Objave z Tagi parameterizacija orwela

Paradoksi svobodne družbe

Kiber vojna 2.0Z zamegljenostjo o ‘dobrih‘ in ‘slabih‘ igralcih na ‘sivem’ polju, je dežela svobodnih raje izbrala lik svetovnega policaja, kot trmastega vztrajanja na igranju vzora svetilnika svobode za vse ostale države sveta. Ob pomanjkanju konkurence, po sesutju pretežno dvo-polarnega političnega sveta pred 20. leti in zdaj po Snowdenovih pričanjih o razsežnostih industrije vohunjenja, nekateri državljani ZDA razočarano ugotavljajo, da nikoli ni bilo ‘dobrih‘ igralcev, če to niso bili oni. Posledice pa so še hujše, nikakor ne za njihovo cenjeno narodno varnost, ampak za ekonomski del industrije, ki ni neposredno vpletena v vohunski aparat, družbe kotirajoče na NASDAQ-u.

Po tednih prepričevanja, da se brez tehtnih razlogov ne vohuni za državljani ZDA, so se v javni debati pričeli pojavljati zaskrbljeni glasovi, kaj to pomeni za prihodnost internetnih družb Silicon Valley-a, domačih imen, ki jih uporabljamo dnevno. The Atlantic se je razpisal o strahovih, da bi EU zahtevala lokalizacijo strežnikov teh velikih družb na ozemlju Evrope, kar se sliši malo nesmiselno, saj bi velik del internetnega prometa še vedno lahko šel preko ZDA, da o podmorskih kablih, za katere naj bi bil specialist USS Jimmy Carterpodmornica vohunov, sploh ne govorimo. Posodobitev, nedelja: Guardian je pravkar umaknil članek, ki povzema razkritja Wayna Madsena, da se ameriški ‘dragnet‘ razteza na sedem EU držav “Imajo [vseh 7 držav in ZDA] dostop do optičnega omrežja Tat 14, ki povezuje Dansko z Nemčijo in Nizozemsko, Francijo ter VB in posledično do velikih količin podatkov, vključno s telefonskimi klici, emaili in dostopi uporabnikov do spletnih strani.” Kopija članka tukaj.

In tudi Silicon Valley, ki je poln tujcev in Američanov prve generacije, je soočen s krutim paradoksom interpretiranja ameriške ustave, ki da daje pravice zgolj državljanom, nikakor pa ne ljudem. Možna škoda, ki se zdaj zrcali v prihodnosti za ameriške posle v zvezi z internetom, je nadvse podobna nedavnim zgodovinskim dogodkom, ki smo jim bili priča v ti. kriptografskih vojnah. Le-te so se dogajale v rani mladosti javnega interneta, kjer so bila podjetja, kot sta Lotus Notes in Netscape, omejena pri izvozu programske opreme s kriptografsko zaščito, ki bi presegala 40 bitov entropije. NSA in druge agencije so poleg tega terjale vgradnjo ‘zadnjih vrat‘ v komercialno komunikacijsko opremo (Calea, Clipper čip in podobni ehelonski poskusi), kar je predstavljalo velike ovire za ameriška podjetja, ki so se hotela uveljaviti v tem novem elektronskem svetu.

Podjetja so pri reševanju te težave šla celo tako daleč, da je Netscape pri izdelavi mednarodne verzije brskalnika pristojnim uradnikom izdal 88 bitov entropije v 128 bitnem SSL ključu. Prišlo je celo do zmede med ameriškimi uporabniki, ki so si na veliko nameščali mednarodno, zlomljivo verzijo Netscapovega brskalnika. Podobno se je zgodilo z Lotus Notes, kjer je nekdo nedavno uspel razbil razkriti del ključa NSA in v njem ironično našel registracijo na organizacijo z imenom ‘MiniResnica‘, ki spada pod skupno ime ‘VelikiBrat‘.

Pod pritiski industrije je potem leta 1996 Bill Clinton podpisal predsedniški ukaz, ki je kriptografijo umaknil s seznama vojaških streliv, kamor so jo umeščali do tedaj zaradi nadzora nad izvozom iz države. Leta 2005 so z ukinitvijo izvoza iz Velike Britanije celo objavili konec kriptografskih vojn. Vendar se s STASI 2.0 očitno obujajo tudi kriptografske vojne 2.0, ki jih stari kripto-punk Julian Assange kliče že dlje časa. Kogar zgodovinska plat, ki nas je pripeljala do sem, podrobneje zanima, je obvezno čtivo knjiga Crypto, avtorja Stevena Levya.

, , , ,

Brez komentarjev

Prva internetna vojna

Internetna vojna traja že več kot desetletje in ima bogato zgodovino (celo epizodo ‘svetovne ljudske informacijske vstaje‘), pa vendar ni splošno prepoznana kot velika težava, še več, o tej temi ni niti smiselnih debat izven ozkega kroga strokovnjakov, piratov in drugih zanesenjakov, kar je pričakovano, glede na tehnično naravo teme. Pa vendar je tudi že več kot desetletje od kar sem se moral navaditi, da večino govora drugih ljudi, ki ga preslišiš v javnosti, vsebuje banalnosti računalniškega področja od USBja do mrež itd. A verjetno velja to samo za mesta in populacijo pod določeno starostjo. Vsaj mediji bi se lahko bolj potrudili.

Bruce Schneier, ki sem ga letos že povzemal v eseju ‘Moč in internet‘, je za CNN spisal novega z naslovom ‘So ZDA pričele internetno vojno?‘, kjer ugotavlja, da se dandanes izdeluje namensko narejena internetna orožja, ki so v naprej namerjena, ter pripravljena na sprožitev proti nasprotnikovi infrastrukturi skoraj v trenutku odločitve. Kar je seveda precej več, kot se je do sedaj obtoževalo Kitajsko. Ob tem pa te dejavnosti internet destabilizirajo in ga ne pomagajo narediti bolj varnega.

Predsedniška direktiva 20′, izdana lanskega Oktobra, a jo je v celoti objavil šele Edward Snowden, orisuje ameriško kibervojno politiko. V njej je opisan tudi ofenzivni del ti. “Offensive Cyber Effect Operations“, oz. OCEO, ki je imel oznako “top secret“. Kar je opisano, je namreč zelo nevarno.

A preden so lahko kiber-napadi uničujoči, je potrebno preučiti podrobnosti računalniških sistemov in njihovih ranljivosti. Če jih ni, jih je potrebno ustvariti, da dobimo ‘zadnja vrata‘ v sisteme in šele nato zgraditi kiber orožje, načrtovano posebej za ta sistem.

Tak je primer sovražne kode imenovane ‘logična bomba‘, ki jih lahko sprožimo nekje v prihodnosti. A zdaj je treba še vzdrževati vdor v tuja omrežja, saj se sistemi vedno spreminjajo, da kiber orožja sploh učinkujejo. Kar je podobnost z nuklearnem arzenalom med hladno vojno, saj so tudi naša kiber orožja v naprej namerjena in pripravljena na sprožitev.

Militarizacija interneta, ki jo je naložil Obama na U.S. Cyber Command, je učinkovita, kot je razvidno iz Snowdenovih obtožb, je NSA vdirala v tuja omrežja po vsem svetu: “Hekamo hrbtenice mrež — npr. velike internetne ruterje — ki nam dajo dostop do komunikacij stotisočev računalnikov, ne da bi bilo treba hekati vsakega posamezno.” “Nisem razkril nobenih operacij ZDA proti legitimnim vojaškim tarčam“, je dejal. “Pokazal sem kje je NSA hekala civilno infrastrukturo kot so univerze, bolnišnice in zasebna podjetja, ker je to nevarno.”

NSA in U.S. Cyber Command sta v osnovi ena in ista stvar. Obe sta bazirani v Fort Meade v Marylandu in obe vodi general Keith Alexander. Isti ljudje, ki hekajo hrbtenice mrež, so tudi tisti, ki gradijo orožja, ki uničijo te hrbtenice. Marca se je v senatu Alexander hvalil, da je formiral več kot ducat ofenzivnih kiber enot.

Dolgoletni opazovalec NSA James Bamford je prišel do enakega zaključka v nedavnem profilu Alexandra in U.S. Cyber Command, napisanim pred Snowdenovimi razkritji. Pisal je o mnogih kiber orožjih, ki jih kupujejo ZDA, od podjetja z notoričnim imenom Endgame Systems, (le-ti so se v javnosti pojavili v vdoru Anonymous v HBGary, ko smo izvedeli, da njihova letna naročnina na rootkite in 0dni ranljivosti skupaj z informacijo o geografskih legah ranljivih strežnikov, stane 2 milijona in pol dolarjev):

“Po poročanjih C4ISR Journala in Bloomberg Businessweeka, Endgame ponuja obveščevalne podatke agencijam kot so U.S. Cyber Command, NSA, CIA in Britanska obveščevalna agencija — z unikatnim zemljevidom, ki kaže točno kje so locirane njihove tarče. Poimenovan Bonesaw, zemljevid prikazuje geolokacijo in digitalen naslov o skoraj vsaki napravi, ki je priklopljena na internet po vsem svetu. Klient preko spletnega vmesnika izbere tarčo — npr. Peking, Kitajska in vtipka ime ciljne organizacije kot je Ministrstvo za javno varnost — ali vtipka njen naslov, Zhengyi Road 6. Zemljevid potem pokaže katera programska oprema teče na računalnikih v stavbi in katere tipe malwara že vsebujejo (pogost je črv Conficker ali kakšen drug botnet, kar pomeni, da so stranska vrata že odprta), skupaj z menujem posebej napravljenih exploitov, ki bi jih lahko uporabili za tajen vstop.

Kupovanje in uporaba takšnih naročnin s strani držav bi lahko bilo videno kot dejanje vojne.” ‘Če izvajaš izvidniške akcije na nasprotnikovih sistemih, polagaš eletronsko bojno polje in se pripravljaš, da ga boš uporabil‘, je napisal Mike Jacobs, bivši vodilni v NSA, v McAfeejevm poročilu o kiber vojskovanju. Vprašanje je, kdo je še na listi strank tega skrivnega podjetja? Brez nadzora ali regulacije kiber orožij so podjetja v kiber-industrialnem kompleksu svobodna, da prodajajo storitve komurkoli želijo.

Čas je, da ustavimo to norost. Zato Schneier poziva k mednarodnim pravilom kiber vojne in več transparentnosti naših vlad, v tem kar počnejo. Kot pravi je MAD (medsebojno zagotovilo uničenja), doktrina iz hladne vojne, imela nekaj smisla zaradi dveh velesil, ki sta bili soočeni. Na internetu je vse vrste različnih moči, od držav do precej manj organiziranih skupin. Arzenal kiber orožij sam kliče po uporabi in kot smo videli pri Stuxnetu, je vedno zraven kolateralna škoda za nedolžne. Zato zaključi, da smo bolj varni z močno obrambo, kot z nasprotno uravnovešenim napadom.

, , , , ,

Brez komentarjev

Prizma pesimizma

Edward Snowden ni poskrbel za razkritje, temveč soočenje z resnico, na katero so nas že predolgo opozarjali drugi žvižgači, ki pa niso imeli dokumentov, da bi podkrepili svoje trditve. Daleč najbolj zanimiv vir informacij je William Binney, ki je dolgih 35 let delal na visokih mestih v NSA. Po 11. septembru 2001 se je upokojil zaradi korupcije in sistematičnega teptanja ustavnih pravic državljanov, kar se je v letih po tem še precej bolj dramatiziralo. To je občutil tudi sam, saj preko uradnih kanalov ni mogel sprožiti revizije zakonitosti procesa zbiranja informacij o vseh kar povprek, navkljub demokratičnim tradicijam in ustavnim kategorijam, ki državljane ščitijo pred nerazumnim poseganjem v njihovo zasebnost. Youtube je poln njegovih pričevanj, kot je npr. ta govor na HOPE 09.

Poleg njega je treba omeniti še Thomasa Drake-a in J. Kirk Wiebe-a, enako sodelavca NSA, ki sta se že pred Snowdenom odločila spregovoriti o nepravilnostih in grožnjah, ki jih prinaša nadzor nad vsemi. Vsi trije so pred kratkim imeli intervju za usatoday.

Semantične debate o neposrednem dostopu NSA do strežnikov velikanov sodobnega spleta so nesmiselne ob izjavah žvižgačev skupaj z objavami AP, da imajo vladne agencije kopijo surovega toka interneta, ki ga kopirajo neposredno z optičnih kablov, le-ti predstavljajo hrbtenico interneta, ki je fizično v ZDA – kar pomeni, da lahko ta tok vedno zavrtijo nazaj v času, če vedo točno kaj in kdaj to iščejo. Zato ne potrebujejo neposrednega dostopa do strežnikov Googla in ostalih, saj so meta-podatki dovolj, da sami najdejo iskane dogodke, vključno z nešifrirano vsebino, v kopiji interneta, ki jo držijo na svojih strežnikih.

Washington Post pa poroča še o imenih drugih programov namenjenim zbiranju podatkov o državljanih (MAINWAY, MARINA in NUCLEON). Vse to riše dokaj žalostno sliko dežele svobodnih, a nadzorovanih in po Snowdenovih besedah, njegova motivacija izhaja prav iz te grožnje demokratični družbi, kot jo takšno zbiranje podatkov predstavlja.

Jasno nam more namreč biti, da več kot 10 let zbiranja in profiliranja družbe in skupin znotraj nje v rokah peščice predstavlja precej višjo oviro vplivanja na razvoj družbe, kot je to veljalo še nedavno, v ne-omreženem svetu. Vladajoči namreč lahko vedno vedo (in posledično tudi vplivajo) kako živa ter povezana je opozicija Statusu Quo, medtem ko se tudi pravni red spreminja v vedno bolj drakonsko orodje ščitenja tega statusa. Na primer, Martina Lutra Kinga so aretirali kar 30x, a v zaporu, od koder je lahko vodil opozicijsko gibanje, ni nikoli preživel dolgo. V kontrastu z Aaronom Swartzem, ki je aktivistično skušal udejstvovati svoja prepričanja, za kar mu je grozilo do 50 let zapora in mnogih iznajdb zaporniškega sistema v ZDA, ki danes onemogočajo vodenje opozicije iz takšne situacije. Navsezadnje vsi komentatorji opažajo, da bi takšno orodje nadzora še kako prav prišlo STASIju, UDBI in ostalim takšnim agencijam tistih časov.

Kako je torej s temi pojavi pri nas? Evropska direktiva nas sicer zavezuje k ti. ‘retenciji prometnih podatkov‘, kar v bistvu pomeni, da so telefonski operaterji zavezani hraniti bazo meta-podatkov o svojih strankah. Ta je na voljo ob policijskih preiskavah, ni pa poročil, da bi tudi pri nas skušal nekdo zlorabiti te meta-podatke. Ker si je težko predstavljati, da bi v Sloveniji imeli svojo kopijo interneta, moramo predpostavljati, da uporabljamo kakšno drugo, morda nemško*, če so se kaj zgledovali po Američanih, potem imajo tudi oni kakšen takšen program. Angleži ga verjetno že imajo, saj veliko sodelujejo z ZDA, kot je nedavno razkril Guardian, so leta 2009 vohunili za člani G20 konference s postavljanjem navideznih kiber kavarn in hekanji Blakcbery telefonov obiskovalcev konference.

Informacijska pooblaščenka se tudi (ne)uspešno bori proti združevanju baz, ki jih vodi država ter s primeri kot zavrnitev snemanja cest s strani Googla in pozneje z odobritvijo ob brisanju določenih podatkov, kaže, da je mogoče težave informacijske tehnologije vsaj delno ukrivljati k starim normam zasebnosti.

Ko so se ljudje začeli množično preseljevati v mesta, so s tem za seboj pustili ‘nadzor vasi‘, kjer se je o vsakem članu skupnosti vedelo skoraj vse in še kaj več za povrhu. Kot da bi nekaj manjkalo so si kmalu zgradili Facebook, da so lahko zopet vedeli vse o vseh in vlada jim je veselo pomagala z bazo vseh baz, super-Facebookom, ki bo morda celo spodnesel Google v njihovih prizadevanjih, da bi ustvarili umetno inteligenco. Ali bi zgodovinarji in sociologi, podobno kot vohuni, tržniki in ekonomisti ‘ubijali‘ za podatke iz te baze vseh baz, dostopa do vmesnika PRISM? To je za nekatere gotovo prizma optimizma, ne pesimizma, kot je za Snowdena.

Še več, v neki tehno iluziji bi razočarani nad politiko najraje dali strojem moč vodenja družbe in prizma bi v tem primeru predstavljala začetni bazen podatkov. Če zanemarimo teror neprestanega nadzora, ti podatki pridejo prav preveč ljudem in to je tudi razlog, zakaj po vseh teh letih razkritij ne znamo opraviti s tem v skladu z ideali ustanovnih listin naših družb.

Kaj čmo, a gremo na raje na kakšen cryptoparty?

* Prav te dni je bilo objavljeno, da se nemškim vohunom v prihodnjih letih obeta 100 milijonov evrov za nadzor interneta

, , , , , ,

Brez komentarjev

Za koga bi volil Bog?

Adam Curtis se na svojem blogu ponovno posveča čudnim pojavom, ki smo jim priča, ko bog vstopi v politiko. To lahko opazujemo zdaj tako v ZDA, kot v Iranu – tako v volilnem procesu obeh dežel, kot tudi v rasti sovražnosti med njima. Kar pa ni bilo vedno tako, saj je religija imela v večjem delu 20. stoletja obrnjen hrbet politiki in njeni moči. Tej tematiki se je posvetil že pred nekaj leti, ko je posnel odličen dokumentarec “Moč nočnih mor“, ki se ukvarja z razvojem ekstremnih oblik religije v politiki, tako na zahodu, kot bližnjem vzhodu. Bližnji vhod, kot se imenuje pri nas, je sploh ena izmed centralnih tem pri Curtisu, s katerimi predstavlja dinamiko modernega sveta. Na blogu ima še vsaj dva krasna članka, prvi je “BP in os zla“, kjer analizira vlogo, ki jo je British Petroleum igral v Perziji in katere nepredvidljive in neugodne posledice so pripeljale do vzpona ajatole Homeinija ter islamske republike. Ter drugega, ki ga je napisal lansko poletje o vojaškem posredovanju v Siriji, ki se je dogajalo kmalu po drugi svetovni vojni z naslovom “Dojenček v Baath vodi“.

Adam v tokratnem prispevku pripoveduje zelo nenavadno zgodbo o tem, kako so ignoranco evangeličanskega dela populacije v ZDA v 70. letih prejšnjega stoletja obrnili, ter načrtno vpeljali religijo v politiko. Seveda z namenom, da se jo uporabi kot revolucionarno silo. In oboji, ki so počeli to – tako v ZDA kot v Iranu – so svojo inspiracijo jemali iz uspešnih akcij ter revolucionarnih teorij levičarskih organizacij, ki so do tedaj uspeli transformirati družbo na zelo radikalen način. To je pozabljena zgodba, kako so v 80. letih idealisti iz ameriške strani prišli skupaj z idealisti iz iranske strani – in o katastrofalnih posledicah tega sodelovanja.

Preberi preostanek objave »

, , ,

Brez komentarjev

Vohunske drame 2

Včeraj, le dan po izbruhu afere Stratfor, je Interpol koordiniral aretacijo 25 Anonimnih posameznikov po več državah. Verjetno bolj naključje, kot hitra zamera.

A ni bilo treba čakati dolgo, da smo dobili prvo omembo Slovenije. Danes so mediji povzemali zgodbo iz emailov Marka Papica, o pravih vzrokih za odstop Iva Sanaderja pred tremi leti. Razlog naj bi se skrival v organiziranem kriminalu, ki naj bi vladal hrvaški, kot posledica vojnih dobičkarjev, ki še dolga leta po vojni uničujejo regijo s svojo dejavnostjo. Tudi v Srbiji, kjer pa naj bi po umoru Zorana Đinđića vsaj počistili z najmočnejšimi klani.

K sreči Slovenija ni omenjena v takšnem kontekstu, se pa pojavi v isti gruči emailov, oz. v emailu z naslovom “Vpogled – Slovenija/Hrvaška: Kako sta se spravili/Kako sta sestavljeni (How they made up). Vir podatkov naj bi bil iz Švedske in s tesnimi povezavami s Carlom Bildtom.

Email se ukvarja s stagnacijo širjenja EU in pritiskih Berlina na Slovenijo, naj se zmeni s Hrvaško za zaključek pogajanj o vstopu v EU, kar naj bi bilo odločilno za konec pogajanj. To naj bi potrdil tudi hrvaški ambasador v EU, kot pravi, je tisto, kar je Zagreb dal Sloveniji, bilo delno ponujeno že prej, v takšni ali drugačni obliki. Konča se s švedskimi ugovori, da tako Makedonija, kot Hrvaška uporabljata Slovenijo/Grčijo kot priročno taktiko za zadrževanje zahtevanih reform.

Kaj je Stratfor?

Oglašujejo se kot globalna obveščevalna družba, seveda v zasebni lasti, a z globokimi povezavami z vladnimi agencijami vsepovsod. To še posebej nazorno kažejo njihovi emaili. Stratfor je (bil?) tako pomembna družba, da so med njegovimi klienti tudi ameriški Marinci, ki imajo sami svojo obveščevalno aktivnost, a vseeno Lt. Colonel Bill Gresham, vrhovni oficir v HQ piše v emailu družbi: “Zanima nas–terorizem;dnevna obveščanja in karkoli od Georga Friedmana. Dodatno, situacija v Iraku in Afganistganu.” Friedman je CEO, ki je postal znan po navodilu o f/s/p nadzoru za pridobivanje informacij (finančni, seksualni, psihološki).

Največje uspešnice iz 442 emailov

Seveda je treba te emaile jemati skrajno pazljivo in poskusiti ločiti analize vredne od popolnih neumnosti. Od 442 trenutno objavljenih prilagam subjektivnih top 8:

Preberi preostanek objave »

, , , , , , ,

Brez komentarjev

Vohunske drame

Zgodilo se je, kar je pred enim letom napovedal John Young, namreč novo obdobje WikiLeaks, kjer bo vir podatkov dobljen nelegalno in bo ukraden s strani gibanj kot so Anonimni. Tudi lansko leto ta čas smo se soočali s škandalom vdora v varnostno družbo HBGary v decembru predlani. S pričetkom objav WikiLeaks danes, povezanih z vdorom v drugo, še večjo varnostno-obveščevalno družbo STRATFOR decembra lansko leto, pa imajo Anonimni naravnega partnerja. Young sicer hrani kronologijo tega zadnjega vdora Anonimnih, kjer se hkrati sprašuje ali bo na koncu sledila tudi polna objava vseh emailov, saj je bilo v prvem svežnju objavljenih le nekaj sto.

V veliki predstavi, ki jo kličejo “The Global Intelligence Files” bomo tako priča novi vohunski drami, tudi tokrat svetovnih razsežnostih — obljubljajo 5.5 milijonov emailov med julijem 2004 in lanskim decembrom, kar je impresivna številka — in prvih nekaj sto objavljenih surovo ter “črno na belem” potrjuje paranojo med korporativnimi titani, kot so to označili The YES Man v svoji izvrstni izjavi. Izjava je odziv na nadzor skupine zaradi njihovega zanimanja za kontroverzno kemijsko nesrečo ameriškega podjetja v indijskem Bhopalu leta 1984. V emailih so namreč odkrili enkratno okno v mišljenja o strahovih korporacij pred aktvisti. Ob prihajajoči 25-letnici nesreče se vodilni za PR v kemični družbi Dow tako bojijo, da se bo primer Bhopal razširil v učinkovito sistemsko kritiko korporativne vladavine in na veliko ugibajo, zakaj se to še ni zgodilo.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

Brez komentarjev

Subliminalna sporočila in uničujoča korupcija političnega sistema

Povsod (lahko) divja korupcija, a politična je med najbolj uničujočimi, saj naj bi politika vodila družbo. Da je politični sistem zelo izkrivljen tudi v svetilniku demokracije, ZDA, kažeta naslednja dva video prispevka satirika Jona Stewarta iz ‘Daily Show-a‘, ko obsodi nelegalno trgovanje z nejavnimi informacijami s strani kongresnikov in celotne 140-milijonske industrije imenovane ‘politična inteligenca. Kaj bi o dvoličnosti, saj je takšno ravnanje za vse ostale korupcija in kriminal zaradi katerega se sedi tudi dolga leta, a za nedotakljive je takšno početje vsakodnevni posel. Da je kaj takšnega sploh mogoče, svoj delež prispeva tudi zaslepljenost množic.

Prejšnji prispevek “Bernays v dobi socialnih omrežij“, se je vrtel okoli novih razsežnosti komercialnega nadzora nad posameznikom zavoljo sodobnih mega baz podatkov (za bolj konformistični pogled na ta fenomen, glej še en satirični video Stephena Colberta, “Surrender to a Buyer Power“) in sposobnostjo poklicnih upravljavcev percepcij, da s simbolnim prenosom pomena potreb na vsakodnevne, a zdaj transformirane predmete, dosežejo neracionalno vedenje, ko si s temi predmeti navidezno zapolnjujemo čisto realne človeške potrebe.

V bogastvu te teme še nisem uspel omeniti ene izmed kontroverznih tehnik, ki z močjo marketinga ustvarjajo potrošništvo in se imenujejo ‘prikrita subliminalna sporočila‘. To so sporočila, ki se odvijejo tako hitro, ali pa so tako skrita, da zavestno in v celoti sploh ne zaznamo njihove sporočilnosti, vseeno pa se usedejo nekam v kratkoročno podzavest.

Njihova legendarna učinkovitost je pravzaprav samo mit, saj naj bi imele le desetino učinka zavestno zaznanih sporočil. Najbolj slaven primer s kokicami v kinu je celo prevara, a se kljub temu uporabljajo.

Klikni tukaj pij kokto, da vidiš te reklame >

Precej bolj zanimiv primer mentalnega pogojevanja je prikazan v tem video prispevku, ki lahko razloži marsikateri nepotreben nakup ob stiku s ‘čarovniškim‘ trgovcem (..in teh videov je kar nekaj).

Kako je v takšnih pogojih sploh mogoče upati na vznik nekih zdravih ekonomskih struktur, pa ni tako težko vprašanje. Ljudje še vedno delujemo v sistemu, njegovim anomalijam navkljub, so to žive in dinamične energije, ki prav tako vplivajo na delovanje tega izkrivljenega sistema. Drugačno in bolj optimistično nit razmišljanja o uspešnosti vznika bolj zdravih ekonomskih struktur opisujem v prejšnjem prispevku: Ekonomije ugleda.

, , , , ,

Brez komentarjev

Bernays v dobi socialnih omrežij

Potreba ali prevara?

Nedavno je razburila domišljijo komentatorjev novica, da naj bi analitik zaposlen v ameriškem trgovcu Target bil sposoben napovedati prej, kdaj je noseča hčerka, kot bi to izvedel oče. Nekateri so se nagonsko postavili v eno izmed dveh nemogočih in skrajnih stališč – marketing dajmo vsepovsod in bo financiral še šole ali pa nasprotno Bill Hicksov ‘Marketing people, kill yourselves‘. Takšna polarizacija in mnoga vprašanja ter pomisleki o koristnosti marketinga za družbo gotovo zahtevajo bolj pragmatičen in manj črno bel odgovor.

Zakaj se že v šolah ne omenja Edward Bernays, nečak Sigmunda Freuda, ki je imel prav takšen, če ne večji vpliv na moderno družbo, kot stric, saj je oče PR-a (Public Relations) in večine njegovih orodij? Ena izmed mnogih znamenitih prigod ima opraviti s ‘predsodkom‘, da prava dama ne kadi. Še dandanes srečaš stare mame, ki trdijo, da ženska ne sme kaditi v javnosti. Zaradi tega so cigaretne družbe izgubljale pol tržišča in davnega leta 1920, ko so v Ameriki ravno začeli rasti prvi supermarketi, so na pomoč poklicale Edwarda Bernaysa.

V skladu z duhom časa je poslal ženske na psihoanalizo z vprašanjem, kaj jim lahko predstavlja cigareta. Logičen odgovor, ki ga je dobil je bil seveda falus, simbol moške moči, kar je v tem primeru, ko niso imele imele niti volilnih pravic, imelo poseben pomen. Zato zgolj na prvi pogled naslednja poteza Edwarda ni bila tako logična – sklical je novinarje in najel debitantke, da so primarširale v New Yorku po Times Squareu, ter pred novinarji zmagoslavno potegnile izza zapasic cigarete, ki so jih vzdignile v zrak rekoč “Ženske! Prižgite še eno baklo svobode! Borite se proti še enem spolnem tabuju!
Bernays je tako v enem zamahu povezal boj žensk za enakopravnost v družbi – neko višjo potrebo po osnovnem spoštovanju – skupaj s cigareti in iz tega enkratnega, simbolnega dejanja, se je razvila podoba upornice s cigareto, neukročenega dekleta, oz. neodvisne ženske. To je seveda občutno popravilo prodajo cigaret, kar pa ni bistveno, saj je bistvo anekdote v iracionalni zamenjavi podzavestnih hotenj in potreb za nek potrošniški produkt, ki ga sploh ne potrebujemo.
Fascinantno je gledati, kako v spodnjem kratkem filmu Edward Bernays sam razlaga to anekdoto in delovanje tega mehanizma, zaradi katerega se racionalni ljudje vedemo neracionalno in smo zamešali že marsikatero hotenje za pravo potrebo z nepotrebnim (simbolnim) produktom v tekmi strojev srečnosti.

, , , , , , ,

2 komentarjev

Iran v objemu pozitivne svobode

Pri nas in po razvitih koščkih sveta v polnem razmahu poteka debata o varovanju pravic ti. lastnikov intelektualnih idej povezano skupaj z vprašanjem svobode govora na internetu. Isti čas pa Iran blokira varne povezave (https), ki onemogočajo večino vrst prisluškovanja prometu s strani nepooblaščenih. Pričelo se je prejšnji teden z blokado in zlorabo poznane šibke točke Tor omrežja, ki 60,000 Irancem omogoča necenzurirano in delno anonimno uporabo interneta, mimo nacionalnih digitalnih meja. To težavo so avtorji omrežja takoj zaobšli s spremembo protokola.

Poleg tega pa je v Iran tudi drugače v centru svetovne pozornosti, saj kaže, da se nekajletne grožnje Izraela o morebitnem poskusu izdelave iranskega jedrskega orožja uresničujejo in utegnemo kmalu biti priča novemu ‘preventivnemu udarcu‘.

Prebivalcem Irana tako od zunaj – kot od znotraj dopovedujejo ter jih silijo v ‘prava‘ ravnanja. Da bi bolje razumeli nastalo situacijo je dobro, da si ogledamo koncept negativne in pozitivne svobode. Prvi naj bi ga predstavil Hegel, a proslavil ga je Isaiah Berlin v predavanju o “Dveh konceptih svobode“.

Pri negativni svobodi suveren daje ljudem proste roke, da sledijo svojim sanjam čisto svobodno, medtem ko je pri pozitivni različici suveren paternalistična figura, ki ve za ‘pravo‘ svobodo in le-to vsiljuje ljudem. Sodobni svet je prava zmes obeh vrst svobode.

V spodnjem kratkem filmu Adam Curtis predstavlja argumentacijo, da je Tony Blair, ki je pomagal prepričati Billa Clintona za napad na Srbijo, razmišljal o možnostih združitve teh dveh konceptov in tu so prave korenine doktrine ‘preventivnega udarca‘.

, , , , , , ,

1 komentar

Novi val napadov monopola na kapitalizem prostega trga

Avtorski monopol, ki je v ti. časih prostega trga preživel do danes in ga v politični areni skušajo čislati skoraj kot rešitev ekonomskih problemov trenutnega kapitalizma, je v letu 2011-12 zopet v frontalni globalni ofenzivi.

Neskončen tok pritiska lastnikov vsebin postaja vseprisoten in z njim tudi zavest ter interpretacije navadnih ljudi o temi, ki je dolga desetletja zanimala predvsem, a ne izključno ‘digitalno javnost‘.

V Španiji so pravkar uvedli nov drakonski zakon varovanja teh monopolov in se s tem pridružili vrsti drugih držav, ki izvajajo reforme za zaščito avtorjev, kar so v resnici ukrepi za zaščito distributerjev in odličen način nadzora nad posameznikom. Seveda so zakon pomagali pisati ameriški diplomati, kar je razkril WikiLeaks, Le Monde pa je ta teden razkril grožnje odhajajočemu španskemu predsedniku Joseju Zapateru, da bo Španija pristala na ameriški trgovinski ‘črni listi‘, če jim tudi to pot ne bo uspelo uzakoniti teh omejitev osebnih svoboščin.

Švedska pa se zopet inovativno, čeprav malo obupano, bori proti prihajajoči plimi založniških interesov. Včeraj je njihova vlada namreč formalno sprejela obstoj religije, ki verjame v deljenje, konkretno v deljenje datotek, kot poroča BBC. Od Anonymousov do religije; stvari se odvijajo hitro.

Dvoličnost tega sistema postaja ljudem tako jasna, da Mladim Turkom na Youtubi omogoča briljanten komentar ti. ‘nuklearne opcije‘, ki jo planirajo internetni giganti v znak odpora proti novemu valu omejitvene zakonodaje, ko napovedujejo en dan brez Googla, AOLa, eBaya, Facebooka, foursquara, Linkedina, Mozille, PayPala, Twitterja, Wikipedije in Yahoo-ja – vsi ti namreč kanijo ugasniti svoje strežnike za en dan v znak protesta proti SOPA zakonodaji.

Izsiljevanje politike in parazitski krog, ki je načel demokratične institucije širom sveta, se odpira vsem na očeh, saj so internetni velikani do sedaj bili preponosni, da bi lobirali na način ‘stare‘ industrije, zdaj pa bodo prisiljeni plačati iz leta v leto venomer nove reforme in deregulacije njihovega sektorja, saj imajo politiki dovolj te ignorance denarnih potreb svojih bajno dragih političnih kampanj.

Kako nesmiselna je na nek način bitka proti korupciji, saj je korupcija sistem sam, verjetno najnazorneje kaže vsa zgodovina monopola nad ustvarjalnostjo človeške substance ali lastnikov vsebin, kot temu rečemo zdaj.

YouTube slika preogleda

Rick Falvinge pa na Techdirtu zopet podaja briljanten esej, ki kliče po kritični točki, ki bi premagala definicijo skladnosti odprte družbe z monopoli, ter posledično opravila s (političnimi) monopoli na tako željnem prostem trgu. V njem opozori, da je institut ‘varovanja avtorskih pravicbil vzpostavljen 4. maja 1557 v namen cenzure političnega disidentstva, ter opravi s smešnim argumentom o prepotrebni motivaciji za ustvarjanje.

Hkrati pa pokaže monopol kot cehovski instrument, ki so ga skušali zlorabljati že leta 1600 v francoskem tekstilnem cehu, ko so zahtevali hišne preiskave prebivalstva in njihovih garderobnih omar, zaradi izdelave zgolj cehom dovoljenih gumbov, ki pa so jih ‘konkurentje‘ izdelovali kar iz kosov oblek. Tako piratstvo gumbov so takrat kaznovali tudi z mučenjem in usmrtitvami, a to ‘ponarejevalcev‘ ni ustavilo.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

Brez komentarjev

Ne Kitajska, učinkovitost ubija službe

Dyske Suematsu nam je včeraj predstavil miselno potovanje k pravim vzrokom pomanjkanja služb na dyske.comučinkovitost. Zgodovino vidi kot prehajanje od manj učinkovitih k bolj učinkovitim načinom organiziranja dela, kjer imamo v zadnjem stoletju najtrdnejše temelje učinkovitosti do sedaj – moderno tehnologijo. Če vzamemo novinarje, ki so se včasih drenjali v ducatih ali stotnijah okoli istega dogodka, dandanes peščica preostalih elektronsko kopijpasta iste vire v rahlih različicah. Tudi predmet kot je stol, je včasih oblikovalo precej več ljudi, danes pa se isti model prodaja po vsem svetu v Ikei, enak hamburger v McDonaldu in enak kofe v Starbucksu.

Vzorec, ki so ga poimenovali “zakon moči“, ali “vladavina 20-80“, je prisoten vsepovsod. 20 odstotkov ljudi si lasti 80 odstotkov svetovnega bogastva in 20 odstotkov spletnih strani dobi 80 odstotkov vsega prometa na internetu. Ob oblikovanju novega trga teh značilnosti še ni, a učinkovitosti moderne informacijske tehnologije pospeši njegov pojav. Ko se trg šele vzpostavlja in še ni ni učinkovit, je vstop vanj precej lažji, kot pozneje, ko se že pojavi zakon moči.

Preberi preostanek objave »

, ,

4 komentarjev

Zakaj zasedamo trge in parke?

Danes je bil lep dan. Lep dan za družbeno organiziranje in udejstvovanje. Tudi v Sloveniji smo presegli minimalno kritično točko, da so se zbrali ljudje, sicer različnih ozadij in interpretacij, ki pa vendarle čutijo skupno stisko, le artikulirati celoskupnih razlogov za to počutje, prav vsi ne morejo v takšnem obsegu, kot bi to radi novinarji in pasivni sodržavljani. Apatičnemu je namreč prvo vprašanje, kaj boste pa dosegli in seveda ne more vedeti tega, saj zaradi neudeležbe ni član viharnih ljudskih energij, ki skupaj razpravljajo in izobražujejo drug drugega, da znamo probleme tudi definirati in ne zgolj pasivno sprejemati rešitev naših finančnih gospodarjev.

Luciferjev efekt

Vsakemu svoje, a po Philipu Zimbardu, lahko na družbeno dinamiko gledamo skozi njegov siloviti experiment, kjer je polovici prostovoljcev dal nalogo zapornikov, drugi polovici pa paznikov. Večina, do 80 odstotkov je svojo vlogo prevzela, a 10 odstotkov na strani zapornikov, se ni hotelo ukloniti volji paznikov, podobno kot tudi 10 odstotkov paznikov, ki so na nepokoravanje reagirali zelo brutalno. Večina torej svojo moralno podlago povzema iz množice in okoliščin, kar razlaga ti. ovčjo mentaliteto, medtem ko se manjši odstotek ljudi ne ukloni — ti pa povzročajo največ dinamike, saj so se pogromi nad zaporniki dogajali šele po nesodelovanju tiste peščice in na nivoju, ki so ga določili najbrutalnejši med pazniki. Eksperiment so na koncu prekinili po nekaj dneh, saj so se vsi, vključno s profesorjem, preveč izgubili v tej igri, ki je prehitro postala preresna. Lepo pa prikazuje, kako se dogajajo večja družbena gibanja. Tudi v Egiptu je bilo zgolj en procent, torej milijon ljudi, na ulicah, drugi 79 milijonov pa je bilo vzdržanih ali proti njim, pa to Mubaraku ni nič pomagalo. Tudi danes smo videli na ulicah del tega prvega procenta, ki pa lahko s seboj potegne velike spremembe.

A zakaj?

Vzrokom se lahko približamo iz različnih strani. Foxconn, kitajsko podjetje, ki prozvaja iPade in iPhone, ima precejšnje težave z javno podobo, saj velik odstotek njihove, skoraj milijonske delovne sile, naredi samomor. Ker imajo dovolj nočnih mor oddelka za upravljanje percepcij, so se to poletje odločili, da bodo kupili milijon robotov. Genialno. Roboti ne delajo samomorov. Vsaj za zdaj še ne. Da je že vsaj 200 let jasno, da tehnologija zamenjuje službe, sem pisal v prejšnjem prispevku, saj se še vedno premalo govori, da je težavo s premalo službami treba rešiti čisto drugače, kot pa nam zapovedujejo kanoni logike prejšnjih neomreženih stoletij.

Preberi preostanek objave »

, , , , , , , ,

1 komentar

Padec medijskega tajkuna

Med čakanjem na morebitno izgubo moči in nadzora nad News International, Ruperta Murdocha, je Adam Curtis z mini dokumentarcem spomnil na pozabljeno zgodbo o padcu britanskega medijskega mogula v 60tih letih, Cecila Kinga. King je bil lastnik Daily Mirrora in več kot 200 drugih publikacij. Na vrhuncu svoje moči je postal megalomanski in skušal rešiti Veliko Britanijo pred skorajšnjo katastrofo, ter doseči to, kar bi v učinku bilo prevrat, saj bi sam zasedel prvi stol ‘tehnične‘ vlade, ki bi reševala kraljevino. Za to, da bi zrušil laburistično vlado, ki ji je sprva pomagal na oblast, je prekršil nekaj nenapisanih pravil (npr. obtožil pijanstva enega izmed ministrov) ter sprl med sabo medije, politike in bankirje iz ‘City-a‘.

Kot priznava sam avtor, je zadeva še v grobem rezu, a več kot dveh, treh očitkov si ne zasluži – že zaradi bogastva, ki ga nudi s časovno oddaljenim vpogledom na padec medijskega tajkuna/barona.

Za ogled obišči: THE DOWNFALL OF A PRESS BARON

Konec januarja pa je Curtis posvetil čas zelo obširnemu članku o Murdochu, izdatno podkrepljenem z video prispevki iz BBCjevega arhiva. Naslov, ki zavaja: RUPERT MURDOCH – A PORTRAIT OF SATAN.

, , ,

Brez komentarjev

Vse nas stražijo stroji ljubeče milosti

Je naslov novega tridelnega dokumentarca Adama Curtisa, o vzponu strojev – računalnikov – v človeški družbi. Njegove filmske stvaritve na zelo zanimiv način so-postavljajo navidezno nepovezane dogodke iz naše bližnje preteklosti, ki pa vendarle skupno vzeto pripovedujejo zgodbo o razvoju razumevanja družbe in popolne svobode ter na nek način oblikujejo naš horizont. Vedno pa se trudi razbiti mite velikih zgodb, ki so uporabljene za upravljanje družbe in ljudi. V svojem opusu ima že veliko odličnih dokumentarnih serij, od katerih velja izpostaviti vsaj “Past – ali kaj se je zgodilo z našimi sanjami o svobodi” in “Stoletje sebstva“.

Zadnja serija je dobila naslov po pesmi Richarda Brautigana, “All Watched Over by Machines of Loving Grace” — ki preroško pripoveduje o kibernetični prihodnosti, ko bodo elektronske naprave penetrirale ves univerzum. V njej se Curtis kritično zoperstavi ideologiji tehno-utopičnih gibanj, ki verjamejo v možnost pozitivnega vpliva računalnikov na demokracijo in moč. Poleg komodifikacije odnosov, trdi, da je ta ideologija izpraznjena, saj ne ponuja odgovorov, kam naprej. Gre še dlje, saj eno epizodo skoraj v celoti posveti zablodi o obstoju naravnega ravnovesja in destruktivnem zanikanju avtoritete v samo-organiziranih skupinah. Marsikje so njegova opozorila na mestu, a velikokrat za barvitejši opis potegne kar s širokim čopičem in hkrati sam ne ponuja odgovorov, ki jih zahteva od drugih. Poleg odličnega izbora glasbe, pa si je njegove video eseje vedno užitek pogledati.

Preberi preostanek objave »

, ,

1 komentar

Prihodnost interneta

Dvajset let po tem, ko je Tim Berners-Lee sledil načelom stvariteljev interneta o generativnosti, ki spodbuja kreativnost nasproti pasivni potrošnji in ustvaril svetovni splet ter orodja za njegovo uporabo, postaja internet vse bolj vseprisoten in spreminja človeške pogoje. Načela stvariteljev interneta je dobro opisal Jonathan Zittrain v knjigi ‘Prihodnost interneta (in kako jo ustaviti)‘, kjer opiše past, ki je nujna na poti razvoja orodja, temelječega na zaupanju in veri v dobronamerne prispevke posameznikov, ko enkrat preseže kritično točko in preide v množično uporabo.

Preberi preostanek objave »

, , , ,

6 komentarjev