Objave z Tagi Lucidna invokacija nove dobe

Moč in internet

Bruce Schneier, eden najbolj priznanih varnostnih strokovnjakov na področju informacijskih tehnologij, je ta teden na svojem blogu objavil odličen esej, ki ga gre povzeti v celoti tudi v slovenščini.

Moč in internet

Vse disruptivne tehnologije spreminjajo tradicionalna ravnovesja moči in internet ni nobena izjema. Standardna zgodba pravi, da daje moč brezmočnim, a to je zgolj polovica zgodbe. Internet opolnomoči prav vse. Močne institucije so morda počasne v koriščenju novih moči, a ker so močne, ga lahko uporabljajo bolj učinkovito. Vlade in korporacije so videle ne le, da lahko internet uporabljajo, lahko ga upravljajo po svojih interesih. Če se ne začnemo namenoma pogovarjati o prihodnosti, ki si jo želimo, ter o informacijskih tehnologijah, ki omogočajo to prihodnost, bomo pristali z internetom, ki koristi obstoječim strukturam moči in ne družbi na splošno.

Vsi smo živeli skozi disruptivno zgodovino interneta. Celotne industrije, kot so potovalne agencije in video sposoja, so izginile. Tradicionalno založništvo — knjige, časopisi, glasba — je izgubilo moč, medtem ko so jo Amazon in drugi pridobili. Podjetja osnovana kot oglaševalske agencije, npr. Google in Facebook, so dobile veliko moči. Microsoft jo je izgubil (kot je to težko verjeti).

Internet je spremenil tudi politično moč. Nekatere vlade so izgubile moč, ko so se državljani organizirali na mreži. Politična gibanja so postala lažja ter pomagala strmoglaviti vlade. Obamina kampanja je internet uporabila na revolucionaren način tako leta 2008 kot 2012.

In internet  je spremenil družbeno moč, ko smo nabirali stotine “prijateljev” na Facebooku, twitali našo pot do slave ter našli skupnosti za najbolj obskurne hobije ter zanimanja. In nekateri zločini so postali lažji: goljufija lažnega predstavljanja je postala kraja identitete, kršitev avtorskih pravic je postala deljenje datotek in dostop do cenzuriranega materiala — političnega, seksualnega, kulturnega — je postal trivialno preprost.

Zdaj močni interesi iščejo načine kako namenoma upravljati ta vpliv v njihovo korist. Nekatere korporacije ustvarjajo internetna okolja, ki maksimizirajo njihov profit: Facebook in Google, med mnogimi drugimi. Nekatere industrije lobirajo za zakone, ki naredijo njihov poseben poslovni model bolj profitabilen: telekomunikacijska podjetja hočejo imeti zmožnost razlikovanja med različnimi tipi internetnega prometa, podjetja zabavne industrije hočejo zlomiti delilce datotek, oglaševalci hočejo neoviran dostop do podatkov o naših navadah in preferencah.

Na vladni strani se internet vse bolj cenzurira — in to bolj učinkovito — kot kdaj koli prej. Policijske sile po vsem svetu uporabljajo internet za podatkovni nadzor z manj sodnega nadzora in včasih pred kakršnim koli zločinom. Vojske kuhajo kiber oboroževalno tekmo. Internetni nadzor — tako vladni kot komercialen — je v vzponu ne samo v totalitarnih državah, ampak tudi v zahodnih demokracijah. Tako podjetja kot vlade se zanašajo na propagando, da bi ustvarile lažne vtise javnega mnenja.

Leta 1996 je kiber-libertarec John Perry Barlow objavil svojo “Deklaracijo neodvisnosti kiberprostora.” Vladam je povedal: “Nimate nobene moralne pravice vladati nam, niti si ne lastite kakršnih koli metod vsiljevanja, ki nas bi jih lahko bilo resnično strah.” To je bil utopični ideal in mnogi med nami smo mu verjeli. Verjeli smo, da bo internetna generacija, tisti, ki lahko hitro objamejo družbene spremembe, ki jih prinaša tehnologija, hitro izmanevrirala bolj težke institucije prejšnje dobe.

Realnost se je izkazala za bolj zapleteno. Kar smo pozabili je, da tehnologija poveča moč v obe smeri. Ko so brezmočni našli internet so naenkrat imeli moč. Toda medtem ko so neorganizirani in okretnejši prvi našli uporabe novih tehnologij, so se na koncu močni velikani prebudili k potencialu — in imajo več moči, da ga še povečajo. In ne le, da internet spreminja ravnovesja moči, ampak lahko močni spremenijo internet. Ali se še kdo drug spominja, kako nesposoben je bil FBI v preiskovanju internetnega kriminala na začetku 90.tih? Ali kako so uporabniki interneta gnali obroče okoli cenzorjev na Kitajskem ali tajnih policij bližnjega vzhoda? Ali kako naj bi digitalni denar napravil vladne valute zastarele, ali kako bo organiziranje preko interneta naredilo politične stranke enako zastarele? Zdaj se vse to čuti kot davna zgodovina.

A ni vse eno-stransko. Množice se občasno organizirajo okoli posebne teme — SOPA/ACTA, Arabska pomlad in tako naprej — in tako lahko blokirajo nekatera dejanja močnih. A to ne traja. Neorganizirani se vrnejo nazaj biti neorganizirani in močni interesi prevzamejo vajeti nazaj.

Pogovori o prihodnosti interneta so moralno in politično zapleteni. Kako uravnotežimo našo zasebnost proti potrebam organov pregona, da preprečijo kršitve avtorskega prava? Ali otroške pornografije? Je sprejemljivo, da nas sodijo računalniški algoritmi, ko nam postrežejo z iskalnimi zadetki? Ali ko nam postrežejo časopisne novice? Ko smo izbrani za dodaten pregled s strani letaliških varnostnikov? Ali imamo pravico popraviti podatke o nas? Jih izbrisati? Ali hočemo računalniške sisteme, ki pozabljajo stvari po preteku določenih let? To so zapletena vprašanja, ki zahtevajo smiselno razpravo, mednarodno sodelovanje in ponavljajoče rešitve. Ali je kdo prepričan, da bomo kos nalogi?

Nismo in to je vzrok za skrb. Ker, če ne skušamo razumeti kako oblikovati internet, da njegovi dobri učinki odtehtajo slabe, bodo močni interesi napravili vso oblikovanje. Načrt interneta ni zakoličen z naravnimi zakoni. Njegova zgodovina je naključna nesreča: prvotni manko komercialnih interesov, vladno benigno zanemarjanje, vojaške zahteve po preživljivosti in odpornosti ter naravna nagnjenost inženirjev, da gradijo odprte sisteme, ki delajo preprosto ter z lahkoto. Tej kombinaciji sil, ki je ustvarila včerajšnji internet, se ne bo zaupalo, da bo ustvarila jutrišnjega. Bitke za prihodnost interneta se odvijajo prav zdaj: v zakonodajah po vsem svetu, mednarodnih organizacijah kot sta ITU in WTO, ter telesih za standardiziranje interneta. Internet je kar ga napravimo in je neprenehoma ponovno ustvarjen s strani organizacij, podjetij ter držav s posebnimi interesi in agendami. Ali se borimo za prostor ob mizi ali pa bo prihodnost interneta nekaj, kar bo napravljeno za nas.

, , , , , ,

Brez komentarjev

The best system is sound system

ali Uporaba in zloraba vegetativnih konceptov

Danes, kot tudi v Sloveniji novinarji povzdigujejo rabo spletnih storitev za organiziranje množic kot orodja, ki nas bo pripeljalo v svobodnejšo družbo, je dobro, da še enkrat pogledamo kritiko sodobnega mišljenja ljudi, da so zgolj stroji – ‘sebični gen‘, ki tvorijo del večjega stroja in morajo upoštevati ‘naravno ravnovesje‘, dva izmed mitov, ki imata močno prisotnost v moderni propagandi.

Kritiko je podal Adam Curtis v triologiji dokumentarcev “Vse nas stražijo stroji ljubeče milosti“, natančneje v drugem delu, poimenovanem “Uporaba in zloraba vegetativnih konceptov“, kjer raziskuje kako so ideološki pomeni v navidez nevtralnih idejah pomagali ljudem sprejeti mišljenje o nas samih s strogo mehanicističnega zornega kota, kjer smo v viziji zgolj računalniki vpeti v neko višjo matrico, ki obvladuje tudi naravo – le da smo slednjo razumeli iz želje po harmoniji kot ekvilibrij – začetni ekologi, ki so nam prinesli pojem ekosistem, so predpostavljali, da zaradi nekega ravnovesja v naravi ekosistem po naravni nesreči ali drugi motnji, vedno teži nazaj k ekvilibriju, da se vzpostavi nazaj prejšnje stanje.

Čeprav napačno, je tovrstno mišljenje postalo osnova za zagovarjanje statusa quo v svetu, ki mu vladajo bogati in beli, nekaj kar so protestniki med prvo okoljsko konferenco Združenih narodov davnega leta 1972 očitali okravatenim in samooklicanim rešiteljem ekosistemov. Če obstaja naravno ravnovesje in red, je naloga politike pač ohranjati ta red. A na žalost kaj takšnega, kot je ta pojem ne obstaja, saj so naslednje generacije ekologov uvidele pravo dramatično dinamično naravo, katere edina stalnica je sprememba, brez težnje po povrnitvi v prejšnje stanje, ampak bogastvo mnogih stanj v vedno svežih kombinacijah.

Vendar pa to novo razumevanje ekosistemov ni nikoli zajelo domišljije množic, ki je svoje iskanje ravnotežja udejanjila vse od teorij enakosti v hipijskih komunah, do sodobnih teorij opolnomočenja elektronske mreže za organiziranje družbe proti svojim oblastnikom – v obeh primerih zanemarjajo dinamično resničnost ljudi, ki niso zgolj stroji, da bi se vedli na predvidljiv način in posledično ostanejo brez odgovora, kako se soočiti z njimi. Komune so povečini trajale največ 3 leta, saj so prej omenjeni dinamični odnosi med ljudmi povozili egalitarno idejo o enakosti ljudi, ker manj močni posamezniki niso imeli na voljo orodja za enakovredno zoperstavitev močnejšim.

Podobno nas opozarja Curtis, so srednjeročne posledic twitter revolucij od leta 2003 katastrofalne. Gruzija 2003, Kirgistan 2005 in Ukrajina 2004 so delovale kot udejanjanje sanj kalifornijskih računalniških inženirjev o povezanem in omreženem svetu, kjer ni nihče glavni, ampak mreža proizvede egalitarni učinek. A v vseh teh revolucijah je trenutek svobode bil le bežeči moment. V Ukrajini je Janukovič nazaj na oblasti skupaj z očitki o zadnjem evropskem diktatorju, medtem je iz Kirgistana pobegnil predsednik z očitki korupcije, Gruzija pa pada na vseh kazalcih razvoja družbe in nič bolje ne kaže podobnim krajem iz seznama twitter revolucij, Iran, Tunizija, Egipt.

S protesti v Sloveniji je gotovo podobno, čeprav skušajo gibanje napolniti s pomeni, da je to mogoče rojstvo novega gibanja za človekove pravice, ki se zavzema za boj proti korupciji, kot to poskušajo pri ameriški Slate Magazine, kjer Slovenijo postavljajo ob bok drugim Indignados gibanj po svetu, je to le del zgodbe o ljudeh na ulicah.Vsekakor moramo najprej premagati miselnost o nas samih kot zgolj strojih, in to lahko naredimo le na način, kot pravi Terence McKenna:

To kar je civilizacija, je 6 milijard ljudi, ki skušajo osrečiti sami sebe tako, da stojijo en na drugih ramenih in si brcajo v zobe drug drugemu. Ni prijetna situacija.

Pa vendar se lahko postaviš malo nazaj in pogledaš na ta planet ter vidiš da imamo denar, moč, medicinsko razumevanje, znanstveni know-how, ljubezen in družbo, da ustvarimo nekakšen človeški paradiž. A vodijo nas najmanjši med nami – najmanj intelegentni, najmanj plemeniti, najmanj vizionarski. Vodijo nas najmanjši med nami in mi se ne upiramo proti dehumaniziranim vrednotam, ki so podane kot nadzorne ikone.

To je nekaj, kultura ni tvoj prijatelj. Kultura je zaradi drugih ljudi in zaradi različnih institucij, cerkev, tovarn, shem za pobiranje davkov, kar hočeš. Ni tvoj prijatelj. Žali te. Vzema ti moč. Uporabi in zlorabi te. Z nikomur od nas kultura ne ravna dobro.

Vseeno pa poveličujemo kreativni potencial posameznika, pravice posameznika. Razumemo čutečo-prisotnost izkušnje kaj je najbolj pomembno. A kultura je perverzija. Fetišizira objekt, ustvari potrošniško manijo, pridiga o neskončnih oblikah napačne sreče, neskončnih oblikah napačnega razumevanja v obliki zvitorepih religij in prismojenih kultov. Ljudi vabi da se pomanjšajo in dehumanizirajo sami sebe tako, da se vedejo kot stroji – memetski procesorji memov, ki jih podajajo iz Madison Avenue in Hollywooda…

YouTube slika preogleda

Edini način boja proti tej kulturi pa je ustvarjanje še več kulture!

Kjer  človek ni razumljen več zgolj kot stroj, program, ratio. Vsekakor priporočam ogled vseh treh delov, ki pa jih ni ne na youtubi, ne na archive.org, ki ima spravljenih večino Curtisovih dokumentarcev, je pa zato na voljo na na hudourniški mreži.

, , , , , ,

Brez komentarjev

Čepišče ali cena sralnega komforta

Nara Petrovič je pred petimi leti v knjigi “Človek : navodila za uporabo” populariziral opustitev stranišča, kot si ga je zamislila zahodna civilizacija pred stotimi leti. To pa zato, ker posebna telesna poza sedenja na njem anatomsko preprečuje popolno iztrebljanje in je lahko vzrok za številne medicinske težave. Da so tisočletja čepečega iztrebljanja več kot le ‘barbarsko sranje‘, ampak ima takšno iztrebljanje svoje osnove v telesni zgradbi človeškega bitja, pa so pred kratkim pričeli popularizirati v Squatty Potty, temelječ na dognanjih klinike Standfordske Univerze, kjer je pacientom s težavami na debelem črevesu čepenje na stranišču celo zapovedano. Spodaj je lušten video, ki predstavi praktične rešitve vseprisotnosti nezdravih, a komfortnih straniščnih školjk.

YouTube slika preogleda

P.s.

Nara pa je konec avgusta v Sobotni prilogi Dela objavil tudi predstavitev dogajanj in idej za drugačen ekonomski model, kot sta kapitalizem in komunizem. V njem najdete opis zanimive prakse ‘pravične‘ ekonomije z drugimi vrednotami, kot je trenutno edina, torej denar, ki pa je seveda samo sredstvo in tako samo sam sebi namen.

, , , , , ,

Brez komentarjev

Ekonomije ugleda

Nove oblike povezanosti, ki jih je omogočila mreža vseh mrež, poleg nevarnosti, prinašajo tudi mnogo manifestacij moči množic, ki jih danes lahko prepoznavamo vse povsod od Crowdsourcinga, Anonimnih, Kickstarterja, Wikipedije, GNU/Linuxa, Arabske (digitalne) pomladi, do socialnih omrežij (skupaj z nevarnostmi, ki jih tukaj pogosto izpostavljam), itd.

Kje drugje, kot v zabavi, je najti najuspešnejše primere delovanja nove logike, kjer se odrine stare mastodonte založništva – ter logike od enega-k-vsem, za bolj neposreden pristop ter podporo s strani množic, ki skupaj tvorijo novo snov, vsebino in tako rekoč neomejeno razsežnost (nikoli do-) končnega produkta! Prav tu mogoče najdemo tudi najbolj jasno sliko delovanja ekonomij ugleda.

Zelo dober je zadnji primer legendarnega ustvarjalca avantur Tima Schaferja, ki je med intervjujem z drugim legendarnim ustvarjalcem avantur Ronom Gilbertom ugotavljal, da zaradi majhnosti trga za te igre, nikakor ne uspe pridobiti založnika, saj je 200,000 kopij premalo v primerjavi z milijoni izvodov, v katerih se prodajo ostali žanri v tej industriji. Sad tega razgovora je bil projekt na Kickstarter strani namenjeni izključno zbiranju denarja s strani posameznikov za podporo projektov, ki so jim všeč. Stran je na tej misiji izjemno uspešna. Prvotno načrtovan cilj zbranega proračuna je bil v višini 300,000 dolarjev. V nekaj dneh so dosegli zgodovinski rekord Kickstarterja, saj je več kot 60,000 ljudi nabralo več kot 2 milijona dolarjev in številka še raste — projekt se iz faze zbiranja denarja v naslednjo fazo premakne šele čez 17 dni.

Tukaj je promocijski video:

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

Brez komentarjev

Iran v objemu pozitivne svobode

Pri nas in po razvitih koščkih sveta v polnem razmahu poteka debata o varovanju pravic ti. lastnikov intelektualnih idej povezano skupaj z vprašanjem svobode govora na internetu. Isti čas pa Iran blokira varne povezave (https), ki onemogočajo večino vrst prisluškovanja prometu s strani nepooblaščenih. Pričelo se je prejšnji teden z blokado in zlorabo poznane šibke točke Tor omrežja, ki 60,000 Irancem omogoča necenzurirano in delno anonimno uporabo interneta, mimo nacionalnih digitalnih meja. To težavo so avtorji omrežja takoj zaobšli s spremembo protokola.

Poleg tega pa je v Iran tudi drugače v centru svetovne pozornosti, saj kaže, da se nekajletne grožnje Izraela o morebitnem poskusu izdelave iranskega jedrskega orožja uresničujejo in utegnemo kmalu biti priča novemu ‘preventivnemu udarcu‘.

Prebivalcem Irana tako od zunaj – kot od znotraj dopovedujejo ter jih silijo v ‘prava‘ ravnanja. Da bi bolje razumeli nastalo situacijo je dobro, da si ogledamo koncept negativne in pozitivne svobode. Prvi naj bi ga predstavil Hegel, a proslavil ga je Isaiah Berlin v predavanju o “Dveh konceptih svobode“.

Pri negativni svobodi suveren daje ljudem proste roke, da sledijo svojim sanjam čisto svobodno, medtem ko je pri pozitivni različici suveren paternalistična figura, ki ve za ‘pravo‘ svobodo in le-to vsiljuje ljudem. Sodobni svet je prava zmes obeh vrst svobode.

V spodnjem kratkem filmu Adam Curtis predstavlja argumentacijo, da je Tony Blair, ki je pomagal prepričati Billa Clintona za napad na Srbijo, razmišljal o možnostih združitve teh dveh konceptov in tu so prave korenine doktrine ‘preventivnega udarca‘.

, , , , , , ,

1 komentar

Kaj je Bitcoin?

Bitcoin je 3. Januarja letos dopolnil tri leta, od kar je bil prvič predstavljen javnosti. Pri ljudeh vzbuja podobne občutke ter reakcije kot internet – ponavadi je zgolj ogledalo filozofije lastnika menja o njem. Sam se bom skušal izogniti temu. Z dokaj preprosto idejo in odprto implementacijo se mu je namreč uspelo zavihteti na vrh upov o anonimnem, elektronskem denarju, ki ne bi bil v lasti nikogar in bil hkrati neuničljiv nasproti tradicionalnim centrom moči, ki zdaj diktirajo dovoljeno izbiro vrste ‘menjalnih kart‘ oz. vrste valut za uporabo na trgih. Kljub svetlim obetom in povečini uspešno premaganim oviram, ki so uničile prejšnje poskuse z elektronskim denarjem, pa ga še čakajo praktični preizkusi, ki bodo šele potrdili te upe in v prihodnosti bomo videli ali so razvijalci uspeli napraviti dovolj robustno zasnovo za uspeh v teh težkih sodobnih pogojih, kot trdijo. Po treh letih pa vendarle lahko odgovorimo na večino ugovorov in težav, ki zbujajo ljudem dvome v to novo vrsto valute. Najprej pa moramo predstaviti osnove njegove arhitekture, ter besedo ali dve o znanih podatkih neznanega avtorja tega prelomnega protokola, Satoshi Nakamota, ki ga uporablja Bitcoin mreža.

Osnovna arhitektura in uporaba

Bitcoin je poenostavljeno rečeno ‘peer-to-peer‘ (P2P) mreža, podobna bolj znanim P2P mrežam hudourniške (torrent) skupnosti, ki uporablja kriptografske podpise za opravljanje transakcij med uporabniki, zaradi česar ga pojmujemo kot decentralizirani elektronski denar. Transakcije so sicer nekako neintuitivno nepovratne – v centraliziranem sistemu, kjer jih lahko tudi prekličemo, tega nismo navajeni - a to po drugi strani pomeni tudi, da so Bitcoini res v naši lasti, saj jih ne more nihče vzeti. Zaradi manjka centralnega nadzora, dobimo robustnost in neodvisnost od vladnega ali korporativnega nadzora, vse transakcije pa so javno objavljene na Bitcoin P2P mreži.  Opravljamo jih z odprto-kodnimi programi, ki se pogovarjajo s to mrežo. Samo število Bitcoinov je omejeno z odprtim algoritmom, ki upravlja tudi prihodnjo rast, saj je končna količina omejena na 21 milijon enot. Čeprav so transakcije javne, pa njegova zasnova, podobno kot pri gotovini, omogoča neko vrsto psevdo-anonimnosti.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

2 komentarjev

Beograd, svetovna prestolnica revolucije

Revolucionarno leto 2011 smo začeli v Tuniziji in pokrivali v mini-ciklusu ‘demokratična arabija‘, danes so gibanja ‘OccupyWorldprisotna že v 87 državah sveta. Vseskozi smo videli podpise gibanja Otpor!, zdaj pa Srđa Popović, ki vodi zavod CANVAS, končno lahko javno govori o dolgoletnih stikih z opozicijo v Tuniziji in Egiptu. Znamenit simbol stisnjene pesti lahko vidimo tudi na najboljši strani celotnega occupy gibanja, na occupyseattle.org.

Ker je Otpor! sprva dobival sredstva in izobraževanja z denarjem ameriških davkoplačevalcev, so še zdaj nekateri prepričani, da je povezan s CIA. Tudi v spodnjem dokumentarcu zagovarjajo to tezo, hkrati s preprostimi pogledi, kot je opis napada jahačev kamel v Egiptu, kot odigranega prizora, namesto, da bi priznali kompleksnost – aktivnih protestnikov proti režimu je bilo manj kot 1 odstotek, a še vedno več, kot aktivnih zagovornikov režima, ki so jemali trenutek v svoje roke.

V predstavitvi revolucije v Tuniziji dokumentarec “The revolution business” sploh ne omenja ključne vloge tajne službe, ampak se osredotoča samo na knjigo “Od diktatorstva k demokraciji”, Gena Sharpa, iz leta 1993, ki navede 198 nenasilnih načinov za aktivni upor sistemu. Hugo Chavez je slednjega prestrašen obdolžil, da dela za CIA, v Rusiji pa so njegove knjige prepovedane.

Preberi preostanek objave »

, , , , , , ,

Brez komentarjev

Javni možganski trust

Koliko pogovorov o ‘resničnih’ stvareh so vzbudili ti protesti. Toliko interpretacij istih stvari. Zdaj pa je čas še za rešitve.

Zato pozivam k javnemu možganskemu trustu, thinktanku, ki se še ni izneveril svojemu poslanstvu razmišljati nemogoče (ter pod krinko ne prodaja percepcij javnosti) v nalogi, kako izkoristiti tehnologijo mreže in širše, da ustvarimo novo kvaliteto človeškega življenja.

Za semena dodajam nekaj predlogov smeri rešitev trenutnih blokad družbe.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

2 komentarjev

Zakaj zasedamo trge in parke?

Danes je bil lep dan. Lep dan za družbeno organiziranje in udejstvovanje. Tudi v Sloveniji smo presegli minimalno kritično točko, da so se zbrali ljudje, sicer različnih ozadij in interpretacij, ki pa vendarle čutijo skupno stisko, le artikulirati celoskupnih razlogov za to počutje, prav vsi ne morejo v takšnem obsegu, kot bi to radi novinarji in pasivni sodržavljani. Apatičnemu je namreč prvo vprašanje, kaj boste pa dosegli in seveda ne more vedeti tega, saj zaradi neudeležbe ni član viharnih ljudskih energij, ki skupaj razpravljajo in izobražujejo drug drugega, da znamo probleme tudi definirati in ne zgolj pasivno sprejemati rešitev naših finančnih gospodarjev.

Luciferjev efekt

Vsakemu svoje, a po Philipu Zimbardu, lahko na družbeno dinamiko gledamo skozi njegov siloviti experiment, kjer je polovici prostovoljcev dal nalogo zapornikov, drugi polovici pa paznikov. Večina, do 80 odstotkov je svojo vlogo prevzela, a 10 odstotkov na strani zapornikov, se ni hotelo ukloniti volji paznikov, podobno kot tudi 10 odstotkov paznikov, ki so na nepokoravanje reagirali zelo brutalno. Večina torej svojo moralno podlago povzema iz množice in okoliščin, kar razlaga ti. ovčjo mentaliteto, medtem ko se manjši odstotek ljudi ne ukloni — ti pa povzročajo največ dinamike, saj so se pogromi nad zaporniki dogajali šele po nesodelovanju tiste peščice in na nivoju, ki so ga določili najbrutalnejši med pazniki. Eksperiment so na koncu prekinili po nekaj dneh, saj so se vsi, vključno s profesorjem, preveč izgubili v tej igri, ki je prehitro postala preresna. Lepo pa prikazuje, kako se dogajajo večja družbena gibanja. Tudi v Egiptu je bilo zgolj en procent, torej milijon ljudi, na ulicah, drugi 79 milijonov pa je bilo vzdržanih ali proti njim, pa to Mubaraku ni nič pomagalo. Tudi danes smo videli na ulicah del tega prvega procenta, ki pa lahko s seboj potegne velike spremembe.

A zakaj?

Vzrokom se lahko približamo iz različnih strani. Foxconn, kitajsko podjetje, ki prozvaja iPade in iPhone, ima precejšnje težave z javno podobo, saj velik odstotek njihove, skoraj milijonske delovne sile, naredi samomor. Ker imajo dovolj nočnih mor oddelka za upravljanje percepcij, so se to poletje odločili, da bodo kupili milijon robotov. Genialno. Roboti ne delajo samomorov. Vsaj za zdaj še ne. Da je že vsaj 200 let jasno, da tehnologija zamenjuje službe, sem pisal v prejšnjem prispevku, saj se še vedno premalo govori, da je težavo s premalo službami treba rešiti čisto drugače, kot pa nam zapovedujejo kanoni logike prejšnjih neomreženih stoletij.

Preberi preostanek objave »

, , , , , , , ,

1 komentar

Službe, še en relikt preteklosti

S prihodom Mreže, se je spremenila vrednost vseh stvari. Nekatere so postale bolj pomembne, nekatere celo nepomembne. Televizija, kot medij, je gotovo veliko izgubila, saj imajo današnje generacije možnost takšnega razkošja, da so kar brez nje – kar pa ni bilo mogoče, ko je televizija, poleg radia in časopisov, bila med redkimi možnostmi prenosa informacij. Seveda to v celoti velja zgolj za peščico, saj je preveč ljudi še vedno v logiki 20. stoletja, kar v Sloveniji dokazuje 24ur.com, ki je najbolj obiskani spletni naslov že vrsto let.

Vprašanje, ki nas zanima, pa je, ali se zaradi mreže nekaj podobnega dogaja tudi s službami?

Prvi ga je nehote postavil Ned Ludd, angleški tkalec, ko je leta 1779 razbil dva okvirja za tkanje. Ta dogodek je trideset let pozneje družbeno gibanje imenovano ludisti predstavljalo kot upor proti strojem, ki jim jemljejo delo in način življenja. To je tudi čas iz katerega izvira sam koncept službe. Šele vzpon poslovnih korporacij v zgodnji renesansi, je prinesel idejo organizacije, ki ima sposobnost preživeti daljšo dobo od enega človeškega življenja, podobno kot je to v srednjem veku uspelo cerkvi in lokalnim oblastem. Najstarejša korporacija sicer datira leta 1347 na Švedskem, a večina izumirajočih ima skupno vsaj zastarelo idejo, da do dobička vodi sprememba človeka v avtomat, logika, ki jo je do konca pripeljal Henry Ford z tako znamenito podobo Charlija Chaplina in tekočega traku.

Preberi preostanek objave »

, , ,

9 komentarjev

Zgodba o robi

Zapleteno temo ekonomije onesnaženja ter preprodaje odpustkov presežnim onesnaževalcem, nam je v zapisu ‘Ogljikova zveza‘, že pomagala preprosto predstaviti  Annie Leonard v ‘The Story of Stuff‘, ki je po prvem zelo uspešnem delu, postala prava nadaljevanka in je letos že v drugi sezoni. Lansko leto smo imeli tako priložnost videti jasno predstavljen življenjski krog elektronike našega vsakdanjega življenja:

Siol ne prikaže vstavljenega videa,

zato samo povezava:
 http://www.youtube.com/watch?v=sW7i6TH78
Potem je predstavila zakaj bo plastično ustekleničena voda kmalu postala tako kul kot kajenje med nosečnostjo:

YouTube slika preogleda

Ter se lotila pomembne tematike neurejenosti komercialne uporabe kemikalij v industriji osebne kozmetike:

YouTube slika preogleda

, , ,

Brez komentarjev

Ludizem v kameni dobi

Mogoča nuklearna tragedija na Japonskem je skoraj čisto zasenčila človeško trpljenje in strah pred deset tisočimi mrtvimi. Hkrati pa smo se v zadnjih dneh skoraj vsi naučili nekaj novega o čudežu miroljubne uporabe atomske energije.

Nesreča v Fukushimi ni Černobil, a kot je opazil bloger Leo, je ironično, da so trenutne težave na Japonskem bile pravzaprav vsebina eksperimenta, ki se je tako grozljivo končal v Ukrajini leta 1986. Poskušali so namreč rešiti problem odvisnosti jedrske elektrarne od zunanjih faktorjev – električne mreže. Kljub trojnemu varovanju je prav pomanjkanje energije glavni problem tudi zdaj na Japonskem, saj ne morejo hladiti goriva, ki se ohlaja še desetletja po koncu uporabe v reaktorjih. Med poplavo slabih novic je danes med dobrimi vsaj ta, da imajo očitno pripravljen nov podaljšek do električne mreže, ki naj bi bil kmalu, a ne vedo kdaj, v uporabi.

Ko so v Černobilu tistega nesrečnega 23. aprila zagnali eksperiment, ki bi energijo za ohlajanje reaktorja priskrbel iz sklenjenega krogotoka in bi torej reaktor lahko ohlajal sam sebe, je šlo nekaj močno narobe. Ker reaktor ni imel večslojne zaščite je eksplozija vzdignila dva tisoč tonsko betonsko ploščo in vsaj štiri dni in noči je 30 do 50 ton goriva gorelo razkrito na odprtem in odnašalo vso nesnago proti Evropi. Če drugega ne, Černobilska nesreča dokazuje vsaj, da pred nami ni moglo biti inteligentne človeške civilizacije na našem nivoju razvoja – če bi bila, bi gotovo našli tudi njihove Černobile – na našem ne bo olimpijskih iger vsaj 20,000 let. Preberi preostanek objave »

, , ,

1 komentar

Facebook demokracija

Na TechCrunchu je Jon Evans objavil drugi del  napovedi o ‘Koncu zgodovine‘ nadaljevanje znamenite ideje Francisa Fukuyame, ki je po padcu komunističnih režimov predvideval neizogibno prevlado liberalno demokratičnih vlad po vsem svetu. Jon Evans idejo prenese na kontekst dogajanja v Tuniziji, Egiptu in v vseh zatiralskih režimi, ki se zdaj tresejo pod protesti ljudi – a izključi Kitajsko, zaradi njenega Velikega požarnega zidu, ter posvari pred idealizmom, ki ne vidi spleta kot največjega vohunskega orodja. Njegov argument gre v grobem povzetku takole:

Nekateri pravijo, da sta za to zaslužna Twitter in Facebook. Drugi, zlasti Malcolm Gladwell in Evgeny Morozov, pa pravijo, da so socialni mediji politično nepomembni in / ali nevarni. Kitajska je cenzurirala “Egipt, Sirija je legalizirala Facebook in predsednik Sudana je izjavil, da bo z uporabo socialnih medijev zdrobil svoje sovražnike. Ne bi si mogel izmisliti teh stvari. Kaj se dogaja? Komu verjeti?

Facebook stran, ki jo je ustanovil Wael Ghonim, je v šestih mesecih nabrala več kot pol milijona članov. Po prevratu v Tuniziji so ga kontaktirali člani 6. Aprila za organiziranje dneva protesta … Ostalo je zgodovina.

Egipt ima zgolj 4 milijone Facebook uporabnikov, komaj pet odstotkov populacije in tudi Evans nerad prizna, da Facebook dopušča združevanje zatiranim ljudem, ki so [v nasprotju z zahodom] združeni v skupno razjarjenost in ponižanje v smislu, da so del enotne mase ljudi z enim samim namenom.

Tudi če po Mubaraku njegov režim preživi, predstavljajte si kaj se bo zgodilo, ko bo uporabnikov 50 odstotkov. Zatiranih ne bo več mogoče prepričati da so nemočni.

Ali kot pravi Slavoj Žižek na Al Jazeeri, ko primerja padec Hosnija Mubaraka s trenutkom v Tom in Jerry risankah, ko mačkon priteče preko roba kanjona, a ne pade dol, dokler sam ne pogleda dol in dojame, da nima ničesar pod nogami.

, , , , ,

Brez komentarjev

AnonLeaks

Anonymous, internetno anarho gibanje, ali ‘ljubitelji kaosa‘, kot jih je poimenovala Deanna Zandt in smo jim že namenili nekaj pozornosti tudi tukaj, ko so se z DDoS napadi na glavne kreditne inštitucije v podporo svobodi govora in Wikileaks katapultirali v glavni tok družbene zavesti; je v zadnjih dneh v ofenzivi proti napadom nanje, ki so jih sprožili z okupacijo novih področij človeške domišljije.

Vse se je začelo 3. decembra lani, ko je odvetniška družba za sestanek z Bank of America (BOA) pisala trem družbam za digitalno varnost, ki za milijone dolarjev sodelujejo z ameriško vlado, da jim pripravijo prezentacijo na nekaj straneh kdo so Wikileaks in kako delujejo, ter kako bi to lahko pomagalo BOA. Te tri družbe so Palantir Technologies, HBGary Federal, in Berico Technologies. Na HBGary pa je Aaron Barr, njihov CEO, januarja postal obseden z odkrivanjem identitete članov Anonymousa.

Prejšnjo soboto mu je uspelo v Financial Times spraviti članek, ki je hvalil njegovo delo, kjer naj bi razkril, da Anonymous ni brezglavo gibanje, kot trdijo, ampak organizacija 30 vrhovnih članov, katerih identitete naj bi s svojo zvitostjo odkril v zadnjem mesecu dni. Odziv Anonymousa je bil silovit  ter bliskovit, in čeprav je Barr pozneje trdil, da pričakovan, je ta komentar samo spin dejstva, da se je to zgodilo družbi, ki varnost zagotavlja federalnim organom vlade ZDA.

Da je bila mera res polna, se v času pred in med odzivom Anonymousa, še hvalil po medijih, da pozna njihove prave identitete in se pogovarjal s tajnimi službami in ostalimi za prodajo njegove ‘raziskave‘, za katero je sam priznal, da ni narejena po najbolj legalni poti. Ni čudno, razne ‘no-fly‘ liste pri njih kar cvetijo, zakaj ne bi futrali zveri, če še plača za to. A že v enem dnevu je Anonymousu uspelo vdreti na spletno stran HBGarya in postaviti tja svoje sporočilo. Kar pa je bil samo začetek.

Hkrati so namreč dobili nadzor nad poštnim strežnikom celotne družbe, skupaj s 60,000 emaili, od katerih so jih 40,000 objavili na PirateBayu. 30 ur so potem, ne da bi jih kdorkoli zaznal, spremljali njegove komunikacije in imeli z njim celo debate na IRCu, ko še ni vedel za širino in globino vdora. Poleg tega so pobrisali njegove varnostne kopije, njegov iPad, dobili dostop do strani za varnost rootkit.com, na njegovem Twitterju objavili osebne podatke in podobno, ter na koncu objavili še njegovo raziskavo o pravih identitetah članov Anonymousa, ter jo označili za potvorbo, ki krivdo zvrača na nedolžne in napačne ljudi. Javna objava služi kot svojevrsten dokaz tega.

BOA vs. WL

Med objavljenimi stvarmi pa je bila tudi prezentacija, ki so jo zahtevali odvetniki za osnovo odziva BOA, na morebitno objavo njihove notranje komunikacije, s strani WL. Različico 6 te prezentacije so objavili kar na Wikileaks in kar je najhuje, namigovanja na nelegalna dejanja proti podpornikom in glavnim novinarjem so prav neverjetna, še posebej, ker imajo relativno neuničujoča dejanja Anonymousa, kljub desktrutivni naravi DDoS napadov, zagrožene desetletne kazni in prav zdaj preganjajo podpornike, ki so pred dvema mesecema napadali spletne strani Vise in podobnih. Vlade skupaj s sodišči in delom novinarjev zaenkrat preganjajo samo podpornike Wikileaks za precej manjša dejanja, kot si jih privošči korporativno-javna sprega v svojem trudu zaustaviti ti. dobo transparentnosti.

Glenn Greenwald, najglasnejši podpornik WL zadnje leto v ZDA, je v prezentaciji posebej izpostavljen kot ovira za uničenje uspeha WL in ga tako smatrajo za glavno tarčo. “To so vzpostavljeni profesionalci z liberalnim nagibom, a na koncu večina, če se pritisne na njih, izbere profesionalni obstanek pred vzrokom, takšna je miselnost večine profesionalcev“. Za Glenna to verjetno ne velja, nivo pokvarjenosti in čiste arogance napisati kaj takšnega, pa je nepredstavljiv. Poleg tega predlagajo, da so sposobni takoj ponuditi notranje grožnje, proti-kiber goljufije, analize ciljanja ter izkoriščanje socialnih medijev, črno propagando ter disinformiranje. Seveda v imenu vseh treh podjetjij.

Do danes sta se drugi dve podjetji že distancirali od HBGarya in prenehali poslovno sodelovati, saj je škoda preprosto prevelika, poleg tega pa Anonymous zdaj grozijo še z AnonLeaks in objavo preostalih 27,000 ukradenih emailov, zato se je CEO Palatir Tech že javno opravičil Glennu:

” … jasno povem, da Palantir Technologies ne bo vključeno v te dejavnosti. Vedno smo bili … globoko vpleteni v podpiranje progresivnih vrednot .. prizadevanja nadaljujemo tudi v prihodnje …

… pravica do svobodnega govora in pravica do zasebnosti sta ključni za cvetočo demokracijo. Od vsega začetka smo podpirali te ideale in pokazali zavezanost k razvoju programske opreme, ki ščiti zasebnost in državljanske svoboščine. Poleg tega bi se osebno in v imenu celotnega podjetja rad javno opravičil progresivnim organizacijam na splošno in posebej g. Greenwaldu za vsakršno vpletenost, ki smo  jo imeli v teh zadevah. “

—————————–

Posodobljeno

Gawker ima zelo zanimiv intervju z 19-letnim dekletom, ki ima probleme z FBI in kaže na zelo izkrivljeno sliko uradnih organov pregona o gibanju Anonymous. Zakaj je prišla v njihove kremplje? Bila je operater javne sobe na IRC strežniku, kjer so ljudje načrtovali napade na Paypal in ostale spletne strani. Uporabljala je nadimek ‘No‘. Zaplenili so ji dva računalnika, iPhona, ruter ter jo zaslišali. No je daleč od slike zlobnega hekerja, ki s svojimi veščinami spodjeda globalne korporacije. Sama se opisuje kot računalniško nepismeno – vsega se je naučila v zadnjih devetih mesecih in nikoli ni sodelovala v napadih – pa jo je agent FBI ob 6h zjutraj, ko so vdrli v hišo, še vseeno začudeno spraševal, če ima masko Guya Fawkesa, enega izmed simbolov Anonymousa, ki je seveda ni imela. V intervjuju pove, da se je pridružila skupini po tem, ko je prebrala članek o njih. Zdel se ji je zanimiv koncept – “velika skupina jeznih ljudi, domnevno brez nadzorne strukture, ki razbija sranje na spletu.

13.2.11 Zadeva gre globlje, NYT poroča, da je bila med naročniki orwelovskega napada tudi ameriška trgovska zbornica.

, , , , ,

2 komentarjev

Kdo so 6. April?

Po ti. ‘Wikileaks revoluciji‘ v Tuniziji, bi današnje zmagoslavje Egipčanov lahko imenovali kar prva Facebook revolucija. 18 dni protestov, 326 mrtvih, po treh Mubarakovih govorih in tisočih ranjenih, so danes Egipčani postali zvezde vseh zatiranih ljudstev sveta. Tunizija je premaknila pomembno domino v statusu qou, v katerem so obstale arabske države po vrenju v začetku devetdesetih prejšnjega tisočletja. A Tunizija je zgolj premaknila kritično točko v sistemu, ki je že bil tam. In ravno ameriškim ambasadam se imamo posredno zahvaliti za njihove opise tiste opozicije, ki je začela to revolucijo.

Opozicije, ki je nihče, razen cenzorjev, ni jemal resno v smislu sistemskih premikov. To so seveda blogerji.

Kar je pravzaprav skoraj nedoumljivo, saj ocenjujejo, da je število uporabnikov spleta v Egiptu šele v zadnjih šestih letih nad 10 odstotkov celotne populacije. Leta 2005 je tudi ameriška ambasada prvič poročala o aretiranem blogerju Abdulu Karim Nabil Solimanu, ki je kritiziral Islam, ter o razširitvi svobode govora, ki so je le-ti prinesli v Egipt. Od tedaj so poročali še o mnogih. Blogerji so že naslednje leto začeli organizirati proteste, na danes svetovno znanem Tahrir trgu. Kar je sprožilo še več aretacij.

Na listi najbolj opresivnih držav do blogerjev se je zato Egipt kaj kmalu znašel na petem mestu, takoj za Iranom, Sirijo, Saudsko Arabijo, in Tunzijo. Blogerji so tudi drugače najbolj cenzurirani del interneta.

So you still think the Internet is free.

Ko je vlada zatrla blogerje, ki so bili oslabljeni tudi zaradi sporov z islamističnimi blogerji, so prišli na splet še Facebook uporabniki. 6. aprila 2008 je bila z velikim uspehom sklicana splošna stavka na Facebooku. Skupina, ki je bila ustanovljena za podporo stavke, se je imenovala Mladinsko gibanje 6. April (Arabsko: حركة شباب 6 أبريل‎) in gibanje izvira iz teh demonstracij, saj niso bili zadovoljni samo z reformami, ampak so bili proti režimu.

Diplomati poročajo, da naj bi jih sestavljajo 800 aktivnih članov in približno 70,000 ‘prijateljev‘ na spletu. Ravno tako kot blogerje, je tudi njih oblast preganjala in mučila. Poleg tega pa so bili še sami notranje razdeljeni na Islamiste in sekularni del. Julija leta 2009 so ameriški diplomati poročali o sestanku z vodjem 6. Aprila, Ahmedom Salehom, ki jim povedal, da je nagnal 13 islamistov in nasseristov, da bi lahko ohranili sekularno in zahodno usmerjenost gibanja. Le-ti so gibanje hoteli prevzeti in usmeriti nasproti zahodu in Izraelu ter k Islamu.

Kljub temu, da jih je New York Times pred dvema letoma prepoznal kot politično skupino zaradi ti. ‘najbolj dinamičnih debat‘, pa so v uradnih obvestilih poudarjali, da niso politična stranka, kar pa ni zaščitilo ustanoviteljev pred aretacijami. Eden izmed ustanoviteljev je poročal, da so mu grozili s posilstvom v zaporu. Šestega aprila 2009 naj bi egipčanska vlada celo napadla nekaj spletnih strani, ki so podpirale gibanje.

V prejšnjih člankih je bilo že omenjeno, da so prevzeli simboliko in taktiko Odpora! iz Srbije in da so ameriški diplomati smatrali, da je gibanje zunaj glavnega toka opozicijske politike in aktivistov, ter opisalo njihove cilje demokratičnih volitev pred septembrom ‘11, kot nerealistične, čeprav so jih podpirali in vabili na srečanja v ZDA.

Glede na spodnji video slavja, pa vidimo, da so mobiteli pravo orožje ljudstva – kar smo videli tudi po množici videov v podporo demonstracij, ki so tako rekoč trenutno vznikali na spletu. Upam, da se tudi notranje SMS storitve čimprej vzpostavijo nazaj.

YouTube slika preogleda

, , ,

Brez komentarjev