Objave z Tagi Prihodnost je tu / a ni enakomerno razdeljena …

Hlapci ali inovatorji 21. stoletja?

Po tem, ko je ves svet zamudil reformni trenutek poloma modernega financiranja, smo zdaj na vrsti ljudje, da kot človeški kapital poplačamo neodplačljivi sistemski dolg. Super referendumski dan, kot po ameriško imenujemo 5. junij, ko bomo ljudje menda odločili o tem, ali bomo zmagali prihodnost, je naš simbol tega. A tudi to poimenovanje, da bomo zmagali, je še en amerikanizem v slovenski politiki, neposredno iz letošnjega naziva Obame kongresu o stanju njihove unije. Dobro je ta evfemizen izzval eden izmed vladnih politikov (po nareku ‘marketing oddelka‘?): koga pa bomo zmagal? A tiste, ki delajo za 2 evra na mesec? Zmagaš lahko le, če delaš za 1 evro na mesec. In namesto tudi vsaj poizkusa razmišljanja izven kocke real kapitalizma/demokracije, se raje skušamo udinjati diktatu priznanih svetovnih ekonomistov in njihovih bank, ter po hlapčevsko prepisovati vse te nerealne zakone o obvezi 40 urnega delavnika pri 65 letih.

Namesto načina razmišljanja, da samo zavržemo naše starce, ko so iztrošeni (kapital) na smetišče zgodovine, jih moramo raje vključiti nazaj v družbo in službo ter izkoristiti njihov izkustveni potencial. Nerealno je svobodnim ljudem zapovedovati 40 urne delavnike, pa naj bodo tega sposobni ali ne. To pa zato, ker je samo-izbrana vrednota vredna nepopisno več kot vsiljena. Če lahko delajo en dan v tednu, a je to nemogoče, ali pa mora biti zapovedano?

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

3 komentarjev

Prihodnost interneta

Dvajset let po tem, ko je Tim Berners-Lee sledil načelom stvariteljev interneta o generativnosti, ki spodbuja kreativnost nasproti pasivni potrošnji in ustvaril svetovni splet ter orodja za njegovo uporabo, postaja internet vse bolj vseprisoten in spreminja človeške pogoje. Načela stvariteljev interneta je dobro opisal Jonathan Zittrain v knjigi ‘Prihodnost interneta (in kako jo ustaviti)‘, kjer opiše past, ki je nujna na poti razvoja orodja, temelječega na zaupanju in veri v dobronamerne prispevke posameznikov, ko enkrat preseže kritično točko in preide v množično uporabo.

Preberi preostanek objave »

, , , ,

6 komentarjev

Zgodba o robi

Zapleteno temo ekonomije onesnaženja ter preprodaje odpustkov presežnim onesnaževalcem, nam je v zapisu ‘Ogljikova zveza‘, že pomagala preprosto predstaviti  Annie Leonard v ‘The Story of Stuff‘, ki je po prvem zelo uspešnem delu, postala prava nadaljevanka in je letos že v drugi sezoni. Lansko leto smo imeli tako priložnost videti jasno predstavljen življenjski krog elektronike našega vsakdanjega življenja:

Siol ne prikaže vstavljenega videa,

zato samo povezava:
 http://www.youtube.com/watch?v=sW7i6TH78
Potem je predstavila zakaj bo plastično ustekleničena voda kmalu postala tako kul kot kajenje med nosečnostjo:

YouTube slika preogleda

Ter se lotila pomembne tematike neurejenosti komercialne uporabe kemikalij v industriji osebne kozmetike:

YouTube slika preogleda

, , ,

Brez komentarjev

Amn Dawla Leaks in seks s kuvajtsko princeso

Debka je en izmed redkih medijev, ki zaenkrat poroča o vdoru protestnikov ta petek zvečer na glavne sedeže tajnih varnostnih sil ‘Mahabis Namn El Dawla‘ v Aleksandriji, Kairu in mestu 6. oktobra ter efektivni prekinitvi delovanja službe po vsej državi in hkratnem zasegu velikih količin arhivskih dokumentov.

Na internetu se je zdaj začela poplava zaupnih dokumentov od flickr galerij, do objav pod geslom #AmnDawla na Twitterju. Formirala se je tudi Facebook skupina Amn Dawla Leaks za distribucijo dokumentov, a jih sestrska Wikileaks že opozarja, da ima tako Facebook vse podatke o uporabnikih.

Ker so med drugim našli tudi zapisnike sestankov za uničenje dokumentacije ter dejanski dokument, kjer notranji minister podaja ukaz za uničenje, so pri Wikileaks Egipčane opozorili, da naj razrezanih dokumentov ne mečejo proč, saj obstaja tehnologija, ki te razrezke lahko sestavi nazaj in so jo razvili za rekonstrukcijo Stasijevih arhivov. (Fotka 1, Fotka 2)

Zadeva je seveda občutljiva do obisti – to dokazuje tudi Barrack Obama, ki včeraj takoj poslal Roberta Gatesa na nujno misijo v Egipt, kjer je vojaška hunta izgubila oblast. Globoke skrbi Bele hiše seveda niso nenavadne, saj je javna resnica, da so jim bili egiptovski zapori na voljo, ko so hoteli mučiti ljudi, ki so jih zajeli drugje po svetu. Kratkotrajni podpredsednik in dolgoletni vodja tajne službe Suleiman je bil takorekoč zaposlen v ameriški vladi, kot so pokazali dokumenti Wikileaksa. Preberi preostanek objave »

, , ,

1 komentar

Za letošnji pust se skrijte tudi pred stroji

V skladu s stilom letnice 20xx, lahko letošnjo maškarado izkoristite tudi za zaslepitev računalniškega pogleda in ne zgolj človeškega. Avtorji kamuflaže pravijo, da je to oblika izraznega vmešavanja, ki združuje make-up in friziranje za zmanjševanje zaznavanja obraznih modelov.

Zamisel se imenuje CV Dazzle in v reviji DIS so napravili celoten eksperiment, kako se skriti pred Facebookovim PhotoTaggerjem, Googlovo Picaso in drugimi učečimi stroji za prepoznavo človeških obrazov.

V ta namen so uporabili kričečo vrsto kamuflaže, ki se je v svetovnih vojnah uporabljala za vojaške ladje, seveda z dodatkom mode. Ker je kamuflaža kričeča njen cilj ni skrivanje, ampak razbitje gestalt podobe vojne ladje. Zaradi neravnih poslikav so bile v tistih časih težje prepoznavne, kot tudi njihovo premikanje.

Na podoben učinek razpada gestalt podobe človeškega obraza za računalniške algoritme ciljajo te poslikave.

Delujejo tako, da poskušajo doseči anti-obraz. V ta namen obračajo svetla in temna področja obraza  – potemnijo ličnice ali posvetlijo predel oči.

Najbolj pomembno je zastirajo predela kjer se  stikajo nos, oči in ličnice, saj je poglaviten pri avtomatskih prepoznavah obrazov.

Na sami strani revije je poleg krajšega članka mogoče videti tudi video predstavitve ter cel kup krasnih primerov poskusov zaslepitve računalniškega pogleda.

HOW TO HIDE FROM MACHINES

The perilous glamour of life under surveillance.

,

Brez komentarjev

Kindle želi biti svoboden

Kevin Kelly razkriva, da padanje cene Kindla pelje do brezplačnega  Kindla že tega novembra. Če so napovedi pravilne bo to veljalo zgolj za premium člane.

Med komentarji pa se je znašel tudi tale:

… če upoštevamo nižjo vrednost, to pomeni, da bi New York Times lahko ustavil tiskanje fizične izdaje papirja in bi si lahko privoščil vsakemu naročniku podariti  Kindla. In to ne pod-standardnega, ampak tistega s prostim  globalnim dostopom do podatkov. In ne samo enega Kindla, temveč štiri Kindle. In ne samo enkrat, ampak vsako leto. In to z nizko ceno stroškov tiskanja.

,

Brez komentarjev

Facebook demokracija

Na TechCrunchu je Jon Evans objavil drugi del  napovedi o ‘Koncu zgodovine‘ nadaljevanje znamenite ideje Francisa Fukuyame, ki je po padcu komunističnih režimov predvideval neizogibno prevlado liberalno demokratičnih vlad po vsem svetu. Jon Evans idejo prenese na kontekst dogajanja v Tuniziji, Egiptu in v vseh zatiralskih režimi, ki se zdaj tresejo pod protesti ljudi – a izključi Kitajsko, zaradi njenega Velikega požarnega zidu, ter posvari pred idealizmom, ki ne vidi spleta kot največjega vohunskega orodja. Njegov argument gre v grobem povzetku takole:

Nekateri pravijo, da sta za to zaslužna Twitter in Facebook. Drugi, zlasti Malcolm Gladwell in Evgeny Morozov, pa pravijo, da so socialni mediji politično nepomembni in / ali nevarni. Kitajska je cenzurirala “Egipt, Sirija je legalizirala Facebook in predsednik Sudana je izjavil, da bo z uporabo socialnih medijev zdrobil svoje sovražnike. Ne bi si mogel izmisliti teh stvari. Kaj se dogaja? Komu verjeti?

Facebook stran, ki jo je ustanovil Wael Ghonim, je v šestih mesecih nabrala več kot pol milijona članov. Po prevratu v Tuniziji so ga kontaktirali člani 6. Aprila za organiziranje dneva protesta … Ostalo je zgodovina.

Egipt ima zgolj 4 milijone Facebook uporabnikov, komaj pet odstotkov populacije in tudi Evans nerad prizna, da Facebook dopušča združevanje zatiranim ljudem, ki so [v nasprotju z zahodom] združeni v skupno razjarjenost in ponižanje v smislu, da so del enotne mase ljudi z enim samim namenom.

Tudi če po Mubaraku njegov režim preživi, predstavljajte si kaj se bo zgodilo, ko bo uporabnikov 50 odstotkov. Zatiranih ne bo več mogoče prepričati da so nemočni.

Ali kot pravi Slavoj Žižek na Al Jazeeri, ko primerja padec Hosnija Mubaraka s trenutkom v Tom in Jerry risankah, ko mačkon priteče preko roba kanjona, a ne pade dol, dokler sam ne pogleda dol in dojame, da nima ničesar pod nogami.

, , , , ,

Brez komentarjev

AnonLeaks

Anonymous, internetno anarho gibanje, ali ‘ljubitelji kaosa‘, kot jih je poimenovala Deanna Zandt in smo jim že namenili nekaj pozornosti tudi tukaj, ko so se z DDoS napadi na glavne kreditne inštitucije v podporo svobodi govora in Wikileaks katapultirali v glavni tok družbene zavesti; je v zadnjih dneh v ofenzivi proti napadom nanje, ki so jih sprožili z okupacijo novih področij človeške domišljije.

Vse se je začelo 3. decembra lani, ko je odvetniška družba za sestanek z Bank of America (BOA) pisala trem družbam za digitalno varnost, ki za milijone dolarjev sodelujejo z ameriško vlado, da jim pripravijo prezentacijo na nekaj straneh kdo so Wikileaks in kako delujejo, ter kako bi to lahko pomagalo BOA. Te tri družbe so Palantir Technologies, HBGary Federal, in Berico Technologies. Na HBGary pa je Aaron Barr, njihov CEO, januarja postal obseden z odkrivanjem identitete članov Anonymousa.

Prejšnjo soboto mu je uspelo v Financial Times spraviti članek, ki je hvalil njegovo delo, kjer naj bi razkril, da Anonymous ni brezglavo gibanje, kot trdijo, ampak organizacija 30 vrhovnih članov, katerih identitete naj bi s svojo zvitostjo odkril v zadnjem mesecu dni. Odziv Anonymousa je bil silovit  ter bliskovit, in čeprav je Barr pozneje trdil, da pričakovan, je ta komentar samo spin dejstva, da se je to zgodilo družbi, ki varnost zagotavlja federalnim organom vlade ZDA.

Da je bila mera res polna, se v času pred in med odzivom Anonymousa, še hvalil po medijih, da pozna njihove prave identitete in se pogovarjal s tajnimi službami in ostalimi za prodajo njegove ‘raziskave‘, za katero je sam priznal, da ni narejena po najbolj legalni poti. Ni čudno, razne ‘no-fly‘ liste pri njih kar cvetijo, zakaj ne bi futrali zveri, če še plača za to. A že v enem dnevu je Anonymousu uspelo vdreti na spletno stran HBGarya in postaviti tja svoje sporočilo. Kar pa je bil samo začetek.

Hkrati so namreč dobili nadzor nad poštnim strežnikom celotne družbe, skupaj s 60,000 emaili, od katerih so jih 40,000 objavili na PirateBayu. 30 ur so potem, ne da bi jih kdorkoli zaznal, spremljali njegove komunikacije in imeli z njim celo debate na IRCu, ko še ni vedel za širino in globino vdora. Poleg tega so pobrisali njegove varnostne kopije, njegov iPad, dobili dostop do strani za varnost rootkit.com, na njegovem Twitterju objavili osebne podatke in podobno, ter na koncu objavili še njegovo raziskavo o pravih identitetah članov Anonymousa, ter jo označili za potvorbo, ki krivdo zvrača na nedolžne in napačne ljudi. Javna objava služi kot svojevrsten dokaz tega.

BOA vs. WL

Med objavljenimi stvarmi pa je bila tudi prezentacija, ki so jo zahtevali odvetniki za osnovo odziva BOA, na morebitno objavo njihove notranje komunikacije, s strani WL. Različico 6 te prezentacije so objavili kar na Wikileaks in kar je najhuje, namigovanja na nelegalna dejanja proti podpornikom in glavnim novinarjem so prav neverjetna, še posebej, ker imajo relativno neuničujoča dejanja Anonymousa, kljub desktrutivni naravi DDoS napadov, zagrožene desetletne kazni in prav zdaj preganjajo podpornike, ki so pred dvema mesecema napadali spletne strani Vise in podobnih. Vlade skupaj s sodišči in delom novinarjev zaenkrat preganjajo samo podpornike Wikileaks za precej manjša dejanja, kot si jih privošči korporativno-javna sprega v svojem trudu zaustaviti ti. dobo transparentnosti.

Glenn Greenwald, najglasnejši podpornik WL zadnje leto v ZDA, je v prezentaciji posebej izpostavljen kot ovira za uničenje uspeha WL in ga tako smatrajo za glavno tarčo. “To so vzpostavljeni profesionalci z liberalnim nagibom, a na koncu večina, če se pritisne na njih, izbere profesionalni obstanek pred vzrokom, takšna je miselnost večine profesionalcev“. Za Glenna to verjetno ne velja, nivo pokvarjenosti in čiste arogance napisati kaj takšnega, pa je nepredstavljiv. Poleg tega predlagajo, da so sposobni takoj ponuditi notranje grožnje, proti-kiber goljufije, analize ciljanja ter izkoriščanje socialnih medijev, črno propagando ter disinformiranje. Seveda v imenu vseh treh podjetjij.

Do danes sta se drugi dve podjetji že distancirali od HBGarya in prenehali poslovno sodelovati, saj je škoda preprosto prevelika, poleg tega pa Anonymous zdaj grozijo še z AnonLeaks in objavo preostalih 27,000 ukradenih emailov, zato se je CEO Palatir Tech že javno opravičil Glennu:

” … jasno povem, da Palantir Technologies ne bo vključeno v te dejavnosti. Vedno smo bili … globoko vpleteni v podpiranje progresivnih vrednot .. prizadevanja nadaljujemo tudi v prihodnje …

… pravica do svobodnega govora in pravica do zasebnosti sta ključni za cvetočo demokracijo. Od vsega začetka smo podpirali te ideale in pokazali zavezanost k razvoju programske opreme, ki ščiti zasebnost in državljanske svoboščine. Poleg tega bi se osebno in v imenu celotnega podjetja rad javno opravičil progresivnim organizacijam na splošno in posebej g. Greenwaldu za vsakršno vpletenost, ki smo  jo imeli v teh zadevah. “

—————————–

Posodobljeno

Gawker ima zelo zanimiv intervju z 19-letnim dekletom, ki ima probleme z FBI in kaže na zelo izkrivljeno sliko uradnih organov pregona o gibanju Anonymous. Zakaj je prišla v njihove kremplje? Bila je operater javne sobe na IRC strežniku, kjer so ljudje načrtovali napade na Paypal in ostale spletne strani. Uporabljala je nadimek ‘No‘. Zaplenili so ji dva računalnika, iPhona, ruter ter jo zaslišali. No je daleč od slike zlobnega hekerja, ki s svojimi veščinami spodjeda globalne korporacije. Sama se opisuje kot računalniško nepismeno – vsega se je naučila v zadnjih devetih mesecih in nikoli ni sodelovala v napadih – pa jo je agent FBI ob 6h zjutraj, ko so vdrli v hišo, še vseeno začudeno spraševal, če ima masko Guya Fawkesa, enega izmed simbolov Anonymousa, ki je seveda ni imela. V intervjuju pove, da se je pridružila skupini po tem, ko je prebrala članek o njih. Zdel se ji je zanimiv koncept – “velika skupina jeznih ljudi, domnevno brez nadzorne strukture, ki razbija sranje na spletu.

13.2.11 Zadeva gre globlje, NYT poroča, da je bila med naročniki orwelovskega napada tudi ameriška trgovska zbornica.

, , , , ,

2 komentarjev

Отпор! v Egiptu

Pred devetimi dnevi, ob začetku vstaje v Egiptu, se mi je zapisalo, da se ZDA kaj hitro lahko znajdejo na napačni strani zgodovine. Danes, ko se tudi evropska unija, skupaj z ZDA, obrača na stran demonstrantov, pa je videti, da so se oblastniki odločili plašno stopiti tja, kjer so jih ponavadi zgolj besede. Mladinsko gibanje 6. April, odgovorno za vstajo v Egiptu, ima svoj štab na Facebooku in je prevzelo taktike ter propagando študentskih gibanj za svobodo in demokratizacijo zahoda. In to srbskega študentskega upora imenovanega Odpor!, ki je leta 2000 pripeljal do strmoglavljenja Slobodana Miloševiča. Njihovi načini upora in počasnega pridobivanja politične moči, so bili uporabljeni pri oranžni revoluciji v Ukrajini ter pozneje v Gruziji. Tudi v Egiptu smo videli vzdigovanje zavesti z grafiti, letaki in masivne proteste. Zato bi bilo kaj čudno, če se v egiptovskem primeru, kakorkoli posebno geopolitično težo ima, EU in ZDA ne bi postavila na stran demokratičnih sprememb.

Tunizija, katalizator teh hitrih sprememb, se vse do padca Ben Alija skorajda ni pojavljala v medijih. Zgolj Al Jazeera je podpirala zahteve po demokraciji v klicih tamkajšnjih ljudi. Francija je še dva dni pred pobegom Alija ponujala svoje policaje. Počasen obrat zahodnih sil k podpiranju sprememb je očiten. Še dobro, da se sploh dogaja, že tako je nerazumljiv, če gledaš izključno Egipt. Seveda pa se stvari ne odvijajo hitro samo v Egiptu. Po Tuniziji je Egipt namreč zadnji jez in prva domina od Alžirije do Sirije in Jemna. V zadnjem so upori pogosti in tudi alžirska državljanska vojna je stara komaj desetletje, a drugje dolgotrajni protesti niso tako pogosti, pa jih mediji še vedno omenjajo bolj sramežljivo. Kaj je torej velika skrivnost?

Problem je v tem, da določeni ljudje vso stvar vidijo kot ključ, ki bi moč v roke dal neposredno islamski republiki. In zato so se pripravljeni tudi javno opredeliti proti nespornim demokratičnim gibanjem. Seveda njihovi razlogi niso neutemeljeni, le ravnanja so prekleto dvolična. Le čevlje sodi naj Kopitar. V konstelaciji Egipta z Muslimanskimi brati je namreč zatajena zgodovina ekstremnega Islama, ki se je razvijala skupaj z ameriškim pozitivnim širjenjem svobode v svojem lastnem ekstremizmu. Ta del zgodbe dobro prikaže Adam Curtis v ‘The Power of Nightmares‘.

Sayyid Qutb, egiptovski pisatelj, islamist in pesnik je kontroverzna oseba, ki ga danes nekateri obtožujejo odgovornosti za razvoj političnih idej Al Kaide. Tudi on je bil član Muslimanskih bratov in mučenja v egiptovskih zaporih so radikalizirale njegove ideje, preden so ga obsodili na smrt. V zaporu je napisal knjigo ‘Mejniki‘ in v svojih političnih pogledih prehiteval celo največje neokonzervativce danes, saj je v njej zgradil utopičen svet, ki je bil nasprotje diktaturi – brezvladje. Da bi dosegli svobodo tega anarho-islama, si je Qutb v svojem pozitivnem razumevanju svobode predstavljal, da bi zadostovala pridiganje ignoranci ljudi in ofenzivni jihad, pa bi iz sveta izginilo vse nemuslimansko.

Hamas je v Palestini že zmagal v demokratičnih volitvah, ki jih je demokratični svet raje zatajil. In Hamas se je razvil iz Muslimanskih bratov. Če k temu dodamo še težave severno afriških držav, ki so vitalnega pomena za evropsko gospodarstvo, lažje razumemo zadržanost in izmikanje odgovornosti naših vlad. Alžirija, država, ki v Evropo izvaža kar tretjino naših potreb po utekočinjenem plinu, je v prvih tednih tega leta bila prizorišče masivnih protestov, ki tako kot drugje, temeljijo na povišanih cenah hrane. V trenutnem tempu dogodkov si ni težko predstavljati venčka revolucij do Pakistana – za kar bi težko obtožili načrtnega spusta v kaos katerokoli tajno službo – kvečjemu bi lahko moralistično špekulirali o pohlepu svetovnih tržnih gibanj ali dvoličnosti biogoriv.

Seveda pa zahod v takšni percepciji situacije vidi sam svojega zlobnega dvojčka – kaj ni vzpon religije v prvi državi tega sveta tako močan, da so ateisti naslednji črnci, ki bodo morali biti izvoljeni za predsednika? Če smo moderne demokratične države prepletene z religijo, ne moremo s čisto vestjo ignorirati morebitnih zmagovalnih islamskih strank v tej revoluciji. In od tod izvira resnična nemoč, demokratična impotentnost zahodnih držav.

—————————–

Posodobljeno: Medtem ko Mubarak na ABCju razlaga, da se je naveličal diktirat, a se boji kaosa brez njega, pa ima Youtube celotno ‘Bitko za Alžir, film, ki prikazuje urbano gverilo v bitki za neodvisnost Alžirije, ki je bila formalno celo 10 let – do leta 1962 – v Evropski skupnosti, predhodnici EU. Terorizem, ki je nekaj let po tem, ko so oblasti opravile z uporno FLN, uspel zbuditi neodvisnost od kolonialne nadvlade Francije. FLN je bila po osamosvojitvi edina dovoljena stranka. Opozicija so bili samo islamisti in komunisti, ki pa so se spopadali tudi med seboj. 1991 je prišlo do volitev, kjer so lahko sodelovali tudi ostali in zmagala je islamistična stranka, vojska pa je v odgovor prepovedala verske stranke, kar je sprožilo desetletno državljansko vojno s 160,000 žrtvami. Danes je njihov vojaško nastavljeni predsednik razglasil, da se bo kmalu končalo 19 letno izredno stanje in dovolil napovedane proteste čez 14 dni povsod, razen v prestolnici Alžir.

, , , , ,

2 komentarjev

Imate raje ‘copyright’ ali zasebnost?

Rick Falkvinge, ustanovitelj švedske piratske stranke, predstavlja zanimivo tezo, da nas industrija intelektualne lastnine aktivno vozi po poti družbe Velikega brata, saj razume, da je to edina pot rešitve pravnega varovanja intelektualne lastnine.

Očitno je namreč, da današnji nivo intelektualnih pravic ne more soobstajati s pravico zasebne elektronske komunikacije. Naj bo to email ali kak drug spletni pogovor, kjer si lahko delimo najrazličnejše multimedijske vsebine, so le-te velikokrat hkrati pod neko obliko lastnine. Edini način vzpostavitve trenutnega nivoja intelektualnih pravic je tako v odstranitvi pravice do zasebnosti. Analiza vsebine zaradi pravic deljenja avtorskih in drugih vsebin zahteva vpogled v komunikacijo.

Rick sicer pravi, da ni srednje ceste in da se moramo odločiti ali bolj cenimo intelektualno lastnino ali zasebnost, a že bogastvo pisanosti realnosti v konfliktu teh dveh konceptov kaže, da potujemo po slabi in nevarni cesti, kjer se to še ni odločilo. Se pa strinjam z njim, da bi takšna odločitev, če bi bila seveda v prid omejitvi intelektualnih pravic, še precej bolj podrla zidove, ki zdaj dvema milijardama ljudi preprečuje dostop do skupnega človeškega elektronskega znanja in kulture. Kot takšna bi bila mogoče res večji skok kot prihod javnih knjižic v letu 1850. Orodja in infrastruktura sta položeni, predvsem prepovedi in plačilni zidovi postavljajo ovire uporabi.

Industrija to razume, kot kažejo nedavne depeše objavljene na Wikileaks. Ameriška ambasada je zdaj zadovoljna s prizadevanji švedskih pravosodnih organov v preganjanju lastnih državljanov v interesu ameriške intelektualne industrije, saj je švedska pred tem postala znana kot zaščitnica piratskega spleta. Zato so jim naložili spisek zahtev s strani industrije, podprte z grožnjo vključitve na listo lastniško malopridnih držav. Tudi evropska zakonodaja gre v tej smeri – hranjenje prometnih podatkov, IPRED, trikratno opozorilo uporabnikov in podobno. Kljub prekomernemu vplivu industrije na zakonodajni proces, pa odločitev za zasebnost ali intelektualno lastnino ne bo nikoli samo na strani industrije.

, , , , ,

1 komentar

Bouazizi, ti si heroj

ali prva ‘Wikileaks revolucija

Mesec dni po pričetku protestov, ki jih je, po 23-letni vladavini Zine El Abidine Ben Alija, sprožil samozažig Mohameda Bouazizia, je predsednik z družino pobegnil v Saudsko Arabijo. V anarhiji, v kateri se je znašla Tunizija, je zdaj oblast prešla roke že drugič v 24-urah. Ustavno sodišče je oblast vzelo premieru, ki jo je prevzel po pobegu predsednika včeraj in jo dodelilo predsedniku parlamenta, z nalogo organiziranja volitev v roku dveh mesecev. Po začetnem veselju in vzlikih “Bouazizi, ti si heroj!” na ulicah v petek, pa se zdaj nadaljujejo plenjenja trgovin in zažigi stavb povezanih z družino Ben Alija.

O vlogi elektronskih medijev v teh dogodkih sem pisal pred dnevi v opisu ‘Državni malware‘, kjer sem opisal, kako je Tunizija poskušala nadzorovati elektronsko komunikacijo državljanov. Nekateri zdaj spekulirajo, kolikšno vlogo sploh lahko odigrajo ti mediji, kot je npr. Twitter, v takšnih dogodkih, saj se ljudje – predvsem v revnejših državah – lahko učinkoviteje organizirajo tudi brez Twitterja. Vendar takšno razmišljanje zanemarja vpliv novic na tekoče dogodke – okolje, ki omogoča trenutne novice o nasilju in mrtvih – se gotovo drugače odziva na tok dogodkov, kot okolje, kjer se takšne informacije lahko nadzoruje. V mesecu dni naj bi v Tuniziji umrlo kar 66 ljudi.

Razkritja Wikileaks in opisi ameriških diplomatov o pokvarjenem in ekstravagantnem življenskem stilu Ben Alija ter njegove grabežljive žene, so ravno pravi čas podpihali plemene ogorčenja ljudi v oprijemu revščine – to razloži tudi zelo neroden način, kako je dražava skušala cenzurirati te objave in nevtralizirati elektronsko komunikacijo med ljudmi. Opisi Roberta Godca, ameriškega ambasadorja v Tuniziji, so tako sočni, da se zdaj mnogi sprašujejo o vplivu WL objav in so dogodke celo poimenovali prva Wikileaks revolucija.

Koliko so ti podatki resnično pomenili ljudem in ali so bili podobna kaplja čez rob kot Bouazizijevo dejanje, je seveda težko vedeti. A kot vedno so precej ilustrativni dogodki, ki se dogajajo ob tem. Predvsem strahopetno ravnanje Bele hiše. V vsem mesecu dni nasilja v Tuniziji iz Bele hiše ni prišla niti ena beseda obsojanja, niti ena sama kritika ali poziv k umiritvi, medtem ko je policija streljala v neoborožene ljudi. Šele zdaj, ko je bil Ben Ali že daleč, je govornik Bele hiše obsodil nasilje nad civilisti itd. Kot pravi Yvonne Ridley, premalo, prepozno – to izjavo bi lahko podali kadarkoli od kar je bil predsednik Ronald Reagan.

—————————–

Posodobljeno (16.1.11): Tudi Muammar Gaddafi iz sosednje Libije, ki pa je na oblasti že 42 let, naj bi po televiziji krivil WL za kaos v Tuniziji:

Skrbi me za ljudi v Tuniziji, katerih sinovi umirajo vsak dan. In za kaj? Zato da bo nekdo drug zamenjal predsednika Ben Alija? Ne poznam teh novih ljudi, a vsi poznamo Ben Alija in transformacijo, ki so jo dosegli v Tuniziji. Zakaj uničujete vse to? … Wikileaks objavlja informacije, ki so jih napisali lažnivi ambasadorji, da ustvarijo kaos.

Posodobitev 2: So pa zelo zanimivi Gaddafijevi komentarji o internetu. Ni čudno, saj se v Libiji že tri dni odvijajo protesti zaradi stanovanjske krize. Več na Twitterju pod geslom #Libya.

Ali se revolucija širi tudi v Egipt in Libijo se sprašuje tudi Al Jazeera in hkrati ne razume, zakaj Hilary Clinton pred dnevi ni izbirala strani in zakaj je Barack Obama zgrešil svoj reganovski  “podrite-ta-zid” trenutek.

Posodobitev 3: Alžirija je v zadnjih tednih v množičnih protestih zaradi visokih cen hrane in včeraj je pri njih, podobno kot Bouazizi v Tuniziji, postal žrtev samozažiga Mohsen Bouterfif. Da bi umirili proteste so pocenili sladkor in olje. Medtem pa se protesti širijo tudi v Egipt, kot znova poroča Al Jazeera, tokrat v video prispevku.

Posodobitev 4: Katastrofalno vlogo Francije in Nicholasa Sarkozyanikoli-ne-bom podpiral-diktatorja” v tunizijski revoluciji, ki so Ben Aliju do zadnjega dne ponujali policijsko pomoč ter posledičen odziv francoske javnosti, se splača prebrati tukajLe Monde pa poroča, da je hotela žena Ben Alija pred odhodom od centralnega bankirja tono in pol zlata, ta pa jo je zavrnil. Vojska in tajna služba naj bi odigrali glavno vlogo v relativno mirnem razpletu – torej da niso streljali na ljudi in da so izgnali Ben Alija, saj se nasilje nadaljuje. Trenutno naj bi se spopadali vojska in predsedniška straža ter ‘tuji plačanci‘(diskreditirano), več na Tunisia LiveBlog.

Posodobitev 5 (17.1.11): Nezadovoljstvo in protesti se širijo. Tudi v Egiptu se je nekdo samozažgal, a tokrat menda preživel.

, , , , , , ,

1 komentar

Wikiuporniki

Krasen dokumentarec švedske televizije, sicer še v grobi montaži:

Wikirebels

In še članek s poanto, zaradi katere imamo zdaj še openleaks:

Julian Assange ni tako pomemben. Ne mu dati Nobelove nagrade. Ne ga demonizirati. Ne postavljajte se v solidarnost za nekom, ki je mogoče ali pa tudi ni serijski posiljevalec. Ne zahtevajte obsodbe nekoga, ki je samo obtožen in ga moramo obravnavati kot nedolžnega, dokler ni obsojen.  Zahtevajte pravico zanj — in ne se pretvarjati, da veste kaj to je, razen če ste eden izmed treh ljudi, ki to ve — samo ne pasti v past razmišljanja, da  ima njegova obsodba na dolgi rok veliko opraviti z resnično pomembnimi vprašanji, ki so jih objave Wikileaks spravile na površje. Ne naredite ga pomembnejšega kot je.

[...] točno zato, ker je Assange in Wikileaks relativno nepomemben (v primerjavi z gigantskim škandalom anti-demokratične varnostne države v kateri zdaj živimo) so ga mediji naredili v super-zvezdo in poskušali narediti vso zgodbo o Wikileaks in eni sami ekscentrični ter zanimivi osebnosti, kot pa o vladi ZDA in njihovih dejanjih kot sistemu. Bolj kot se usmerjamo nanj – in sam se prispeval k temu, zato hočem napisati to — bolj jemljemo pozornost stran od resnične zgodbe, substance stvari, ki so jih Wikileaks razkrili.
[...] Po drugi strani, če je vse kar naredimo to, da gledamo Assanga samega — kar od nas hoče večina medijev — pademo v past, ki so jo pripravili za nas. Če ekskluzivno moraliziramo o Wikileaks in Julianu Assangu, ne opravljamo svojih moralnih dolžnosti kot državljani in kot človekška bitja. Naše delo je gledanje ljudi, ki imajo moč in poskušati zagotoviti, da ti ljudje te moči ne uporabljajo napačno.
—————————–

Povezano:

Anonymous – zadnji šef interneta

Prva ljudska svetovna informacijska vojna

So Wikileaks propagandni stroj?

Wikileaks, skrivne mreže in goli ljudje

Kavelj 22 elektronskega Velikega Brata

Islandija, kajmanski otok informacij

Zdaj že legendaren video: Wikileaks vs The Pentagon - Rap News

, , , , , ,

1 komentar

Anonymous – zadnji šef interneta

ali prva internetna nad-zavest?

Zanimanje, ki ga je vzbudila aretacija urednika wiki-puščanj in njihove objave so samo na prvo objavo tega zapuščenega bloga naplavile skoraj tisoč slovencev. Ta val pa je za preboj v svetovni mainstream izkoristil tudi Anonymous. Kdo torej so ti zloglasni ‘hekerji’, ki zdaj prostovoljno ‘terorizirajo’ korporativne ‘ljudi’?

Pravi začetki samozavedanja Anonymousa so še neraziskani, čeprav je splošno sprejeto, da sam koncept izhaja iz slikovnih BBS-jev oz. slikovnih forumov, kot jih imenujemo danes. Prvi internetni so se pojavili na japonskem in postali model za vse prihodnje. V dobi Facebooka je njihova temeljna značilnost, da ni potrebna registracija za sodelovanje v debati. To preprosto dejstvo je postalo več kot samo prednost v ponudbi, dandanes je celo ena redkih platform nasprotujočih glasov in svobode govora na spletu, kjer se anonimnost zelo spodbuja, saj je privzeto ime osebe za objavo brez imena – Anonymous.

Druga pomembna stvar, ki izhaja iz anonimnosti pa je skorajšnje izginotje ega, saj pojem identitete na teh forumih skoraj neobstaja. Veliko problemov s povečanim egom tako izgine, a posledično pomanjkanje odgovornosti in specifična kultura, ki se je razvila, povprečnemu naključnemu obiskovalcu skoraj gotovo obrne vsaj trebuh, če ne še kaj drugega. To sicer ne pomeni, da je anonimnost obiskovalcev absolutna, saj so anonimni zgolj drug drugemu, medtem ko te strani še vedno beležijo IP naslove in lahko izključijo (ban) anonimneže, ali pa jih preganjajo pravne službe (FBI v ameriki).

4chan in japonska Futuba sta dve največji takšni strani in vsaj za prvega velja, da je precej liberalen po naravi, saj poleg spodbujanja anonimnosti nima veliko prepovedanih stvari, samo piratstvo in otroško pornografijo. Tam najdemo veliko rasizma, obvezne japonske anime in mange ter pornografije, zato objav ne gre jemati najbolj resno. Demografijo obiskovalcev verjetno še najbolj povzema spodnja grafika:

V medije so se sicer prvič prebili že pred štirimi leti, ko so organizirali svojo prvo akcijo in se začeli masivno prijavljati v virtualni svet za najstnike – Habbo Hotel – vsi z enakim generičnim karakterjem oz. avatarjem: črnec v sivi obleki in afro frizuro. Tam so proglasili, da so virtualni bazeni okuženi z virusom ADIS in spravili avtarje uporabnikov iz njih. Zaradi velikosti skupine jih tudi moderatorji niso mogli obrzdati. Kot večna naslednjih Anonymousovih potez, je tudi ta predvsem otročja in akcija zgolj za smeh, čeprav so tudi tu trdili različne razloge za motenje toka stvari, predvsem prodajo ‘škart robe’ na tej strani.

Od vseh njihovih dejanjih, ki so jih katapultirali v medije, velja omeniti še projekt Chanology, ki sprožil vojno s scientološko cerkvijo in vdor na forum z epilepsijo, na katerem je potem utripajoč javascript povzročal glavobole in probleme obiskovalcem. Ta zadnji vdor nekateri pripisujejo tudi scientološki cerkvi kot taktiki očrnitve svojih nasprotnikov.

Anonymous so torej dovolj močni, da bi jih lahko smatrali kot neke vrste internetno vojsko. Vendar so zaradi svoje narave vojska brez stalnih generalov, ter vojska, ki bije svoje vojne predvsem za lulz (pokvarjen smeh). Tega se zavedajo tudi sami, kar je lepo videti iz spodnjega mema:

Vse to je seveda pripeljalo do groznih opisovanj gibanja v medijih. FoxTV jih je označil za teroristično skupino in v prispevku kazal avtomobil bombo, čeprav nikoli ni bilo takšnih dejanj. Njihovi napadi so vedno ciljali dele interneta ali moralne simbole in nikoli do zdaj materialnih stvari. Poleg tega pa so samo stran v prispevku označili kot skrivno stran, čeprav je vedno bila javna. Obtožili so jih, da so ‘internetni stroj sovražnosti‘ in da so ‘hekerji na steroidih‘, kar je bila samo nadaljnja inspiracija za ironije in cinizme.

Kljub temnejšim stranem njihovega obstoja, pa jih vsi poznamo po neštetih memih – ali kulturnih idejah ujetih v stavku ali sliki – ki si jih po mailu pošilja na tisoče ljudi, kot so mačji ICanHasCheezBurger in drugi. Za svoje akcije vedno najdejo moralno razlago, ki se v nekaterih primerih, kot zdaj pri wikileaks, približajo navadnim ljudem. Guardian jih je opisal kot ‘hkrati briljantne, smešne in zaskrbljujoče’. Seveda pa z njihovim prodorom v mainstream evolvira oz. se izgublja tudi kultura, ki se je razvila okoli teh slikovnih forumov. Tudi sami govorijo – v čisto svojem jeziku, velikokrat nerazumljivem naključnem obiskovalcu – o ‘raku, ki žre /b/‘. Mislijo predvsem na mlajše obiskovalce ter novoprišleke, ki ne poznajo te kulture in objavljajo čisto svoje teme, ki pa so enako kot večina ‘pravih‘ nedorasle, a jim hkrati manjka čisto vsa ironija oz. ‘4chanovska sublimnost’.

Zadnja epizoda pa je dobila svetovne razsežnosti, saj so s programskim orodjem LOIC omogočili sodelovanje v teh ‘virtualnih zasedanjih’, kot sami radi vidijo svoje napade, tudi tehnološko nespretnim ljudem in ne zgolj geekom, ki so običajna populacija. Seveda bo imelo to tudi svojo ceno, na Nizozemskem so že prijeli 16 letnega fanta, ki je streljal s svojim lazerjem na sovražnike svobodnega govora, za kar je pri njih zagrožena kazen do 6 let zapora. Del skupine se že obrača od napadov z LOIC in so pričeli z operacijo imenovano Leakspin, katere namen je kopati po objavljenih dokumentih ter osvetljevati teme, ki jih mediji zanemarjajo. A brez medijske podpore je njihov uspeh dvomljiv.

Kam to pelje najbrž nihče ne ve, čeprav imajo po svoje prav tisti, ki pravijo, da v še večji nadzor in morebitno dokončno spremembo podležeče tehnologije, tako da bo internet na način facebooka vsiljen vsem. A če smo se kaj naučili v prvih petnajstih letih javnega spleta, je to starodavna modrost, da je mogoče odpreti vsako ključavnico. Obstaja eksplozija tehnologij za obhajanje cenzure in tudi drugih omejitev anonimnosti ter svobode interneta, a brez ozaveščenih uporabnikov lahko tehnološka manjšina poskrbi predvsem zase – kar ji gre odlično, saj se že od samih začetkov drži načela delitve znanja, ter drugih prvin hekerske etike.

—————————–

Več na: Anonymous: final boss of the Internet?

, , , , , , ,

9 komentarjev

Prva ljudska svetovna informacijska vojna

Ko je John Perry Barlow, ustanovitelj Electronic Frontier Foundation-a, organizacije za zaščito svobode govora na internetu, davnega leta 1996 razglasil neodvisnost interneta so se mu mnogi smejali ob vsem krhanju svobode in avtonomnosti interneta, ki so jo agresivno omejevale vlade in poslovni svet, seveda z veliko pomočjo nerazglednih uporabnikov. V skoraj petnajstih letih so se idealizmi, s katerim je pričel Barlow svojo listino neodvisnosti spremenili:

“Vlade industrijskega sveta, vi trudni velikani iz jekla in mesa, prihajam iz Kiberprostora, novega domovanja uma. V imenu prihodnosti prosim vas iz preteklosti, da nas pustite na miru. Niste dobrodošli med nami. Nimate suverenosti, kjer se zbiramo.”

(John Perry Barlow)

Danes je svobodo, ki jo je odprl internet, potrebno braniti in razširjati na najbolj domiselne, tehnološke, pravne, ekonomske in tudi idejne načine in dokler na tem področju kar vre od zamisli, je treba napade na internet videti tudi v luči reakcij na njih. Vsak potisk v nadzor centralističnih elit ima namreč nepričakovan protiudarec. Kot je zgodovina že neštetokrati to pokazala, se zgodba ponavlja tudi pri Wikileaks. Kje je namreč začetek njihovega obstoja? Še preden so namreč odprli svojo spletno stran leta 2006, naj bi že imeli na voljo več kot milijon tajnih dokumentov. Julian Assange v New Yorkery-u razloži, da so te dokumente prestregli nenamenoma iz omrežja Tor, ki so ga uporabljali kitajski hekerji za anonimno pošiljanje datotek, katere so ukradli svojim nasprotnikom. Čeprav so pozneje zanikali, da je to prava osnova za stran, saj je bilo od teh dokumentov objavljenih zgolj peščica, pa to ne spremeni dejstva, da se je projekt Tor pričel ravno z namenom povrniti anonimnost in svobodo nazaj internetu in to za najrazličnejše namene.

Anonymous, prva elektronska pehota globalne družbe proti elitam

Skupina Anonymous izvira iz kiber-anarhističnega slikovnega foruma 4chan, kjer se skozi leta zbrala in odcepila velika skupina najstnikov, hekerjev in gejmerjev, dobivajo pa pomoč tudi od starejših kolegov. Njihov način upora – ki je sicer kriminaliziran, a bi se ga dalo zagovarjati kot vrsto civilne nepokorščine – pa so predvsem DDoS napadi. Ti zaradi velike količine zahtev po podatkih preobremenijo strežnike in prva posledica je nedostopnost sistemov. To dosežejo tako, da združijo svoje računalnike in vse naenkrat usmerijo v svoje tarče. O botnetih sem hotel že pisati, saj so to velike zveri temnega interneta, ki bi jih morali tehnološki državljani poznati, pa jih srečam kaj malo takšnih.

Njihov sistem se imenuje LOIC (‘Low Orbital Ion Cannon’ – namišljeno orožje iz igre C&C) in je v bistvu program namenjen temu, da se priklopi na IRC kanal, kjer dobi navodila o trenutni tarči. Trenutno ga uporabljajo za napade imenovane ‘Operation Payback’, ki so nadaljevanje njihove podpore Pirate Bay-u.

Botnete uporabljajo kriminalne združbe že dolgo in njihovi niso prostovoljni, ampak so to okuženi računalniki, ki nerazgledanim uporabnikom delujejo ‘počasi’. Pred kratkim so začeli pozivati tudi vlade, naj si omislijo svoje takšno orožje. Kar pa je novega v tej epizodi, pa združevanje internetnih množic v prostovoljne botnete z namenom motenja elektronskega poslovanja družb, ki v njihovem pogledu ovirajo svoboden govor s tem, da onemogočajo Wikileaks.

Od vseh tarč, ki so jih od včeraj napadli je gotovo največji Mastercard, ki je že priznal, da so lahko moteni tudi plačilni sistemi in ne samo njihova komercialna spletna stran. Več o napadu so objavili pri netcraftu, kjer tudi priznavajo:

“Ko se vedno več podjetij se oddaljuje od Wikileaks, ne bi bili presenečeni, če bi videli dodatne napade v naslednjih dneh. Sočasni napadi na spletne portale plačilnega prometa MasterCard, Visa in PayPala bi imeli velik vpliv na spletne trgovce na drobno, zlasti še v času pred božičem.

Čeprav so DDoS napadi nezakoniti v večini držav, ima Operation Payback očitno zadostno število prostovoljcev, ki so pripravljeni prevzeti aktivno vlogo pri napadih, kot smo jih videli do zdaj. To je sila,  na katero je treba računati.”

To pa je gotovo posledica, ki je ni nihče pričakoval.

—————————–

Povezano:

So Wikileaks propagandni stroj?

Wikileaks, skrivne mreže in goli ljudje

Kavelj 22 elektronskega Velikega Brata

Islandija, kajmanski otok informacij

Posodobljeno:

(9.12, 14:00) Ko sem že ravno začel z JP Barlowom, tudi sam je objavil spodnje sporočilo, čeprav DDoS napadov ne podpira, pa pravi, da si lahko še vedno del te skupine, tudi če se ne strinjaš z vsemi njihovimi dejanji:

“Prva resna info-vojna se je zdaj pričela. Bojno polje so Wikileaks. Vi ste čete vojakov.”
(20.12) Tudi Richard Stallman je objavil svoj pogled na napade! Dober prispevek.

, , , , , , ,

13 komentarjev

Wikileaks, skrivne mreže in goli ljudje

Razcep, ki zdaj jasno sveti

Po štirih letih delovanja, Wikileaks objavijo tako odmevne dokumente, da zve za njih ves svet. Zdaj, ko imajo prepoznavnost in je o njih ali razkritih dokumentih objavljen en članek na dve minuti, je prav, da med drugim razmislimo tudi o zelo zanimivem in velikem razcepu v sodobnem dojemanju zasebnosti ter transparentnosti, na katerega so pokazali s svojimi objavami.

Po napovedih Orwela smo resnično razvili neko vrsto Velikega brata, v katerem sodelujemo prostovoljno in tudi nezavestno. Prostovoljni odnos ljudi do svoje zasebnosti je narativo dojemanja le-te pripeljal do stopnje, da CEO Googla, Eric Schmidt, lahko resno izjavi, da če imate nekaj, za kar nočete, da bi drugi vedeli, mogoče tega ne bi smeli početi. Eric Schmidt tu govori seveda kot fizična oseba, čeprav je predstavnik Googla Inc., pravne osebe. Prav v obeh njegovih vlogah pa se pojavlja ta razcep, o katerem je še pretežko misliti v medijih, ter posledično družbi, čeprav se simptomi tega izmikanja kažejo v vedno pogostejših izpadih javne jeze.

Povezana omrežja in skrivne družbe

Tudi v Sloveniji smo doživeli svoj delež kontroverznih razkritij o raznih poslovnih, političnih in mafijskih omrežij, ki še vedno pretresajo državo. Julian Assange, ustanovitelj Wikileaks, je v svojem eseju ‘Vladanje kot zarota‘, že 3. decembra 2006 (Conspiracy as Governance)  predstavil možnost analize in spremembe vladajočih konspirativnih omrežij. V ta namen je uporabil vizualno orodje, ki so ga za preučevanja terorizma za ameriško vlado naredili matematiki, imenovano ‘povezani grafi‘.

Zarota je definirana kot tajen dogovor, načrt za napredovanje agende povezanih ljudi, ponavadi v škodo drugih. Zanima nas zaradi krivice, ki jo povzroča med ljudmi, saj nepopravljena krivica v družbi kaže njeno razvitost in loči slabe od dobrih družb. Avtoritativni režimi vedno proizvajajo krivico in s tem odpor. Še posebej pa takšni režimi povzročajo odpor, če so razkriti njihovi načrti, zaradi katerega so jih prisiljeni skrivati. Za Assanga je to dovolj, da jih lahko opredelimo kot konspirativne.

Njegova ost leti v neokorporativne avtoritativne režime, saj je kot mnogi vplivni ljudje pred njim prepoznal vladavino v senci, o kateri govori tudi citat s katerim se prične esej:

“Za dozdevno vlado sedi ustoličena nevidna vlada, ki ni dolžna nobene zvestobe in ne priznava nobene odgovornosti ljudem. Uničiti to nevidno vlado, oskruniti to brezbožno zvezo med pokvarjenim poslovnim svetom in pokvarjeno politiko, je prva naloga državništva.”

(Theodore Roosevelt)

To je svet za nevidno zaveso medijskega poročanja in javnega ogorčenja. To je svet o katerem je govoril John F. Kennedy, ko je opozarjal

“Že sama beseda ”tajnost” je odvratna v svobodni in odprti družbi; in mi smo kot ljudje po naravi in zgodovinsko nasprotovali skrivnim družbam, tajnim zaobljubam in tajnim postopkom. Že dolgo nazaj smo se odločili, da nevarnosti prekomernega in neupravičenega prikrivanja pomembnih dejstev močno prevladujejo nad nevarnostmi, ki jih navajajo za njihovo utemeljitev”

Seveda je govor takrat veljal Sovjetski zvezi, a kar je zanimivo mimogrede je, kako je današnji svet uspel subverzirati nasprotja, ki jih navaja:

“Po vsem svetu smo soočeni z monolitno in brezobzirno zaroto, ki temelji na prikritih načinih širjenja svojega vpliva – na infiltraciji namesto [vojaški] invaziji, na prevratu namesto volitev, na ustrahovanju namesto svobodni izbiri, na gverilcih ponoči, namesto vojske podnevi. Gre za sistem, ki je vpoklical izjemne človeške in materialne vire v gradnjo tesno povezanega, visoko zmogljivega stroja, ki združuje vojaške, diplomatske, obveščevalne, ekonomske, znanstvene in politične operacije.”

Kar pa se trudijo pri Wikileaks pa je nasprotovanje tej zaroti, saj so:

Njegove priprave [..] očem skrite in ne objavljene. Njegove napake so pokopane in niso na naslovnicah. Njegovi disidenti so utišani in ne hvaljeni. Noben strošek ni vprašljiv, nobena govorica ni natisnjena, nobena skrivnost ni razkrita. “

(John F. Kennedy) Preberi preostanek objave »

, , , , , , , , ,

4 komentarjev