Objave z Tagi Lucidna invokacija nove dobe

Отпор! v Egiptu

Pred devetimi dnevi, ob začetku vstaje v Egiptu, se mi je zapisalo, da se ZDA kaj hitro lahko znajdejo na napačni strani zgodovine. Danes, ko se tudi evropska unija, skupaj z ZDA, obrača na stran demonstrantov, pa je videti, da so se oblastniki odločili plašno stopiti tja, kjer so jih ponavadi zgolj besede. Mladinsko gibanje 6. April, odgovorno za vstajo v Egiptu, ima svoj štab na Facebooku in je prevzelo taktike ter propagando študentskih gibanj za svobodo in demokratizacijo zahoda. In to srbskega študentskega upora imenovanega Odpor!, ki je leta 2000 pripeljal do strmoglavljenja Slobodana Miloševiča. Njihovi načini upora in počasnega pridobivanja politične moči, so bili uporabljeni pri oranžni revoluciji v Ukrajini ter pozneje v Gruziji. Tudi v Egiptu smo videli vzdigovanje zavesti z grafiti, letaki in masivne proteste. Zato bi bilo kaj čudno, če se v egiptovskem primeru, kakorkoli posebno geopolitično težo ima, EU in ZDA ne bi postavila na stran demokratičnih sprememb.

Tunizija, katalizator teh hitrih sprememb, se vse do padca Ben Alija skorajda ni pojavljala v medijih. Zgolj Al Jazeera je podpirala zahteve po demokraciji v klicih tamkajšnjih ljudi. Francija je še dva dni pred pobegom Alija ponujala svoje policaje. Počasen obrat zahodnih sil k podpiranju sprememb je očiten. Še dobro, da se sploh dogaja, že tako je nerazumljiv, če gledaš izključno Egipt. Seveda pa se stvari ne odvijajo hitro samo v Egiptu. Po Tuniziji je Egipt namreč zadnji jez in prva domina od Alžirije do Sirije in Jemna. V zadnjem so upori pogosti in tudi alžirska državljanska vojna je stara komaj desetletje, a drugje dolgotrajni protesti niso tako pogosti, pa jih mediji še vedno omenjajo bolj sramežljivo. Kaj je torej velika skrivnost?

Problem je v tem, da določeni ljudje vso stvar vidijo kot ključ, ki bi moč v roke dal neposredno islamski republiki. In zato so se pripravljeni tudi javno opredeliti proti nespornim demokratičnim gibanjem. Seveda njihovi razlogi niso neutemeljeni, le ravnanja so prekleto dvolična. Le čevlje sodi naj Kopitar. V konstelaciji Egipta z Muslimanskimi brati je namreč zatajena zgodovina ekstremnega Islama, ki se je razvijala skupaj z ameriškim pozitivnim širjenjem svobode v svojem lastnem ekstremizmu. Ta del zgodbe dobro prikaže Adam Curtis v ‘The Power of Nightmares‘.

Sayyid Qutb, egiptovski pisatelj, islamist in pesnik je kontroverzna oseba, ki ga danes nekateri obtožujejo odgovornosti za razvoj političnih idej Al Kaide. Tudi on je bil član Muslimanskih bratov in mučenja v egiptovskih zaporih so radikalizirale njegove ideje, preden so ga obsodili na smrt. V zaporu je napisal knjigo ‘Mejniki‘ in v svojih političnih pogledih prehiteval celo največje neokonzervativce danes, saj je v njej zgradil utopičen svet, ki je bil nasprotje diktaturi – brezvladje. Da bi dosegli svobodo tega anarho-islama, si je Qutb v svojem pozitivnem razumevanju svobode predstavljal, da bi zadostovala pridiganje ignoranci ljudi in ofenzivni jihad, pa bi iz sveta izginilo vse nemuslimansko.

Hamas je v Palestini že zmagal v demokratičnih volitvah, ki jih je demokratični svet raje zatajil. In Hamas se je razvil iz Muslimanskih bratov. Če k temu dodamo še težave severno afriških držav, ki so vitalnega pomena za evropsko gospodarstvo, lažje razumemo zadržanost in izmikanje odgovornosti naših vlad. Alžirija, država, ki v Evropo izvaža kar tretjino naših potreb po utekočinjenem plinu, je v prvih tednih tega leta bila prizorišče masivnih protestov, ki tako kot drugje, temeljijo na povišanih cenah hrane. V trenutnem tempu dogodkov si ni težko predstavljati venčka revolucij do Pakistana – za kar bi težko obtožili načrtnega spusta v kaos katerokoli tajno službo – kvečjemu bi lahko moralistično špekulirali o pohlepu svetovnih tržnih gibanj ali dvoličnosti biogoriv.

Seveda pa zahod v takšni percepciji situacije vidi sam svojega zlobnega dvojčka – kaj ni vzpon religije v prvi državi tega sveta tako močan, da so ateisti naslednji črnci, ki bodo morali biti izvoljeni za predsednika? Če smo moderne demokratične države prepletene z religijo, ne moremo s čisto vestjo ignorirati morebitnih zmagovalnih islamskih strank v tej revoluciji. In od tod izvira resnična nemoč, demokratična impotentnost zahodnih držav.

—————————–

Posodobljeno: Medtem ko Mubarak na ABCju razlaga, da se je naveličal diktirat, a se boji kaosa brez njega, pa ima Youtube celotno ‘Bitko za Alžir, film, ki prikazuje urbano gverilo v bitki za neodvisnost Alžirije, ki je bila formalno celo 10 let – do leta 1962 – v Evropski skupnosti, predhodnici EU. Terorizem, ki je nekaj let po tem, ko so oblasti opravile z uporno FLN, uspel zbuditi neodvisnost od kolonialne nadvlade Francije. FLN je bila po osamosvojitvi edina dovoljena stranka. Opozicija so bili samo islamisti in komunisti, ki pa so se spopadali tudi med seboj. 1991 je prišlo do volitev, kjer so lahko sodelovali tudi ostali in zmagala je islamistična stranka, vojska pa je v odgovor prepovedala verske stranke, kar je sprožilo desetletno državljansko vojno s 160,000 žrtvami. Danes je njihov vojaško nastavljeni predsednik razglasil, da se bo kmalu končalo 19 letno izredno stanje in dovolil napovedane proteste čez 14 dni povsod, razen v prestolnici Alžir.

, , , , ,

2 komentarjev

Čakajoč na dan odhoda

V medijski bitki za Egipt, ki sledi dogajanju na ulicah, vlada čisti kaos. A očitno je, da so na mizi velike odločitve. Robert Gibbs, tiskovni predstavnik Bele hiše, je pravkar zavzel najbolj resno pozicijo, da se morajo reforme v Egiptu pričeti takoj – in ne septembra. Skupaj z angleškim premierom Davidom Cameronom sta skoraj istočasno opozorila, “če se izkaže, da je režim podpiral ali toleriral [današnje] nasilje, bi to bilo popolnoma in povsem nesprejemljivo.” Medtem ko so vsi zahodni mediji na strani tega živahnega gibanja za demokratizacijo Egipta, pa Bata, slovenka, ki živi v Egiptu zadnje 5 let, poroča o čisto drugi sliki dogajanja:

Da bo nekaj jasno…

Ljudje nismo za Mubarakov režim ampak smo zadovoljni s tem, kar nam je včeraj ponudil. Želimo si, da se država ne uniči popolnoma, ter bi zato radi videli, da Mubarak dokonča svoj mandat in da se začnejo priprave na tiste septemberske volitve in potem bodo egipčani imeli kogarkoli si bodo izbrali.
Mubarak je svoje povedal in ponudil!
Protestniki niso do tega trenutka poslali še nikogar, ki bi jih zastopal?!
Vsi si želimo sprememb! In protestniki so jih izborili, zakaj ne pošljejo svojih predstavnikov, da bi se takoj začelo delati za boljši jutri?

Seveda se ne strinja z današnjimi izzivanji ter nasiljem pro-mubarakovih privržencev in med njimi danes niso bili samo plačanci in policaji v civilu, ampak drugi del Egipta, ki so jih masivnost ter dosežki protestnikov ravno tako presenetila, kot ostali svet. V medijih nihče nima pravega konteksta, mediji potrebujejo glasne in eksplozivne prispevke in tako nas Toktok v komentarjih sprašuje:

Zakaj Al Jazeera ni nikoli vprasala za komentar – mnenje: taxi voznika, trgovca iz male trgovinice v Gizi, prodajalca v unicenem Metro marketu?

Zato, ker je Al Jazeera na strani mirnih demonstrantov, ki so pohitrili spremembe v Egiptu, a spremembe so nevarne in nepredvidljive. Poleg tega se tudi ne končajo vedno dobro. Zato ni čudno, da je preostali del Egipta zadovoljen z doseženim, kar je bilo še prejšnji teden nepredstavljivo. A je ravno danes jemenski predsednik Ali Abdullah že drugič v zadnjih letih – prvo je snedel, obljubil, da ne bo več kandidiral. Tudi v Tuniziji niso vsi zadovoljni in še kar ni konec protestov, ki trajajo že skoraj dva meseca.

Zakaj protestniki ne pošljejo nikogar, da bi jih zastopal?

To je pomembno vprašanje in mediji si ga niso znali postaviti drugače, kot “kdo po Mubaraku“? A teh protestov niso pričele politične stranke, ampak koreninijo v spletni skupnosti imenovani 6. April.  Organizirali so se leta 2008 v podporo demonstracij delavcev in so predstavniki egiptovskih ‘hacktivistov‘, oz. ‘slacktivistov‘, kot jih ponižujoče tudi označujejo. Da pa je vzrok za poniževanje v silovitem odzivu, ki so ga sposobni sprožiti, pa je dokaz Asmaa Mahfouz, kateri pripisujejo levji delež inspiracije in začetka zbiranj ljudi. Danes so objavili, v angleščino preveden, njen poziv, ki se je prvič znašel na Youtubu 18. januarja.

YouTube slika preogleda

Zanimivo, da je skupina prevzela simbol Odpora! iz Srbije, gibanja, ki je pomagalo strmoglaviti Slobodana Miloševiča. Kot opozicijsko skupino, pa jih kljub svojemu prijateljstvu z Mubarakom, podpira tudi ameriška vlada. Telegraph piše o depeši objavljeni na Wikileaks, ki neimenovanega predstavnika 6. Aprila povezuje z ameriško podporo na seminarju taktik aktivistov za spremembo režimov. Plan uporne skupine je bil sprememba režima še pred jesenskimi volitvami, kar je ameriški predstavnik videl kot nerealistično. Enakega mnenja so bili gotovo še prejšnji teden, ko je bila stabilnost glavna beseda, a med tem, ko sami zgolj počasi – a odločno, spreminjajo svoj odnos, pa navajajo za razlog hitre spremembe v Egiptu, ki presenečajo vse.

Ali bo torej ta petek dan odhoda oz. pričetka odhoda Hosnija Mubaraka še ni gotovo, čeprav je on že nekaj časa gotov. Preberi preostanek objave »

, , , , , , ,

4 komentarjev

Internet ‘Kill Switch’ in Tor omrežje

V dneh, ko smo zopet priče težnjam po vzpostavitvi stikala za začasno ugašanje interneta, ti. ‘internet kill switch‘, je to včeraj dejansko postala realnost v Egiptu. Poleg GSM signalov in celo Blackberryev, ter nekaterih socialnih omrežij, je to zadnji obupan poskus cenzure in preprečitve komunikacije ljudem, ki za danes napovedujejo še večje demonstracije proti dolgoletnemu diktatorskemu režimu Hosnija Mubaraka.

Edini način, da aktivistom preprečiš dostop do blokiranih strani, da torej do njih ne dostopajo preko proxy strežnikov, je ukinitev same mreže. A dandanes tudi to ni mogoče izvesti v popolnosti. Iz Egipta še poročajo, da je v hotelih s 5 zvezdicami in korporativni dostop do spleta nemoten in očitno delujejo tudi nekakšni ‘dial-up-i‘, za modemsko povezavo, zato že nastajajo strani z navodili za dostop do spleta v teh okoliščinah. Verjetno je, da so izklopili samo razreševanje spletnih imen v IP naslove, za kar tudi obstajajo rešitve.

Protesti izgledajo odlično organizirani – tukaj lahko vidite navodila, ki jih razdeljujejo v fizični obliki – na kakšen način se udeležiti protestov, da bodo kar najbolj uspešni in varni za udeležence. Danes je velik dan za Egipt.

Egipčanom pa v njihovem boju za svobodnejše okolje lahko pomagamo tudi drugje po svetu. Medtem, ko se gibanje Anonymous trudi z nelegalnimi napadi na strežnike egipčanske vlade, zaradi katerih jih lovi tako FBI v ZDA in potekajo aretacije v Veliki Britaniji, pa obstaja tudi legalen način, da ponudimo pomoč.

Kaj je Tor omrežje?

To je omrežje tunelov skozi katere lahko informacije zahtevamo in dobimo anonimno, kar uporabnikom omogoča dostop do strani kot so Twitter, Facebook in mail strežnikov, tudi če so blokirani.

Za podrobnejšo analizo delovanja glej poznejši članek: Tor - čebulna mreža

Ko na svojem računalniku namestimo Tor klienta, sicer doniramo nekaj pasovne širine naše povezave v svetovni splet, kar pa v modernih časih optike ni problem. Je pa potrebno vsaj malo poznati delovanje računalnika in mrež, da vzpostavimo to rešitev. Če se ne počutite dovolj samozavestne, je to morda odlična priložnost, da se naučite nekaj novega.

Več kot je vozlišč, bolj robustno in prepustno je omrežje in hkrati zagotavlja tudi višjo varnost uporabnikom. Prosim obiščite to stran, če hočete sodelovati. + Glej prvi komentar

Za pogum ali za odganjanje dvomov, zakaj bi pomagali z vzpostavitvijo novega vozla v omrežju, pa si preberite še sporočilo študenta s Princetona, kako je prepričal avtoritete na univerzi, kaj sploh je Tor omrežje in kako plemenitim namenom služi. Da se oblasti zavedajo pomena tega omrežja, priča tudi čebet razvijalca omrežja, ki je tik pred izklopom interneta v Egiptu, zaznal napade na omrežje s strani enega izmed ponudnikov interneta v Egiptu.

Svoje pa prispeva danes tudi Wikileaks, ki pravkar objavlja cele svežnje ameriških diplomatskih dokumentov iz Egipta. Kaj vse je v njih, se še ne ve, saj jih objavljajo resnično veliko, a ta je za primer: “Wikileaks Cable: “thousands of Egyptian military officers trained by US” http://wikileaks.ch/cable/2010/02/10CAIRO257.html

Kronologija prvih dne protestov je v prejšnjem članku, danes pa v živo lahko spremljate novice iz Egipta tukaj.

—————————–

Posodobljeno: Tudi sosedje Avstrijci razvijajo ‘stikalo za internet.

, , , , ,

4 komentarjev

Kaj bosta storila Mubarak in Obama?

Na današnji dan pred 59 leti se je vnela bitka med policaji v Ismailli (Egipt) in britanskimi silami, saj se jim policaji niso hoteli pokoriti. V triurni bitki jih je umrlo 41 in simbolno se je pričela večja bitka za samostojnost Egipta. Zato je ta dan v Egiptu tudi praznik policije. In prav na ta dan so si izbrali aktivisti, ki nasprotujejo položaju v državi, za organiziranje največjih protestov v Egiptu po letu 1970. Na krilih uspeha tunizijske revolucije se danes že ves dan in tudi zdaj zbirajo velike množice protestnikov. Tudi tu tehnologija igra veliko vlogo, saj uporna skupina, ustanovljena pod imenom fanta(We Are All Khaled Said), ki sta ga do smrti pretepla dva policaja v civilu, na Facebooku šteje kar 85,000 ljudi. V odgovor je v Egiptu že blokiran Twitter in večina GSM signalov (//naslednji dan se je izkazalo, da načrtno izklapljajo signal aktivistom). Kljub temu pa je še vedno mogoče na Twitterju objavljati in spremljati dogajanje pod gesli #Egypt in #Jan25, saj novi mediji tam prehitevajo stare.

Oblasti za proteste obtožujejo prepovedano skupino Muslim Brotherhood, čeprav tega ni mogoče sklepati iz fotografije protestov zgoraj. Hilary Clinton je že objavila, da je Egipt trdna država z vso ameriško podporo in opozorila obe strani, naj se zadržujeta v nasilnih dejanjih. A tudi tokrat se lahko ZDA hitro znajdejo na napačni strani zgodovine. Egipt je njihov trdni zaveznik, znano je da tja ZDA pošilja zapornike, saj tam na mučenje ne dajo veliko. Egipt je tudi četrta država po količini denarja, ki ga prejme od ZDA – kar 1.3 miljarde letno samo za vojaško pomoč. Relativno miren razplet kot v Tuniziji je v Egiptu precej težje pričakovati. Če vojska v Egiptu začne streljati na množice, bo to počela z ameriškim orožjem. In kot poudarjajo v The Atlanticu, je to svojevrstna dilema Barrake Obame, karkoli stori, nikjer ni zmagovalnega scenarija. Naj bodo ZDA tiho ali pa podpirajo režim, še vedno so soočeni z antinomijo lastnega klica po večji svobodi in stabilnostjo, ki jo zagotavljajo diktatorji.

Poleg Twitterja več informacij še na ‘starih‘ medijih: AhramOnlineEnduring America in Guardian.

—————————–

Posodobljeno:

21:00 Slišali ste Obamov kairovski govor, kaj pa govor Egipčanov v Kairu? (youtube) (prevod: Mubarak, Saudska Arabija te čaka)

21:02 Sin Mubraka z družino ‘pobegnil’ v Veliko Britanijo. // 26.1. Poroča tudi India Times, čeprav ambasada v Londonu zanika, britanske oblasti pa ne komentirajo.

21:15 Egiptovska različica kitajskega incidenta iz trga večnega miru in preganjanje policije na njihov dan.

21:25 Vedno bolj so pogoste obtožbe, da Al Jazeera ter zahodni mediji ne posvečajo pozornosti dogajanju v Egiptu. Mogoče je bilo poročanje Al Jazeere o Tuniziji preveč subverzivno? Tudi egiptovska novinarka Mona el-Tahawy čeblja o pomanjkanju interesa arabskih medijev. Preberi preostanek objave »

, , , ,

6 komentarjev

Podatkovno rudarjenje in novinarstvo

Med zanimivejše posledice ter odzive na objavljanje skrivnosti Wikileaks gotovo sodi premik medijskih hiš, da bi same postale bolj podobne Wikileaks (WL) in tako odrezale posrednika. Velikokrat slišano zanikanje, da WL ne more biti medij, kot je npr. New York Times, je zdaj na kolenih – zadnje ideje svetovnih medijev, da bi sami omogočili anonimni predal, kamor bi lahko žvižgači odlagali zaupne dokumente, takšno tezo slabijo še s prostovoljnim delovanjem medijskih organizacij tam, kjer so bili do zdaj tehnološko drugačni od WL. Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži!

Al Jazeera je vlak zajahala že 11. januarja, ko je odprla Transparency Unit za anonimno oddajo dokumentov in to nedeljo svoj trud kronala z objavo korespondence več kot desetletje trajajočih pogajanj o miru v Palestini. Da bodo skušali narediti podobno, so zdaj najavili tudi v NYTimesu in tako razmišljajo tudi pri Washington Post.

Vendar se tudi pri njih pojavi originalni problem, ki ga je imel že WL s to enormno količino podatkov. Kako v pregledni in razumljivi obliki predstaviti material, ki obsega na tisoče strani? Rešitve tega problema obsegajo vse od okrnjenega iskalnika na sami strani WL,  sodelovanja s časopisi in njihovimi ekipami, pa do genialnih rešitev s strani uporabnikov spleta. Velike medijske hiše imajo gotovo dovolj virov za takšno analizo, na žalost pa večina medijskih hiš vseeno ne razpolaga z dovoljšnimi viri. Julijan Assange je dejal, da so se na začetku zanašali na uporabnike spleta, a so ugotovili, da ne bodo naredili dela namesto njih in so se zato obrnili k časopisom.

Moj utopičen in zelo demokratski predlog bi bil, da gredo medijske hiše združeno na pot, ki jo je pred leti izbrala CIA, ko je ustanovila neodvisno družbo za investiranje v informacijske tehnologije imenovano In-Q-Tel*. Združene časopisne hiše bi lahko naredile nekaj podobnega, vendar z enim predpogojem – da podpirajo tehnološke rešitve, ki so usklajene z odprto kodo. Na ta način bi človeštvu prispevale razvoj in trajno last orodij, ki bodo v dobi eksplozije podatkov vedno bolj potrebna.

//* In-Q-Tel investira v družbe ter z njimi sklepa pogodbe za nakup tehnologije. O tem zelo zanimivem sodelovanju na žalost ni znanega veliko, saj so vsi njihovi posli uradna skrivnost. Kar pa je mogoče izvedeti, postavlja še več vprašanj. Znano je da so investirali nekaj denarja v različne ‘start-up‘ družbe na različnih področjih. Te družbe so jim pomagale prispevati več kot 130 rešitev, ki jih zdaj uporabljajo v CIA. Med družbami s katerimi sodelujejo najdemo razvijalce računalniških iger, družbo, ki izdeluje programsko opremo za analizo velikih količin zvočnih posnetkov, proizvajalca polprevodnikov in verjetno najzanimivejše, programsko družbo, ki za igralnice v Las Vegasu proizvaja program, s katerim analizirajo odnos strank z njihovimi zaposlenimi.

, , , , ,

Brez komentarjev

Imate raje ‘copyright’ ali zasebnost?

Rick Falkvinge, ustanovitelj švedske piratske stranke, predstavlja zanimivo tezo, da nas industrija intelektualne lastnine aktivno vozi po poti družbe Velikega brata, saj razume, da je to edina pot rešitve pravnega varovanja intelektualne lastnine.

Očitno je namreč, da današnji nivo intelektualnih pravic ne more soobstajati s pravico zasebne elektronske komunikacije. Naj bo to email ali kak drug spletni pogovor, kjer si lahko delimo najrazličnejše multimedijske vsebine, so le-te velikokrat hkrati pod neko obliko lastnine. Edini način vzpostavitve trenutnega nivoja intelektualnih pravic je tako v odstranitvi pravice do zasebnosti. Analiza vsebine zaradi pravic deljenja avtorskih in drugih vsebin zahteva vpogled v komunikacijo.

Rick sicer pravi, da ni srednje ceste in da se moramo odločiti ali bolj cenimo intelektualno lastnino ali zasebnost, a že bogastvo pisanosti realnosti v konfliktu teh dveh konceptov kaže, da potujemo po slabi in nevarni cesti, kjer se to še ni odločilo. Se pa strinjam z njim, da bi takšna odločitev, če bi bila seveda v prid omejitvi intelektualnih pravic, še precej bolj podrla zidove, ki zdaj dvema milijardama ljudi preprečuje dostop do skupnega človeškega elektronskega znanja in kulture. Kot takšna bi bila mogoče res večji skok kot prihod javnih knjižic v letu 1850. Orodja in infrastruktura sta položeni, predvsem prepovedi in plačilni zidovi postavljajo ovire uporabi.

Industrija to razume, kot kažejo nedavne depeše objavljene na Wikileaks. Ameriška ambasada je zdaj zadovoljna s prizadevanji švedskih pravosodnih organov v preganjanju lastnih državljanov v interesu ameriške intelektualne industrije, saj je švedska pred tem postala znana kot zaščitnica piratskega spleta. Zato so jim naložili spisek zahtev s strani industrije, podprte z grožnjo vključitve na listo lastniško malopridnih držav. Tudi evropska zakonodaja gre v tej smeri – hranjenje prometnih podatkov, IPRED, trikratno opozorilo uporabnikov in podobno. Kljub prekomernemu vplivu industrije na zakonodajni proces, pa odločitev za zasebnost ali intelektualno lastnino ne bo nikoli samo na strani industrije.

, , , , ,

1 komentar

Bouazizi, ti si heroj

ali prva ‘Wikileaks revolucija

Mesec dni po pričetku protestov, ki jih je, po 23-letni vladavini Zine El Abidine Ben Alija, sprožil samozažig Mohameda Bouazizia, je predsednik z družino pobegnil v Saudsko Arabijo. V anarhiji, v kateri se je znašla Tunizija, je zdaj oblast prešla roke že drugič v 24-urah. Ustavno sodišče je oblast vzelo premieru, ki jo je prevzel po pobegu predsednika včeraj in jo dodelilo predsedniku parlamenta, z nalogo organiziranja volitev v roku dveh mesecev. Po začetnem veselju in vzlikih “Bouazizi, ti si heroj!” na ulicah v petek, pa se zdaj nadaljujejo plenjenja trgovin in zažigi stavb povezanih z družino Ben Alija.

O vlogi elektronskih medijev v teh dogodkih sem pisal pred dnevi v opisu ‘Državni malware‘, kjer sem opisal, kako je Tunizija poskušala nadzorovati elektronsko komunikacijo državljanov. Nekateri zdaj spekulirajo, kolikšno vlogo sploh lahko odigrajo ti mediji, kot je npr. Twitter, v takšnih dogodkih, saj se ljudje – predvsem v revnejših državah – lahko učinkoviteje organizirajo tudi brez Twitterja. Vendar takšno razmišljanje zanemarja vpliv novic na tekoče dogodke – okolje, ki omogoča trenutne novice o nasilju in mrtvih – se gotovo drugače odziva na tok dogodkov, kot okolje, kjer se takšne informacije lahko nadzoruje. V mesecu dni naj bi v Tuniziji umrlo kar 66 ljudi.

Razkritja Wikileaks in opisi ameriških diplomatov o pokvarjenem in ekstravagantnem življenskem stilu Ben Alija ter njegove grabežljive žene, so ravno pravi čas podpihali plemene ogorčenja ljudi v oprijemu revščine – to razloži tudi zelo neroden način, kako je dražava skušala cenzurirati te objave in nevtralizirati elektronsko komunikacijo med ljudmi. Opisi Roberta Godca, ameriškega ambasadorja v Tuniziji, so tako sočni, da se zdaj mnogi sprašujejo o vplivu WL objav in so dogodke celo poimenovali prva Wikileaks revolucija.

Koliko so ti podatki resnično pomenili ljudem in ali so bili podobna kaplja čez rob kot Bouazizijevo dejanje, je seveda težko vedeti. A kot vedno so precej ilustrativni dogodki, ki se dogajajo ob tem. Predvsem strahopetno ravnanje Bele hiše. V vsem mesecu dni nasilja v Tuniziji iz Bele hiše ni prišla niti ena beseda obsojanja, niti ena sama kritika ali poziv k umiritvi, medtem ko je policija streljala v neoborožene ljudi. Šele zdaj, ko je bil Ben Ali že daleč, je govornik Bele hiše obsodil nasilje nad civilisti itd. Kot pravi Yvonne Ridley, premalo, prepozno – to izjavo bi lahko podali kadarkoli od kar je bil predsednik Ronald Reagan.

—————————–

Posodobljeno (16.1.11): Tudi Muammar Gaddafi iz sosednje Libije, ki pa je na oblasti že 42 let, naj bi po televiziji krivil WL za kaos v Tuniziji:

Skrbi me za ljudi v Tuniziji, katerih sinovi umirajo vsak dan. In za kaj? Zato da bo nekdo drug zamenjal predsednika Ben Alija? Ne poznam teh novih ljudi, a vsi poznamo Ben Alija in transformacijo, ki so jo dosegli v Tuniziji. Zakaj uničujete vse to? … Wikileaks objavlja informacije, ki so jih napisali lažnivi ambasadorji, da ustvarijo kaos.

Posodobitev 2: So pa zelo zanimivi Gaddafijevi komentarji o internetu. Ni čudno, saj se v Libiji že tri dni odvijajo protesti zaradi stanovanjske krize. Več na Twitterju pod geslom #Libya.

Ali se revolucija širi tudi v Egipt in Libijo se sprašuje tudi Al Jazeera in hkrati ne razume, zakaj Hilary Clinton pred dnevi ni izbirala strani in zakaj je Barack Obama zgrešil svoj reganovski  “podrite-ta-zid” trenutek.

Posodobitev 3: Alžirija je v zadnjih tednih v množičnih protestih zaradi visokih cen hrane in včeraj je pri njih, podobno kot Bouazizi v Tuniziji, postal žrtev samozažiga Mohsen Bouterfif. Da bi umirili proteste so pocenili sladkor in olje. Medtem pa se protesti širijo tudi v Egipt, kot znova poroča Al Jazeera, tokrat v video prispevku.

Posodobitev 4: Katastrofalno vlogo Francije in Nicholasa Sarkozyanikoli-ne-bom podpiral-diktatorja” v tunizijski revoluciji, ki so Ben Aliju do zadnjega dne ponujali policijsko pomoč ter posledičen odziv francoske javnosti, se splača prebrati tukajLe Monde pa poroča, da je hotela žena Ben Alija pred odhodom od centralnega bankirja tono in pol zlata, ta pa jo je zavrnil. Vojska in tajna služba naj bi odigrali glavno vlogo v relativno mirnem razpletu – torej da niso streljali na ljudi in da so izgnali Ben Alija, saj se nasilje nadaljuje. Trenutno naj bi se spopadali vojska in predsedniška straža ter ‘tuji plačanci‘(diskreditirano), več na Tunisia LiveBlog.

Posodobitev 5 (17.1.11): Nezadovoljstvo in protesti se širijo. Tudi v Egiptu se je nekdo samozažgal, a tokrat menda preživel.

, , , , , , ,

1 komentar

Epopejske razpoke v bazah

Vprašajte se, zakaj so naše vladajoče institucije in glavne korporacije prepričane, da nimate pravice vedeti vedeti tega*?

Epopejske baze predpostavljajo epopejske razpoke in kot smo rekli lansko poletje:

…novinarji [so] belolasega Juliana začeli slikati kot odrešenika medijev in njihove kurbirske zlizanosti z Lastniki. Naredili so heroja in ti imajo oponašalce. Prav to je treba preprečiti v hrabrem digitalnem svetu.

Zaenkrat jim ne uspeva, saj demoniziranje Wikileaks spodbuja občudovanje medijev širom sveta. Morda pa je prav to namen – izrabiti zgodbo, da postane novičarsko utrujena in skozi propagando polarizirati javno mnenje, potem pa v miru pospraviti ostanke. A eksplozije podatkov se na ta način ne da ustaviti, niti vedno bolj epopejskih razpok v bazah.

Dobili smo oponašalce, prava igra prevar in resnice se šele začenja. Trenutno so na spisku:

  • BalkanLeaks “Balkan nima več skrivnosti.” Sodeč po članku v Sofia Echo, ga je ustanovil Bolgar, ki živi v Parizu, Atanas Chobanov in zdaj išče zaupno dokumentacijo.
  • BrusselsLeaks iščejo sodelovanje, svetovanje ali NVO informacije iz Bruslja.

Mnoge odločitve z globalnimi posledicami so sprejete za zaprtimi vrati. Novinarji, aktivisti in komukacijski profesionalci so se združili v Brusselsleaks…

  • IndoLeaks, ki so 10. decembra sporočili, da imajo zaupno dokumentacijo o Nixonu in Suhartu, kot poroča Jakarta Globe.
  • IsraeliLeaks “Zaprošajo za informacije o WikiLeaks organizaciji, dogodkih in vsebinah, povezavi WikiLeaks/Izrael, Palestinsko/Izraelski zgodovini in trenutnih dogodkih, haktivizmu. Nič ni izven meja. …”
  • OpenLeaks. Po razdoru z Assangom je soustanovitelj Wikileaks, Daniel Domscheit-Berg, pričel s tem projektom. Nasproti WL, bo služil zgolj kot posrednik do medijev in  sama skupina ne bo skušala nastopati kot medij.
  • Pirate Leaks – ustanovila jih je češka piratska stranka in se osredotočajo na Češko republiko. S transparentnim financiranjem se skušajo spoprijeti z mrežo politične korupcije ter organiziranega kriminala v Češki republiki in iščejo dokumente v zvezi s kriminalom ali financami.
  • Rospil je podaljšek strani ruskega blogerja Alexeija Navalnya, ki aktivno išče dokumentacijo korupcije v višjih sferah narodne vlade in ekonomije.
  • Pinoy Leaks so posvečeni odkrivanju korupcije v filipinski zvezni in lokalni vladi.

PinoyLeaks so podobni Wikileaks, a je njihova misija osredotočena zgolj na odkrivanje korupcije na Filipinih in PinoyLeaks dela z blogerji nasproti tradicionalnim medijem. Zato je odvisno od blogerjev, da razširijo novice o izpuščenih dokumentih. Naš cilj je pričeti z objavami s 1. Februarjem 2011.

  • ScienceLeaks, blog namenjen anonimnemu pošiljanju povezav do recenziranih znanstvenih člankov, ki so bili osvobojeni izza naročniških plačilnih zidov.
  • GlobalLeaks “projekt, ki bo ustvaril svetovno razpršeno mrežo za ojačanje puščanj in podpiranja whistleblowerjev po vsem svetu.” (kaj je slovenska beseda za whistleblower?)
  • Crowdleak (aka Operation Leakspin) posvečena povzemanju, prevajanju in objavi nedavnih objav diplomatskih dokumentov ZDA.
  • Wikispooks “gradijo celoviti referenčni vir globokih političnih struktur in dogodkov skupaj z ljudmi in organizacijam, ki so v njih povezani.”
  • Thaicables se borijo s tajsko vladno cenzuro več kot 300,000 strani na spletu.
  • TuniLeaks Stran zeankrat služi kot forum za razpravo o diplomatskih dokumentih o Tuniziji, kjer so po poročanju Global Voices Advocacy pod nenehnimi grožnjami s cenzuro.
Za zabavo:

Več na WL Central An unofficial WikiLeaks information resource.

Preberi preostanek objave »

, , , , ,

Brez komentarjev

Wikiuporniki

Krasen dokumentarec švedske televizije, sicer še v grobi montaži:

Wikirebels

In še članek s poanto, zaradi katere imamo zdaj še openleaks:

Julian Assange ni tako pomemben. Ne mu dati Nobelove nagrade. Ne ga demonizirati. Ne postavljajte se v solidarnost za nekom, ki je mogoče ali pa tudi ni serijski posiljevalec. Ne zahtevajte obsodbe nekoga, ki je samo obtožen in ga moramo obravnavati kot nedolžnega, dokler ni obsojen.  Zahtevajte pravico zanj — in ne se pretvarjati, da veste kaj to je, razen če ste eden izmed treh ljudi, ki to ve — samo ne pasti v past razmišljanja, da  ima njegova obsodba na dolgi rok veliko opraviti z resnično pomembnimi vprašanji, ki so jih objave Wikileaks spravile na površje. Ne naredite ga pomembnejšega kot je.

[...] točno zato, ker je Assange in Wikileaks relativno nepomemben (v primerjavi z gigantskim škandalom anti-demokratične varnostne države v kateri zdaj živimo) so ga mediji naredili v super-zvezdo in poskušali narediti vso zgodbo o Wikileaks in eni sami ekscentrični ter zanimivi osebnosti, kot pa o vladi ZDA in njihovih dejanjih kot sistemu. Bolj kot se usmerjamo nanj – in sam se prispeval k temu, zato hočem napisati to — bolj jemljemo pozornost stran od resnične zgodbe, substance stvari, ki so jih Wikileaks razkrili.
[...] Po drugi strani, če je vse kar naredimo to, da gledamo Assanga samega — kar od nas hoče večina medijev — pademo v past, ki so jo pripravili za nas. Če ekskluzivno moraliziramo o Wikileaks in Julianu Assangu, ne opravljamo svojih moralnih dolžnosti kot državljani in kot človekška bitja. Naše delo je gledanje ljudi, ki imajo moč in poskušati zagotoviti, da ti ljudje te moči ne uporabljajo napačno.
—————————–

Povezano:

Anonymous – zadnji šef interneta

Prva ljudska svetovna informacijska vojna

So Wikileaks propagandni stroj?

Wikileaks, skrivne mreže in goli ljudje

Kavelj 22 elektronskega Velikega Brata

Islandija, kajmanski otok informacij

Zdaj že legendaren video: Wikileaks vs The Pentagon - Rap News

, , , , , ,

1 komentar

Anonymous – zadnji šef interneta

ali prva internetna nad-zavest?

Zanimanje, ki ga je vzbudila aretacija urednika wiki-puščanj in njihove objave so samo na prvo objavo tega zapuščenega bloga naplavile skoraj tisoč slovencev. Ta val pa je za preboj v svetovni mainstream izkoristil tudi Anonymous. Kdo torej so ti zloglasni ‘hekerji’, ki zdaj prostovoljno ‘terorizirajo’ korporativne ‘ljudi’?

Pravi začetki samozavedanja Anonymousa so še neraziskani, čeprav je splošno sprejeto, da sam koncept izhaja iz slikovnih BBS-jev oz. slikovnih forumov, kot jih imenujemo danes. Prvi internetni so se pojavili na japonskem in postali model za vse prihodnje. V dobi Facebooka je njihova temeljna značilnost, da ni potrebna registracija za sodelovanje v debati. To preprosto dejstvo je postalo več kot samo prednost v ponudbi, dandanes je celo ena redkih platform nasprotujočih glasov in svobode govora na spletu, kjer se anonimnost zelo spodbuja, saj je privzeto ime osebe za objavo brez imena – Anonymous.

Druga pomembna stvar, ki izhaja iz anonimnosti pa je skorajšnje izginotje ega, saj pojem identitete na teh forumih skoraj neobstaja. Veliko problemov s povečanim egom tako izgine, a posledično pomanjkanje odgovornosti in specifična kultura, ki se je razvila, povprečnemu naključnemu obiskovalcu skoraj gotovo obrne vsaj trebuh, če ne še kaj drugega. To sicer ne pomeni, da je anonimnost obiskovalcev absolutna, saj so anonimni zgolj drug drugemu, medtem ko te strani še vedno beležijo IP naslove in lahko izključijo (ban) anonimneže, ali pa jih preganjajo pravne službe (FBI v ameriki).

4chan in japonska Futuba sta dve največji takšni strani in vsaj za prvega velja, da je precej liberalen po naravi, saj poleg spodbujanja anonimnosti nima veliko prepovedanih stvari, samo piratstvo in otroško pornografijo. Tam najdemo veliko rasizma, obvezne japonske anime in mange ter pornografije, zato objav ne gre jemati najbolj resno. Demografijo obiskovalcev verjetno še najbolj povzema spodnja grafika:

V medije so se sicer prvič prebili že pred štirimi leti, ko so organizirali svojo prvo akcijo in se začeli masivno prijavljati v virtualni svet za najstnike – Habbo Hotel – vsi z enakim generičnim karakterjem oz. avatarjem: črnec v sivi obleki in afro frizuro. Tam so proglasili, da so virtualni bazeni okuženi z virusom ADIS in spravili avtarje uporabnikov iz njih. Zaradi velikosti skupine jih tudi moderatorji niso mogli obrzdati. Kot večna naslednjih Anonymousovih potez, je tudi ta predvsem otročja in akcija zgolj za smeh, čeprav so tudi tu trdili različne razloge za motenje toka stvari, predvsem prodajo ‘škart robe’ na tej strani.

Od vseh njihovih dejanjih, ki so jih katapultirali v medije, velja omeniti še projekt Chanology, ki sprožil vojno s scientološko cerkvijo in vdor na forum z epilepsijo, na katerem je potem utripajoč javascript povzročal glavobole in probleme obiskovalcem. Ta zadnji vdor nekateri pripisujejo tudi scientološki cerkvi kot taktiki očrnitve svojih nasprotnikov.

Anonymous so torej dovolj močni, da bi jih lahko smatrali kot neke vrste internetno vojsko. Vendar so zaradi svoje narave vojska brez stalnih generalov, ter vojska, ki bije svoje vojne predvsem za lulz (pokvarjen smeh). Tega se zavedajo tudi sami, kar je lepo videti iz spodnjega mema:

Vse to je seveda pripeljalo do groznih opisovanj gibanja v medijih. FoxTV jih je označil za teroristično skupino in v prispevku kazal avtomobil bombo, čeprav nikoli ni bilo takšnih dejanj. Njihovi napadi so vedno ciljali dele interneta ali moralne simbole in nikoli do zdaj materialnih stvari. Poleg tega pa so samo stran v prispevku označili kot skrivno stran, čeprav je vedno bila javna. Obtožili so jih, da so ‘internetni stroj sovražnosti‘ in da so ‘hekerji na steroidih‘, kar je bila samo nadaljnja inspiracija za ironije in cinizme.

Kljub temnejšim stranem njihovega obstoja, pa jih vsi poznamo po neštetih memih – ali kulturnih idejah ujetih v stavku ali sliki – ki si jih po mailu pošilja na tisoče ljudi, kot so mačji ICanHasCheezBurger in drugi. Za svoje akcije vedno najdejo moralno razlago, ki se v nekaterih primerih, kot zdaj pri wikileaks, približajo navadnim ljudem. Guardian jih je opisal kot ‘hkrati briljantne, smešne in zaskrbljujoče’. Seveda pa z njihovim prodorom v mainstream evolvira oz. se izgublja tudi kultura, ki se je razvila okoli teh slikovnih forumov. Tudi sami govorijo – v čisto svojem jeziku, velikokrat nerazumljivem naključnem obiskovalcu – o ‘raku, ki žre /b/‘. Mislijo predvsem na mlajše obiskovalce ter novoprišleke, ki ne poznajo te kulture in objavljajo čisto svoje teme, ki pa so enako kot večina ‘pravih‘ nedorasle, a jim hkrati manjka čisto vsa ironija oz. ‘4chanovska sublimnost’.

Zadnja epizoda pa je dobila svetovne razsežnosti, saj so s programskim orodjem LOIC omogočili sodelovanje v teh ‘virtualnih zasedanjih’, kot sami radi vidijo svoje napade, tudi tehnološko nespretnim ljudem in ne zgolj geekom, ki so običajna populacija. Seveda bo imelo to tudi svojo ceno, na Nizozemskem so že prijeli 16 letnega fanta, ki je streljal s svojim lazerjem na sovražnike svobodnega govora, za kar je pri njih zagrožena kazen do 6 let zapora. Del skupine se že obrača od napadov z LOIC in so pričeli z operacijo imenovano Leakspin, katere namen je kopati po objavljenih dokumentih ter osvetljevati teme, ki jih mediji zanemarjajo. A brez medijske podpore je njihov uspeh dvomljiv.

Kam to pelje najbrž nihče ne ve, čeprav imajo po svoje prav tisti, ki pravijo, da v še večji nadzor in morebitno dokončno spremembo podležeče tehnologije, tako da bo internet na način facebooka vsiljen vsem. A če smo se kaj naučili v prvih petnajstih letih javnega spleta, je to starodavna modrost, da je mogoče odpreti vsako ključavnico. Obstaja eksplozija tehnologij za obhajanje cenzure in tudi drugih omejitev anonimnosti ter svobode interneta, a brez ozaveščenih uporabnikov lahko tehnološka manjšina poskrbi predvsem zase – kar ji gre odlično, saj se že od samih začetkov drži načela delitve znanja, ter drugih prvin hekerske etike.

—————————–

Več na: Anonymous: final boss of the Internet?

, , , , , , ,

9 komentarjev

Prva ljudska svetovna informacijska vojna

Ko je John Perry Barlow, ustanovitelj Electronic Frontier Foundation-a, organizacije za zaščito svobode govora na internetu, davnega leta 1996 razglasil neodvisnost interneta so se mu mnogi smejali ob vsem krhanju svobode in avtonomnosti interneta, ki so jo agresivno omejevale vlade in poslovni svet, seveda z veliko pomočjo nerazglednih uporabnikov. V skoraj petnajstih letih so se idealizmi, s katerim je pričel Barlow svojo listino neodvisnosti spremenili:

“Vlade industrijskega sveta, vi trudni velikani iz jekla in mesa, prihajam iz Kiberprostora, novega domovanja uma. V imenu prihodnosti prosim vas iz preteklosti, da nas pustite na miru. Niste dobrodošli med nami. Nimate suverenosti, kjer se zbiramo.”

(John Perry Barlow)

Danes je svobodo, ki jo je odprl internet, potrebno braniti in razširjati na najbolj domiselne, tehnološke, pravne, ekonomske in tudi idejne načine in dokler na tem področju kar vre od zamisli, je treba napade na internet videti tudi v luči reakcij na njih. Vsak potisk v nadzor centralističnih elit ima namreč nepričakovan protiudarec. Kot je zgodovina že neštetokrati to pokazala, se zgodba ponavlja tudi pri Wikileaks. Kje je namreč začetek njihovega obstoja? Še preden so namreč odprli svojo spletno stran leta 2006, naj bi že imeli na voljo več kot milijon tajnih dokumentov. Julian Assange v New Yorkery-u razloži, da so te dokumente prestregli nenamenoma iz omrežja Tor, ki so ga uporabljali kitajski hekerji za anonimno pošiljanje datotek, katere so ukradli svojim nasprotnikom. Čeprav so pozneje zanikali, da je to prava osnova za stran, saj je bilo od teh dokumentov objavljenih zgolj peščica, pa to ne spremeni dejstva, da se je projekt Tor pričel ravno z namenom povrniti anonimnost in svobodo nazaj internetu in to za najrazličnejše namene.

Anonymous, prva elektronska pehota globalne družbe proti elitam

Skupina Anonymous izvira iz kiber-anarhističnega slikovnega foruma 4chan, kjer se skozi leta zbrala in odcepila velika skupina najstnikov, hekerjev in gejmerjev, dobivajo pa pomoč tudi od starejših kolegov. Njihov način upora – ki je sicer kriminaliziran, a bi se ga dalo zagovarjati kot vrsto civilne nepokorščine – pa so predvsem DDoS napadi. Ti zaradi velike količine zahtev po podatkih preobremenijo strežnike in prva posledica je nedostopnost sistemov. To dosežejo tako, da združijo svoje računalnike in vse naenkrat usmerijo v svoje tarče. O botnetih sem hotel že pisati, saj so to velike zveri temnega interneta, ki bi jih morali tehnološki državljani poznati, pa jih srečam kaj malo takšnih.

Njihov sistem se imenuje LOIC (‘Low Orbital Ion Cannon’ – namišljeno orožje iz igre C&C) in je v bistvu program namenjen temu, da se priklopi na IRC kanal, kjer dobi navodila o trenutni tarči. Trenutno ga uporabljajo za napade imenovane ‘Operation Payback’, ki so nadaljevanje njihove podpore Pirate Bay-u.

Botnete uporabljajo kriminalne združbe že dolgo in njihovi niso prostovoljni, ampak so to okuženi računalniki, ki nerazgledanim uporabnikom delujejo ‘počasi’. Pred kratkim so začeli pozivati tudi vlade, naj si omislijo svoje takšno orožje. Kar pa je novega v tej epizodi, pa združevanje internetnih množic v prostovoljne botnete z namenom motenja elektronskega poslovanja družb, ki v njihovem pogledu ovirajo svoboden govor s tem, da onemogočajo Wikileaks.

Od vseh tarč, ki so jih od včeraj napadli je gotovo največji Mastercard, ki je že priznal, da so lahko moteni tudi plačilni sistemi in ne samo njihova komercialna spletna stran. Več o napadu so objavili pri netcraftu, kjer tudi priznavajo:

“Ko se vedno več podjetij se oddaljuje od Wikileaks, ne bi bili presenečeni, če bi videli dodatne napade v naslednjih dneh. Sočasni napadi na spletne portale plačilnega prometa MasterCard, Visa in PayPala bi imeli velik vpliv na spletne trgovce na drobno, zlasti še v času pred božičem.

Čeprav so DDoS napadi nezakoniti v večini držav, ima Operation Payback očitno zadostno število prostovoljcev, ki so pripravljeni prevzeti aktivno vlogo pri napadih, kot smo jih videli do zdaj. To je sila,  na katero je treba računati.”

To pa je gotovo posledica, ki je ni nihče pričakoval.

—————————–

Povezano:

So Wikileaks propagandni stroj?

Wikileaks, skrivne mreže in goli ljudje

Kavelj 22 elektronskega Velikega Brata

Islandija, kajmanski otok informacij

Posodobljeno:

(9.12, 14:00) Ko sem že ravno začel z JP Barlowom, tudi sam je objavil spodnje sporočilo, čeprav DDoS napadov ne podpira, pa pravi, da si lahko še vedno del te skupine, tudi če se ne strinjaš z vsemi njihovimi dejanji:

“Prva resna info-vojna se je zdaj pričela. Bojno polje so Wikileaks. Vi ste čete vojakov.”
(20.12) Tudi Richard Stallman je objavil svoj pogled na napade! Dober prispevek.

, , , , , , ,

13 komentarjev

Wikileaks, skrivne mreže in goli ljudje

Razcep, ki zdaj jasno sveti

Po štirih letih delovanja, Wikileaks objavijo tako odmevne dokumente, da zve za njih ves svet. Zdaj, ko imajo prepoznavnost in je o njih ali razkritih dokumentih objavljen en članek na dve minuti, je prav, da med drugim razmislimo tudi o zelo zanimivem in velikem razcepu v sodobnem dojemanju zasebnosti ter transparentnosti, na katerega so pokazali s svojimi objavami.

Po napovedih Orwela smo resnično razvili neko vrsto Velikega brata, v katerem sodelujemo prostovoljno in tudi nezavestno. Prostovoljni odnos ljudi do svoje zasebnosti je narativo dojemanja le-te pripeljal do stopnje, da CEO Googla, Eric Schmidt, lahko resno izjavi, da če imate nekaj, za kar nočete, da bi drugi vedeli, mogoče tega ne bi smeli početi. Eric Schmidt tu govori seveda kot fizična oseba, čeprav je predstavnik Googla Inc., pravne osebe. Prav v obeh njegovih vlogah pa se pojavlja ta razcep, o katerem je še pretežko misliti v medijih, ter posledično družbi, čeprav se simptomi tega izmikanja kažejo v vedno pogostejših izpadih javne jeze.

Povezana omrežja in skrivne družbe

Tudi v Sloveniji smo doživeli svoj delež kontroverznih razkritij o raznih poslovnih, političnih in mafijskih omrežij, ki še vedno pretresajo državo. Julian Assange, ustanovitelj Wikileaks, je v svojem eseju ‘Vladanje kot zarota‘, že 3. decembra 2006 (Conspiracy as Governance)  predstavil možnost analize in spremembe vladajočih konspirativnih omrežij. V ta namen je uporabil vizualno orodje, ki so ga za preučevanja terorizma za ameriško vlado naredili matematiki, imenovano ‘povezani grafi‘.

Zarota je definirana kot tajen dogovor, načrt za napredovanje agende povezanih ljudi, ponavadi v škodo drugih. Zanima nas zaradi krivice, ki jo povzroča med ljudmi, saj nepopravljena krivica v družbi kaže njeno razvitost in loči slabe od dobrih družb. Avtoritativni režimi vedno proizvajajo krivico in s tem odpor. Še posebej pa takšni režimi povzročajo odpor, če so razkriti njihovi načrti, zaradi katerega so jih prisiljeni skrivati. Za Assanga je to dovolj, da jih lahko opredelimo kot konspirativne.

Njegova ost leti v neokorporativne avtoritativne režime, saj je kot mnogi vplivni ljudje pred njim prepoznal vladavino v senci, o kateri govori tudi citat s katerim se prične esej:

“Za dozdevno vlado sedi ustoličena nevidna vlada, ki ni dolžna nobene zvestobe in ne priznava nobene odgovornosti ljudem. Uničiti to nevidno vlado, oskruniti to brezbožno zvezo med pokvarjenim poslovnim svetom in pokvarjeno politiko, je prva naloga državništva.”

(Theodore Roosevelt)

To je svet za nevidno zaveso medijskega poročanja in javnega ogorčenja. To je svet o katerem je govoril John F. Kennedy, ko je opozarjal

“Že sama beseda ”tajnost” je odvratna v svobodni in odprti družbi; in mi smo kot ljudje po naravi in zgodovinsko nasprotovali skrivnim družbam, tajnim zaobljubam in tajnim postopkom. Že dolgo nazaj smo se odločili, da nevarnosti prekomernega in neupravičenega prikrivanja pomembnih dejstev močno prevladujejo nad nevarnostmi, ki jih navajajo za njihovo utemeljitev”

Seveda je govor takrat veljal Sovjetski zvezi, a kar je zanimivo mimogrede je, kako je današnji svet uspel subverzirati nasprotja, ki jih navaja:

“Po vsem svetu smo soočeni z monolitno in brezobzirno zaroto, ki temelji na prikritih načinih širjenja svojega vpliva – na infiltraciji namesto [vojaški] invaziji, na prevratu namesto volitev, na ustrahovanju namesto svobodni izbiri, na gverilcih ponoči, namesto vojske podnevi. Gre za sistem, ki je vpoklical izjemne človeške in materialne vire v gradnjo tesno povezanega, visoko zmogljivega stroja, ki združuje vojaške, diplomatske, obveščevalne, ekonomske, znanstvene in politične operacije.”

Kar pa se trudijo pri Wikileaks pa je nasprotovanje tej zaroti, saj so:

Njegove priprave [..] očem skrite in ne objavljene. Njegove napake so pokopane in niso na naslovnicah. Njegovi disidenti so utišani in ne hvaljeni. Noben strošek ni vprašljiv, nobena govorica ni natisnjena, nobena skrivnost ni razkrita. “

(John F. Kennedy) Preberi preostanek objave »

, , , , , , , , ,

4 komentarjev

200€ hamburger

Geologic time includes now.*Iluzorno je pričakovati, da prosti trg lahko prikaže pravo ceno ali vrednost stvari.

Toliko je treba namreč skriti, da dosežemo ‘konkurenčnost’. Ta del zgodbe je boleče dolg in gotovo ga vsi poznamo, veliko pa se jih ne zaveda pravih razsežnosti sedem milijardne populacije, ki je zavladala planetu, saj škode ne delamo zgolj drug drugemu. Ko v ceno hamburgerja vključimo izključene stroške, poimenovane kar eksternalije – ker se mene verjetno ne tičejo, saj prizadanejo samo zaposlene in vso verigo do krav in nazadnje okolja, je prava cena hamburgerja verjetno 200 evrov.

Tako pa smo ravno v nasprotni situaciji, ko je zelenjava dražja kot meso. Prosti trg pa tak, samo znanost izkoriščanja. Feed them zombies and zombies they’ll become.

Genialna rešitev? Odplačajmo dolg, ali z nacionalizacijo trga izvedenih finančnih inštrumentov, ali pa kako drugače.

, , , ,

2 komentarjev

Zelena prihodnost je novogovor naftnega vrha

Ali zakaj je vrhunec vse nafte kar je je kdajkoli obstajalo del strojegradnje finančne krize?

preostale nafte, oil peak, exponential growth Diagram profesorja Maria Iona predstavlja grobo oceno porabe nafte pri letni rasti 7 odstotkov v končnem prostoru od leta 1930 naprej. Pri tej rasti se poraba podvoji v desetih letih, kar v eksponentnem računu nenehne rasti pomeni, da je za en sam cikel podvojitve potrebna večja količina, kot je je bilo porabljeno vse skupaj do tedaj. In pri eksponentnem računu rasti je zadnji cikel podvojitve logično večji kot vsa njegova zgodovina. To mogoče razloži vso gonjo “drill, baybe drill” mentalitete, da prej kot porabimo vse, bolje bo, saj je abruptni konec nekaj, kar lahko razumemo tudi na osebnem nivoju, namreč kot ključni katalizator spremembe.

In to je ena izmed zamolčanih resnic, kajti razen podražitev dejanskega kartela na ”prostem trgu”OPECa, ki so upočasnile to letno rast porabe nafte – smo zdaj na globalnem vrhu Hubbertove zvončaste krivulje porabe nafte, v vrhu porabe vse nafte v zgodovini planeta in decembra se svet v Koebenhavnu začne pripravljati na ”nizkoogljično družbo”, kar je le evfemizem za nezmožnost dohajanja osnovne aritmetične zakonitosti na končnem planetu ali z drugimi besedami nično ali negativno rastjo.

mad maxTe besede pa so neizrekljive v sodobni ideologiji kapitalizma rasti katerega sanje temeljijo ravno na predpostavkah ‘’stabilne” rasti v neskončnost, kar se v Mad Maxovem stilu lahko vsem pokaže kot debela laž. Kakšen bo torej nizkoogljičen svet? Klici po drugih meritvah napredka, kot je BDP so točno to, zavedanje, da smo v zadnjem in pol obrata ali manj pred novim svetom drugačnih vrednot izhajajoč iz starega ”prijatelja” ljudi – pomanjkanja, tokrat energije v svetu molekularno ustrojenem na nafti, alkimiji genocidnega dvajsetega stoletja.

V pričujočem videu Dr. Albert A. Bartlett v petem delu svoje predstavitve z naslovom “Arithmetic, Population, and Energy” opisuje ravnanje medijev, politikov, znanstvenikov in korporacij ob energetski krizi v sedemdesetih letih in lekcije o tem za sedanjo krizo. V kolikor je prihodnost do zvezd, je gre velik del gotovo z roko v roki s pripoznanjem obstoja pomanjkanja v času, navkljub iluziji družbe (cenenega) izobilja.
YouTube slika preogleda

Poglej vse od prvega dela dalje…

————————–
POSODOBITEV:
Celo Paul Krugman se strinja, da je cena nafte pokazatelj fundamentalnih mankov: The Oil Bubble Controversy, Revisited

Preberi preostanek objave »

, , , ,

Brez komentarjev

1209 Orange street

1209 Orange street1209 Severno oranžna je blok oz. uradni dom nekaterih največjih multinacionalk kar jih premore ta svet. V tej enonadstropni rumenkasti grdobiji jih je registriranih nepredstavljivih dvestotisoč – 200,000. V državi Delaware, ZDA, je registriranih 60 odstotkov najbogatejših ameriških korporacij in tudi več kot pol vseh njihovih javnih delniških firm. Davčna oaza in centraliziran sistem sodišč zgolj za ‘prefinjeno‘ korporativno pravo pa so dovoljšni razlogi za korporacije kot so Ford, American Airlines, General Motors, Coca-Cola in Kentucky Fried Chicken, da se odločijo za to rumenkasto grdobijo. Mogoče bo kmalu spet v medijih zaradi G20 in poudarkov na davčnih oazah, a kaj ko so to ista banda.

Toliko o svetlem primeru Amerike in tipa kapitalizma, ki nas bo potegnil iz vseh kriz, ki jih šele začenjamo dojemati na vseh frontah. Zlata doba človeštva, ki jo je omogočila nafta, se za našo dobo spreminja v zombi karikaturo videza. Saj ni čudno, iz priviligirane situacije Slovenije, ki se je iz neuvrščenega drugega sveta prebila v prvi svet edinega sistema in ideologije, ki deluje – potrošništva – je lažje videti kako smo opustili lepe in kvalitetne navade ‘starega‘ sveta neobilja in spoštovanja do stvari za sabo, vse zgolj za nezadovoljujoč eksces videza, ponavadi želje drugega.

Svet v spreminjanju. Na silo se končuje doba neumnosti.

, , , ,

Brez komentarjev