Objave z Tagi hekerska etika

AnonLeaks

Anonymous, internetno anarho gibanje, ali ‘ljubitelji kaosa‘, kot jih je poimenovala Deanna Zandt in smo jim že namenili nekaj pozornosti tudi tukaj, ko so se z DDoS napadi na glavne kreditne inštitucije v podporo svobodi govora in Wikileaks katapultirali v glavni tok družbene zavesti; je v zadnjih dneh v ofenzivi proti napadom nanje, ki so jih sprožili z okupacijo novih področij človeške domišljije.

Vse se je začelo 3. decembra lani, ko je odvetniška družba za sestanek z Bank of America (BOA) pisala trem družbam za digitalno varnost, ki za milijone dolarjev sodelujejo z ameriško vlado, da jim pripravijo prezentacijo na nekaj straneh kdo so Wikileaks in kako delujejo, ter kako bi to lahko pomagalo BOA. Te tri družbe so Palantir Technologies, HBGary Federal, in Berico Technologies. Na HBGary pa je Aaron Barr, njihov CEO, januarja postal obseden z odkrivanjem identitete članov Anonymousa.

Prejšnjo soboto mu je uspelo v Financial Times spraviti članek, ki je hvalil njegovo delo, kjer naj bi razkril, da Anonymous ni brezglavo gibanje, kot trdijo, ampak organizacija 30 vrhovnih članov, katerih identitete naj bi s svojo zvitostjo odkril v zadnjem mesecu dni. Odziv Anonymousa je bil silovit  ter bliskovit, in čeprav je Barr pozneje trdil, da pričakovan, je ta komentar samo spin dejstva, da se je to zgodilo družbi, ki varnost zagotavlja federalnim organom vlade ZDA.

Da je bila mera res polna, se v času pred in med odzivom Anonymousa, še hvalil po medijih, da pozna njihove prave identitete in se pogovarjal s tajnimi službami in ostalimi za prodajo njegove ‘raziskave‘, za katero je sam priznal, da ni narejena po najbolj legalni poti. Ni čudno, razne ‘no-fly‘ liste pri njih kar cvetijo, zakaj ne bi futrali zveri, če še plača za to. A že v enem dnevu je Anonymousu uspelo vdreti na spletno stran HBGarya in postaviti tja svoje sporočilo. Kar pa je bil samo začetek.

Hkrati so namreč dobili nadzor nad poštnim strežnikom celotne družbe, skupaj s 60,000 emaili, od katerih so jih 40,000 objavili na PirateBayu. 30 ur so potem, ne da bi jih kdorkoli zaznal, spremljali njegove komunikacije in imeli z njim celo debate na IRCu, ko še ni vedel za širino in globino vdora. Poleg tega so pobrisali njegove varnostne kopije, njegov iPad, dobili dostop do strani za varnost rootkit.com, na njegovem Twitterju objavili osebne podatke in podobno, ter na koncu objavili še njegovo raziskavo o pravih identitetah članov Anonymousa, ter jo označili za potvorbo, ki krivdo zvrača na nedolžne in napačne ljudi. Javna objava služi kot svojevrsten dokaz tega.

BOA vs. WL

Med objavljenimi stvarmi pa je bila tudi prezentacija, ki so jo zahtevali odvetniki za osnovo odziva BOA, na morebitno objavo njihove notranje komunikacije, s strani WL. Različico 6 te prezentacije so objavili kar na Wikileaks in kar je najhuje, namigovanja na nelegalna dejanja proti podpornikom in glavnim novinarjem so prav neverjetna, še posebej, ker imajo relativno neuničujoča dejanja Anonymousa, kljub desktrutivni naravi DDoS napadov, zagrožene desetletne kazni in prav zdaj preganjajo podpornike, ki so pred dvema mesecema napadali spletne strani Vise in podobnih. Vlade skupaj s sodišči in delom novinarjev zaenkrat preganjajo samo podpornike Wikileaks za precej manjša dejanja, kot si jih privošči korporativno-javna sprega v svojem trudu zaustaviti ti. dobo transparentnosti.

Glenn Greenwald, najglasnejši podpornik WL zadnje leto v ZDA, je v prezentaciji posebej izpostavljen kot ovira za uničenje uspeha WL in ga tako smatrajo za glavno tarčo. “To so vzpostavljeni profesionalci z liberalnim nagibom, a na koncu večina, če se pritisne na njih, izbere profesionalni obstanek pred vzrokom, takšna je miselnost večine profesionalcev“. Za Glenna to verjetno ne velja, nivo pokvarjenosti in čiste arogance napisati kaj takšnega, pa je nepredstavljiv. Poleg tega predlagajo, da so sposobni takoj ponuditi notranje grožnje, proti-kiber goljufije, analize ciljanja ter izkoriščanje socialnih medijev, črno propagando ter disinformiranje. Seveda v imenu vseh treh podjetjij.

Do danes sta se drugi dve podjetji že distancirali od HBGarya in prenehali poslovno sodelovati, saj je škoda preprosto prevelika, poleg tega pa Anonymous zdaj grozijo še z AnonLeaks in objavo preostalih 27,000 ukradenih emailov, zato se je CEO Palatir Tech že javno opravičil Glennu:

” … jasno povem, da Palantir Technologies ne bo vključeno v te dejavnosti. Vedno smo bili … globoko vpleteni v podpiranje progresivnih vrednot .. prizadevanja nadaljujemo tudi v prihodnje …

… pravica do svobodnega govora in pravica do zasebnosti sta ključni za cvetočo demokracijo. Od vsega začetka smo podpirali te ideale in pokazali zavezanost k razvoju programske opreme, ki ščiti zasebnost in državljanske svoboščine. Poleg tega bi se osebno in v imenu celotnega podjetja rad javno opravičil progresivnim organizacijam na splošno in posebej g. Greenwaldu za vsakršno vpletenost, ki smo  jo imeli v teh zadevah. “

—————————–

Posodobljeno

Gawker ima zelo zanimiv intervju z 19-letnim dekletom, ki ima probleme z FBI in kaže na zelo izkrivljeno sliko uradnih organov pregona o gibanju Anonymous. Zakaj je prišla v njihove kremplje? Bila je operater javne sobe na IRC strežniku, kjer so ljudje načrtovali napade na Paypal in ostale spletne strani. Uporabljala je nadimek ‘No‘. Zaplenili so ji dva računalnika, iPhona, ruter ter jo zaslišali. No je daleč od slike zlobnega hekerja, ki s svojimi veščinami spodjeda globalne korporacije. Sama se opisuje kot računalniško nepismeno – vsega se je naučila v zadnjih devetih mesecih in nikoli ni sodelovala v napadih – pa jo je agent FBI ob 6h zjutraj, ko so vdrli v hišo, še vseeno začudeno spraševal, če ima masko Guya Fawkesa, enega izmed simbolov Anonymousa, ki je seveda ni imela. V intervjuju pove, da se je pridružila skupini po tem, ko je prebrala članek o njih. Zdel se ji je zanimiv koncept – “velika skupina jeznih ljudi, domnevno brez nadzorne strukture, ki razbija sranje na spletu.

13.2.11 Zadeva gre globlje, NYT poroča, da je bila med naročniki orwelovskega napada tudi ameriška trgovska zbornica.

, , , , ,

2 komentarjev

Kdo so 6. April?

Po ti. ‘Wikileaks revoluciji‘ v Tuniziji, bi današnje zmagoslavje Egipčanov lahko imenovali kar prva Facebook revolucija. 18 dni protestov, 326 mrtvih, po treh Mubarakovih govorih in tisočih ranjenih, so danes Egipčani postali zvezde vseh zatiranih ljudstev sveta. Tunizija je premaknila pomembno domino v statusu qou, v katerem so obstale arabske države po vrenju v začetku devetdesetih prejšnjega tisočletja. A Tunizija je zgolj premaknila kritično točko v sistemu, ki je že bil tam. In ravno ameriškim ambasadam se imamo posredno zahvaliti za njihove opise tiste opozicije, ki je začela to revolucijo.

Opozicije, ki je nihče, razen cenzorjev, ni jemal resno v smislu sistemskih premikov. To so seveda blogerji.

Kar je pravzaprav skoraj nedoumljivo, saj ocenjujejo, da je število uporabnikov spleta v Egiptu šele v zadnjih šestih letih nad 10 odstotkov celotne populacije. Leta 2005 je tudi ameriška ambasada prvič poročala o aretiranem blogerju Abdulu Karim Nabil Solimanu, ki je kritiziral Islam, ter o razširitvi svobode govora, ki so je le-ti prinesli v Egipt. Od tedaj so poročali še o mnogih. Blogerji so že naslednje leto začeli organizirati proteste, na danes svetovno znanem Tahrir trgu. Kar je sprožilo še več aretacij.

Na listi najbolj opresivnih držav do blogerjev se je zato Egipt kaj kmalu znašel na petem mestu, takoj za Iranom, Sirijo, Saudsko Arabijo, in Tunzijo. Blogerji so tudi drugače najbolj cenzurirani del interneta.

So you still think the Internet is free.

Ko je vlada zatrla blogerje, ki so bili oslabljeni tudi zaradi sporov z islamističnimi blogerji, so prišli na splet še Facebook uporabniki. 6. aprila 2008 je bila z velikim uspehom sklicana splošna stavka na Facebooku. Skupina, ki je bila ustanovljena za podporo stavke, se je imenovala Mladinsko gibanje 6. April (Arabsko: حركة شباب 6 أبريل‎) in gibanje izvira iz teh demonstracij, saj niso bili zadovoljni samo z reformami, ampak so bili proti režimu.

Diplomati poročajo, da naj bi jih sestavljajo 800 aktivnih članov in približno 70,000 ‘prijateljev‘ na spletu. Ravno tako kot blogerje, je tudi njih oblast preganjala in mučila. Poleg tega pa so bili še sami notranje razdeljeni na Islamiste in sekularni del. Julija leta 2009 so ameriški diplomati poročali o sestanku z vodjem 6. Aprila, Ahmedom Salehom, ki jim povedal, da je nagnal 13 islamistov in nasseristov, da bi lahko ohranili sekularno in zahodno usmerjenost gibanja. Le-ti so gibanje hoteli prevzeti in usmeriti nasproti zahodu in Izraelu ter k Islamu.

Kljub temu, da jih je New York Times pred dvema letoma prepoznal kot politično skupino zaradi ti. ‘najbolj dinamičnih debat‘, pa so v uradnih obvestilih poudarjali, da niso politična stranka, kar pa ni zaščitilo ustanoviteljev pred aretacijami. Eden izmed ustanoviteljev je poročal, da so mu grozili s posilstvom v zaporu. Šestega aprila 2009 naj bi egipčanska vlada celo napadla nekaj spletnih strani, ki so podpirale gibanje.

V prejšnjih člankih je bilo že omenjeno, da so prevzeli simboliko in taktiko Odpora! iz Srbije in da so ameriški diplomati smatrali, da je gibanje zunaj glavnega toka opozicijske politike in aktivistov, ter opisalo njihove cilje demokratičnih volitev pred septembrom ‘11, kot nerealistične, čeprav so jih podpirali in vabili na srečanja v ZDA.

Glede na spodnji video slavja, pa vidimo, da so mobiteli pravo orožje ljudstva – kar smo videli tudi po množici videov v podporo demonstracij, ki so tako rekoč trenutno vznikali na spletu. Upam, da se tudi notranje SMS storitve čimprej vzpostavijo nazaj.

YouTube slika preogleda

, , ,

Brez komentarjev

Čakajoč na dan odhoda

V medijski bitki za Egipt, ki sledi dogajanju na ulicah, vlada čisti kaos. A očitno je, da so na mizi velike odločitve. Robert Gibbs, tiskovni predstavnik Bele hiše, je pravkar zavzel najbolj resno pozicijo, da se morajo reforme v Egiptu pričeti takoj – in ne septembra. Skupaj z angleškim premierom Davidom Cameronom sta skoraj istočasno opozorila, “če se izkaže, da je režim podpiral ali toleriral [današnje] nasilje, bi to bilo popolnoma in povsem nesprejemljivo.” Medtem ko so vsi zahodni mediji na strani tega živahnega gibanja za demokratizacijo Egipta, pa Bata, slovenka, ki živi v Egiptu zadnje 5 let, poroča o čisto drugi sliki dogajanja:

Da bo nekaj jasno…

Ljudje nismo za Mubarakov režim ampak smo zadovoljni s tem, kar nam je včeraj ponudil. Želimo si, da se država ne uniči popolnoma, ter bi zato radi videli, da Mubarak dokonča svoj mandat in da se začnejo priprave na tiste septemberske volitve in potem bodo egipčani imeli kogarkoli si bodo izbrali.
Mubarak je svoje povedal in ponudil!
Protestniki niso do tega trenutka poslali še nikogar, ki bi jih zastopal?!
Vsi si želimo sprememb! In protestniki so jih izborili, zakaj ne pošljejo svojih predstavnikov, da bi se takoj začelo delati za boljši jutri?

Seveda se ne strinja z današnjimi izzivanji ter nasiljem pro-mubarakovih privržencev in med njimi danes niso bili samo plačanci in policaji v civilu, ampak drugi del Egipta, ki so jih masivnost ter dosežki protestnikov ravno tako presenetila, kot ostali svet. V medijih nihče nima pravega konteksta, mediji potrebujejo glasne in eksplozivne prispevke in tako nas Toktok v komentarjih sprašuje:

Zakaj Al Jazeera ni nikoli vprasala za komentar – mnenje: taxi voznika, trgovca iz male trgovinice v Gizi, prodajalca v unicenem Metro marketu?

Zato, ker je Al Jazeera na strani mirnih demonstrantov, ki so pohitrili spremembe v Egiptu, a spremembe so nevarne in nepredvidljive. Poleg tega se tudi ne končajo vedno dobro. Zato ni čudno, da je preostali del Egipta zadovoljen z doseženim, kar je bilo še prejšnji teden nepredstavljivo. A je ravno danes jemenski predsednik Ali Abdullah že drugič v zadnjih letih – prvo je snedel, obljubil, da ne bo več kandidiral. Tudi v Tuniziji niso vsi zadovoljni in še kar ni konec protestov, ki trajajo že skoraj dva meseca.

Zakaj protestniki ne pošljejo nikogar, da bi jih zastopal?

To je pomembno vprašanje in mediji si ga niso znali postaviti drugače, kot “kdo po Mubaraku“? A teh protestov niso pričele politične stranke, ampak koreninijo v spletni skupnosti imenovani 6. April.  Organizirali so se leta 2008 v podporo demonstracij delavcev in so predstavniki egiptovskih ‘hacktivistov‘, oz. ‘slacktivistov‘, kot jih ponižujoče tudi označujejo. Da pa je vzrok za poniževanje v silovitem odzivu, ki so ga sposobni sprožiti, pa je dokaz Asmaa Mahfouz, kateri pripisujejo levji delež inspiracije in začetka zbiranj ljudi. Danes so objavili, v angleščino preveden, njen poziv, ki se je prvič znašel na Youtubu 18. januarja.

YouTube slika preogleda

Zanimivo, da je skupina prevzela simbol Odpora! iz Srbije, gibanja, ki je pomagalo strmoglaviti Slobodana Miloševiča. Kot opozicijsko skupino, pa jih kljub svojemu prijateljstvu z Mubarakom, podpira tudi ameriška vlada. Telegraph piše o depeši objavljeni na Wikileaks, ki neimenovanega predstavnika 6. Aprila povezuje z ameriško podporo na seminarju taktik aktivistov za spremembo režimov. Plan uporne skupine je bil sprememba režima še pred jesenskimi volitvami, kar je ameriški predstavnik videl kot nerealistično. Enakega mnenja so bili gotovo še prejšnji teden, ko je bila stabilnost glavna beseda, a med tem, ko sami zgolj počasi – a odločno, spreminjajo svoj odnos, pa navajajo za razlog hitre spremembe v Egiptu, ki presenečajo vse.

Ali bo torej ta petek dan odhoda oz. pričetka odhoda Hosnija Mubaraka še ni gotovo, čeprav je on že nekaj časa gotov. Preberi preostanek objave »

, , , , , , ,

4 komentarjev

Internet ‘Kill Switch’ in Tor omrežje

V dneh, ko smo zopet priče težnjam po vzpostavitvi stikala za začasno ugašanje interneta, ti. ‘internet kill switch‘, je to včeraj dejansko postala realnost v Egiptu. Poleg GSM signalov in celo Blackberryev, ter nekaterih socialnih omrežij, je to zadnji obupan poskus cenzure in preprečitve komunikacije ljudem, ki za danes napovedujejo še večje demonstracije proti dolgoletnemu diktatorskemu režimu Hosnija Mubaraka.

Edini način, da aktivistom preprečiš dostop do blokiranih strani, da torej do njih ne dostopajo preko proxy strežnikov, je ukinitev same mreže. A dandanes tudi to ni mogoče izvesti v popolnosti. Iz Egipta še poročajo, da je v hotelih s 5 zvezdicami in korporativni dostop do spleta nemoten in očitno delujejo tudi nekakšni ‘dial-up-i‘, za modemsko povezavo, zato že nastajajo strani z navodili za dostop do spleta v teh okoliščinah. Verjetno je, da so izklopili samo razreševanje spletnih imen v IP naslove, za kar tudi obstajajo rešitve.

Protesti izgledajo odlično organizirani – tukaj lahko vidite navodila, ki jih razdeljujejo v fizični obliki – na kakšen način se udeležiti protestov, da bodo kar najbolj uspešni in varni za udeležence. Danes je velik dan za Egipt.

Egipčanom pa v njihovem boju za svobodnejše okolje lahko pomagamo tudi drugje po svetu. Medtem, ko se gibanje Anonymous trudi z nelegalnimi napadi na strežnike egipčanske vlade, zaradi katerih jih lovi tako FBI v ZDA in potekajo aretacije v Veliki Britaniji, pa obstaja tudi legalen način, da ponudimo pomoč.

Kaj je Tor omrežje?

To je omrežje tunelov skozi katere lahko informacije zahtevamo in dobimo anonimno, kar uporabnikom omogoča dostop do strani kot so Twitter, Facebook in mail strežnikov, tudi če so blokirani.

Za podrobnejšo analizo delovanja glej poznejši članek: Tor - čebulna mreža

Ko na svojem računalniku namestimo Tor klienta, sicer doniramo nekaj pasovne širine naše povezave v svetovni splet, kar pa v modernih časih optike ni problem. Je pa potrebno vsaj malo poznati delovanje računalnika in mrež, da vzpostavimo to rešitev. Če se ne počutite dovolj samozavestne, je to morda odlična priložnost, da se naučite nekaj novega.

Več kot je vozlišč, bolj robustno in prepustno je omrežje in hkrati zagotavlja tudi višjo varnost uporabnikom. Prosim obiščite to stran, če hočete sodelovati. + Glej prvi komentar

Za pogum ali za odganjanje dvomov, zakaj bi pomagali z vzpostavitvijo novega vozla v omrežju, pa si preberite še sporočilo študenta s Princetona, kako je prepričal avtoritete na univerzi, kaj sploh je Tor omrežje in kako plemenitim namenom služi. Da se oblasti zavedajo pomena tega omrežja, priča tudi čebet razvijalca omrežja, ki je tik pred izklopom interneta v Egiptu, zaznal napade na omrežje s strani enega izmed ponudnikov interneta v Egiptu.

Svoje pa prispeva danes tudi Wikileaks, ki pravkar objavlja cele svežnje ameriških diplomatskih dokumentov iz Egipta. Kaj vse je v njih, se še ne ve, saj jih objavljajo resnično veliko, a ta je za primer: “Wikileaks Cable: “thousands of Egyptian military officers trained by US” http://wikileaks.ch/cable/2010/02/10CAIRO257.html

Kronologija prvih dne protestov je v prejšnjem članku, danes pa v živo lahko spremljate novice iz Egipta tukaj.

—————————–

Posodobljeno: Tudi sosedje Avstrijci razvijajo ‘stikalo za internet.

, , , , ,

4 komentarjev

Podatkovno rudarjenje in novinarstvo

Med zanimivejše posledice ter odzive na objavljanje skrivnosti Wikileaks gotovo sodi premik medijskih hiš, da bi same postale bolj podobne Wikileaks (WL) in tako odrezale posrednika. Velikokrat slišano zanikanje, da WL ne more biti medij, kot je npr. New York Times, je zdaj na kolenih – zadnje ideje svetovnih medijev, da bi sami omogočili anonimni predal, kamor bi lahko žvižgači odlagali zaupne dokumente, takšno tezo slabijo še s prostovoljnim delovanjem medijskih organizacij tam, kjer so bili do zdaj tehnološko drugačni od WL. Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži!

Al Jazeera je vlak zajahala že 11. januarja, ko je odprla Transparency Unit za anonimno oddajo dokumentov in to nedeljo svoj trud kronala z objavo korespondence več kot desetletje trajajočih pogajanj o miru v Palestini. Da bodo skušali narediti podobno, so zdaj najavili tudi v NYTimesu in tako razmišljajo tudi pri Washington Post.

Vendar se tudi pri njih pojavi originalni problem, ki ga je imel že WL s to enormno količino podatkov. Kako v pregledni in razumljivi obliki predstaviti material, ki obsega na tisoče strani? Rešitve tega problema obsegajo vse od okrnjenega iskalnika na sami strani WL,  sodelovanja s časopisi in njihovimi ekipami, pa do genialnih rešitev s strani uporabnikov spleta. Velike medijske hiše imajo gotovo dovolj virov za takšno analizo, na žalost pa večina medijskih hiš vseeno ne razpolaga z dovoljšnimi viri. Julijan Assange je dejal, da so se na začetku zanašali na uporabnike spleta, a so ugotovili, da ne bodo naredili dela namesto njih in so se zato obrnili k časopisom.

Moj utopičen in zelo demokratski predlog bi bil, da gredo medijske hiše združeno na pot, ki jo je pred leti izbrala CIA, ko je ustanovila neodvisno družbo za investiranje v informacijske tehnologije imenovano In-Q-Tel*. Združene časopisne hiše bi lahko naredile nekaj podobnega, vendar z enim predpogojem – da podpirajo tehnološke rešitve, ki so usklajene z odprto kodo. Na ta način bi človeštvu prispevale razvoj in trajno last orodij, ki bodo v dobi eksplozije podatkov vedno bolj potrebna.

//* In-Q-Tel investira v družbe ter z njimi sklepa pogodbe za nakup tehnologije. O tem zelo zanimivem sodelovanju na žalost ni znanega veliko, saj so vsi njihovi posli uradna skrivnost. Kar pa je mogoče izvedeti, postavlja še več vprašanj. Znano je da so investirali nekaj denarja v različne ‘start-up‘ družbe na različnih področjih. Te družbe so jim pomagale prispevati več kot 130 rešitev, ki jih zdaj uporabljajo v CIA. Med družbami s katerimi sodelujejo najdemo razvijalce računalniških iger, družbo, ki izdeluje programsko opremo za analizo velikih količin zvočnih posnetkov, proizvajalca polprevodnikov in verjetno najzanimivejše, programsko družbo, ki za igralnice v Las Vegasu proizvaja program, s katerim analizirajo odnos strank z njihovimi zaposlenimi.

, , , , ,

Brez komentarjev

Imate raje ‘copyright’ ali zasebnost?

Rick Falkvinge, ustanovitelj švedske piratske stranke, predstavlja zanimivo tezo, da nas industrija intelektualne lastnine aktivno vozi po poti družbe Velikega brata, saj razume, da je to edina pot rešitve pravnega varovanja intelektualne lastnine.

Očitno je namreč, da današnji nivo intelektualnih pravic ne more soobstajati s pravico zasebne elektronske komunikacije. Naj bo to email ali kak drug spletni pogovor, kjer si lahko delimo najrazličnejše multimedijske vsebine, so le-te velikokrat hkrati pod neko obliko lastnine. Edini način vzpostavitve trenutnega nivoja intelektualnih pravic je tako v odstranitvi pravice do zasebnosti. Analiza vsebine zaradi pravic deljenja avtorskih in drugih vsebin zahteva vpogled v komunikacijo.

Rick sicer pravi, da ni srednje ceste in da se moramo odločiti ali bolj cenimo intelektualno lastnino ali zasebnost, a že bogastvo pisanosti realnosti v konfliktu teh dveh konceptov kaže, da potujemo po slabi in nevarni cesti, kjer se to še ni odločilo. Se pa strinjam z njim, da bi takšna odločitev, če bi bila seveda v prid omejitvi intelektualnih pravic, še precej bolj podrla zidove, ki zdaj dvema milijardama ljudi preprečuje dostop do skupnega človeškega elektronskega znanja in kulture. Kot takšna bi bila mogoče res večji skok kot prihod javnih knjižic v letu 1850. Orodja in infrastruktura sta položeni, predvsem prepovedi in plačilni zidovi postavljajo ovire uporabi.

Industrija to razume, kot kažejo nedavne depeše objavljene na Wikileaks. Ameriška ambasada je zdaj zadovoljna s prizadevanji švedskih pravosodnih organov v preganjanju lastnih državljanov v interesu ameriške intelektualne industrije, saj je švedska pred tem postala znana kot zaščitnica piratskega spleta. Zato so jim naložili spisek zahtev s strani industrije, podprte z grožnjo vključitve na listo lastniško malopridnih držav. Tudi evropska zakonodaja gre v tej smeri – hranjenje prometnih podatkov, IPRED, trikratno opozorilo uporabnikov in podobno. Kljub prekomernemu vplivu industrije na zakonodajni proces, pa odločitev za zasebnost ali intelektualno lastnino ne bo nikoli samo na strani industrije.

, , , , ,

1 komentar

Bouazizi, ti si heroj

ali prva ‘Wikileaks revolucija

Mesec dni po pričetku protestov, ki jih je, po 23-letni vladavini Zine El Abidine Ben Alija, sprožil samozažig Mohameda Bouazizia, je predsednik z družino pobegnil v Saudsko Arabijo. V anarhiji, v kateri se je znašla Tunizija, je zdaj oblast prešla roke že drugič v 24-urah. Ustavno sodišče je oblast vzelo premieru, ki jo je prevzel po pobegu predsednika včeraj in jo dodelilo predsedniku parlamenta, z nalogo organiziranja volitev v roku dveh mesecev. Po začetnem veselju in vzlikih “Bouazizi, ti si heroj!” na ulicah v petek, pa se zdaj nadaljujejo plenjenja trgovin in zažigi stavb povezanih z družino Ben Alija.

O vlogi elektronskih medijev v teh dogodkih sem pisal pred dnevi v opisu ‘Državni malware‘, kjer sem opisal, kako je Tunizija poskušala nadzorovati elektronsko komunikacijo državljanov. Nekateri zdaj spekulirajo, kolikšno vlogo sploh lahko odigrajo ti mediji, kot je npr. Twitter, v takšnih dogodkih, saj se ljudje – predvsem v revnejših državah – lahko učinkoviteje organizirajo tudi brez Twitterja. Vendar takšno razmišljanje zanemarja vpliv novic na tekoče dogodke – okolje, ki omogoča trenutne novice o nasilju in mrtvih – se gotovo drugače odziva na tok dogodkov, kot okolje, kjer se takšne informacije lahko nadzoruje. V mesecu dni naj bi v Tuniziji umrlo kar 66 ljudi.

Razkritja Wikileaks in opisi ameriških diplomatov o pokvarjenem in ekstravagantnem življenskem stilu Ben Alija ter njegove grabežljive žene, so ravno pravi čas podpihali plemene ogorčenja ljudi v oprijemu revščine – to razloži tudi zelo neroden način, kako je dražava skušala cenzurirati te objave in nevtralizirati elektronsko komunikacijo med ljudmi. Opisi Roberta Godca, ameriškega ambasadorja v Tuniziji, so tako sočni, da se zdaj mnogi sprašujejo o vplivu WL objav in so dogodke celo poimenovali prva Wikileaks revolucija.

Koliko so ti podatki resnično pomenili ljudem in ali so bili podobna kaplja čez rob kot Bouazizijevo dejanje, je seveda težko vedeti. A kot vedno so precej ilustrativni dogodki, ki se dogajajo ob tem. Predvsem strahopetno ravnanje Bele hiše. V vsem mesecu dni nasilja v Tuniziji iz Bele hiše ni prišla niti ena beseda obsojanja, niti ena sama kritika ali poziv k umiritvi, medtem ko je policija streljala v neoborožene ljudi. Šele zdaj, ko je bil Ben Ali že daleč, je govornik Bele hiše obsodil nasilje nad civilisti itd. Kot pravi Yvonne Ridley, premalo, prepozno – to izjavo bi lahko podali kadarkoli od kar je bil predsednik Ronald Reagan.

—————————–

Posodobljeno (16.1.11): Tudi Muammar Gaddafi iz sosednje Libije, ki pa je na oblasti že 42 let, naj bi po televiziji krivil WL za kaos v Tuniziji:

Skrbi me za ljudi v Tuniziji, katerih sinovi umirajo vsak dan. In za kaj? Zato da bo nekdo drug zamenjal predsednika Ben Alija? Ne poznam teh novih ljudi, a vsi poznamo Ben Alija in transformacijo, ki so jo dosegli v Tuniziji. Zakaj uničujete vse to? … Wikileaks objavlja informacije, ki so jih napisali lažnivi ambasadorji, da ustvarijo kaos.

Posodobitev 2: So pa zelo zanimivi Gaddafijevi komentarji o internetu. Ni čudno, saj se v Libiji že tri dni odvijajo protesti zaradi stanovanjske krize. Več na Twitterju pod geslom #Libya.

Ali se revolucija širi tudi v Egipt in Libijo se sprašuje tudi Al Jazeera in hkrati ne razume, zakaj Hilary Clinton pred dnevi ni izbirala strani in zakaj je Barack Obama zgrešil svoj reganovski  “podrite-ta-zid” trenutek.

Posodobitev 3: Alžirija je v zadnjih tednih v množičnih protestih zaradi visokih cen hrane in včeraj je pri njih, podobno kot Bouazizi v Tuniziji, postal žrtev samozažiga Mohsen Bouterfif. Da bi umirili proteste so pocenili sladkor in olje. Medtem pa se protesti širijo tudi v Egipt, kot znova poroča Al Jazeera, tokrat v video prispevku.

Posodobitev 4: Katastrofalno vlogo Francije in Nicholasa Sarkozyanikoli-ne-bom podpiral-diktatorja” v tunizijski revoluciji, ki so Ben Aliju do zadnjega dne ponujali policijsko pomoč ter posledičen odziv francoske javnosti, se splača prebrati tukajLe Monde pa poroča, da je hotela žena Ben Alija pred odhodom od centralnega bankirja tono in pol zlata, ta pa jo je zavrnil. Vojska in tajna služba naj bi odigrali glavno vlogo v relativno mirnem razpletu – torej da niso streljali na ljudi in da so izgnali Ben Alija, saj se nasilje nadaljuje. Trenutno naj bi se spopadali vojska in predsedniška straža ter ‘tuji plačanci‘(diskreditirano), več na Tunisia LiveBlog.

Posodobitev 5 (17.1.11): Nezadovoljstvo in protesti se širijo. Tudi v Egiptu se je nekdo samozažgal, a tokrat menda preživel.

, , , , , , ,

1 komentar

“Nimamo izbire: objaviti ali propasti.

Ta material moramo objaviti, je skoraj smrtonosen” - je dejal Julijan Assange v nedavnem intervjuju. A način objavljanja, kot so ga izbrali – v sodelovanju z glavnimi medijskimi hišami, ter z neznosno počasnostjo, je tarča mnogih kritik. Kar pa je skoraj komično in tudi neprecenljivo, so paradoksi, ki vznikajo iz sodelovanja med ječarji resnice in kripto idealisti še vedno novega kiber prostora. S soncem so zdaj obsijana izkrivljanja, ki smo jim neprenehoma priča s strani medijev, a tokrat je za njimi ‘znanstveno novinarstvo‘ – dokumenti, objavljeni skoraj sočasno s članki.

Tabu podkupnin

Najnovejši primeri izkrivljanj vključujejo obtožbo Guardiana, da politično cenzurira objave, ker si ne upa objavljati kritičnih pogledov kazahstanskega višjega uradnika na sam sistem kapitalizma. V delno razkritem dokumentu, ki so ga objavili, so cenzurirali vse v poudarjenem tisku:

“… tržno gospodarstvo pomeni kapitalizem, kar pomeni veliko denarja, kar pomeni velike podkupnine za tiste, z najboljšimi vezami.”

Ko Maksat Idenov, višji uradnik, ki je bil tudi predsednik kazahstanskega dela naftne družbe British Gas (BG), v pogovoru pove, da sta tako BG kot italijanska ENI skorumpirani in podkupujeta kazahstanske uradnike, je bil ta del dokumenta v celoti pobrisan. Enako kot del, kjer so tik pred večerjo, Idenova slišali “lajati v njegov mobilnik” na direktorja BG Marka Rawlingsa “da se ‘še vedno igra igre z Jamesom Giffinom,’ zloglasnim AmCit fikserjem obtoženem obsežnih podkupovanj v trgovanju z nafto v 1990tih, katerega primer se vleče na sodišču v New Yorku. Idenov mu pove: ‘Mark, prenehaj biti idiot! Nehaj izzivati usodo! Prenehaj s komunikacijo z znanim obtoženim kriminalcem!’ Šele nerazkriti deli v krepki pisavi odkrivajo, česar angleški davkoplačevalec ne sme vedeti, namreč da eden izmed direktorjev eminentne angleške družbe vedno znova sklepa posle z obtoženim podkupljivcem“, zmagoslavno zapiše Shamir, ki ima po poročanjih svojo kopijo depeš*. Giffena so pozneje sicer oprostili, ker so podkupnine kazahstanskim uradnikom bile avtorizirane s strani CIA operacij.

Kdo je kriv, kdo je raven?

Tudi v drugem primeru je glavna oseba poleg WL časopis Guardian. V prostih prispevkih so namreč med božičnimi počitnicami objavili obtožbo Jamesa Richardsona, ameriškega operativca v republikanski stranki, da bo WL kriv, če se karkoli zgodi z Morganom Tsvangiraijem, zimbabvejskim premierom in glavnim nasprotnikom Roberta Mugabeja. Objavljeni dokumenti so namreč pokazali, da je zgolj javno podprl ukinitev sankcij, privatno pa jih je podpiral, za kar mu zdaj grozi smrtna kazen. Zgodba ima veliko konteksta, a kar je očitno tudi v tem primeru je pogodba s hudičem. Guardian je končno objavil svojo razlago dogajanja, kjer poleg prevzemanja odgovornosti za izbiro in redakcijo materiala, na koncu poda zanimiv stavek, ki točno opisuje trenutno konfuzijo:

“Večina zgodb sledi enaki formuli: “V dokumentih, ki jih je danes objavil WikiLeaks je bilo razkrito xxx …” To je dalo WikiLeaks zasluge, ki si jih zasluži in išče – in to je bilo bolje kot alternativa: “V dokumentih, ki so jih danes objavili WikiLeaks, New York Times, Guardian, El País, Le Monde in Der Spiegel.”

Ali res? Resnica je zdaj postala kar alternativa? Res skrajni čas da preklopimo na alternativne medije. Ali pa stripe – priporočam!

— — —

* dodano 2222011

, ,

1 komentar

Državni malware*

Da ima svoboda govora še vedno neko moč, poleg Kitajske zdaj dokazuje še Tunizija, ki je zadnje tedne v protestih. Ti so se pričeli po samozažigu Mohameda Bouazizia, potem, ko za svojo prodajalno ni mogel pokazati dovoljenja in so jo zaplenili. Ljudje zahtevajo predvsem politične spremembe režima, ki je na oblasti že od leta 1987. Ta režim je digitalno revolucijo preživel tako, da je razvil enega najbolj sofisticiranih poskusov cenzuriranja interneta, ki je prav zdaj dosegel nov vrh. Poleg stotin blokiranih strani so pred nekaj dnevi namreč izvedli obsežni ‘ribarski‘ ali ‘phishing‘ napad na blogersko sceno, s katero so že dolgo v vojni. S te vrste napadom so se dokopali do uporabniških podatkov kogarkoli v Tuniziji, ki je bil tisti čas na svojem socialnem profilu ali poštnem odjemalcu. Sofiene Chourabi, novinar Al-Tariq al-Jadida, bloger in znan kritik, je eden izmed tistih, ki ne more več do svojega emaila in Facebooka (FB) z 4200 ‘prijatelji‘. Azyzu Amamyu - psevdonim za drugega, ki je spregovoril o primeru – pa je uspelo dobiti nazaj nadzor nad svojim email in FB računom, a je bilo v roku dveh ur že vse pobrisano. Pozneje naj bi ga skupaj z Slim Amamouom celo aretirali. Do nadzora so prišli z ukinitvijo vseh varnih povezav v Tuniziji in ko so uporabniki preklopili v navadno http povezavo, so jim zraven spletnega naslova pripeli še kodo, ki je uporabniške podatke preusmerjala na druge račune. O obširnosti akcije se samo ugiba, saj ne upajo vsi govoriti. K aktivnemu blokiranju stotin strani in FB povezav so tako dodali še bliskovito brisanje vsebin z uporabo zlonamerne programske opreme, ki brez vednosti uporabnika ukrade njegovo spletno identiteto.

Zaradi dolgotrajnega nasilja nad ljudmi zaradi svobode govora ter nezanimanju svetovnih medijev, se je tej kibervojni zdaj pridružil še Anonymous. Poleg že tradicionalnega lazeriranja do nedostopnosti vsaj osmih strani od prejšnje nedelje, pa so v obrambo tunizijcem naredili celo Greasemonkey skripto, ki uporabnike zdaj ščiti pred tovrstnim ribarjenjem in je do zdaj bila nameščena že več kot 2000x. V sredo so bili seveda sami žrtve kontra DDoS napada.

Preostale državne elektronske malwerzacije

Drastičnost takšne zlorabe še vedno zgleda v prekomernem nasprotju z npr. nedavnimi zahtevami ZDA do Twiterjevih podatkov o podpornikih Wikileaks (WL). Te zahteve vsaj skušajo biti pravno utemeljene in morda bo mogoče celo razpravljati ali so kot takšne tudi zloraba, prekoračenje pooblastil. A dejstvo je, da se države z liste tistih najbolj groznih zdaj rugajo odzivu zahoda na objave WL in njegovi dvoličnosti pri teh vprašanjih. Vladne botnete, aka ‘fire sale‘, so v vojni z WL predlagali že lansko poletje. Z Echelonom se ZDA gre industrijsko vohunstvo ravno tako kot Kitajska leta 2009 ali lansko leto oz. katerokoli drugo leto. Težava teh novih kibervojn je seveda, da so po svojem bistvu še vedno vojne, a ker jih je mogoče bojevati tudi relativno na tiho, jih je očitno veliko. Znani so odklopi in motnje delovanja spleta v celotnih državah Estonije in Gruzije ob napetostih z Rusijo. Stuxnet je bil virus lanskega leta, še več desetletja in skoraj zagotovo ustvarjen s strani tajnih služb.

Primeri vladnih zlorab svetovnega spleta se samo množijo in prav ironično je, da se hekerska revija 2600 čuti dolžna poudarjati, da v napadih Anonymousa ni nič ‘hekerstva‘, ter da so za njimi navadni ljudje, ko pa je bila ravno sintagma ‘heker‘ ustvarjena s strani sodišč, politike in novinarjev z namenom napada na odprtost generativnih računalnikov. Kot da se, podobno kot nekateri drugi, šele zdaj ob pojavu WL bojijo za odprtost spleta, ko pa je to bitka, ki poteka že od začetkov računalništva. Tudi Apple s svojim zaprtim vrtom aplikacij je simbol podobne ironije, ko pa se je vendar v svoji znameniti reklami 1984 boril proti velikemu bratu.

—————————–

Posodobljeno (9.1.11): Al Jazeera poroča, da so protesti včeraj postali nasilni. Ko so protestniki zažgali vladno stavbo, je policija začela streljati. Zaradi totalne medijske blokade poročajo o domnevno 20 mrtvih. Večina novic prihaja preko socialnih omrežij, na Twitterju s tagom #SidiBouzid. Povzetek na Tunisia: “Please tell the world Kasserine is dying!”

* malware (ˈmælwɛə)

— s
računalniški program zasnovan posebej za delanje škode ali motenje sistema, kot npr. virus

, , , , ,

Brez komentarjev

Epopejske razpoke v bazah

Vprašajte se, zakaj so naše vladajoče institucije in glavne korporacije prepričane, da nimate pravice vedeti vedeti tega*?

Epopejske baze predpostavljajo epopejske razpoke in kot smo rekli lansko poletje:

…novinarji [so] belolasega Juliana začeli slikati kot odrešenika medijev in njihove kurbirske zlizanosti z Lastniki. Naredili so heroja in ti imajo oponašalce. Prav to je treba preprečiti v hrabrem digitalnem svetu.

Zaenkrat jim ne uspeva, saj demoniziranje Wikileaks spodbuja občudovanje medijev širom sveta. Morda pa je prav to namen – izrabiti zgodbo, da postane novičarsko utrujena in skozi propagando polarizirati javno mnenje, potem pa v miru pospraviti ostanke. A eksplozije podatkov se na ta način ne da ustaviti, niti vedno bolj epopejskih razpok v bazah.

Dobili smo oponašalce, prava igra prevar in resnice se šele začenja. Trenutno so na spisku:

  • BalkanLeaks “Balkan nima več skrivnosti.” Sodeč po članku v Sofia Echo, ga je ustanovil Bolgar, ki živi v Parizu, Atanas Chobanov in zdaj išče zaupno dokumentacijo.
  • BrusselsLeaks iščejo sodelovanje, svetovanje ali NVO informacije iz Bruslja.

Mnoge odločitve z globalnimi posledicami so sprejete za zaprtimi vrati. Novinarji, aktivisti in komukacijski profesionalci so se združili v Brusselsleaks…

  • IndoLeaks, ki so 10. decembra sporočili, da imajo zaupno dokumentacijo o Nixonu in Suhartu, kot poroča Jakarta Globe.
  • IsraeliLeaks “Zaprošajo za informacije o WikiLeaks organizaciji, dogodkih in vsebinah, povezavi WikiLeaks/Izrael, Palestinsko/Izraelski zgodovini in trenutnih dogodkih, haktivizmu. Nič ni izven meja. …”
  • OpenLeaks. Po razdoru z Assangom je soustanovitelj Wikileaks, Daniel Domscheit-Berg, pričel s tem projektom. Nasproti WL, bo služil zgolj kot posrednik do medijev in  sama skupina ne bo skušala nastopati kot medij.
  • Pirate Leaks – ustanovila jih je češka piratska stranka in se osredotočajo na Češko republiko. S transparentnim financiranjem se skušajo spoprijeti z mrežo politične korupcije ter organiziranega kriminala v Češki republiki in iščejo dokumente v zvezi s kriminalom ali financami.
  • Rospil je podaljšek strani ruskega blogerja Alexeija Navalnya, ki aktivno išče dokumentacijo korupcije v višjih sferah narodne vlade in ekonomije.
  • Pinoy Leaks so posvečeni odkrivanju korupcije v filipinski zvezni in lokalni vladi.

PinoyLeaks so podobni Wikileaks, a je njihova misija osredotočena zgolj na odkrivanje korupcije na Filipinih in PinoyLeaks dela z blogerji nasproti tradicionalnim medijem. Zato je odvisno od blogerjev, da razširijo novice o izpuščenih dokumentih. Naš cilj je pričeti z objavami s 1. Februarjem 2011.

  • ScienceLeaks, blog namenjen anonimnemu pošiljanju povezav do recenziranih znanstvenih člankov, ki so bili osvobojeni izza naročniških plačilnih zidov.
  • GlobalLeaks “projekt, ki bo ustvaril svetovno razpršeno mrežo za ojačanje puščanj in podpiranja whistleblowerjev po vsem svetu.” (kaj je slovenska beseda za whistleblower?)
  • Crowdleak (aka Operation Leakspin) posvečena povzemanju, prevajanju in objavi nedavnih objav diplomatskih dokumentov ZDA.
  • Wikispooks “gradijo celoviti referenčni vir globokih političnih struktur in dogodkov skupaj z ljudmi in organizacijam, ki so v njih povezani.”
  • Thaicables se borijo s tajsko vladno cenzuro več kot 300,000 strani na spletu.
  • TuniLeaks Stran zeankrat služi kot forum za razpravo o diplomatskih dokumentih o Tuniziji, kjer so po poročanju Global Voices Advocacy pod nenehnimi grožnjami s cenzuro.
Za zabavo:

Več na WL Central An unofficial WikiLeaks information resource.

Preberi preostanek objave »

, , , , ,

Brez komentarjev

UN v formalno preiskavo ravnanja z Bradleyem Manningom

Glennu Greenwaldu je s člankom o nehumanem ravnanju z vojakom Bradleyem Manningom, uspelo spraviti zgodbo v svetovno javnost in tri dni pozneje ga je v zaporu ponovno obiskal David House, 23-letni raziskovalec iz MIT-a, ki je pomagal ustanoviti podporno mrežo za Bradleya. Z njim se je spoprijateljil po njegovem priporu, zaradi česar so mu za več mesecev odvzeli osebni prenosnik, mobitel in fotoaparat – na meji, kjer ‘ne rabijo‘ obtožnice. Pentagon se je vse od objave poskušal v umazanih trikih nadzora škode, od npr. prekinitve intervjuja z Glennom in objavami zavrnitev opisov o težkih okoliščinah, v katerih imajo Bradleya. House ga je v zaporu soočil z njihovimi zavrtnitvami in Manning je prvič, od kar ga House obiskuje od Septembra, govoril o sebi in zavrnil večino izjav Pentagona o njegovem stanju, kot neresnične. House je o tem potem objavil obširen članek. Kmalu so ga povabili še na televizijo in tukaj daje dober intervju za MSNBC:

YouTube slika preogleda

David se v intervjuju zelo dobro izmika pastem obsodb v naprej, kot poskuša to izvleči iz njega novinar, saj poudarja, da vse obtožbe izhajajo iz zelo nezanesljivega vira, Adriana Lama, kateremu naj bi se Manning izpovedal. Zakaj nezanesljivega vira, pa si lahko pogledate v intervjuju na BBC takoj po objavi afganistanskih warlogov letos poleti. Še na samem BBCjev blogu o zdravju se sprašujejo ali je drogiran – intervju z njim se začne po dveh minutah predgovora:

YouTube slika preogleda

Kljub lažnim zavrnitvam Pentagona in apatičnosti ameriške javnosti v vprašanjih mučenja ljudi, pa bo morda povečano zanimanje svetovne javnosti povzročilo spremembo ravnanja z Bradleyem. Medtem, ko bloger Digby razmišlja, da so vzroki takšnega ravnanja z vojakom v poskusu zlorabe njegovega oslabljenega psihičnega počutja in povečanega stanja sugestibilnosti, ki izhaja iz tako dolgih osamitev in neke vrste odtegnitve večine doživljajev, za pričanje proti Julijanu Assangu; pa Glenn znova poroča, da bodo Združeni narodi sedaj formalno preiskovali ali je ravnanje z Bradleyem dopustno.

Kogar primer podrobneje zanima, je tu še časovnica dogodkov v zvezi z Bradleyem vse od njegova vstopa v vojsko. V povezanih novicah, pa je Julijan zopet dal elokventen intervju za Davida Frosta:

YouTube slika preogleda

In da ne pozabim, je odlično analizo dogajanja o WL in vsem nasploh podal Bruce Sterling, sicer bolj poznan kot izreden pisec znanstvene fantastike. V The Blast Shack, pronicljivo in zelo humorno opisuje idejo ti. DarkNeta, kot simbolnem bistvu zdajšnjega dogajanja. Če bom imel čas, bom pripravil še krajšo slovensko predstavitev teksta.

—————————–

Posodobljeno:

, , ,

Brez komentarjev

Barbarsko mučenje Bradleya Manninga

Glenn Greenwald poroča o 22-letnem vojaku, ki naj bi priskrbel kontroverzne materiale Wikileaksu in poročanje o katerem, so mediji čisto zasenčili s poročanjem o Julijanu Assangu. Vendar podobno kot pri Julijanu, proti kateremu ni vložene nobene obtožnice (iščejo ga zaradi ‘razgovora’), tudi proti Bradleyu Manningu ni vložene nobene obtožnice, pa je kljub temu že sedem mesecev podvržem razmeram, ki po standardih mnogih držav predstavljajo mučenje in mu bodo najverjetneje pustile dolgotrajne psihološke poškodbe.

Tudi prej nikoli obtožen, se že od aretacije v Maju, obnaša dobro, brez epizod nasilja ali drugih disciplinskih problemov. Kljub temu je že od začetka proglašen za “maksimalnega pripornega zapornika“, kar je oznaka za najvišji in najbolj represivni pripor ameriške vojske, kar je postalo osnova za nečloveško ravnanje z njim.

Od pričetka njegovega pripora je Manning v strogi osamitvi – samici. 23 od 24 ur vsakega dne – sedem mesecev zapored in še štejemo – sedi čisto sam v svoji celici. Tudi tam so njegove aktivnosti zelo omejene: prepovedana je vsaka telovadba in je pod nenehnim nadzorom, da lahko vsilijo te prepovedi. Zaradi razlogov, ki so čisto kaznovalne narave, mu je vzetih večino osnovnih atributov civiliziranega pripora, vključujoč celo blazina in rjuha (in ne zaradi nadzora zaradi samomorilnosti). V eni uri, ko ga spustijo iz samice, pa mu je odvzet dostop do vseh novic ali trenutnih programov.

—————————–

Posodobljeno:

  • Glenn Grenwald v intervjuju na Msnbc, ki ga Pentagon taktično prekine z izjavo –  kontra komentar o tej prekinitvi in potrditev s strani odvetnika o stanju Bradleya Manninga je objavil med updatom na Salonu.
  • Še odvetnikova stran, skupaj z izborom knjig: Decision Points, by George W. Bush; • Critique of Practical Reason, by Immanuel Kant; • Critique of Pure Reason, by Immanuel Kant; • Propaganda, by Edward Bernays; • The Selfish Gene, by Richard Dawkins; • A People’s History of the United States, by Howard Zinn; • The Art of War, by Sun Tzu; • The Good Soldiers, by David Finkel; • On War by Gen. Carl von Clausewitz
  • In še en, malo drugačen in podrobnejši opis kaznovanja Manninga. Po tej verziji naj bi imel dostop do osnovnih novic in ene knjige iz izbranega kupa 15 naekrat, a zato ne štedijo s konstantnim motenjem pozornosti – na 5 minut!? in tudi ponoči, brez telovadbe…
  • Pa še naravnost smešen članek Guardiana, ki ga je Micheal Moore takoj demantiral kot več kot leno napako novinarjev, ki zopet več kaže o prezrentiranju novic, kot vsebini – pa so mu dodali samo majhno opombo na koncu.
Preberi preostanek objave »

, , , , ,

11 komentarjev

Depeše razkrivajo – Kitajska je demokracija?

“Depeše govorijo o političnih elitah zaničljivo. ”Opazovalci v [...] pogosto ugotavljajo, da je današnji ________ voden na način, podoben evropskemu fevdalizmu kot ga najdemo v srednjem veku: peščica dobro povezanih družin nadzoruje določena geografska območja, kot tudi nekatere sektorje gospodarstva.“ Te družine se “tajno dogovarjanjo za uporabo vladnih mehanizmov,” da preprečujejo vstop tujih konkurentov.”

Slovenija? Ne, kar celoten svet se bolj ali manj valja v lastnem dreku, kot lahko beremo zdaj ob javni diplomaciji največjega imperija. Prvih 15 dni objavljanja je naplavilo toliko različnih zgodb, a ena rdeča nit se pojavlja skoraj povsod. Korupcija, korupcija in njeno prikrivanje. Poleg svetlih biserov velja izpostaviti v nobenem določenem redu:

Za upiranje Avstrije hlapčevanju v vojaških avanturah in poslovanju z upornimi državami, si je kancler Faymann v medijih zaslužil oznako, da ga zunanja politika ne zanima, medtem ko so depeše precej sovražne.

Avstrijski izolacionizem zbledi ob Pahorjevi, Merclovi, Gordonovi ali Sarkozeyevi pripravljenosti za foto-termine. ‘Manipuliranje političnih palčkov‘ opiše kako je Zapatero poslal dodatne čete v Afganistan in celo sprejel 5 zapornikov iz Guantanama, pa mu je Obama tik pred začetkom vrha, kjer naj bi se pojavil, hladnokrvno odpovedal udeležbo.

Azerbajdžan je država na katero se nanaša citat iz začetka prispevka. Medije seveda bolj zanimajo plastične operacije žene predsednika dežele.

Nigerija, o kateri smo tu že pisali v zvezi z izlivom v Mehiškem zalivu, kjer smo videli vpletenost Shella v večje izlive nafte, kot enomesečno izlivanje v zalivu, so zdaj potrdili še diplomatski dokumenti, kjer se hvalijo, da so infiltrirani v vlado, kar pa nismo vedeli, da je tam aktivna posebna izraelska enota za boj proti upornikom, ki premore preko sto vozil, dva ducata ladjevja in dva helikopterja.

Afriško trpljenje pod novimi kolonialisti, ki jih politika ne zanima, zgolj ekonomija, Kitajci, je podrobno opisal Spigel. Kar pa nismo vedeli o Kitajski, pa da je v svojem bistvu ‘harmonična demokracija‘, oz. vsaj tako opisujejo depeše odločanje v najvišjem 24-članskem odboru politbiroja.

Novice o WL

  • V novicah povezanimi s samimi WL pa poleg že omenjenih openleaks svojo delovanje zdaj napovedujejo še Brussels Leaks, stran namenjena odkrivanju skrivnosti Evropske unije.
  • Formiral se je še Indoleaks, ki je že objavil zaupne dokumente o kumunizmu iz leta 1975. Mogoče kaj o koreninah krvavega Vzhodnega Timorja? Stran trenutno ni voljo.
  • Poleg filmskih scenarijev in neposrečenih iger je tukaj prva igra, ki je vsaj zanimiva. Spečemu Obami moramo kot Julijan iz prenosnika pretočiti 300.000 dokumentov.

Netcraft še vedno sledi poteku ‘operation payback‘, virtualni nepokorščini (sicer strogo kaznivi!) in njenim posledicam za vse vpletene. ZDNet pa osvežuje kar ’scorecard’. Vidimo, da pravi profesionalci kiber kriminala niso na strani wikileaks, ampak proti njim! Tudi Wired razvoj spletnega orodja, kjer za sodelovanje obiščeš zgolj stran na spletu, vidi kot internetno vstajo. Medtem pa Guardinov novinar poroča iz IRC govorilnic zunanjemu svetu kako deluje gibanje Anonymous. Preberi preostanek objave »

, , , , ,

7 komentarjev

Wikiuporniki

Krasen dokumentarec švedske televizije, sicer še v grobi montaži:

Wikirebels

In še članek s poanto, zaradi katere imamo zdaj še openleaks:

Julian Assange ni tako pomemben. Ne mu dati Nobelove nagrade. Ne ga demonizirati. Ne postavljajte se v solidarnost za nekom, ki je mogoče ali pa tudi ni serijski posiljevalec. Ne zahtevajte obsodbe nekoga, ki je samo obtožen in ga moramo obravnavati kot nedolžnega, dokler ni obsojen.  Zahtevajte pravico zanj — in ne se pretvarjati, da veste kaj to je, razen če ste eden izmed treh ljudi, ki to ve — samo ne pasti v past razmišljanja, da  ima njegova obsodba na dolgi rok veliko opraviti z resnično pomembnimi vprašanji, ki so jih objave Wikileaks spravile na površje. Ne naredite ga pomembnejšega kot je.

[...] točno zato, ker je Assange in Wikileaks relativno nepomemben (v primerjavi z gigantskim škandalom anti-demokratične varnostne države v kateri zdaj živimo) so ga mediji naredili v super-zvezdo in poskušali narediti vso zgodbo o Wikileaks in eni sami ekscentrični ter zanimivi osebnosti, kot pa o vladi ZDA in njihovih dejanjih kot sistemu. Bolj kot se usmerjamo nanj – in sam se prispeval k temu, zato hočem napisati to — bolj jemljemo pozornost stran od resnične zgodbe, substance stvari, ki so jih Wikileaks razkrili.
[...] Po drugi strani, če je vse kar naredimo to, da gledamo Assanga samega — kar od nas hoče večina medijev — pademo v past, ki so jo pripravili za nas. Če ekskluzivno moraliziramo o Wikileaks in Julianu Assangu, ne opravljamo svojih moralnih dolžnosti kot državljani in kot človekška bitja. Naše delo je gledanje ljudi, ki imajo moč in poskušati zagotoviti, da ti ljudje te moči ne uporabljajo napačno.
—————————–

Povezano:

Anonymous – zadnji šef interneta

Prva ljudska svetovna informacijska vojna

So Wikileaks propagandni stroj?

Wikileaks, skrivne mreže in goli ljudje

Kavelj 22 elektronskega Velikega Brata

Islandija, kajmanski otok informacij

Zdaj že legendaren video: Wikileaks vs The Pentagon - Rap News

, , , , , ,

1 komentar

Anonymous – zadnji šef interneta

ali prva internetna nad-zavest?

Zanimanje, ki ga je vzbudila aretacija urednika wiki-puščanj in njihove objave so samo na prvo objavo tega zapuščenega bloga naplavile skoraj tisoč slovencev. Ta val pa je za preboj v svetovni mainstream izkoristil tudi Anonymous. Kdo torej so ti zloglasni ‘hekerji’, ki zdaj prostovoljno ‘terorizirajo’ korporativne ‘ljudi’?

Pravi začetki samozavedanja Anonymousa so še neraziskani, čeprav je splošno sprejeto, da sam koncept izhaja iz slikovnih BBS-jev oz. slikovnih forumov, kot jih imenujemo danes. Prvi internetni so se pojavili na japonskem in postali model za vse prihodnje. V dobi Facebooka je njihova temeljna značilnost, da ni potrebna registracija za sodelovanje v debati. To preprosto dejstvo je postalo več kot samo prednost v ponudbi, dandanes je celo ena redkih platform nasprotujočih glasov in svobode govora na spletu, kjer se anonimnost zelo spodbuja, saj je privzeto ime osebe za objavo brez imena – Anonymous.

Druga pomembna stvar, ki izhaja iz anonimnosti pa je skorajšnje izginotje ega, saj pojem identitete na teh forumih skoraj neobstaja. Veliko problemov s povečanim egom tako izgine, a posledično pomanjkanje odgovornosti in specifična kultura, ki se je razvila, povprečnemu naključnemu obiskovalcu skoraj gotovo obrne vsaj trebuh, če ne še kaj drugega. To sicer ne pomeni, da je anonimnost obiskovalcev absolutna, saj so anonimni zgolj drug drugemu, medtem ko te strani še vedno beležijo IP naslove in lahko izključijo (ban) anonimneže, ali pa jih preganjajo pravne službe (FBI v ameriki).

4chan in japonska Futuba sta dve največji takšni strani in vsaj za prvega velja, da je precej liberalen po naravi, saj poleg spodbujanja anonimnosti nima veliko prepovedanih stvari, samo piratstvo in otroško pornografijo. Tam najdemo veliko rasizma, obvezne japonske anime in mange ter pornografije, zato objav ne gre jemati najbolj resno. Demografijo obiskovalcev verjetno še najbolj povzema spodnja grafika:

V medije so se sicer prvič prebili že pred štirimi leti, ko so organizirali svojo prvo akcijo in se začeli masivno prijavljati v virtualni svet za najstnike – Habbo Hotel – vsi z enakim generičnim karakterjem oz. avatarjem: črnec v sivi obleki in afro frizuro. Tam so proglasili, da so virtualni bazeni okuženi z virusom ADIS in spravili avtarje uporabnikov iz njih. Zaradi velikosti skupine jih tudi moderatorji niso mogli obrzdati. Kot večna naslednjih Anonymousovih potez, je tudi ta predvsem otročja in akcija zgolj za smeh, čeprav so tudi tu trdili različne razloge za motenje toka stvari, predvsem prodajo ‘škart robe’ na tej strani.

Od vseh njihovih dejanjih, ki so jih katapultirali v medije, velja omeniti še projekt Chanology, ki sprožil vojno s scientološko cerkvijo in vdor na forum z epilepsijo, na katerem je potem utripajoč javascript povzročal glavobole in probleme obiskovalcem. Ta zadnji vdor nekateri pripisujejo tudi scientološki cerkvi kot taktiki očrnitve svojih nasprotnikov.

Anonymous so torej dovolj močni, da bi jih lahko smatrali kot neke vrste internetno vojsko. Vendar so zaradi svoje narave vojska brez stalnih generalov, ter vojska, ki bije svoje vojne predvsem za lulz (pokvarjen smeh). Tega se zavedajo tudi sami, kar je lepo videti iz spodnjega mema:

Vse to je seveda pripeljalo do groznih opisovanj gibanja v medijih. FoxTV jih je označil za teroristično skupino in v prispevku kazal avtomobil bombo, čeprav nikoli ni bilo takšnih dejanj. Njihovi napadi so vedno ciljali dele interneta ali moralne simbole in nikoli do zdaj materialnih stvari. Poleg tega pa so samo stran v prispevku označili kot skrivno stran, čeprav je vedno bila javna. Obtožili so jih, da so ‘internetni stroj sovražnosti‘ in da so ‘hekerji na steroidih‘, kar je bila samo nadaljnja inspiracija za ironije in cinizme.

Kljub temnejšim stranem njihovega obstoja, pa jih vsi poznamo po neštetih memih – ali kulturnih idejah ujetih v stavku ali sliki – ki si jih po mailu pošilja na tisoče ljudi, kot so mačji ICanHasCheezBurger in drugi. Za svoje akcije vedno najdejo moralno razlago, ki se v nekaterih primerih, kot zdaj pri wikileaks, približajo navadnim ljudem. Guardian jih je opisal kot ‘hkrati briljantne, smešne in zaskrbljujoče’. Seveda pa z njihovim prodorom v mainstream evolvira oz. se izgublja tudi kultura, ki se je razvila okoli teh slikovnih forumov. Tudi sami govorijo – v čisto svojem jeziku, velikokrat nerazumljivem naključnem obiskovalcu – o ‘raku, ki žre /b/‘. Mislijo predvsem na mlajše obiskovalce ter novoprišleke, ki ne poznajo te kulture in objavljajo čisto svoje teme, ki pa so enako kot večina ‘pravih‘ nedorasle, a jim hkrati manjka čisto vsa ironija oz. ‘4chanovska sublimnost’.

Zadnja epizoda pa je dobila svetovne razsežnosti, saj so s programskim orodjem LOIC omogočili sodelovanje v teh ‘virtualnih zasedanjih’, kot sami radi vidijo svoje napade, tudi tehnološko nespretnim ljudem in ne zgolj geekom, ki so običajna populacija. Seveda bo imelo to tudi svojo ceno, na Nizozemskem so že prijeli 16 letnega fanta, ki je streljal s svojim lazerjem na sovražnike svobodnega govora, za kar je pri njih zagrožena kazen do 6 let zapora. Del skupine se že obrača od napadov z LOIC in so pričeli z operacijo imenovano Leakspin, katere namen je kopati po objavljenih dokumentih ter osvetljevati teme, ki jih mediji zanemarjajo. A brez medijske podpore je njihov uspeh dvomljiv.

Kam to pelje najbrž nihče ne ve, čeprav imajo po svoje prav tisti, ki pravijo, da v še večji nadzor in morebitno dokončno spremembo podležeče tehnologije, tako da bo internet na način facebooka vsiljen vsem. A če smo se kaj naučili v prvih petnajstih letih javnega spleta, je to starodavna modrost, da je mogoče odpreti vsako ključavnico. Obstaja eksplozija tehnologij za obhajanje cenzure in tudi drugih omejitev anonimnosti ter svobode interneta, a brez ozaveščenih uporabnikov lahko tehnološka manjšina poskrbi predvsem zase – kar ji gre odlično, saj se že od samih začetkov drži načela delitve znanja, ter drugih prvin hekerske etike.

—————————–

Več na: Anonymous: final boss of the Internet?

, , , , , , ,

9 komentarjev