Objave z Tagi kontrolirani spust v kaos

The best system is sound system

ali Uporaba in zloraba vegetativnih konceptov

Danes, kot tudi v Sloveniji novinarji povzdigujejo rabo spletnih storitev za organiziranje množic kot orodja, ki nas bo pripeljalo v svobodnejšo družbo, je dobro, da še enkrat pogledamo kritiko sodobnega mišljenja ljudi, da so zgolj stroji – ‘sebični gen‘, ki tvorijo del večjega stroja in morajo upoštevati ‘naravno ravnovesje‘, dva izmed mitov, ki imata močno prisotnost v moderni propagandi.

Kritiko je podal Adam Curtis v triologiji dokumentarcev “Vse nas stražijo stroji ljubeče milosti“, natančneje v drugem delu, poimenovanem “Uporaba in zloraba vegetativnih konceptov“, kjer raziskuje kako so ideološki pomeni v navidez nevtralnih idejah pomagali ljudem sprejeti mišljenje o nas samih s strogo mehanicističnega zornega kota, kjer smo v viziji zgolj računalniki vpeti v neko višjo matrico, ki obvladuje tudi naravo – le da smo slednjo razumeli iz želje po harmoniji kot ekvilibrij – začetni ekologi, ki so nam prinesli pojem ekosistem, so predpostavljali, da zaradi nekega ravnovesja v naravi ekosistem po naravni nesreči ali drugi motnji, vedno teži nazaj k ekvilibriju, da se vzpostavi nazaj prejšnje stanje.

Čeprav napačno, je tovrstno mišljenje postalo osnova za zagovarjanje statusa quo v svetu, ki mu vladajo bogati in beli, nekaj kar so protestniki med prvo okoljsko konferenco Združenih narodov davnega leta 1972 očitali okravatenim in samooklicanim rešiteljem ekosistemov. Če obstaja naravno ravnovesje in red, je naloga politike pač ohranjati ta red. A na žalost kaj takšnega, kot je ta pojem ne obstaja, saj so naslednje generacije ekologov uvidele pravo dramatično dinamično naravo, katere edina stalnica je sprememba, brez težnje po povrnitvi v prejšnje stanje, ampak bogastvo mnogih stanj v vedno svežih kombinacijah.

Vendar pa to novo razumevanje ekosistemov ni nikoli zajelo domišljije množic, ki je svoje iskanje ravnotežja udejanjila vse od teorij enakosti v hipijskih komunah, do sodobnih teorij opolnomočenja elektronske mreže za organiziranje družbe proti svojim oblastnikom – v obeh primerih zanemarjajo dinamično resničnost ljudi, ki niso zgolj stroji, da bi se vedli na predvidljiv način in posledično ostanejo brez odgovora, kako se soočiti z njimi. Komune so povečini trajale največ 3 leta, saj so prej omenjeni dinamični odnosi med ljudmi povozili egalitarno idejo o enakosti ljudi, ker manj močni posamezniki niso imeli na voljo orodja za enakovredno zoperstavitev močnejšim.

Podobno nas opozarja Curtis, so srednjeročne posledic twitter revolucij od leta 2003 katastrofalne. Gruzija 2003, Kirgistan 2005 in Ukrajina 2004 so delovale kot udejanjanje sanj kalifornijskih računalniških inženirjev o povezanem in omreženem svetu, kjer ni nihče glavni, ampak mreža proizvede egalitarni učinek. A v vseh teh revolucijah je trenutek svobode bil le bežeči moment. V Ukrajini je Janukovič nazaj na oblasti skupaj z očitki o zadnjem evropskem diktatorju, medtem je iz Kirgistana pobegnil predsednik z očitki korupcije, Gruzija pa pada na vseh kazalcih razvoja družbe in nič bolje ne kaže podobnim krajem iz seznama twitter revolucij, Iran, Tunizija, Egipt.

S protesti v Sloveniji je gotovo podobno, čeprav skušajo gibanje napolniti s pomeni, da je to mogoče rojstvo novega gibanja za človekove pravice, ki se zavzema za boj proti korupciji, kot to poskušajo pri ameriški Slate Magazine, kjer Slovenijo postavljajo ob bok drugim Indignados gibanj po svetu, je to le del zgodbe o ljudeh na ulicah.Vsekakor moramo najprej premagati miselnost o nas samih kot zgolj strojih, in to lahko naredimo le na način, kot pravi Terence McKenna:

To kar je civilizacija, je 6 milijard ljudi, ki skušajo osrečiti sami sebe tako, da stojijo en na drugih ramenih in si brcajo v zobe drug drugemu. Ni prijetna situacija.

Pa vendar se lahko postaviš malo nazaj in pogledaš na ta planet ter vidiš da imamo denar, moč, medicinsko razumevanje, znanstveni know-how, ljubezen in družbo, da ustvarimo nekakšen človeški paradiž. A vodijo nas najmanjši med nami – najmanj intelegentni, najmanj plemeniti, najmanj vizionarski. Vodijo nas najmanjši med nami in mi se ne upiramo proti dehumaniziranim vrednotam, ki so podane kot nadzorne ikone.

To je nekaj, kultura ni tvoj prijatelj. Kultura je zaradi drugih ljudi in zaradi različnih institucij, cerkev, tovarn, shem za pobiranje davkov, kar hočeš. Ni tvoj prijatelj. Žali te. Vzema ti moč. Uporabi in zlorabi te. Z nikomur od nas kultura ne ravna dobro.

Vseeno pa poveličujemo kreativni potencial posameznika, pravice posameznika. Razumemo čutečo-prisotnost izkušnje kaj je najbolj pomembno. A kultura je perverzija. Fetišizira objekt, ustvari potrošniško manijo, pridiga o neskončnih oblikah napačne sreče, neskončnih oblikah napačnega razumevanja v obliki zvitorepih religij in prismojenih kultov. Ljudi vabi da se pomanjšajo in dehumanizirajo sami sebe tako, da se vedejo kot stroji – memetski procesorji memov, ki jih podajajo iz Madison Avenue in Hollywooda…

YouTube slika preogleda

Edini način boja proti tej kulturi pa je ustvarjanje še več kulture!

Kjer  človek ni razumljen več zgolj kot stroj, program, ratio. Vsekakor priporočam ogled vseh treh delov, ki pa jih ni ne na youtubi, ne na archive.org, ki ima spravljenih večino Curtisovih dokumentarcev, je pa zato na voljo na na hudourniški mreži.

, , , , , ,

Brez komentarjev

Vohunske drame 3

V dveh dosedanjih člankih ‘Vohunske drame‘, o objavah emailov iz Stratforja, smo v drugem delu že opazili Slovenijo. V desetih dneh je objavljenih 712 emailov in tam najdemo tudi dokument z naslovom “Europe Analytical Guidance“, ki zna koga zanimati. V njem je namreč zanimiv detajl, da veliko breme za razpad Jugoslavije leži tudi na plečih Mednarodnega denarnega sklada, ki je po Titovi smrti umaknil kreditne linije Jugoslaviji.

Med zanimivejšimi objavami najdemo tudi pogovore o Carlosu Šakalu, znanem venezuelskem teroristu iz obdobja hladne vojne, ki je zdaj v zaporu v Franciji.  Vir informacij pravipodatki, ki jih imam, so osnovani na skupku javnih in zaupnih informacij, s katerimi sem se srečal med svojim delom v Izraelu in Evropi in nisem prepričan, katere so še zaupne, zato me ne imenujte kot vira, če uporabite informacije.” Ta vir so medtem že identificirali kot predsednika zasebne obveščevalne službe NorAm.

Težava je v tem, ker tako rekoč prodaja informacije, za katere sam pravi, da ni prepričan, da so že javne. V prodanih informacijah trdi, da je tudi Carlos za “dober denar” prodajal obveščevalne podatke zahodnim tajnim službam o arabskih državah, kar hkrati razloži zakaj ga nikoli na muho ni vzel Izrael.

Razlog, zakaj so se ga Francozi in Američani leta 94 odločili aretirati, je v njegovi varnosti. Koalicija arabskih obveščevalnih agencij, na čelu katerih je bila iraška, ga je hotela usmrtiti na poti iz Sirije v Češkoslovaško, kamor se je odpravil prevzeti sredstva. Načrt je bil, da ga napadejo v Budimpešti, kjer si je lastil nekaj varnih domov.

Te trditve pa se seveda prodajajo pod taktirko zasebne družbe, kjer se zabrišejo meje med vladno, zasebno, legalno in nelegalno obveščevalno dejavnostjo. Seveda s poslovnimi načeli profita. Nesorazmerje s posameznikom ne bi moglo biti večje, če tej sliki dodamo Bradleya Manninga, vira večine novic lanskega leta. On je namreč takšne informacije objavil zastonj, neprofitno in si s tem nakopal sveto jezo tudi Obamine administracije, ki je še posebej motivirana za preganjanje takšnih dejanj.

Preberi preostanek objave »

, , , , ,

Brez komentarjev

Subliminalna sporočila in uničujoča korupcija političnega sistema

Povsod (lahko) divja korupcija, a politična je med najbolj uničujočimi, saj naj bi politika vodila družbo. Da je politični sistem zelo izkrivljen tudi v svetilniku demokracije, ZDA, kažeta naslednja dva video prispevka satirika Jona Stewarta iz ‘Daily Show-a‘, ko obsodi nelegalno trgovanje z nejavnimi informacijami s strani kongresnikov in celotne 140-milijonske industrije imenovane ‘politična inteligenca. Kaj bi o dvoličnosti, saj je takšno ravnanje za vse ostale korupcija in kriminal zaradi katerega se sedi tudi dolga leta, a za nedotakljive je takšno početje vsakodnevni posel. Da je kaj takšnega sploh mogoče, svoj delež prispeva tudi zaslepljenost množic.

Prejšnji prispevek “Bernays v dobi socialnih omrežij“, se je vrtel okoli novih razsežnosti komercialnega nadzora nad posameznikom zavoljo sodobnih mega baz podatkov (za bolj konformistični pogled na ta fenomen, glej še en satirični video Stephena Colberta, “Surrender to a Buyer Power“) in sposobnostjo poklicnih upravljavcev percepcij, da s simbolnim prenosom pomena potreb na vsakodnevne, a zdaj transformirane predmete, dosežejo neracionalno vedenje, ko si s temi predmeti navidezno zapolnjujemo čisto realne človeške potrebe.

V bogastvu te teme še nisem uspel omeniti ene izmed kontroverznih tehnik, ki z močjo marketinga ustvarjajo potrošništvo in se imenujejo ‘prikrita subliminalna sporočila‘. To so sporočila, ki se odvijejo tako hitro, ali pa so tako skrita, da zavestno in v celoti sploh ne zaznamo njihove sporočilnosti, vseeno pa se usedejo nekam v kratkoročno podzavest.

Njihova legendarna učinkovitost je pravzaprav samo mit, saj naj bi imele le desetino učinka zavestno zaznanih sporočil. Najbolj slaven primer s kokicami v kinu je celo prevara, a se kljub temu uporabljajo.

Klikni tukaj pij kokto, da vidiš te reklame >

Precej bolj zanimiv primer mentalnega pogojevanja je prikazan v tem video prispevku, ki lahko razloži marsikateri nepotreben nakup ob stiku s ‘čarovniškim‘ trgovcem (..in teh videov je kar nekaj).

Kako je v takšnih pogojih sploh mogoče upati na vznik nekih zdravih ekonomskih struktur, pa ni tako težko vprašanje. Ljudje še vedno delujemo v sistemu, njegovim anomalijam navkljub, so to žive in dinamične energije, ki prav tako vplivajo na delovanje tega izkrivljenega sistema. Drugačno in bolj optimistično nit razmišljanja o uspešnosti vznika bolj zdravih ekonomskih struktur opisujem v prejšnjem prispevku: Ekonomije ugleda.

, , , , ,

Brez komentarjev

Zakaj zasedamo trge in parke?

Danes je bil lep dan. Lep dan za družbeno organiziranje in udejstvovanje. Tudi v Sloveniji smo presegli minimalno kritično točko, da so se zbrali ljudje, sicer različnih ozadij in interpretacij, ki pa vendarle čutijo skupno stisko, le artikulirati celoskupnih razlogov za to počutje, prav vsi ne morejo v takšnem obsegu, kot bi to radi novinarji in pasivni sodržavljani. Apatičnemu je namreč prvo vprašanje, kaj boste pa dosegli in seveda ne more vedeti tega, saj zaradi neudeležbe ni član viharnih ljudskih energij, ki skupaj razpravljajo in izobražujejo drug drugega, da znamo probleme tudi definirati in ne zgolj pasivno sprejemati rešitev naših finančnih gospodarjev.

Luciferjev efekt

Vsakemu svoje, a po Philipu Zimbardu, lahko na družbeno dinamiko gledamo skozi njegov siloviti experiment, kjer je polovici prostovoljcev dal nalogo zapornikov, drugi polovici pa paznikov. Večina, do 80 odstotkov je svojo vlogo prevzela, a 10 odstotkov na strani zapornikov, se ni hotelo ukloniti volji paznikov, podobno kot tudi 10 odstotkov paznikov, ki so na nepokoravanje reagirali zelo brutalno. Večina torej svojo moralno podlago povzema iz množice in okoliščin, kar razlaga ti. ovčjo mentaliteto, medtem ko se manjši odstotek ljudi ne ukloni — ti pa povzročajo največ dinamike, saj so se pogromi nad zaporniki dogajali šele po nesodelovanju tiste peščice in na nivoju, ki so ga določili najbrutalnejši med pazniki. Eksperiment so na koncu prekinili po nekaj dneh, saj so se vsi, vključno s profesorjem, preveč izgubili v tej igri, ki je prehitro postala preresna. Lepo pa prikazuje, kako se dogajajo večja družbena gibanja. Tudi v Egiptu je bilo zgolj en procent, torej milijon ljudi, na ulicah, drugi 79 milijonov pa je bilo vzdržanih ali proti njim, pa to Mubaraku ni nič pomagalo. Tudi danes smo videli na ulicah del tega prvega procenta, ki pa lahko s seboj potegne velike spremembe.

A zakaj?

Vzrokom se lahko približamo iz različnih strani. Foxconn, kitajsko podjetje, ki prozvaja iPade in iPhone, ima precejšnje težave z javno podobo, saj velik odstotek njihove, skoraj milijonske delovne sile, naredi samomor. Ker imajo dovolj nočnih mor oddelka za upravljanje percepcij, so se to poletje odločili, da bodo kupili milijon robotov. Genialno. Roboti ne delajo samomorov. Vsaj za zdaj še ne. Da je že vsaj 200 let jasno, da tehnologija zamenjuje službe, sem pisal v prejšnjem prispevku, saj se še vedno premalo govori, da je težavo s premalo službami treba rešiti čisto drugače, kot pa nam zapovedujejo kanoni logike prejšnjih neomreženih stoletij.

Preberi preostanek objave »

, , , , , , , ,

1 komentar

Memo o stanju na kiber fronti

Spletno gibanje ”Anonymous”, ”internetna nadzavest”, ki je po finančni blokadi WikiLeaks, s strani mastodontov kreditne industrije, postalo izredno poudarjeno politično gibanje, je v preteklih mesecih napovedalo vojno celotnemu sistemu. Če je v letih 2006-10 bilo vpleteno v 14. večjih kampanj, so jih zgolj letos izvedli že 13., od katerih je zadnja gotovo največja – imenovana ”AntiSec(urity)” in inspirirana s 50-dnevnim pohodom odpadniške skupine ”Lulzsec”, ki ji je uspelo osramotiti pomembne varnostne, vladne in korporativne družbe. Samo v operaciji AntiSec je bilo preko 15 večjih vdorov, vse od zadnjega vdora v internetno enoto italijanske policije, do vdora v NATO, Monsanta ali 90.000 mailov vojaškega podizvajalca Booz Allena in Murdochovega Suna, kjer so ga na naslovnici proglasili kar za mrtvega.

Izplen odziva s strani vladnih služb je zaenkrat nekaj aretiranih 16-letnih mulcev po različnih državah sveta. Legenda elektronske varnosti, Bruce Schneier, pravi, da nismo priča nikakršni hekerski epidemiji, stvari so vedno bile tako slabe in za strokovnjake informacijske varnosti zadnji razpleti niso niti tako zelo zanimivi. Vseeno so letos nominirani za Pwni nagrado, skupaj z bratskimi Lulzsec, Bradleyem Manningom in vladnim črvom Stuxnetom, vsi v kategoriji ‘Epic 0wnage’Pwni nagrade podeljujejo od leta 2007 za tako vrhunske, kot najbolj spodletele dosežke na področju informacijske varnosti. Sony je gotov zamagovalec v kategoriji ‘Most Epic FAIL’, saj je edini nominirani, medtem ko bo RSA Security verjetno zaslužila nagrado za ‘Lamest vendor response’ za podcenjevanje SecureID hacka.

Anonymous, pa kot vedno, odlično obvladajo veščine agitpropa in snemajo vrhunske filme, ki kličejo k nenasilnem in mirnem prevratu sistema. Tej točki nekateri sicer oporekajo z argumentom, da DDoS napadi niso nenasilno dejanje in tudi zadnji pohod vdorov, ki jih je pripeljal do pripoznavanja z njihove strani tako osovraženega pojma ‘nacionalne varnosti‘, zaradi katerega ne bodo objavili vseh dokumentov, ki so jih pridobili na svojih nelegalnih vdorih v sisteme vlad in korporacij širom sveta, verjetno ne kaže na etično čistost njihovih dejanj.

YouTube slika preogleda

, , , , ,

Brez komentarjev

Kako so Anonymous presegli Wikileaks

John Young je starosta tajnih informacij, ki že od leta 1996 vodi stran cryptome.org, kjer objavlja zaupne informacije, ki mu jih posredujejo žvižgači, tajne službe in vojska ter je tudi eden izmed članov originalne email liste ‘cypherpunks’, kjer so zametki WikiLeaks. Po tem ko je v enem izmed emailov videl vsote denarja, ki jih WL hoče zbrati v svojem delovanju, se je z njimi jezno razšel  in tudi objavil vsebino pogovorov Julijana Assanga na tej listi. Po zadnjih vdorih Anonymousa v varnostno družbo HBGary Federal, pa je včeraj objavil zanimiv članek, kjer trdi, da je mini-obdobje Wikileaks mimo in da zdaj prihaja obdobje Anonymousa.

(za kontekst glej konec članka)

Njegov argument superironosti Anonymousa nad WL je preprost. Tisti, ki objavljajo tajne podatke, lahko to naredijo brez posredovanja in dodatkov varuhov skrivnosti (časopisi, WL) in brez njihovih interpretacij in avtentikacij.

Največji očitek Younga WL, poleg cilja zbiranja denarja z objavami, pa je tudi njihovo hvaljenje z varnostjo za žvižgače, za kar trdi, da je nemogoče doseči z modernimi tehnologijami in to posredno potrjuje tudi Daniel Domscheit-Berg, sodelavec Assanga, ki se je tudi razšel z njim, v svoji nedavni knjigi.

AnonLeaks.ru (mirror), žvižgaška stran Anonymousa, mu predstavlja izjemen napredek od WL – obljublja namreč še veliko več z istimi sredstvi in metodami, ki so najbolj pogosto povezana z uradnimi vohuni – NSA in CIA. Le-ti imajo že dolgo ti. Special Collections Service – enako vrsto kaznive agresije – kraja iz črnih torb, nadzora in prisluškovanja.

Ne nazadnje pride do podobnih zaključkov, kot ostali, ki spremljamo to sago – pomembnost Anonymousovega hecka in številnih predhodnih je razodetje o tem, kako gospodarske družbe izkoriščajo javno nepoznavanje njihovih sposobnosti vohunjenja. Da pa so same ranljive je presenečenje za njih, kot mora biti presenečenje tudi tistim, ki jih najemajo – vladam,  da zagotovitvijo pravno podlago za kriminalna dejanja.

Kot pravi Young, to ni novica, saj se o tem že desetletja poroča v strokovnih revijah in na konferencah. Zato si Young predstavlja, da namesto številnih klonov Wikileaks, ki se zdaj pojavljajo, več hekov tipa Anonymous, kjer ti preprosto ukradejo družinske dragulje vohunom, uradnikom, lobistom in korporacijam, ki verjamejo, da si lastijo to ozemlje, zato da bi pokazali obseg tajnih plenilcev javnosti.

“Častitljivi Anonymous in obljuba, ki jo ponujajo, presega anonimne avtoritete skrivnosti, ki burno poskušajo prepovedati največjo grožnjo svojemu obstoju… Anonymous lahko ogrozijo z zadostnostjo sovražnih in prijaznih spodbud, vendar so lahko tudi plenilci, morda  še bolj, kot se je zdaj izkazalo, ranljivi.”

Na koncu še predlaga, da članom WL in Bradleyu Manningu podelijo medalje svobode in pokojnine vohunskega razreda do konca življenjske dobe, zato ker so spodbudili vzpon Neimenovanih (Anonimnih) po vsem svetu.

Prejšnji članki o tej temi:

  • AnonLeaks, kontekst, ozadje in posledice napada na HBGary
In še: Anonymous in globalni popravek – njihov tekst objavljen na Al Jazeeri, ki povzema nekatere akcije gibanja Anonymous v Tuniziji, Egiptu in drugje, o katerih sem tudi že poročal tukaj (Državni malware* in Internet ‘Kill Switch’ in Tor omrežje )

, , , ,

Brez komentarjev

Kako so Anonymous vdrli družbo, ki med drugim sodeluje tudi z NSA

O nekaterih posledicah in vzrokih najbolj odmevnega računalniškega vdora v zadnjih letih, sem že razmišljal v prejšnjem članku, AnonLeaks. Glavna posledica vdora je bil vpogled v kriminalne navade, ki si jih lahko privoščijo nekateri v korporativnem svetu, dokler niso javno razkrite. Aaron Barr, CEO HBGary Federal, zvezda vseh ‘balkanskih‘ kiber prijemov, je januarja iz obupa – ‘edino korporativno pokvarjeno jabolko‘, kot ga skušajo predstaviti v tem članku – v času, ko je njegovo podjetje bilo že čisto brez denarnih tokov, skušal identificirati ljudi, ki so zdaj v središču pozornosti svetovne javnosti in raznih varnostnih agencij – Anonymousa ter te podatke prodati naprej.

HBGary je poleg NSA sodelovala tudi z Interpolom, McAfeejem ter drugimi vladnimi agencijami z tričrkovnimi akronimi (pravzaprav sta to dve družbi, HBGary in HBGary Federal). Prodajali so se kot strokovnjaki v računalniški varnosti in zaenkrat še ponujajo vse od računalniške forenzike, analize in zaznave črvov, virusov in trojancev; pa do analiz ranljivosti, skupaj z testiranjem vdorov v sisteme in programsko opremo. Poleg tega pa so tudi ustanovitelji in lastniki strani rootkit.com, kjer strokovnjaki razpravljajo in analizirajo ‘rootkite‘ – programsko opremo, ki vpliva na delovanje operacijskega sistema na najnižjih ravneh, da se izogne detekciji.

Kdo bi si mislil, da bo takšno spoštljivo družbo, ki ji to priznavajo tudi javne službe, pohekali nekakšni mulci iz vrst Anonymousa? In da bo zaradi nezakonitih načinov dela Aarona Barra večino tega tudi očitno propadlo? V prejšnjem članku sem za zabavo na koncu dodal tudi posodobitev – intervju s prav takšno najstniško članico Anonymousa, ki je pravzaprav tehnično zelo nespretna. A zdaj je na Ars technici Peter Bright objavil še ozadje tega vdora, ki pojasnjuje nekaj vrzeli o razumevanju raznolikosti članov Anonymousa.

Spletno stran HBGary Federal je gnal CMS (Sistem za upravljanje vsebin), ki pa ni bil eden izmed mnogih sistemov za spletno urejanje na voljo, ampak je bil posebej napisan s strani tretjega ponudnika. CMS se pogovarja z bazo podatkov in ker so vsebine teh spletnih strani dinamične, vsi klici v bazo ne morejo biti statični, ampak vsebujejo tudi spremenljivke. Če so v sistemu napake ali je slabo napisan, postane mogoč napad imenovan SQL Injection. Člani Anonymusa, s katerimi je govoril Bright, so to tudi potrdili.

Napadalec lahko s tem napadom iz baze podatkov dobi poljuben podatek. Seveda so najprej dobili podatke o uporabnikih strani. Razen gesel, so ti podatki shranjeni nešifrirani, geslo pa je kodirano s posebno hash funkcijo, ki proizvede neko število, iz katerega ni več mogoče nazaj izračunati originalne vrednosti gesla. Ti algoritmi so namreč zelo počasni in tradicionalno bi lahko dobili vrednost gesla zgolj, če bi poskušali izračunati iz vse možne kombinacije gesel in njihovo hash funkcijo, takšno, da bi ustrezala tistemu številu, ki ga je napadalec dobil iz baze.

Mavrične tabele

Že dolgo je znan teoretični napad na hash funkcije in zadnja leta je v razvoju tudi v praksi. Imenuje se Mavrične tabele. To se v naprej izračunani ogromni kupi podatkov, ki vsebujejo hash števila in njihove prevode. Če vsebujejo geslo, ki ustreza ukradenemu hash številu, ga bo napadelec lahko dobil. Tudi proti tej tehniki obstaja zaščita, npr. večkratno hashanje, ali naključno avtomatsko dodajanje znakov pri izračunu funkcije. Tudi dolga gesla, nad 14 znakov, so zaščita proti tej vrsti napada. Zaenkrat mavrične tabele obstajajo samo do 12 znakov, vse kar je daljše bi namreč porabilo preveč prostora in časa za končni izračun tabel.

Na žalost razvijalec CMS sistema ni upošteval ničesar o šifriranju gesel, niti ni HBGary Federal očitno naredil varnostne ocene ali pa poizkusa vdora na lastno stran in še huje – tudi uporabljena gesla za administracijo strani Aarona Barra in njegovega namestnika Teda Vera, so bila katastrofalno kratka – obe po štiri črke in dve številki.

Seveda sam dostop do spletne strani ne razloži, kako so prišli naprej do email strežnika. Največ kar bi lahko z dvema računoma za administracijo spletne strani je, da bi pač po njej pisali svoja običajna roganja ter lastništvo aka ‘pwnd‘. Ampak ne, niti Aaron, ne Ted, nista sledila zapovedim lastne profesije in sta uporabljala enako uporabniško ime in geslo za celo vrsto storitev, od e-maila, Twitterja in LinkedIna. Najprej so uporabili Tedov račun za dostop Linux strežnika za podporo, kjer so namesto javnih kriptirnih ključev za SSH dostop uporabljali kar geska. Ker pa je bil Ted zgolj navaden uporabnik, so izkoristili napako, ki je bila objavljena oktobra lansko leto, a je družba za varnost do februarja ni popravila. Tako so vzdignili njegov račun v administratorskega, ki jim je dalo dostop do raziskovalnih podatkov družbe.

Še več pa je prineslo geslo Aarona, ki je bil administrator za Google Apps, katere so uporabljali tudi za poštne storitve obeh družb. Zato so lahko resetirali geslo kateregakoli uporabnika in to so uporabili za email račun Grega Hoglunda, CEO HBGary. Potrebovali so ga namreč za socialni inženiring, tehniko manipuliranja pridobitve neavtoriziranega dostopa preko ljudi, ki podatke izročijo prostovoljno, a napačnim ljudem. Z njegovim mail računom so namreč prepričali skrbnika strani rootkit.com, Jussija Jaakonaho, da je resetiral ‘pozabljeno‘ geslo za dostop in jim dal tudi uporabniško ime. Tudi tu niso uporabljali javnih kriptirnih ključev za dostop, kar bi preprečilo napad. Posledično so napadalci objavili uporabniške podatke strani skupaj z njihovimi nešifriranimi gesli. Tudi tu so bila gesla namreč pod najbolj osnovno hash funkcijo, zato so preko mavričnih tabel razšifrirali večino gesel.

Zaključek

Kaj vse je bilo potrebno za ta vdor? Spletna aplikacija ranljiva za SQL injection in slabo šifriranje gesel v bazi. Slabo izbrana gesla. Gesla, ki so jih uporabljali ponovno. Strežniki, ki so dopuščali avtentikacijo preko gesel. Sistemi, ki niso bili posodobljeni. In neverjetna voljnost dajanja dostopov po emailu, ne da bi ugotovili, da je nekaj narobe.

Kljub temu, da je to družba za varnost, pa vse to sploh ni nenavadno. Resnica je prav nasprotna. Anonymousov vdor ni bil kaj posebnega, kljub temu pa je bil zelo učinkovit in dobro izpeljan. Uporabili so širše znane tehnike vdiranja v sisteme, našli čimveč informacij in jih uporabili, da so dosegli še več sistemov.

Vsi vemo, da ne smemo uporabljati lahkih gesel, pa jih večina uporablja vseeno. Vsi vemo, da ne smeš ponovno uporabljati gesel, pa jih večina vseeno ponovno uporablja. Vsi vemo, da je treba strežnike/računalnike redno posodabljati, pa jih nekateri ne. HBGary tukaj gotovo ni osamljen primer, analiza gesel iz rootkit.com in nedavnega vdora v Gawker kaže, da je ponovna uporaba gesel razširjena pri vsaj tretjini uporabnikov.

Kot pravijo na ars technici, sta vsaj dve lekciji, ki se jih lahko naučimo iz teh dogodkov. Prva je, da če bi upoštevali vse nasvete dobre prakse, potem se vse to ne bi zgodilo. Druga pa, da včasih očitno tudi nasvet dobre prakse ni dovolj, če jih niti strokovnjaki, ki jih dajejo, ne upoštevajo.

, , , , ,

Brez komentarjev

Facebook demokracija

Na TechCrunchu je Jon Evans objavil drugi del  napovedi o ‘Koncu zgodovine‘ nadaljevanje znamenite ideje Francisa Fukuyame, ki je po padcu komunističnih režimov predvideval neizogibno prevlado liberalno demokratičnih vlad po vsem svetu. Jon Evans idejo prenese na kontekst dogajanja v Tuniziji, Egiptu in v vseh zatiralskih režimi, ki se zdaj tresejo pod protesti ljudi – a izključi Kitajsko, zaradi njenega Velikega požarnega zidu, ter posvari pred idealizmom, ki ne vidi spleta kot največjega vohunskega orodja. Njegov argument gre v grobem povzetku takole:

Nekateri pravijo, da sta za to zaslužna Twitter in Facebook. Drugi, zlasti Malcolm Gladwell in Evgeny Morozov, pa pravijo, da so socialni mediji politično nepomembni in / ali nevarni. Kitajska je cenzurirala “Egipt, Sirija je legalizirala Facebook in predsednik Sudana je izjavil, da bo z uporabo socialnih medijev zdrobil svoje sovražnike. Ne bi si mogel izmisliti teh stvari. Kaj se dogaja? Komu verjeti?

Facebook stran, ki jo je ustanovil Wael Ghonim, je v šestih mesecih nabrala več kot pol milijona članov. Po prevratu v Tuniziji so ga kontaktirali člani 6. Aprila za organiziranje dneva protesta … Ostalo je zgodovina.

Egipt ima zgolj 4 milijone Facebook uporabnikov, komaj pet odstotkov populacije in tudi Evans nerad prizna, da Facebook dopušča združevanje zatiranim ljudem, ki so [v nasprotju z zahodom] združeni v skupno razjarjenost in ponižanje v smislu, da so del enotne mase ljudi z enim samim namenom.

Tudi če po Mubaraku njegov režim preživi, predstavljajte si kaj se bo zgodilo, ko bo uporabnikov 50 odstotkov. Zatiranih ne bo več mogoče prepričati da so nemočni.

Ali kot pravi Slavoj Žižek na Al Jazeeri, ko primerja padec Hosnija Mubaraka s trenutkom v Tom in Jerry risankah, ko mačkon priteče preko roba kanjona, a ne pade dol, dokler sam ne pogleda dol in dojame, da nima ničesar pod nogami.

, , , , ,

Brez komentarjev

Kdo so 6. April?

Po ti. ‘Wikileaks revoluciji‘ v Tuniziji, bi današnje zmagoslavje Egipčanov lahko imenovali kar prva Facebook revolucija. 18 dni protestov, 326 mrtvih, po treh Mubarakovih govorih in tisočih ranjenih, so danes Egipčani postali zvezde vseh zatiranih ljudstev sveta. Tunizija je premaknila pomembno domino v statusu qou, v katerem so obstale arabske države po vrenju v začetku devetdesetih prejšnjega tisočletja. A Tunizija je zgolj premaknila kritično točko v sistemu, ki je že bil tam. In ravno ameriškim ambasadam se imamo posredno zahvaliti za njihove opise tiste opozicije, ki je začela to revolucijo.

Opozicije, ki je nihče, razen cenzorjev, ni jemal resno v smislu sistemskih premikov. To so seveda blogerji.

Kar je pravzaprav skoraj nedoumljivo, saj ocenjujejo, da je število uporabnikov spleta v Egiptu šele v zadnjih šestih letih nad 10 odstotkov celotne populacije. Leta 2005 je tudi ameriška ambasada prvič poročala o aretiranem blogerju Abdulu Karim Nabil Solimanu, ki je kritiziral Islam, ter o razširitvi svobode govora, ki so je le-ti prinesli v Egipt. Od tedaj so poročali še o mnogih. Blogerji so že naslednje leto začeli organizirati proteste, na danes svetovno znanem Tahrir trgu. Kar je sprožilo še več aretacij.

Na listi najbolj opresivnih držav do blogerjev se je zato Egipt kaj kmalu znašel na petem mestu, takoj za Iranom, Sirijo, Saudsko Arabijo, in Tunzijo. Blogerji so tudi drugače najbolj cenzurirani del interneta.

So you still think the Internet is free.

Ko je vlada zatrla blogerje, ki so bili oslabljeni tudi zaradi sporov z islamističnimi blogerji, so prišli na splet še Facebook uporabniki. 6. aprila 2008 je bila z velikim uspehom sklicana splošna stavka na Facebooku. Skupina, ki je bila ustanovljena za podporo stavke, se je imenovala Mladinsko gibanje 6. April (Arabsko: حركة شباب 6 أبريل‎) in gibanje izvira iz teh demonstracij, saj niso bili zadovoljni samo z reformami, ampak so bili proti režimu.

Diplomati poročajo, da naj bi jih sestavljajo 800 aktivnih članov in približno 70,000 ‘prijateljev‘ na spletu. Ravno tako kot blogerje, je tudi njih oblast preganjala in mučila. Poleg tega pa so bili še sami notranje razdeljeni na Islamiste in sekularni del. Julija leta 2009 so ameriški diplomati poročali o sestanku z vodjem 6. Aprila, Ahmedom Salehom, ki jim povedal, da je nagnal 13 islamistov in nasseristov, da bi lahko ohranili sekularno in zahodno usmerjenost gibanja. Le-ti so gibanje hoteli prevzeti in usmeriti nasproti zahodu in Izraelu ter k Islamu.

Kljub temu, da jih je New York Times pred dvema letoma prepoznal kot politično skupino zaradi ti. ‘najbolj dinamičnih debat‘, pa so v uradnih obvestilih poudarjali, da niso politična stranka, kar pa ni zaščitilo ustanoviteljev pred aretacijami. Eden izmed ustanoviteljev je poročal, da so mu grozili s posilstvom v zaporu. Šestega aprila 2009 naj bi egipčanska vlada celo napadla nekaj spletnih strani, ki so podpirale gibanje.

V prejšnjih člankih je bilo že omenjeno, da so prevzeli simboliko in taktiko Odpora! iz Srbije in da so ameriški diplomati smatrali, da je gibanje zunaj glavnega toka opozicijske politike in aktivistov, ter opisalo njihove cilje demokratičnih volitev pred septembrom ‘11, kot nerealistične, čeprav so jih podpirali in vabili na srečanja v ZDA.

Glede na spodnji video slavja, pa vidimo, da so mobiteli pravo orožje ljudstva – kar smo videli tudi po množici videov v podporo demonstracij, ki so tako rekoč trenutno vznikali na spletu. Upam, da se tudi notranje SMS storitve čimprej vzpostavijo nazaj.

YouTube slika preogleda

, , ,

Brez komentarjev

Tudi Google je vpleten v Egiptu

Več kot teden dni po tem, ko so ga ugrabili sredi ulice, je včeraj Google na Twitterju potrdil, da je bil Wael Ghonim, vodja trženja v Google Egipt, izpuščen iz zapora.

Njegova vloga v egiptovskih protestih? Ustvaril je Facebook stran ‘Vsi smo Khaled Said‘, ki je pomagala sprožiti egiptovsko revolucijo. Po, s strani oblasti, nepriznani aretaciji, so ga protestniki določili za pogajalca v upanju, da bo to pomagalo razjasniti, kam so ga zaprli. Danes že več tisoč ljudi na Facebooku podpira ta predlog, on pa se po osvoboditvi, ne vidi kot vodja tega demokratičnega gibanja.

Naredil sem najlažjo stvar – pisanje“, je povedal včeraj Ghonim.

V spodnjem videu lahko vidimo, kako se na 1:04 pojavi tajna policija in ga odvleče iz ulice neznano kam.

YouTube slika preogleda

Do zdaj Google ni hotel komentirati Ghonimovih političnih aktivnosti, ampak je samo potrdil, da je bil pogrešan. Danes je Ghonim že na Tahrirju skupaj s protestniki.

Internet v Egiptu uporablja manj kot 14 miljonov ljudi. Prava orodja ljudstva – SMS-i, so še vedno izključeni. Vseeno pa to revolucijo lahko spremljamo v novih razsežnostih, kot npr. v videu, ki ga je objavil Jin na blogu, kjer se sprašuje o petkovem shodu, kot še zadnji možnosti uspeha zahtev protestnikov.

V povezanih novicah, pa naj bi po poročanju Spiegla, Mubarak imel možnost preživeti penzijo kar na zdravljenju v neki nemški kliniki. Ob vseh ‘Live blogih‘, ki spremljajo dogajanje in so že bili omenjeni tukaj, pa ima tudi Wikipedia spodoben članek o protestih v Egiptu. Wall Street Journal pa je zbral vtise ob prvem intervjuju Ghonima na egiptovski televiziji, ki je danes spodbudil zbiranje znova več kot milijona ljudi na Tahrirju.

,

2 komentarjev

Отпор! v Egiptu

Pred devetimi dnevi, ob začetku vstaje v Egiptu, se mi je zapisalo, da se ZDA kaj hitro lahko znajdejo na napačni strani zgodovine. Danes, ko se tudi evropska unija, skupaj z ZDA, obrača na stran demonstrantov, pa je videti, da so se oblastniki odločili plašno stopiti tja, kjer so jih ponavadi zgolj besede. Mladinsko gibanje 6. April, odgovorno za vstajo v Egiptu, ima svoj štab na Facebooku in je prevzelo taktike ter propagando študentskih gibanj za svobodo in demokratizacijo zahoda. In to srbskega študentskega upora imenovanega Odpor!, ki je leta 2000 pripeljal do strmoglavljenja Slobodana Miloševiča. Njihovi načini upora in počasnega pridobivanja politične moči, so bili uporabljeni pri oranžni revoluciji v Ukrajini ter pozneje v Gruziji. Tudi v Egiptu smo videli vzdigovanje zavesti z grafiti, letaki in masivne proteste. Zato bi bilo kaj čudno, če se v egiptovskem primeru, kakorkoli posebno geopolitično težo ima, EU in ZDA ne bi postavila na stran demokratičnih sprememb.

Tunizija, katalizator teh hitrih sprememb, se vse do padca Ben Alija skorajda ni pojavljala v medijih. Zgolj Al Jazeera je podpirala zahteve po demokraciji v klicih tamkajšnjih ljudi. Francija je še dva dni pred pobegom Alija ponujala svoje policaje. Počasen obrat zahodnih sil k podpiranju sprememb je očiten. Še dobro, da se sploh dogaja, že tako je nerazumljiv, če gledaš izključno Egipt. Seveda pa se stvari ne odvijajo hitro samo v Egiptu. Po Tuniziji je Egipt namreč zadnji jez in prva domina od Alžirije do Sirije in Jemna. V zadnjem so upori pogosti in tudi alžirska državljanska vojna je stara komaj desetletje, a drugje dolgotrajni protesti niso tako pogosti, pa jih mediji še vedno omenjajo bolj sramežljivo. Kaj je torej velika skrivnost?

Problem je v tem, da določeni ljudje vso stvar vidijo kot ključ, ki bi moč v roke dal neposredno islamski republiki. In zato so se pripravljeni tudi javno opredeliti proti nespornim demokratičnim gibanjem. Seveda njihovi razlogi niso neutemeljeni, le ravnanja so prekleto dvolična. Le čevlje sodi naj Kopitar. V konstelaciji Egipta z Muslimanskimi brati je namreč zatajena zgodovina ekstremnega Islama, ki se je razvijala skupaj z ameriškim pozitivnim širjenjem svobode v svojem lastnem ekstremizmu. Ta del zgodbe dobro prikaže Adam Curtis v ‘The Power of Nightmares‘.

Sayyid Qutb, egiptovski pisatelj, islamist in pesnik je kontroverzna oseba, ki ga danes nekateri obtožujejo odgovornosti za razvoj političnih idej Al Kaide. Tudi on je bil član Muslimanskih bratov in mučenja v egiptovskih zaporih so radikalizirale njegove ideje, preden so ga obsodili na smrt. V zaporu je napisal knjigo ‘Mejniki‘ in v svojih političnih pogledih prehiteval celo največje neokonzervativce danes, saj je v njej zgradil utopičen svet, ki je bil nasprotje diktaturi – brezvladje. Da bi dosegli svobodo tega anarho-islama, si je Qutb v svojem pozitivnem razumevanju svobode predstavljal, da bi zadostovala pridiganje ignoranci ljudi in ofenzivni jihad, pa bi iz sveta izginilo vse nemuslimansko.

Hamas je v Palestini že zmagal v demokratičnih volitvah, ki jih je demokratični svet raje zatajil. In Hamas se je razvil iz Muslimanskih bratov. Če k temu dodamo še težave severno afriških držav, ki so vitalnega pomena za evropsko gospodarstvo, lažje razumemo zadržanost in izmikanje odgovornosti naših vlad. Alžirija, država, ki v Evropo izvaža kar tretjino naših potreb po utekočinjenem plinu, je v prvih tednih tega leta bila prizorišče masivnih protestov, ki tako kot drugje, temeljijo na povišanih cenah hrane. V trenutnem tempu dogodkov si ni težko predstavljati venčka revolucij do Pakistana – za kar bi težko obtožili načrtnega spusta v kaos katerokoli tajno službo – kvečjemu bi lahko moralistično špekulirali o pohlepu svetovnih tržnih gibanj ali dvoličnosti biogoriv.

Seveda pa zahod v takšni percepciji situacije vidi sam svojega zlobnega dvojčka – kaj ni vzpon religije v prvi državi tega sveta tako močan, da so ateisti naslednji črnci, ki bodo morali biti izvoljeni za predsednika? Če smo moderne demokratične države prepletene z religijo, ne moremo s čisto vestjo ignorirati morebitnih zmagovalnih islamskih strank v tej revoluciji. In od tod izvira resnična nemoč, demokratična impotentnost zahodnih držav.

—————————–

Posodobljeno: Medtem ko Mubarak na ABCju razlaga, da se je naveličal diktirat, a se boji kaosa brez njega, pa ima Youtube celotno ‘Bitko za Alžir, film, ki prikazuje urbano gverilo v bitki za neodvisnost Alžirije, ki je bila formalno celo 10 let – do leta 1962 – v Evropski skupnosti, predhodnici EU. Terorizem, ki je nekaj let po tem, ko so oblasti opravile z uporno FLN, uspel zbuditi neodvisnost od kolonialne nadvlade Francije. FLN je bila po osamosvojitvi edina dovoljena stranka. Opozicija so bili samo islamisti in komunisti, ki pa so se spopadali tudi med seboj. 1991 je prišlo do volitev, kjer so lahko sodelovali tudi ostali in zmagala je islamistična stranka, vojska pa je v odgovor prepovedala verske stranke, kar je sprožilo desetletno državljansko vojno s 160,000 žrtvami. Danes je njihov vojaško nastavljeni predsednik razglasil, da se bo kmalu končalo 19 letno izredno stanje in dovolil napovedane proteste čez 14 dni povsod, razen v prestolnici Alžir.

, , , , ,

2 komentarjev

Čakajoč na dan odhoda

V medijski bitki za Egipt, ki sledi dogajanju na ulicah, vlada čisti kaos. A očitno je, da so na mizi velike odločitve. Robert Gibbs, tiskovni predstavnik Bele hiše, je pravkar zavzel najbolj resno pozicijo, da se morajo reforme v Egiptu pričeti takoj – in ne septembra. Skupaj z angleškim premierom Davidom Cameronom sta skoraj istočasno opozorila, “če se izkaže, da je režim podpiral ali toleriral [današnje] nasilje, bi to bilo popolnoma in povsem nesprejemljivo.” Medtem ko so vsi zahodni mediji na strani tega živahnega gibanja za demokratizacijo Egipta, pa Bata, slovenka, ki živi v Egiptu zadnje 5 let, poroča o čisto drugi sliki dogajanja:

Da bo nekaj jasno…

Ljudje nismo za Mubarakov režim ampak smo zadovoljni s tem, kar nam je včeraj ponudil. Želimo si, da se država ne uniči popolnoma, ter bi zato radi videli, da Mubarak dokonča svoj mandat in da se začnejo priprave na tiste septemberske volitve in potem bodo egipčani imeli kogarkoli si bodo izbrali.
Mubarak je svoje povedal in ponudil!
Protestniki niso do tega trenutka poslali še nikogar, ki bi jih zastopal?!
Vsi si želimo sprememb! In protestniki so jih izborili, zakaj ne pošljejo svojih predstavnikov, da bi se takoj začelo delati za boljši jutri?

Seveda se ne strinja z današnjimi izzivanji ter nasiljem pro-mubarakovih privržencev in med njimi danes niso bili samo plačanci in policaji v civilu, ampak drugi del Egipta, ki so jih masivnost ter dosežki protestnikov ravno tako presenetila, kot ostali svet. V medijih nihče nima pravega konteksta, mediji potrebujejo glasne in eksplozivne prispevke in tako nas Toktok v komentarjih sprašuje:

Zakaj Al Jazeera ni nikoli vprasala za komentar – mnenje: taxi voznika, trgovca iz male trgovinice v Gizi, prodajalca v unicenem Metro marketu?

Zato, ker je Al Jazeera na strani mirnih demonstrantov, ki so pohitrili spremembe v Egiptu, a spremembe so nevarne in nepredvidljive. Poleg tega se tudi ne končajo vedno dobro. Zato ni čudno, da je preostali del Egipta zadovoljen z doseženim, kar je bilo še prejšnji teden nepredstavljivo. A je ravno danes jemenski predsednik Ali Abdullah že drugič v zadnjih letih – prvo je snedel, obljubil, da ne bo več kandidiral. Tudi v Tuniziji niso vsi zadovoljni in še kar ni konec protestov, ki trajajo že skoraj dva meseca.

Zakaj protestniki ne pošljejo nikogar, da bi jih zastopal?

To je pomembno vprašanje in mediji si ga niso znali postaviti drugače, kot “kdo po Mubaraku“? A teh protestov niso pričele politične stranke, ampak koreninijo v spletni skupnosti imenovani 6. April.  Organizirali so se leta 2008 v podporo demonstracij delavcev in so predstavniki egiptovskih ‘hacktivistov‘, oz. ‘slacktivistov‘, kot jih ponižujoče tudi označujejo. Da pa je vzrok za poniževanje v silovitem odzivu, ki so ga sposobni sprožiti, pa je dokaz Asmaa Mahfouz, kateri pripisujejo levji delež inspiracije in začetka zbiranj ljudi. Danes so objavili, v angleščino preveden, njen poziv, ki se je prvič znašel na Youtubu 18. januarja.

YouTube slika preogleda

Zanimivo, da je skupina prevzela simbol Odpora! iz Srbije, gibanja, ki je pomagalo strmoglaviti Slobodana Miloševiča. Kot opozicijsko skupino, pa jih kljub svojemu prijateljstvu z Mubarakom, podpira tudi ameriška vlada. Telegraph piše o depeši objavljeni na Wikileaks, ki neimenovanega predstavnika 6. Aprila povezuje z ameriško podporo na seminarju taktik aktivistov za spremembo režimov. Plan uporne skupine je bil sprememba režima še pred jesenskimi volitvami, kar je ameriški predstavnik videl kot nerealistično. Enakega mnenja so bili gotovo še prejšnji teden, ko je bila stabilnost glavna beseda, a med tem, ko sami zgolj počasi – a odločno, spreminjajo svoj odnos, pa navajajo za razlog hitre spremembe v Egiptu, ki presenečajo vse.

Ali bo torej ta petek dan odhoda oz. pričetka odhoda Hosnija Mubaraka še ni gotovo, čeprav je on že nekaj časa gotov. Preberi preostanek objave »

, , , , , , ,

4 komentarjev

Internet ‘Kill Switch’ in Tor omrežje

V dneh, ko smo zopet priče težnjam po vzpostavitvi stikala za začasno ugašanje interneta, ti. ‘internet kill switch‘, je to včeraj dejansko postala realnost v Egiptu. Poleg GSM signalov in celo Blackberryev, ter nekaterih socialnih omrežij, je to zadnji obupan poskus cenzure in preprečitve komunikacije ljudem, ki za danes napovedujejo še večje demonstracije proti dolgoletnemu diktatorskemu režimu Hosnija Mubaraka.

Edini način, da aktivistom preprečiš dostop do blokiranih strani, da torej do njih ne dostopajo preko proxy strežnikov, je ukinitev same mreže. A dandanes tudi to ni mogoče izvesti v popolnosti. Iz Egipta še poročajo, da je v hotelih s 5 zvezdicami in korporativni dostop do spleta nemoten in očitno delujejo tudi nekakšni ‘dial-up-i‘, za modemsko povezavo, zato že nastajajo strani z navodili za dostop do spleta v teh okoliščinah. Verjetno je, da so izklopili samo razreševanje spletnih imen v IP naslove, za kar tudi obstajajo rešitve.

Protesti izgledajo odlično organizirani – tukaj lahko vidite navodila, ki jih razdeljujejo v fizični obliki – na kakšen način se udeležiti protestov, da bodo kar najbolj uspešni in varni za udeležence. Danes je velik dan za Egipt.

Egipčanom pa v njihovem boju za svobodnejše okolje lahko pomagamo tudi drugje po svetu. Medtem, ko se gibanje Anonymous trudi z nelegalnimi napadi na strežnike egipčanske vlade, zaradi katerih jih lovi tako FBI v ZDA in potekajo aretacije v Veliki Britaniji, pa obstaja tudi legalen način, da ponudimo pomoč.

Kaj je Tor omrežje?

To je omrežje tunelov skozi katere lahko informacije zahtevamo in dobimo anonimno, kar uporabnikom omogoča dostop do strani kot so Twitter, Facebook in mail strežnikov, tudi če so blokirani.

Za podrobnejšo analizo delovanja glej poznejši članek: Tor - čebulna mreža

Ko na svojem računalniku namestimo Tor klienta, sicer doniramo nekaj pasovne širine naše povezave v svetovni splet, kar pa v modernih časih optike ni problem. Je pa potrebno vsaj malo poznati delovanje računalnika in mrež, da vzpostavimo to rešitev. Če se ne počutite dovolj samozavestne, je to morda odlična priložnost, da se naučite nekaj novega.

Več kot je vozlišč, bolj robustno in prepustno je omrežje in hkrati zagotavlja tudi višjo varnost uporabnikom. Prosim obiščite to stran, če hočete sodelovati. + Glej prvi komentar

Za pogum ali za odganjanje dvomov, zakaj bi pomagali z vzpostavitvijo novega vozla v omrežju, pa si preberite še sporočilo študenta s Princetona, kako je prepričal avtoritete na univerzi, kaj sploh je Tor omrežje in kako plemenitim namenom služi. Da se oblasti zavedajo pomena tega omrežja, priča tudi čebet razvijalca omrežja, ki je tik pred izklopom interneta v Egiptu, zaznal napade na omrežje s strani enega izmed ponudnikov interneta v Egiptu.

Svoje pa prispeva danes tudi Wikileaks, ki pravkar objavlja cele svežnje ameriških diplomatskih dokumentov iz Egipta. Kaj vse je v njih, se še ne ve, saj jih objavljajo resnično veliko, a ta je za primer: “Wikileaks Cable: “thousands of Egyptian military officers trained by US” http://wikileaks.ch/cable/2010/02/10CAIRO257.html

Kronologija prvih dne protestov je v prejšnjem članku, danes pa v živo lahko spremljate novice iz Egipta tukaj.

—————————–

Posodobljeno: Tudi sosedje Avstrijci razvijajo ‘stikalo za internet.

, , , , ,

4 komentarjev

Kaj bosta storila Mubarak in Obama?

Na današnji dan pred 59 leti se je vnela bitka med policaji v Ismailli (Egipt) in britanskimi silami, saj se jim policaji niso hoteli pokoriti. V triurni bitki jih je umrlo 41 in simbolno se je pričela večja bitka za samostojnost Egipta. Zato je ta dan v Egiptu tudi praznik policije. In prav na ta dan so si izbrali aktivisti, ki nasprotujejo položaju v državi, za organiziranje največjih protestov v Egiptu po letu 1970. Na krilih uspeha tunizijske revolucije se danes že ves dan in tudi zdaj zbirajo velike množice protestnikov. Tudi tu tehnologija igra veliko vlogo, saj uporna skupina, ustanovljena pod imenom fanta(We Are All Khaled Said), ki sta ga do smrti pretepla dva policaja v civilu, na Facebooku šteje kar 85,000 ljudi. V odgovor je v Egiptu že blokiran Twitter in večina GSM signalov (//naslednji dan se je izkazalo, da načrtno izklapljajo signal aktivistom). Kljub temu pa je še vedno mogoče na Twitterju objavljati in spremljati dogajanje pod gesli #Egypt in #Jan25, saj novi mediji tam prehitevajo stare.

Oblasti za proteste obtožujejo prepovedano skupino Muslim Brotherhood, čeprav tega ni mogoče sklepati iz fotografije protestov zgoraj. Hilary Clinton je že objavila, da je Egipt trdna država z vso ameriško podporo in opozorila obe strani, naj se zadržujeta v nasilnih dejanjih. A tudi tokrat se lahko ZDA hitro znajdejo na napačni strani zgodovine. Egipt je njihov trdni zaveznik, znano je da tja ZDA pošilja zapornike, saj tam na mučenje ne dajo veliko. Egipt je tudi četrta država po količini denarja, ki ga prejme od ZDA – kar 1.3 miljarde letno samo za vojaško pomoč. Relativno miren razplet kot v Tuniziji je v Egiptu precej težje pričakovati. Če vojska v Egiptu začne streljati na množice, bo to počela z ameriškim orožjem. In kot poudarjajo v The Atlanticu, je to svojevrstna dilema Barrake Obame, karkoli stori, nikjer ni zmagovalnega scenarija. Naj bodo ZDA tiho ali pa podpirajo režim, še vedno so soočeni z antinomijo lastnega klica po večji svobodi in stabilnostjo, ki jo zagotavljajo diktatorji.

Poleg Twitterja več informacij še na ‘starih‘ medijih: AhramOnlineEnduring America in Guardian.

—————————–

Posodobljeno:

21:00 Slišali ste Obamov kairovski govor, kaj pa govor Egipčanov v Kairu? (youtube) (prevod: Mubarak, Saudska Arabija te čaka)

21:02 Sin Mubraka z družino ‘pobegnil’ v Veliko Britanijo. // 26.1. Poroča tudi India Times, čeprav ambasada v Londonu zanika, britanske oblasti pa ne komentirajo.

21:15 Egiptovska različica kitajskega incidenta iz trga večnega miru in preganjanje policije na njihov dan.

21:25 Vedno bolj so pogoste obtožbe, da Al Jazeera ter zahodni mediji ne posvečajo pozornosti dogajanju v Egiptu. Mogoče je bilo poročanje Al Jazeere o Tuniziji preveč subverzivno? Tudi egiptovska novinarka Mona el-Tahawy čeblja o pomanjkanju interesa arabskih medijev. Preberi preostanek objave »

, , , ,

6 komentarjev

Podatkovno rudarjenje in novinarstvo

Med zanimivejše posledice ter odzive na objavljanje skrivnosti Wikileaks gotovo sodi premik medijskih hiš, da bi same postale bolj podobne Wikileaks (WL) in tako odrezale posrednika. Velikokrat slišano zanikanje, da WL ne more biti medij, kot je npr. New York Times, je zdaj na kolenih – zadnje ideje svetovnih medijev, da bi sami omogočili anonimni predal, kamor bi lahko žvižgači odlagali zaupne dokumente, takšno tezo slabijo še s prostovoljnim delovanjem medijskih organizacij tam, kjer so bili do zdaj tehnološko drugačni od WL. Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži!

Al Jazeera je vlak zajahala že 11. januarja, ko je odprla Transparency Unit za anonimno oddajo dokumentov in to nedeljo svoj trud kronala z objavo korespondence več kot desetletje trajajočih pogajanj o miru v Palestini. Da bodo skušali narediti podobno, so zdaj najavili tudi v NYTimesu in tako razmišljajo tudi pri Washington Post.

Vendar se tudi pri njih pojavi originalni problem, ki ga je imel že WL s to enormno količino podatkov. Kako v pregledni in razumljivi obliki predstaviti material, ki obsega na tisoče strani? Rešitve tega problema obsegajo vse od okrnjenega iskalnika na sami strani WL,  sodelovanja s časopisi in njihovimi ekipami, pa do genialnih rešitev s strani uporabnikov spleta. Velike medijske hiše imajo gotovo dovolj virov za takšno analizo, na žalost pa večina medijskih hiš vseeno ne razpolaga z dovoljšnimi viri. Julijan Assange je dejal, da so se na začetku zanašali na uporabnike spleta, a so ugotovili, da ne bodo naredili dela namesto njih in so se zato obrnili k časopisom.

Moj utopičen in zelo demokratski predlog bi bil, da gredo medijske hiše združeno na pot, ki jo je pred leti izbrala CIA, ko je ustanovila neodvisno družbo za investiranje v informacijske tehnologije imenovano In-Q-Tel*. Združene časopisne hiše bi lahko naredile nekaj podobnega, vendar z enim predpogojem – da podpirajo tehnološke rešitve, ki so usklajene z odprto kodo. Na ta način bi človeštvu prispevale razvoj in trajno last orodij, ki bodo v dobi eksplozije podatkov vedno bolj potrebna.

//* In-Q-Tel investira v družbe ter z njimi sklepa pogodbe za nakup tehnologije. O tem zelo zanimivem sodelovanju na žalost ni znanega veliko, saj so vsi njihovi posli uradna skrivnost. Kar pa je mogoče izvedeti, postavlja še več vprašanj. Znano je da so investirali nekaj denarja v različne ‘start-up‘ družbe na različnih področjih. Te družbe so jim pomagale prispevati več kot 130 rešitev, ki jih zdaj uporabljajo v CIA. Med družbami s katerimi sodelujejo najdemo razvijalce računalniških iger, družbo, ki izdeluje programsko opremo za analizo velikih količin zvočnih posnetkov, proizvajalca polprevodnikov in verjetno najzanimivejše, programsko družbo, ki za igralnice v Las Vegasu proizvaja program, s katerim analizirajo odnos strank z njihovimi zaposlenimi.

, , , , ,

Brez komentarjev