar hkrati razloži zakaj ga nikoli na muho ni vzel Izrael.

Razlog, zakaj so se ga Francozi in Američani leta 94 odločili aretirati, je v njegovi varnosti. Koalicija arabskih obveščevalnih agencij, na čelu katerih je bila iraška, ga je hotela usmrtiti na poti iz Sirije v Češkoslovaško, kamor se je odpravil prevzeti sredstva. Načrt je bil, da ga napadejo v Budimpešti, kjer si je lastil nekaj varnih domov.

Te trditve pa se seveda prodajajo pod taktirko zasebne družbe, kjer se zabrišejo meje med vladno, zasebno, legalno in nelegalno obveščevalno dejavnostjo. Seveda s poslovnimi načeli profita. Nesorazmerje s posameznikom ne bi moglo biti večje, če tej sliki dodamo Bradleya Manninga, vira večine novic lanskega leta. On je namreč takšne informacije objavil zastonj, neprofitno in si s tem nakopal sveto jezo tudi Obamine administracije, ki je še posebej motivirana za preganjanje takšnih dejanj.

Preberi preostanek objave »

, , , , ,

Brez komentarjev

Aretacija napadalcev Anonimnih

Danes zjutraj je ameriški Fox objavil, kar so od lanskega poletja sumili mnogi, da je vodja LulzSec skupine, ki je kot odpadna skupina Anonimnih delala razdejanje na komercialnem, obveščevalnem in vladnem spletu lansko leto, prestopil na vladno stran ter postal informator FBI-ja.  Uradnik v New Yorku pa je potrdil, da so koordinirano v več državah aretirali 6 posameznikov, ki pripadajo Anonimnim, LulzSec in Antisec skupinam. Obenem pa so odpečatili obtožnico, ki so jo konec lanskega leta vložili proti vodji Sabuju, s pravim imenom Hector Xavier Monsegur, na katero se je lanskega avgusta zagovarjal kot kriv. V njej v sedmih obtožbah najdemo od napadov na HBGary do napadov na strežnike Tunizijske vlade, vključno z zlorabo kreditnih kartic.

Da pa vse skupaj le ni takšno presenečenje, so poleg ‘čudnih‘ izjav, ki jih je sam objavljal in enomesečne odsotnosti na Twitterju, pa se velja spomniti tudi, da so njegovo pravo identiteto razkrinkali že marca lansko leto. Takrat je ‘odpadniška‘ skupina Anonimnih prvih generacij predala svojo temeljito raziskavo o članih napadalnega odreda LulzSec ter drugih članov Anonimnih spletnemu mediju Gawker. Motivacija za to dejanje izhaja iz izvornih motivacij gibanja Anonimnih, ki so temeljila na amoralnih motivacijah in nikakor ne na moralnih ali političnih, iz katerih črpa motivacijo novejša transformacija Anonimnih. Ker so bili nekdanji člani gibanja, so brez težav dobili dostop do bolj notranjih IRC klepetalnic ter pozneje objavili svoja vprašanja ter dogajanje v njih, skupaj s seznamom domnevnih identitet. Pogovore iz teh klepetalnic so zdaj na zahtevo FBI odstranili s svoje strani.

Sabu je bil tudi član hekerske skupine ‘Internet Feds‘, a je po priznanju avgusta lani, pričel delati s pravimi ‘Fedsi‘ in danes je očitno kulminacija njihovih večmesečnih trudov. Kar pa čudi in ob pomanjkanju informacij ne gre drugače, pa je decembrski vdor v Stratfor, katerega posledice bi lahko omejili, če ne že preprečil. Novinar Spiegla je sicer objavil, da so mu viri potrdili Foxovo poročanje o aretacijah, ter da se je FBI infiltriral v LulzSec in tako poznajo ozadje vdora v Stratfor. Zato zaenkrat deluje, kot da so zavoljo zbiranja dokazov dopustili ta vdor.

FBI je sicer pravkar dal javno objavo o današnjih aretacijah z naslovom: “Šest hekerjev v ZDA in na tujem obtoženih kaznivih dejanj, ki vplivajo na več kot milijon žrtev; Štirje glavni člani “Anonimnih” in “LulzSeca” obdolžena računalniških vdorov in peti član se izrekajo za krive; član “AntiSeca” tudi obtožen kraje zaupnih informacij približno 860,000 strank in naročnikov Stratforja.

Iz nje sledi, da je vdor v Stratfor v resnici delo Jeremya Hammonda iz Chicaga. Vsi so se izrekli za krive. Objavljena pa je že tudi “zaprta obtožnica“, kjer pa je videti, da je del obtožnice tudi premikanje teh ukradenih datotek, ter da je imel vsaj dva sostorilca, ki pa v njej nista imenovana.

V dveh dosedanjih člankih ‘Vohunske drame‘, o objavi emailov iz Stratforja smo že opazili Slovenijo. V desetih dneh je objavljenih 712 emailov in tam najdemo tudi dokument z naslovom “Europe Analytical Guidance“, ki zna koga zanimati. V njem je namreč zanimiv detajl, da veliko breme za razpad Jugoslavije leži tudi na plečih Mednarodnega denarnega sklada, ki je po Titovi smrti umaknil kreditne linije Jugoslaviji.

Ostale zanimive objave bom povzel v ‘Vohunskih dramah 3‘, ki še sledijo.

, ,

1 komentar

Vohunske drame 2

Včeraj, le dan po izbruhu afere Stratfor, je Interpol koordiniral aretacijo 25 Anonimnih posameznikov po več državah. Verjetno bolj naključje, kot hitra zamera.

A ni bilo treba čakati dolgo, da smo dobili prvo omembo Slovenije. Danes so mediji povzemali zgodbo iz emailov Marka Papica, o pravih vzrokih za odstop Iva Sanaderja pred tremi leti. Razlog naj bi se skrival v organiziranem kriminalu, ki naj bi vladal hrvaški, kot posledica vojnih dobičkarjev, ki še dolga leta po vojni uničujejo regijo s svojo dejavnostjo. Tudi v Srbiji, kjer pa naj bi po umoru Zorana Đinđića vsaj počistili z najmočnejšimi klani.

K sreči Slovenija ni omenjena v takšnem kontekstu, se pa pojavi v isti gruči emailov, oz. v emailu z naslovom “Vpogled – Slovenija/Hrvaška: Kako sta se spravili/Kako sta sestavljeni (How they made up). Vir podatkov naj bi bil iz Švedske in s tesnimi povezavami s Carlom Bildtom.

Email se ukvarja s stagnacijo širjenja EU in pritiskih Berlina na Slovenijo, naj se zmeni s Hrvaško za zaključek pogajanj o vstopu v EU, kar naj bi bilo odločilno za konec pogajanj. To naj bi potrdil tudi hrvaški ambasador v EU, kot pravi, je tisto, kar je Zagreb dal Sloveniji, bilo delno ponujeno že prej, v takšni ali drugačni obliki. Konča se s švedskimi ugovori, da tako Makedonija, kot Hrvaška uporabljata Slovenijo/Grčijo kot priročno taktiko za zadrževanje zahtevanih reform.

Kaj je Stratfor?

Oglašujejo se kot globalna obveščevalna družba, seveda v zasebni lasti, a z globokimi povezavami z vladnimi agencijami vsepovsod. To še posebej nazorno kažejo njihovi emaili. Stratfor je (bil?) tako pomembna družba, da so med njegovimi klienti tudi ameriški Marinci, ki imajo sami svojo obveščevalno aktivnost, a vseeno Lt. Colonel Bill Gresham, vrhovni oficir v HQ piše v emailu družbi: “Zanima nas–terorizem;dnevna obveščanja in karkoli od Georga Friedmana. Dodatno, situacija v Iraku in Afganistganu.” Friedman je CEO, ki je postal znan po navodilu o f/s/p nadzoru za pridobivanje informacij (finančni, seksualni, psihološki).

Največje uspešnice iz 442 emailov

Seveda je treba te emaile jemati skrajno pazljivo in poskusiti ločiti analize vredne od popolnih neumnosti. Od 442 trenutno objavljenih prilagam subjektivnih top 8:

Preberi preostanek objave »

, , , , , , ,

Brez komentarjev

Vohunske drame

Zgodilo se je, kar je pred enim letom napovedal John Young, namreč novo obdobje WikiLeaks, kjer bo vir podatkov dobljen nelegalno in bo ukraden s strani gibanj kot so Anonimni. Tudi lansko leto ta čas smo se soočali s škandalom vdora v varnostno družbo HBGary v decembru predlani. S pričetkom objav WikiLeaks danes, povezanih z vdorom v drugo, še večjo varnostno-obveščevalno družbo STRATFOR decembra lansko leto, pa imajo Anonimni naravnega partnerja. Young sicer hrani kronologijo tega zadnjega vdora Anonimnih, kjer se hkrati sprašuje ali bo na koncu sledila tudi polna objava vseh emailov, saj je bilo v prvem svežnju objavljenih le nekaj sto.

V veliki predstavi, ki jo kličejo “The Global Intelligence Files” bomo tako priča novi vohunski drami, tudi tokrat svetovnih razsežnostih — obljubljajo 5.5 milijonov emailov med julijem 2004 in lanskim decembrom, kar je impresivna številka — in prvih nekaj sto objavljenih surovo ter “črno na belem” potrjuje paranojo med korporativnimi titani, kot so to označili The YES Man v svoji izvrstni izjavi. Izjava je odziv na nadzor skupine zaradi njihovega zanimanja za kontroverzno kemijsko nesrečo ameriškega podjetja v indijskem Bhopalu leta 1984. V emailih so namreč odkrili enkratno okno v mišljenja o strahovih korporacij pred aktvisti. Ob prihajajoči 25-letnici nesreče se vodilni za PR v kemični družbi Dow tako bojijo, da se bo primer Bhopal razširil v učinkovito sistemsko kritiko korporativne vladavine in na veliko ugibajo, zakaj se to še ni zgodilo.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

Brez komentarjev

Kdo so Anonymous, Anonimni?

Ker je kar nekaj naključnežev naletelo na ta blog iščoč informacije kdo ali kaj so Anonymous, oz Anonymous Slovenija? in hkrati je tukaj res kar nekaj člankov o Anonimnežih, naj razjasnim zgolj, da nisem njihov član ali aktivni podpornik ter da nimam aktualnih informacij o dogajanju pri nas, saj sem pisal o njih kot o izredno zanimivem fenomenu verjetno še preden so se razvili ter prijeli tudi v Sloveniji. Imamo pa nekaj skupnih tematik in celo aktivnosti, zato sem se odločil spisati še en ‘članek‘ o tem, kaj predstavljajo mojemu miselnemu procesu ter povzeti svoja dosedanja pisanja o njih v skupen imenik za raziskovanje posameznih zanimanj bogatih, a pogosto kontroverznih manifestacij tega gibanja.

Anonimneži so nekakšna digitalna različica starodavnih jeznih prostakov, ki že vso zgodovino tu pa tam najdejo moč v svoji množičnosti. Glede na virtualne razsežnosti interneta je na prvi pogled takšna delovala tudi njihova moč in dejanski domet v svetu, a se to prepričanje zadnja leta hitro maje, saj poleg PR uspehov podpirajo tudi mobilizacijsko moč pravih množic na ulicah.

Če k temu prištejemo še atmosfero vladavine denarja – v obliki na internetu pogosto predstavljenih zlorab korporacij (katerih kralj je Monsanto, a ne?) ter posledičen vpliv teh izjemnih koncentracij kapitala na zakonodajalce – iz česar izvira uničujoča korupcija političnega sistema, dobiš plodno ozračje za te vrste akcij, kot se jih udeležujejo današnje (razočarane/razvajene) generacije.

Digitalni Mobile vulgus so v sodobni različici prav tako disruptivni in enako gotovi znanilci sprememb, kot so bili njihovi predhodniki v razvoju naše civilizacije do zdaj. Saj so vendarle naša prihodnost – verjetno izvzemši tiste, ki bodo šli sedet na hladno zaradi izsiljevanj in raznih ‘black flag‘ operacij operativcev..

Kar pa se tiče ddosanj teh spletnih strani, ki so njihova prvotna aktivnost, pa kolikor so prostovoljna – ne vem če je že kje sodno določena norma – so vsekakor nekakšna vrsta državljanske digitalne nepokorščine in dokler so nenasilna, kar pa pri anonimnežih zaradi cirkusov okoli naknadnih izpuščanj kontroverznih podatkov, ni vedno tako črno belo; bi lahko bila legitimna vrsta protesta.

Bistvo njihovih PR zmag tiči v izdelovanju fantastičnih kolažev v namene propagande in pozivov k novemu svetu, kjer opravijo z ugovori o vsebinski praznini ter skušajo prikazati verige, ki okujejo ljudstva sveta, da se najdejo skupaj tudi na poti v digitalno jetnišnico:

Preberi preostanek objave »

, , , , ,

6 komentarjev

Ekonomije ugleda

Nove oblike povezanosti, ki jih je omogočila mreža vseh mrež, poleg nevarnosti, prinašajo tudi mnogo manifestacij moči množic, ki jih danes lahko prepoznavamo vse povsod od Crowdsourcinga, Anonimnih, Kickstarterja, Wikipedije, GNU/Linuxa, Arabske (digitalne) pomladi, do socialnih omrežij (skupaj z nevarnostmi, ki jih tukaj pogosto izpostavljam), itd.

Kje drugje, kot v zabavi, je najti najuspešnejše primere delovanja nove logike, kjer se odrine stare mastodonte založništva – ter logike od enega-k-vsem, za bolj neposreden pristop ter podporo s strani množic, ki skupaj tvorijo novo snov, vsebino in tako rekoč neomejeno razsežnost (nikoli do-) končnega produkta! Prav tu mogoče najdemo tudi najbolj jasno sliko delovanja ekonomij ugleda.

Zelo dober je zadnji primer legendarnega ustvarjalca avantur Tima Schaferja, ki je med intervjujem z drugim legendarnim ustvarjalcem avantur Ronom Gilbertom ugotavljal, da zaradi majhnosti trga za te igre, nikakor ne uspe pridobiti založnika, saj je 200,000 kopij premalo v primerjavi z milijoni izvodov, v katerih se prodajo ostali žanri v tej industriji. Sad tega razgovora je bil projekt na Kickstarter strani namenjeni izključno zbiranju denarja s strani posameznikov za podporo projektov, ki so jim všeč. Stran je na tej misiji izjemno uspešna. Prvotno načrtovan cilj zbranega proračuna je bil v višini 300,000 dolarjev. V nekaj dneh so dosegli zgodovinski rekord Kickstarterja, saj je več kot 60,000 ljudi nabralo več kot 2 milijona dolarjev in številka še raste — projekt se iz faze zbiranja denarja v naslednjo fazo premakne šele čez 17 dni.

Tukaj je promocijski video:

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

Brez komentarjev

Bernays v dobi socialnih omrežij

Potreba ali prevara?

Nedavno je razburila domišljijo komentatorjev novica, da naj bi analitik zaposlen v ameriškem trgovcu Target bil sposoben napovedati prej, kdaj je noseča hčerka, kot bi to izvedel oče. Nekateri so se nagonsko postavili v eno izmed dveh nemogočih in skrajnih stališč – marketing dajmo vsepovsod in bo financiral še šole ali pa nasprotno Bill Hicksov ‘Marketing people, kill yourselves‘. Takšna polarizacija in mnoga vprašanja ter pomisleki o koristnosti marketinga za družbo gotovo zahtevajo bolj pragmatičen in manj črno bel odgovor.

Zakaj se že v šolah ne omenja Edward Bernays, nečak Sigmunda Freuda, ki je imel prav takšen, če ne večji vpliv na moderno družbo, kot stric, saj je oče PR-a (Public Relations) in večine njegovih orodij? Ena izmed mnogih znamenitih prigod ima opraviti s ‘predsodkom‘, da prava dama ne kadi. Še dandanes srečaš stare mame, ki trdijo, da ženska ne sme kaditi v javnosti. Zaradi tega so cigaretne družbe izgubljale pol tržišča in davnega leta 1920, ko so v Ameriki ravno začeli rasti prvi supermarketi, so na pomoč poklicale Edwarda Bernaysa.

V skladu z duhom časa je poslal ženske na psihoanalizo z vprašanjem, kaj jim lahko predstavlja cigareta. Logičen odgovor, ki ga je dobil je bil seveda falus, simbol moške moči, kar je v tem primeru, ko niso imele imele niti volilnih pravic, imelo poseben pomen. Zato zgolj na prvi pogled naslednja poteza Edwarda ni bila tako logična – sklical je novinarje in najel debitantke, da so primarširale v New Yorku po Times Squareu, ter pred novinarji zmagoslavno potegnile izza zapasic cigarete, ki so jih vzdignile v zrak rekoč “Ženske! Prižgite še eno baklo svobode! Borite se proti še enem spolnem tabuju!
Bernays je tako v enem zamahu povezal boj žensk za enakopravnost v družbi – neko višjo potrebo po osnovnem spoštovanju – skupaj s cigareti in iz tega enkratnega, simbolnega dejanja, se je razvila podoba upornice s cigareto, neukročenega dekleta, oz. neodvisne ženske. To je seveda občutno popravilo prodajo cigaret, kar pa ni bistveno, saj je bistvo anekdote v iracionalni zamenjavi podzavestnih hotenj in potreb za nek potrošniški produkt, ki ga sploh ne potrebujemo.
Fascinantno je gledati, kako v spodnjem kratkem filmu Edward Bernays sam razlaga to anekdoto in delovanje tega mehanizma, zaradi katerega se racionalni ljudje vedemo neracionalno in smo zamešali že marsikatero hotenje za pravo potrebo z nepotrebnim (simbolnim) produktom v tekmi strojev srečnosti.

, , , , , , ,

2 komentarjev

Kaj je Bitcoin?

Bitcoin je 3. Januarja letos dopolnil tri leta, od kar je bil prvič predstavljen javnosti. Pri ljudeh vzbuja podobne občutke ter reakcije kot internet – ponavadi je zgolj ogledalo filozofije lastnika menja o njem. Sam se bom skušal izogniti temu. Z dokaj preprosto idejo in odprto implementacijo se mu je namreč uspelo zavihteti na vrh upov o anonimnem, elektronskem denarju, ki ne bi bil v lasti nikogar in bil hkrati neuničljiv nasproti tradicionalnim centrom moči, ki zdaj diktirajo dovoljeno izbiro vrste ‘menjalnih kart‘ oz. vrste valut za uporabo na trgih. Kljub svetlim obetom in povečini uspešno premaganim oviram, ki so uničile prejšnje poskuse z elektronskim denarjem, pa ga še čakajo praktični preizkusi, ki bodo šele potrdili te upe in v prihodnosti bomo videli ali so razvijalci uspeli napraviti dovolj robustno zasnovo za uspeh v teh težkih sodobnih pogojih, kot trdijo. Po treh letih pa vendarle lahko odgovorimo na večino ugovorov in težav, ki zbujajo ljudem dvome v to novo vrsto valute. Najprej pa moramo predstaviti osnove njegove arhitekture, ter besedo ali dve o znanih podatkih neznanega avtorja tega prelomnega protokola, Satoshi Nakamota, ki ga uporablja Bitcoin mreža.

Osnovna arhitektura in uporaba

Bitcoin je poenostavljeno rečeno ‘peer-to-peer‘ (P2P) mreža, podobna bolj znanim P2P mrežam hudourniške (torrent) skupnosti, ki uporablja kriptografske podpise za opravljanje transakcij med uporabniki, zaradi česar ga pojmujemo kot decentralizirani elektronski denar. Transakcije so sicer nekako neintuitivno nepovratne – v centraliziranem sistemu, kjer jih lahko tudi prekličemo, tega nismo navajeni - a to po drugi strani pomeni tudi, da so Bitcoini res v naši lasti, saj jih ne more nihče vzeti. Zaradi manjka centralnega nadzora, dobimo robustnost in neodvisnost od vladnega ali korporativnega nadzora, vse transakcije pa so javno objavljene na Bitcoin P2P mreži.  Opravljamo jih z odprto-kodnimi programi, ki se pogovarjajo s to mrežo. Samo število Bitcoinov je omejeno z odprtim algoritmom, ki upravlja tudi prihodnjo rast, saj je končna količina omejena na 21 milijon enot. Čeprav so transakcije javne, pa njegova zasnova, podobno kot pri gotovini, omogoča neko vrsto psevdo-anonimnosti.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

2 komentarjev