Objave z Tagi ti-katoda

The best system is sound system

ali Uporaba in zloraba vegetativnih konceptov

Danes, kot tudi v Sloveniji novinarji povzdigujejo rabo spletnih storitev za organiziranje množic kot orodja, ki nas bo pripeljalo v svobodnejšo družbo, je dobro, da še enkrat pogledamo kritiko sodobnega mišljenja ljudi, da so zgolj stroji – ‘sebični gen‘, ki tvorijo del večjega stroja in morajo upoštevati ‘naravno ravnovesje‘, dva izmed mitov, ki imata močno prisotnost v moderni propagandi.

Kritiko je podal Adam Curtis v triologiji dokumentarcev “Vse nas stražijo stroji ljubeče milosti“, natančneje v drugem delu, poimenovanem “Uporaba in zloraba vegetativnih konceptov“, kjer raziskuje kako so ideološki pomeni v navidez nevtralnih idejah pomagali ljudem sprejeti mišljenje o nas samih s strogo mehanicističnega zornega kota, kjer smo v viziji zgolj računalniki vpeti v neko višjo matrico, ki obvladuje tudi naravo – le da smo slednjo razumeli iz želje po harmoniji kot ekvilibrij – začetni ekologi, ki so nam prinesli pojem ekosistem, so predpostavljali, da zaradi nekega ravnovesja v naravi ekosistem po naravni nesreči ali drugi motnji, vedno teži nazaj k ekvilibriju, da se vzpostavi nazaj prejšnje stanje.

Čeprav napačno, je tovrstno mišljenje postalo osnova za zagovarjanje statusa quo v svetu, ki mu vladajo bogati in beli, nekaj kar so protestniki med prvo okoljsko konferenco Združenih narodov davnega leta 1972 očitali okravatenim in samooklicanim rešiteljem ekosistemov. Če obstaja naravno ravnovesje in red, je naloga politike pač ohranjati ta red. A na žalost kaj takšnega, kot je ta pojem ne obstaja, saj so naslednje generacije ekologov uvidele pravo dramatično dinamično naravo, katere edina stalnica je sprememba, brez težnje po povrnitvi v prejšnje stanje, ampak bogastvo mnogih stanj v vedno svežih kombinacijah.

Vendar pa to novo razumevanje ekosistemov ni nikoli zajelo domišljije množic, ki je svoje iskanje ravnotežja udejanjila vse od teorij enakosti v hipijskih komunah, do sodobnih teorij opolnomočenja elektronske mreže za organiziranje družbe proti svojim oblastnikom – v obeh primerih zanemarjajo dinamično resničnost ljudi, ki niso zgolj stroji, da bi se vedli na predvidljiv način in posledično ostanejo brez odgovora, kako se soočiti z njimi. Komune so povečini trajale največ 3 leta, saj so prej omenjeni dinamični odnosi med ljudmi povozili egalitarno idejo o enakosti ljudi, ker manj močni posamezniki niso imeli na voljo orodja za enakovredno zoperstavitev močnejšim.

Podobno nas opozarja Curtis, so srednjeročne posledic twitter revolucij od leta 2003 katastrofalne. Gruzija 2003, Kirgistan 2005 in Ukrajina 2004 so delovale kot udejanjanje sanj kalifornijskih računalniških inženirjev o povezanem in omreženem svetu, kjer ni nihče glavni, ampak mreža proizvede egalitarni učinek. A v vseh teh revolucijah je trenutek svobode bil le bežeči moment. V Ukrajini je Janukovič nazaj na oblasti skupaj z očitki o zadnjem evropskem diktatorju, medtem je iz Kirgistana pobegnil predsednik z očitki korupcije, Gruzija pa pada na vseh kazalcih razvoja družbe in nič bolje ne kaže podobnim krajem iz seznama twitter revolucij, Iran, Tunizija, Egipt.

S protesti v Sloveniji je gotovo podobno, čeprav skušajo gibanje napolniti s pomeni, da je to mogoče rojstvo novega gibanja za človekove pravice, ki se zavzema za boj proti korupciji, kot to poskušajo pri ameriški Slate Magazine, kjer Slovenijo postavljajo ob bok drugim Indignados gibanj po svetu, je to le del zgodbe o ljudeh na ulicah.Vsekakor moramo najprej premagati miselnost o nas samih kot zgolj strojih, in to lahko naredimo le na način, kot pravi Terence McKenna:

To kar je civilizacija, je 6 milijard ljudi, ki skušajo osrečiti sami sebe tako, da stojijo en na drugih ramenih in si brcajo v zobe drug drugemu. Ni prijetna situacija.

Pa vendar se lahko postaviš malo nazaj in pogledaš na ta planet ter vidiš da imamo denar, moč, medicinsko razumevanje, znanstveni know-how, ljubezen in družbo, da ustvarimo nekakšen človeški paradiž. A vodijo nas najmanjši med nami – najmanj intelegentni, najmanj plemeniti, najmanj vizionarski. Vodijo nas najmanjši med nami in mi se ne upiramo proti dehumaniziranim vrednotam, ki so podane kot nadzorne ikone.

To je nekaj, kultura ni tvoj prijatelj. Kultura je zaradi drugih ljudi in zaradi različnih institucij, cerkev, tovarn, shem za pobiranje davkov, kar hočeš. Ni tvoj prijatelj. Žali te. Vzema ti moč. Uporabi in zlorabi te. Z nikomur od nas kultura ne ravna dobro.

Vseeno pa poveličujemo kreativni potencial posameznika, pravice posameznika. Razumemo čutečo-prisotnost izkušnje kaj je najbolj pomembno. A kultura je perverzija. Fetišizira objekt, ustvari potrošniško manijo, pridiga o neskončnih oblikah napačne sreče, neskončnih oblikah napačnega razumevanja v obliki zvitorepih religij in prismojenih kultov. Ljudi vabi da se pomanjšajo in dehumanizirajo sami sebe tako, da se vedejo kot stroji – memetski procesorji memov, ki jih podajajo iz Madison Avenue in Hollywooda…

YouTube slika preogleda

Edini način boja proti tej kulturi pa je ustvarjanje še več kulture!

Kjer  človek ni razumljen več zgolj kot stroj, program, ratio. Vsekakor priporočam ogled vseh treh delov, ki pa jih ni ne na youtubi, ne na archive.org, ki ima spravljenih večino Curtisovih dokumentarcev, je pa zato na voljo na na hudourniški mreži.

, , , , , ,

Brez komentarjev

Čepišče ali cena sralnega komforta

Nara Petrovič je pred petimi leti v knjigi “Človek : navodila za uporabo” populariziral opustitev stranišča, kot si ga je zamislila zahodna civilizacija pred stotimi leti. To pa zato, ker posebna telesna poza sedenja na njem anatomsko preprečuje popolno iztrebljanje in je lahko vzrok za številne medicinske težave. Da so tisočletja čepečega iztrebljanja več kot le ‘barbarsko sranje‘, ampak ima takšno iztrebljanje svoje osnove v telesni zgradbi človeškega bitja, pa so pred kratkim pričeli popularizirati v Squatty Potty, temelječ na dognanjih klinike Standfordske Univerze, kjer je pacientom s težavami na debelem črevesu čepenje na stranišču celo zapovedano. Spodaj je lušten video, ki predstavi praktične rešitve vseprisotnosti nezdravih, a komfortnih straniščnih školjk.

YouTube slika preogleda

P.s.

Nara pa je konec avgusta v Sobotni prilogi Dela objavil tudi predstavitev dogajanj in idej za drugačen ekonomski model, kot sta kapitalizem in komunizem. V njem najdete opis zanimive prakse ‘pravične‘ ekonomije z drugimi vrednotami, kot je trenutno edina, torej denar, ki pa je seveda samo sredstvo in tako samo sam sebi namen.

, , , , , ,

Brez komentarjev

Filtrirni mehurčki in nasprotno mnenje

Prvotna dejavnost Googla je iskanje, a le-to ni več takšno, kot je bilo, ko smo vzljubili Google. Algoritem, ki odgovarja na naše želje je tako napreden, da nam na podlagi tudi 37 spremenljivk določi profil, kateremu potem ustrezajo še ustrezni iskalni rezultati. Ali v drugih besedah, danes internet ni več enak za vsakega, saj dobi vsak (tudi neprijavljenim se sledi) samosvoj in na osebne želje prikrojen izpis iskalnih rezultatov pri vseh velikih ponudnikih iskanja, novic, družabnih omrežij ipd. V razvoju interneta se tako vedno bolj bližamo prihodnosti, pred katero svari in daje rešitve Jonathan Zittrain, namreč prihodnosti vrtičkanja ter razdrobitve podatkov po lastniških oblakih, od koder jih je težko ‘osvoboditi‘, torej lokalizirati ali preseliti k konkurenci.

Eli Pariser je lanskega maja na TED Talks opisal algoritme, ki nam danes persofinicirano podajajo rezultate naših zanimanj na skorajda vseh glavnih platformah, vse od iskanja do novičarskih platform kot je Yahoo news. A prezentiranje informacij glede na naše osebne okuse ima lahko tudi nepričakovane posledice ti. ‘filtrirnih mehurčkov‘, kjer nismo soočeni z informacijami, ki bi lahko izzvale ali razširile naš pogled na svet. V devetih minutah Eli strastno zagovarja, da je konec koncev to slabo za nas in za demokracijo.

Preberi preostanek objave »

, ,

Brez komentarjev

Vohunske drame 2

Včeraj, le dan po izbruhu afere Stratfor, je Interpol koordiniral aretacijo 25 Anonimnih posameznikov po več državah. Verjetno bolj naključje, kot hitra zamera.

A ni bilo treba čakati dolgo, da smo dobili prvo omembo Slovenije. Danes so mediji povzemali zgodbo iz emailov Marka Papica, o pravih vzrokih za odstop Iva Sanaderja pred tremi leti. Razlog naj bi se skrival v organiziranem kriminalu, ki naj bi vladal hrvaški, kot posledica vojnih dobičkarjev, ki še dolga leta po vojni uničujejo regijo s svojo dejavnostjo. Tudi v Srbiji, kjer pa naj bi po umoru Zorana Đinđića vsaj počistili z najmočnejšimi klani.

K sreči Slovenija ni omenjena v takšnem kontekstu, se pa pojavi v isti gruči emailov, oz. v emailu z naslovom “Vpogled – Slovenija/Hrvaška: Kako sta se spravili/Kako sta sestavljeni (How they made up). Vir podatkov naj bi bil iz Švedske in s tesnimi povezavami s Carlom Bildtom.

Email se ukvarja s stagnacijo širjenja EU in pritiskih Berlina na Slovenijo, naj se zmeni s Hrvaško za zaključek pogajanj o vstopu v EU, kar naj bi bilo odločilno za konec pogajanj. To naj bi potrdil tudi hrvaški ambasador v EU, kot pravi, je tisto, kar je Zagreb dal Sloveniji, bilo delno ponujeno že prej, v takšni ali drugačni obliki. Konča se s švedskimi ugovori, da tako Makedonija, kot Hrvaška uporabljata Slovenijo/Grčijo kot priročno taktiko za zadrževanje zahtevanih reform.

Kaj je Stratfor?

Oglašujejo se kot globalna obveščevalna družba, seveda v zasebni lasti, a z globokimi povezavami z vladnimi agencijami vsepovsod. To še posebej nazorno kažejo njihovi emaili. Stratfor je (bil?) tako pomembna družba, da so med njegovimi klienti tudi ameriški Marinci, ki imajo sami svojo obveščevalno aktivnost, a vseeno Lt. Colonel Bill Gresham, vrhovni oficir v HQ piše v emailu družbi: “Zanima nas–terorizem;dnevna obveščanja in karkoli od Georga Friedmana. Dodatno, situacija v Iraku in Afganistganu.” Friedman je CEO, ki je postal znan po navodilu o f/s/p nadzoru za pridobivanje informacij (finančni, seksualni, psihološki).

Največje uspešnice iz 442 emailov

Seveda je treba te emaile jemati skrajno pazljivo in poskusiti ločiti analize vredne od popolnih neumnosti. Od 442 trenutno objavljenih prilagam subjektivnih top 8:

Preberi preostanek objave »

, , , , , , ,

Brez komentarjev

Subliminalna sporočila in uničujoča korupcija političnega sistema

Povsod (lahko) divja korupcija, a politična je med najbolj uničujočimi, saj naj bi politika vodila družbo. Da je politični sistem zelo izkrivljen tudi v svetilniku demokracije, ZDA, kažeta naslednja dva video prispevka satirika Jona Stewarta iz ‘Daily Show-a‘, ko obsodi nelegalno trgovanje z nejavnimi informacijami s strani kongresnikov in celotne 140-milijonske industrije imenovane ‘politična inteligenca. Kaj bi o dvoličnosti, saj je takšno ravnanje za vse ostale korupcija in kriminal zaradi katerega se sedi tudi dolga leta, a za nedotakljive je takšno početje vsakodnevni posel. Da je kaj takšnega sploh mogoče, svoj delež prispeva tudi zaslepljenost množic.

Prejšnji prispevek “Bernays v dobi socialnih omrežij“, se je vrtel okoli novih razsežnosti komercialnega nadzora nad posameznikom zavoljo sodobnih mega baz podatkov (za bolj konformistični pogled na ta fenomen, glej še en satirični video Stephena Colberta, “Surrender to a Buyer Power“) in sposobnostjo poklicnih upravljavcev percepcij, da s simbolnim prenosom pomena potreb na vsakodnevne, a zdaj transformirane predmete, dosežejo neracionalno vedenje, ko si s temi predmeti navidezno zapolnjujemo čisto realne človeške potrebe.

V bogastvu te teme še nisem uspel omeniti ene izmed kontroverznih tehnik, ki z močjo marketinga ustvarjajo potrošništvo in se imenujejo ‘prikrita subliminalna sporočila‘. To so sporočila, ki se odvijejo tako hitro, ali pa so tako skrita, da zavestno in v celoti sploh ne zaznamo njihove sporočilnosti, vseeno pa se usedejo nekam v kratkoročno podzavest.

Njihova legendarna učinkovitost je pravzaprav samo mit, saj naj bi imele le desetino učinka zavestno zaznanih sporočil. Najbolj slaven primer s kokicami v kinu je celo prevara, a se kljub temu uporabljajo.

Klikni tukaj pij kokto, da vidiš te reklame >

Precej bolj zanimiv primer mentalnega pogojevanja je prikazan v tem video prispevku, ki lahko razloži marsikateri nepotreben nakup ob stiku s ‘čarovniškim‘ trgovcem (..in teh videov je kar nekaj).

Kako je v takšnih pogojih sploh mogoče upati na vznik nekih zdravih ekonomskih struktur, pa ni tako težko vprašanje. Ljudje še vedno delujemo v sistemu, njegovim anomalijam navkljub, so to žive in dinamične energije, ki prav tako vplivajo na delovanje tega izkrivljenega sistema. Drugačno in bolj optimistično nit razmišljanja o uspešnosti vznika bolj zdravih ekonomskih struktur opisujem v prejšnjem prispevku: Ekonomije ugleda.

, , , , ,

Brez komentarjev

Kdo so Anonymous, Anonimni?

Ker je kar nekaj naključnežev naletelo na ta blog iščoč informacije kdo ali kaj so Anonymous, oz Anonymous Slovenija? in hkrati je tukaj res kar nekaj člankov o Anonimnežih, naj razjasnim zgolj, da nisem njihov član ali aktivni podpornik ter da nimam aktualnih informacij o dogajanju pri nas, saj sem pisal o njih kot o izredno zanimivem fenomenu verjetno še preden so se razvili ter prijeli tudi v Sloveniji. Imamo pa nekaj skupnih tematik in celo aktivnosti, zato sem se odločil spisati še en ‘članek‘ o tem, kaj predstavljajo mojemu miselnemu procesu ter povzeti svoja dosedanja pisanja o njih v skupen imenik za raziskovanje posameznih zanimanj bogatih, a pogosto kontroverznih manifestacij tega gibanja.

Anonimneži so nekakšna digitalna različica starodavnih jeznih prostakov, ki že vso zgodovino tu pa tam najdejo moč v svoji množičnosti. Glede na virtualne razsežnosti interneta je na prvi pogled takšna delovala tudi njihova moč in dejanski domet v svetu, a se to prepričanje zadnja leta hitro maje, saj poleg PR uspehov podpirajo tudi mobilizacijsko moč pravih množic na ulicah.

Če k temu prištejemo še atmosfero vladavine denarja – v obliki na internetu pogosto predstavljenih zlorab korporacij (katerih kralj je Monsanto, a ne?) ter posledičen vpliv teh izjemnih koncentracij kapitala na zakonodajalce – iz česar izvira uničujoča korupcija političnega sistema, dobiš plodno ozračje za te vrste akcij, kot se jih udeležujejo današnje (razočarane/razvajene) generacije.

Digitalni Mobile vulgus so v sodobni različici prav tako disruptivni in enako gotovi znanilci sprememb, kot so bili njihovi predhodniki v razvoju naše civilizacije do zdaj. Saj so vendarle naša prihodnost – verjetno izvzemši tiste, ki bodo šli sedet na hladno zaradi izsiljevanj in raznih ‘black flag‘ operacij operativcev..

Kar pa se tiče ddosanj teh spletnih strani, ki so njihova prvotna aktivnost, pa kolikor so prostovoljna – ne vem če je že kje sodno določena norma – so vsekakor nekakšna vrsta državljanske digitalne nepokorščine in dokler so nenasilna, kar pa pri anonimnežih zaradi cirkusov okoli naknadnih izpuščanj kontroverznih podatkov, ni vedno tako črno belo; bi lahko bila legitimna vrsta protesta.

Bistvo njihovih PR zmag tiči v izdelovanju fantastičnih kolažev v namene propagande in pozivov k novemu svetu, kjer opravijo z ugovori o vsebinski praznini ter skušajo prikazati verige, ki okujejo ljudstva sveta, da se najdejo skupaj tudi na poti v digitalno jetnišnico:

Preberi preostanek objave »

, , , , ,

6 komentarjev

Ekonomije ugleda

Nove oblike povezanosti, ki jih je omogočila mreža vseh mrež, poleg nevarnosti, prinašajo tudi mnogo manifestacij moči množic, ki jih danes lahko prepoznavamo vse povsod od Crowdsourcinga, Anonimnih, Kickstarterja, Wikipedije, GNU/Linuxa, Arabske (digitalne) pomladi, do socialnih omrežij (skupaj z nevarnostmi, ki jih tukaj pogosto izpostavljam), itd.

Kje drugje, kot v zabavi, je najti najuspešnejše primere delovanja nove logike, kjer se odrine stare mastodonte založništva – ter logike od enega-k-vsem, za bolj neposreden pristop ter podporo s strani množic, ki skupaj tvorijo novo snov, vsebino in tako rekoč neomejeno razsežnost (nikoli do-) končnega produkta! Prav tu mogoče najdemo tudi najbolj jasno sliko delovanja ekonomij ugleda.

Zelo dober je zadnji primer legendarnega ustvarjalca avantur Tima Schaferja, ki je med intervjujem z drugim legendarnim ustvarjalcem avantur Ronom Gilbertom ugotavljal, da zaradi majhnosti trga za te igre, nikakor ne uspe pridobiti založnika, saj je 200,000 kopij premalo v primerjavi z milijoni izvodov, v katerih se prodajo ostali žanri v tej industriji. Sad tega razgovora je bil projekt na Kickstarter strani namenjeni izključno zbiranju denarja s strani posameznikov za podporo projektov, ki so jim všeč. Stran je na tej misiji izjemno uspešna. Prvotno načrtovan cilj zbranega proračuna je bil v višini 300,000 dolarjev. V nekaj dneh so dosegli zgodovinski rekord Kickstarterja, saj je več kot 60,000 ljudi nabralo več kot 2 milijona dolarjev in številka še raste — projekt se iz faze zbiranja denarja v naslednjo fazo premakne šele čez 17 dni.

Tukaj je promocijski video:

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

Brez komentarjev

Bernays v dobi socialnih omrežij

Potreba ali prevara?

Nedavno je razburila domišljijo komentatorjev novica, da naj bi analitik zaposlen v ameriškem trgovcu Target bil sposoben napovedati prej, kdaj je noseča hčerka, kot bi to izvedel oče. Nekateri so se nagonsko postavili v eno izmed dveh nemogočih in skrajnih stališč – marketing dajmo vsepovsod in bo financiral še šole ali pa nasprotno Bill Hicksov ‘Marketing people, kill yourselves‘. Takšna polarizacija in mnoga vprašanja ter pomisleki o koristnosti marketinga za družbo gotovo zahtevajo bolj pragmatičen in manj črno bel odgovor.

Zakaj se že v šolah ne omenja Edward Bernays, nečak Sigmunda Freuda, ki je imel prav takšen, če ne večji vpliv na moderno družbo, kot stric, saj je oče PR-a (Public Relations) in večine njegovih orodij? Ena izmed mnogih znamenitih prigod ima opraviti s ‘predsodkom‘, da prava dama ne kadi. Še dandanes srečaš stare mame, ki trdijo, da ženska ne sme kaditi v javnosti. Zaradi tega so cigaretne družbe izgubljale pol tržišča in davnega leta 1920, ko so v Ameriki ravno začeli rasti prvi supermarketi, so na pomoč poklicale Edwarda Bernaysa.

V skladu z duhom časa je poslal ženske na psihoanalizo z vprašanjem, kaj jim lahko predstavlja cigareta. Logičen odgovor, ki ga je dobil je bil seveda falus, simbol moške moči, kar je v tem primeru, ko niso imele imele niti volilnih pravic, imelo poseben pomen. Zato zgolj na prvi pogled naslednja poteza Edwarda ni bila tako logična – sklical je novinarje in najel debitantke, da so primarširale v New Yorku po Times Squareu, ter pred novinarji zmagoslavno potegnile izza zapasic cigarete, ki so jih vzdignile v zrak rekoč “Ženske! Prižgite še eno baklo svobode! Borite se proti še enem spolnem tabuju!
Bernays je tako v enem zamahu povezal boj žensk za enakopravnost v družbi – neko višjo potrebo po osnovnem spoštovanju – skupaj s cigareti in iz tega enkratnega, simbolnega dejanja, se je razvila podoba upornice s cigareto, neukročenega dekleta, oz. neodvisne ženske. To je seveda občutno popravilo prodajo cigaret, kar pa ni bistveno, saj je bistvo anekdote v iracionalni zamenjavi podzavestnih hotenj in potreb za nek potrošniški produkt, ki ga sploh ne potrebujemo.
Fascinantno je gledati, kako v spodnjem kratkem filmu Edward Bernays sam razlaga to anekdoto in delovanje tega mehanizma, zaradi katerega se racionalni ljudje vedemo neracionalno in smo zamešali že marsikatero hotenje za pravo potrebo z nepotrebnim (simbolnim) produktom v tekmi strojev srečnosti.

, , , , , , ,

2 komentarjev

Iran v objemu pozitivne svobode

Pri nas in po razvitih koščkih sveta v polnem razmahu poteka debata o varovanju pravic ti. lastnikov intelektualnih idej povezano skupaj z vprašanjem svobode govora na internetu. Isti čas pa Iran blokira varne povezave (https), ki onemogočajo večino vrst prisluškovanja prometu s strani nepooblaščenih. Pričelo se je prejšnji teden z blokado in zlorabo poznane šibke točke Tor omrežja, ki 60,000 Irancem omogoča necenzurirano in delno anonimno uporabo interneta, mimo nacionalnih digitalnih meja. To težavo so avtorji omrežja takoj zaobšli s spremembo protokola.

Poleg tega pa je v Iran tudi drugače v centru svetovne pozornosti, saj kaže, da se nekajletne grožnje Izraela o morebitnem poskusu izdelave iranskega jedrskega orožja uresničujejo in utegnemo kmalu biti priča novemu ‘preventivnemu udarcu‘.

Prebivalcem Irana tako od zunaj – kot od znotraj dopovedujejo ter jih silijo v ‘prava‘ ravnanja. Da bi bolje razumeli nastalo situacijo je dobro, da si ogledamo koncept negativne in pozitivne svobode. Prvi naj bi ga predstavil Hegel, a proslavil ga je Isaiah Berlin v predavanju o “Dveh konceptih svobode“.

Pri negativni svobodi suveren daje ljudem proste roke, da sledijo svojim sanjam čisto svobodno, medtem ko je pri pozitivni različici suveren paternalistična figura, ki ve za ‘pravo‘ svobodo in le-to vsiljuje ljudem. Sodobni svet je prava zmes obeh vrst svobode.

V spodnjem kratkem filmu Adam Curtis predstavlja argumentacijo, da je Tony Blair, ki je pomagal prepričati Billa Clintona za napad na Srbijo, razmišljal o možnostih združitve teh dveh konceptov in tu so prave korenine doktrine ‘preventivnega udarca‘.

, , , , , , ,

1 komentar

Kaj je Bitcoin?

Bitcoin je 3. Januarja letos dopolnil tri leta, od kar je bil prvič predstavljen javnosti. Pri ljudeh vzbuja podobne občutke ter reakcije kot internet – ponavadi je zgolj ogledalo filozofije lastnika menja o njem. Sam se bom skušal izogniti temu. Z dokaj preprosto idejo in odprto implementacijo se mu je namreč uspelo zavihteti na vrh upov o anonimnem, elektronskem denarju, ki ne bi bil v lasti nikogar in bil hkrati neuničljiv nasproti tradicionalnim centrom moči, ki zdaj diktirajo dovoljeno izbiro vrste ‘menjalnih kart‘ oz. vrste valut za uporabo na trgih. Kljub svetlim obetom in povečini uspešno premaganim oviram, ki so uničile prejšnje poskuse z elektronskim denarjem, pa ga še čakajo praktični preizkusi, ki bodo šele potrdili te upe in v prihodnosti bomo videli ali so razvijalci uspeli napraviti dovolj robustno zasnovo za uspeh v teh težkih sodobnih pogojih, kot trdijo. Po treh letih pa vendarle lahko odgovorimo na večino ugovorov in težav, ki zbujajo ljudem dvome v to novo vrsto valute. Najprej pa moramo predstaviti osnove njegove arhitekture, ter besedo ali dve o znanih podatkih neznanega avtorja tega prelomnega protokola, Satoshi Nakamota, ki ga uporablja Bitcoin mreža.

Osnovna arhitektura in uporaba

Bitcoin je poenostavljeno rečeno ‘peer-to-peer‘ (P2P) mreža, podobna bolj znanim P2P mrežam hudourniške (torrent) skupnosti, ki uporablja kriptografske podpise za opravljanje transakcij med uporabniki, zaradi česar ga pojmujemo kot decentralizirani elektronski denar. Transakcije so sicer nekako neintuitivno nepovratne – v centraliziranem sistemu, kjer jih lahko tudi prekličemo, tega nismo navajeni - a to po drugi strani pomeni tudi, da so Bitcoini res v naši lasti, saj jih ne more nihče vzeti. Zaradi manjka centralnega nadzora, dobimo robustnost in neodvisnost od vladnega ali korporativnega nadzora, vse transakcije pa so javno objavljene na Bitcoin P2P mreži.  Opravljamo jih z odprto-kodnimi programi, ki se pogovarjajo s to mrežo. Samo število Bitcoinov je omejeno z odprtim algoritmom, ki upravlja tudi prihodnjo rast, saj je končna količina omejena na 21 milijon enot. Čeprav so transakcije javne, pa njegova zasnova, podobno kot pri gotovini, omogoča neko vrsto psevdo-anonimnosti.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

2 komentarjev

Novi val napadov monopola na kapitalizem prostega trga

Avtorski monopol, ki je v ti. časih prostega trga preživel do danes in ga v politični areni skušajo čislati skoraj kot rešitev ekonomskih problemov trenutnega kapitalizma, je v letu 2011-12 zopet v frontalni globalni ofenzivi.

Neskončen tok pritiska lastnikov vsebin postaja vseprisoten in z njim tudi zavest ter interpretacije navadnih ljudi o temi, ki je dolga desetletja zanimala predvsem, a ne izključno ‘digitalno javnost‘.

V Španiji so pravkar uvedli nov drakonski zakon varovanja teh monopolov in se s tem pridružili vrsti drugih držav, ki izvajajo reforme za zaščito avtorjev, kar so v resnici ukrepi za zaščito distributerjev in odličen način nadzora nad posameznikom. Seveda so zakon pomagali pisati ameriški diplomati, kar je razkril WikiLeaks, Le Monde pa je ta teden razkril grožnje odhajajočemu španskemu predsedniku Joseju Zapateru, da bo Španija pristala na ameriški trgovinski ‘črni listi‘, če jim tudi to pot ne bo uspelo uzakoniti teh omejitev osebnih svoboščin.

Švedska pa se zopet inovativno, čeprav malo obupano, bori proti prihajajoči plimi založniških interesov. Včeraj je njihova vlada namreč formalno sprejela obstoj religije, ki verjame v deljenje, konkretno v deljenje datotek, kot poroča BBC. Od Anonymousov do religije; stvari se odvijajo hitro.

Dvoličnost tega sistema postaja ljudem tako jasna, da Mladim Turkom na Youtubi omogoča briljanten komentar ti. ‘nuklearne opcije‘, ki jo planirajo internetni giganti v znak odpora proti novemu valu omejitvene zakonodaje, ko napovedujejo en dan brez Googla, AOLa, eBaya, Facebooka, foursquara, Linkedina, Mozille, PayPala, Twitterja, Wikipedije in Yahoo-ja – vsi ti namreč kanijo ugasniti svoje strežnike za en dan v znak protesta proti SOPA zakonodaji.

Izsiljevanje politike in parazitski krog, ki je načel demokratične institucije širom sveta, se odpira vsem na očeh, saj so internetni velikani do sedaj bili preponosni, da bi lobirali na način ‘stare‘ industrije, zdaj pa bodo prisiljeni plačati iz leta v leto venomer nove reforme in deregulacije njihovega sektorja, saj imajo politiki dovolj te ignorance denarnih potreb svojih bajno dragih političnih kampanj.

Kako nesmiselna je na nek način bitka proti korupciji, saj je korupcija sistem sam, verjetno najnazorneje kaže vsa zgodovina monopola nad ustvarjalnostjo človeške substance ali lastnikov vsebin, kot temu rečemo zdaj.

YouTube slika preogleda

Rick Falvinge pa na Techdirtu zopet podaja briljanten esej, ki kliče po kritični točki, ki bi premagala definicijo skladnosti odprte družbe z monopoli, ter posledično opravila s (političnimi) monopoli na tako željnem prostem trgu. V njem opozori, da je institut ‘varovanja avtorskih pravicbil vzpostavljen 4. maja 1557 v namen cenzure političnega disidentstva, ter opravi s smešnim argumentom o prepotrebni motivaciji za ustvarjanje.

Hkrati pa pokaže monopol kot cehovski instrument, ki so ga skušali zlorabljati že leta 1600 v francoskem tekstilnem cehu, ko so zahtevali hišne preiskave prebivalstva in njihovih garderobnih omar, zaradi izdelave zgolj cehom dovoljenih gumbov, ki pa so jih ‘konkurentje‘ izdelovali kar iz kosov oblek. Tako piratstvo gumbov so takrat kaznovali tudi z mučenjem in usmrtitvami, a to ‘ponarejevalcev‘ ni ustavilo.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

Brez komentarjev

Beograd, svetovna prestolnica revolucije

Revolucionarno leto 2011 smo začeli v Tuniziji in pokrivali v mini-ciklusu ‘demokratična arabija‘, danes so gibanja ‘OccupyWorldprisotna že v 87 državah sveta. Vseskozi smo videli podpise gibanja Otpor!, zdaj pa Srđa Popović, ki vodi zavod CANVAS, končno lahko javno govori o dolgoletnih stikih z opozicijo v Tuniziji in Egiptu. Znamenit simbol stisnjene pesti lahko vidimo tudi na najboljši strani celotnega occupy gibanja, na occupyseattle.org.

Ker je Otpor! sprva dobival sredstva in izobraževanja z denarjem ameriških davkoplačevalcev, so še zdaj nekateri prepričani, da je povezan s CIA. Tudi v spodnjem dokumentarcu zagovarjajo to tezo, hkrati s preprostimi pogledi, kot je opis napada jahačev kamel v Egiptu, kot odigranega prizora, namesto, da bi priznali kompleksnost – aktivnih protestnikov proti režimu je bilo manj kot 1 odstotek, a še vedno več, kot aktivnih zagovornikov režima, ki so jemali trenutek v svoje roke.

V predstavitvi revolucije v Tuniziji dokumentarec “The revolution business” sploh ne omenja ključne vloge tajne službe, ampak se osredotoča samo na knjigo “Od diktatorstva k demokraciji”, Gena Sharpa, iz leta 1993, ki navede 198 nenasilnih načinov za aktivni upor sistemu. Hugo Chavez je slednjega prestrašen obdolžil, da dela za CIA, v Rusiji pa so njegove knjige prepovedane.

Preberi preostanek objave »

, , , , , , ,

Brez komentarjev

ACTA – kako bodo ideje oblikovale svet

Predlogi sprememb kazenskega zakonika, ki so predvidevali status pirata za vsakogar, ki pretoči neko količino del pod avtorsko zaščito in mu grozili z do tremi leti zapora, so bili zavrnjeni v državnem zboru, tako da je sprejetje teh sprememb zdaj zelo dvomljivo. In tu je že nov napad na svobodni svetACTA, o kateri bo kmalu glasoval tudi evropski parlament.

Dejstvo je, da upad industrijske proizvodnje razviti zahod postavlja na mesto, kjer je potrebno z njihove strani definirane ‘intelektualne pravice‘ do idej ščititi z vsemi sredstvi, saj si nihče ne zna več predstavljati drugačne ekonomije, kot so te ekonomije intelektualnega monopola. Težave, ki jih povzroča vojna za te pravice so mnogo plastne, od kršenja zasebnosti, do preganja posameznikov in skupin.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

1 komentar

Razdeljen možgan

Pri brainpickings.org so opozorili na novo knjigo Iaina McGilchrista, The Master and His Emissary: The Divided Brain and the Making of the Western World, v kateri se poglobi v razlike med dvema možganskima hemisferama. Popularna vednost ju sicer loči kot hemisfero za jezik in hemisfero za domišljijo, kar je napačno, saj sta potrebni obe dve za pojav teh fenomenov.

Glavna kost knjige je argument, da sodobna družba pomembno — in nevarno — daje prednost levi strani možganov, zaradi česar dobimo kulturo vklenjeno v togost in birokracijo, katero vodi zgolj samo-interes in je zaradi tega v končnem rezultatu onemogočena z lastnim neravnotežjem. Preberi preostanek objave »

, , , ,

Brez komentarjev

Padec medijskega tajkuna

Med čakanjem na morebitno izgubo moči in nadzora nad News International, Ruperta Murdocha, je Adam Curtis z mini dokumentarcem spomnil na pozabljeno zgodbo o padcu britanskega medijskega mogula v 60tih letih, Cecila Kinga. King je bil lastnik Daily Mirrora in več kot 200 drugih publikacij. Na vrhuncu svoje moči je postal megalomanski in skušal rešiti Veliko Britanijo pred skorajšnjo katastrofo, ter doseči to, kar bi v učinku bilo prevrat, saj bi sam zasedel prvi stol ‘tehnične‘ vlade, ki bi reševala kraljevino. Za to, da bi zrušil laburistično vlado, ki ji je sprva pomagal na oblast, je prekršil nekaj nenapisanih pravil (npr. obtožil pijanstva enega izmed ministrov) ter sprl med sabo medije, politike in bankirje iz ‘City-a‘.

Kot priznava sam avtor, je zadeva še v grobem rezu, a več kot dveh, treh očitkov si ne zasluži – že zaradi bogastva, ki ga nudi s časovno oddaljenim vpogledom na padec medijskega tajkuna/barona.

Za ogled obišči: THE DOWNFALL OF A PRESS BARON

Konec januarja pa je Curtis posvetil čas zelo obširnemu članku o Murdochu, izdatno podkrepljenem z video prispevki iz BBCjevega arhiva. Naslov, ki zavaja: RUPERT MURDOCH – A PORTRAIT OF SATAN.

, , ,

Brez komentarjev