Objave z Tagi zdaj si

Zbogom Aaron Swartz

Žalosten snežno beli dan je za novico, da si je v petek vzel življenje Aaron Swartz, genij in velika duša, ki je pogumno sledil svojemu srcu na pionirskih poteh elektronskih in družbenih mrež. Moreče je živeti v družbi, ki toliko krati opominja kako zlahka izgubimo najboljše med nami, medtem ko se najmanjšim med nami vse odpusti, ker imajo moč. Kot pravi Lessig v zapisu o njegovi smrti, je absurdno, da je vsa sila ameriškega birokratskega sistema pritisnila na Aarona, ki je naredil prekršek brez žrtve, da je presnel akademske članke z namenom souporabe in ne kakšnih ekonomskih pridobitev, da je kriminalec z dejanjem, ki mu pritiče 30 ali več let zapora – medtem pa ljudje, ki so v financializaciji okradli svet, redno večerjajo v Beli hiši.

Internet je eksplodiral s posvetili Aaronu, a naj dodam le uradno izjavo njegove družine.

Mogoče so tako negativna dejanja tudi potrebna za vznik bolj čutečega, zavestnega sveta, ki ve čemu se trudi in služi, kot pravi Nara Petrovič v včerajšnji Sobotni prilogi, a da so nujna, smo jih napravili sami, ker smo dali moč iluzijam, da nas okujejo v zlati brlog.

, , , , ,

1 komentar

Joga in nacionalizem

V knjigi ‘Yoga Body‘, Mark Singleton razišče presenetljivo zgodovino razvoja moderne trans-nacionalne joge, ki jo poznamo kot serijo strogih pozicij telesa, za katere uporabljamo tudi ime āsana. Ime asana v sanskritu pomeni ‘sedeči‘, ‘usesti se‘ in je imenovanje mojstrstva sposobnosti sedeti popolnoma pri miru. V učbenikih joge, izdanih pred drugo svetovno vojno, asan skoraj ne najdemo ali pa so stroge telesne poze objekti moralnega nezaupanja, gnusa in morbidne fascinacije – tako imenovani jogini, ki so jih izvajali, pa so mnogokrat videni kot fakirji haṭha yoge. Mark se odloči izvedeti zakaj smo prišli do popolnega nasprotja prvotno spokojne mentalne vaje v napeto, fizično omejeno pozo, ki (lahko) prinaša zdravje.

Na presenečenje večine, pa v obširni in podrobni raziskavi ugotovi, da ima Joga, kot jo poznamo danes, svoje korenine v zahodnih idejah lepega telesa – na prelomu prejšnjega stoletja se je staro-grški ideal lepote obujal v novem zanosu, ki je bil viden v razcvetu športa ter navdušenja nad gimnastiko. Sokolska gibanja v slovanskih deželah so bila osnovana na nacionalnem ponosu, podobno kot druga nacionalistična gimnastična gibanja po vsej Evropi, ki so inspiracijo črpale iz strahu pred odtujitvijo tradicionalnim vrednotam, ki jih je ogrozila hitra industrializacija družbe. Obrat v zgodbi pa se zgodi, ko te ideje poženejo korenine v političnem nacionalizmu Indije, tedaj še koloniji Britanskega imperija.

Preberi preostanek objave »

, ,

Brez komentarjev

Iran v objemu pozitivne svobode

Pri nas in po razvitih koščkih sveta v polnem razmahu poteka debata o varovanju pravic ti. lastnikov intelektualnih idej povezano skupaj z vprašanjem svobode govora na internetu. Isti čas pa Iran blokira varne povezave (https), ki onemogočajo večino vrst prisluškovanja prometu s strani nepooblaščenih. Pričelo se je prejšnji teden z blokado in zlorabo poznane šibke točke Tor omrežja, ki 60,000 Irancem omogoča necenzurirano in delno anonimno uporabo interneta, mimo nacionalnih digitalnih meja. To težavo so avtorji omrežja takoj zaobšli s spremembo protokola.

Poleg tega pa je v Iran tudi drugače v centru svetovne pozornosti, saj kaže, da se nekajletne grožnje Izraela o morebitnem poskusu izdelave iranskega jedrskega orožja uresničujejo in utegnemo kmalu biti priča novemu ‘preventivnemu udarcu‘.

Prebivalcem Irana tako od zunaj – kot od znotraj dopovedujejo ter jih silijo v ‘prava‘ ravnanja. Da bi bolje razumeli nastalo situacijo je dobro, da si ogledamo koncept negativne in pozitivne svobode. Prvi naj bi ga predstavil Hegel, a proslavil ga je Isaiah Berlin v predavanju o “Dveh konceptih svobode“.

Pri negativni svobodi suveren daje ljudem proste roke, da sledijo svojim sanjam čisto svobodno, medtem ko je pri pozitivni različici suveren paternalistična figura, ki ve za ‘pravo‘ svobodo in le-to vsiljuje ljudem. Sodobni svet je prava zmes obeh vrst svobode.

V spodnjem kratkem filmu Adam Curtis predstavlja argumentacijo, da je Tony Blair, ki je pomagal prepričati Billa Clintona za napad na Srbijo, razmišljal o možnostih združitve teh dveh konceptov in tu so prave korenine doktrine ‘preventivnega udarca‘.

, , , , , , ,

1 komentar

Beograd, svetovna prestolnica revolucije

Revolucionarno leto 2011 smo začeli v Tuniziji in pokrivali v mini-ciklusu ‘demokratična arabija‘, danes so gibanja ‘OccupyWorldprisotna že v 87 državah sveta. Vseskozi smo videli podpise gibanja Otpor!, zdaj pa Srđa Popović, ki vodi zavod CANVAS, končno lahko javno govori o dolgoletnih stikih z opozicijo v Tuniziji in Egiptu. Znamenit simbol stisnjene pesti lahko vidimo tudi na najboljši strani celotnega occupy gibanja, na occupyseattle.org.

Ker je Otpor! sprva dobival sredstva in izobraževanja z denarjem ameriških davkoplačevalcev, so še zdaj nekateri prepričani, da je povezan s CIA. Tudi v spodnjem dokumentarcu zagovarjajo to tezo, hkrati s preprostimi pogledi, kot je opis napada jahačev kamel v Egiptu, kot odigranega prizora, namesto, da bi priznali kompleksnost – aktivnih protestnikov proti režimu je bilo manj kot 1 odstotek, a še vedno več, kot aktivnih zagovornikov režima, ki so jemali trenutek v svoje roke.

V predstavitvi revolucije v Tuniziji dokumentarec “The revolution business” sploh ne omenja ključne vloge tajne službe, ampak se osredotoča samo na knjigo “Od diktatorstva k demokraciji”, Gena Sharpa, iz leta 1993, ki navede 198 nenasilnih načinov za aktivni upor sistemu. Hugo Chavez je slednjega prestrašen obdolžil, da dela za CIA, v Rusiji pa so njegove knjige prepovedane.

Preberi preostanek objave »

, , , , , , ,

Brez komentarjev

ACTA – kako bodo ideje oblikovale svet

Predlogi sprememb kazenskega zakonika, ki so predvidevali status pirata za vsakogar, ki pretoči neko količino del pod avtorsko zaščito in mu grozili z do tremi leti zapora, so bili zavrnjeni v državnem zboru, tako da je sprejetje teh sprememb zdaj zelo dvomljivo. In tu je že nov napad na svobodni svetACTA, o kateri bo kmalu glasoval tudi evropski parlament.

Dejstvo je, da upad industrijske proizvodnje razviti zahod postavlja na mesto, kjer je potrebno z njihove strani definirane ‘intelektualne pravice‘ do idej ščititi z vsemi sredstvi, saj si nihče ne zna več predstavljati drugačne ekonomije, kot so te ekonomije intelektualnega monopola. Težave, ki jih povzroča vojna za te pravice so mnogo plastne, od kršenja zasebnosti, do preganja posameznikov in skupin.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

1 komentar

Javni možganski trust

Koliko pogovorov o ‘resničnih’ stvareh so vzbudili ti protesti. Toliko interpretacij istih stvari. Zdaj pa je čas še za rešitve.

Zato pozivam k javnemu možganskemu trustu, thinktanku, ki se še ni izneveril svojemu poslanstvu razmišljati nemogoče (ter pod krinko ne prodaja percepcij javnosti) v nalogi, kako izkoristiti tehnologijo mreže in širše, da ustvarimo novo kvaliteto človeškega življenja.

Za semena dodajam nekaj predlogov smeri rešitev trenutnih blokad družbe.

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

2 komentarjev

Psihadeliki kot zdravilo sveta videza

Ideja, da bodo halucinogene droge ozdravile ta svet velike večine navidezne realnosti ega, vsekakor ni nova, jo pa na novo izražajo moderni znanstveniki. Ker se skušajo izogniti evangelizaciji prvotnih popularizatorjev iz 60′ let prejšnjega stoletja, predvsem Terenca McKenne, dandanes prihajajo njihove raziskave na prve strani New York Timesa in v ugledne znanstvene revije, kot je Scientific American. Največ latence ima molekula imenovana DMT (Dimethyltryptamine). Najdemo jo v rastlinah, poleg tega pa je celo edina psiho-aktivna substanca, ki se v sledovih naravno pojavlja v človeških možganih in drugih sesalcih. Kar ti znanstveniki jasno ločujejo nasproti prvotnim popularizatorjem, so velika tveganja, ki so povezana z uživanjem teh snovi. Izraelski psiholog Benny Shanon, ki je pil Ayahuasca čaj več kot 100x, npr. navaja opozorilo amazonskega šamana; le-ti so izvorno pili ta čaj z DMT substanco, da je lahko ayahuasca “najslabša od lažnivcev“, ki pusti nekatere uporabnike zakopane v blodnjah.

Od 70′ let naprej je bila substanca prepovedana in zato je zamrlo tudi znanstveno preiskovanje. Leta 1990 pa je mehiški psihiater Rick Strassman pričel s testiranjem v iskanju povezave z endogenim DMTjem in mističnimi izkušnjami. Mnogi izmed 60tih vključenih v testiranja so poročali o blaženi stopitvi z močno svetlobo ali o prisotnosti močnega, bogu podobnega bitja. Kar 25 subjektov pa je izkusilo ‘stranske učinke‘ kot so halucinacije o vesoljcih v oblikah robotov, insektov ali reptilov. Nekaterih sploh ni mogel prepričati, da vesoljci niso bili stvarni. Zaradi tega je tudi prenehal s testiranji.

Preberi preostanek objave »

, ,

1 komentar

Hlapci ali inovatorji 21. stoletja?

Po tem, ko je ves svet zamudil reformni trenutek poloma modernega financiranja, smo zdaj na vrsti ljudje, da kot človeški kapital poplačamo neodplačljivi sistemski dolg. Super referendumski dan, kot po ameriško imenujemo 5. junij, ko bomo ljudje menda odločili o tem, ali bomo zmagali prihodnost, je naš simbol tega. A tudi to poimenovanje, da bomo zmagali, je še en amerikanizem v slovenski politiki, neposredno iz letošnjega naziva Obame kongresu o stanju njihove unije. Dobro je ta evfemizen izzval eden izmed vladnih politikov (po nareku ‘marketing oddelka‘?): koga pa bomo zmagal? A tiste, ki delajo za 2 evra na mesec? Zmagaš lahko le, če delaš za 1 evro na mesec. In namesto tudi vsaj poizkusa razmišljanja izven kocke real kapitalizma/demokracije, se raje skušamo udinjati diktatu priznanih svetovnih ekonomistov in njihovih bank, ter po hlapčevsko prepisovati vse te nerealne zakone o obvezi 40 urnega delavnika pri 65 letih.

Namesto načina razmišljanja, da samo zavržemo naše starce, ko so iztrošeni (kapital) na smetišče zgodovine, jih moramo raje vključiti nazaj v družbo in službo ter izkoristiti njihov izkustveni potencial. Nerealno je svobodnim ljudem zapovedovati 40 urne delavnike, pa naj bodo tega sposobni ali ne. To pa zato, ker je samo-izbrana vrednota vredna nepopisno več kot vsiljena. Če lahko delajo en dan v tednu, a je to nemogoče, ali pa mora biti zapovedano?

Preberi preostanek objave »

, , , , , ,

3 komentarjev

Ludizem v kameni dobi

Mogoča nuklearna tragedija na Japonskem je skoraj čisto zasenčila človeško trpljenje in strah pred deset tisočimi mrtvimi. Hkrati pa smo se v zadnjih dneh skoraj vsi naučili nekaj novega o čudežu miroljubne uporabe atomske energije.

Nesreča v Fukushimi ni Černobil, a kot je opazil bloger Leo, je ironično, da so trenutne težave na Japonskem bile pravzaprav vsebina eksperimenta, ki se je tako grozljivo končal v Ukrajini leta 1986. Poskušali so namreč rešiti problem odvisnosti jedrske elektrarne od zunanjih faktorjev – električne mreže. Kljub trojnemu varovanju je prav pomanjkanje energije glavni problem tudi zdaj na Japonskem, saj ne morejo hladiti goriva, ki se ohlaja še desetletja po koncu uporabe v reaktorjih. Med poplavo slabih novic je danes med dobrimi vsaj ta, da imajo očitno pripravljen nov podaljšek do električne mreže, ki naj bi bil kmalu, a ne vedo kdaj, v uporabi.

Ko so v Černobilu tistega nesrečnega 23. aprila zagnali eksperiment, ki bi energijo za ohlajanje reaktorja priskrbel iz sklenjenega krogotoka in bi torej reaktor lahko ohlajal sam sebe, je šlo nekaj močno narobe. Ker reaktor ni imel večslojne zaščite je eksplozija vzdignila dva tisoč tonsko betonsko ploščo in vsaj štiri dni in noči je 30 do 50 ton goriva gorelo razkrito na odprtem in odnašalo vso nesnago proti Evropi. Če drugega ne, Černobilska nesreča dokazuje vsaj, da pred nami ni moglo biti inteligentne človeške civilizacije na našem nivoju razvoja – če bi bila, bi gotovo našli tudi njihove Černobile – na našem ne bo olimpijskih iger vsaj 20,000 let. Preberi preostanek objave »

, , ,

1 komentar

Kdo so 6. April?

Po ti. ‘Wikileaks revoluciji‘ v Tuniziji, bi današnje zmagoslavje Egipčanov lahko imenovali kar prva Facebook revolucija. 18 dni protestov, 326 mrtvih, po treh Mubarakovih govorih in tisočih ranjenih, so danes Egipčani postali zvezde vseh zatiranih ljudstev sveta. Tunizija je premaknila pomembno domino v statusu qou, v katerem so obstale arabske države po vrenju v začetku devetdesetih prejšnjega tisočletja. A Tunizija je zgolj premaknila kritično točko v sistemu, ki je že bil tam. In ravno ameriškim ambasadam se imamo posredno zahvaliti za njihove opise tiste opozicije, ki je začela to revolucijo.

Opozicije, ki je nihče, razen cenzorjev, ni jemal resno v smislu sistemskih premikov. To so seveda blogerji.

Kar je pravzaprav skoraj nedoumljivo, saj ocenjujejo, da je število uporabnikov spleta v Egiptu šele v zadnjih šestih letih nad 10 odstotkov celotne populacije. Leta 2005 je tudi ameriška ambasada prvič poročala o aretiranem blogerju Abdulu Karim Nabil Solimanu, ki je kritiziral Islam, ter o razširitvi svobode govora, ki so je le-ti prinesli v Egipt. Od tedaj so poročali še o mnogih. Blogerji so že naslednje leto začeli organizirati proteste, na danes svetovno znanem Tahrir trgu. Kar je sprožilo še več aretacij.

Na listi najbolj opresivnih držav do blogerjev se je zato Egipt kaj kmalu znašel na petem mestu, takoj za Iranom, Sirijo, Saudsko Arabijo, in Tunzijo. Blogerji so tudi drugače najbolj cenzurirani del interneta.

So you still think the Internet is free.

Ko je vlada zatrla blogerje, ki so bili oslabljeni tudi zaradi sporov z islamističnimi blogerji, so prišli na splet še Facebook uporabniki. 6. aprila 2008 je bila z velikim uspehom sklicana splošna stavka na Facebooku. Skupina, ki je bila ustanovljena za podporo stavke, se je imenovala Mladinsko gibanje 6. April (Arabsko: حركة شباب 6 أبريل‎) in gibanje izvira iz teh demonstracij, saj niso bili zadovoljni samo z reformami, ampak so bili proti režimu.

Diplomati poročajo, da naj bi jih sestavljajo 800 aktivnih članov in približno 70,000 ‘prijateljev‘ na spletu. Ravno tako kot blogerje, je tudi njih oblast preganjala in mučila. Poleg tega pa so bili še sami notranje razdeljeni na Islamiste in sekularni del. Julija leta 2009 so ameriški diplomati poročali o sestanku z vodjem 6. Aprila, Ahmedom Salehom, ki jim povedal, da je nagnal 13 islamistov in nasseristov, da bi lahko ohranili sekularno in zahodno usmerjenost gibanja. Le-ti so gibanje hoteli prevzeti in usmeriti nasproti zahodu in Izraelu ter k Islamu.

Kljub temu, da jih je New York Times pred dvema letoma prepoznal kot politično skupino zaradi ti. ‘najbolj dinamičnih debat‘, pa so v uradnih obvestilih poudarjali, da niso politična stranka, kar pa ni zaščitilo ustanoviteljev pred aretacijami. Eden izmed ustanoviteljev je poročal, da so mu grozili s posilstvom v zaporu. Šestega aprila 2009 naj bi egipčanska vlada celo napadla nekaj spletnih strani, ki so podpirale gibanje.

V prejšnjih člankih je bilo že omenjeno, da so prevzeli simboliko in taktiko Odpora! iz Srbije in da so ameriški diplomati smatrali, da je gibanje zunaj glavnega toka opozicijske politike in aktivistov, ter opisalo njihove cilje demokratičnih volitev pred septembrom ‘11, kot nerealistične, čeprav so jih podpirali in vabili na srečanja v ZDA.

Glede na spodnji video slavja, pa vidimo, da so mobiteli pravo orožje ljudstva – kar smo videli tudi po množici videov v podporo demonstracij, ki so tako rekoč trenutno vznikali na spletu. Upam, da se tudi notranje SMS storitve čimprej vzpostavijo nazaj.

YouTube slika preogleda

, , ,

Brez komentarjev

Отпор! v Egiptu

Pred devetimi dnevi, ob začetku vstaje v Egiptu, se mi je zapisalo, da se ZDA kaj hitro lahko znajdejo na napačni strani zgodovine. Danes, ko se tudi evropska unija, skupaj z ZDA, obrača na stran demonstrantov, pa je videti, da so se oblastniki odločili plašno stopiti tja, kjer so jih ponavadi zgolj besede. Mladinsko gibanje 6. April, odgovorno za vstajo v Egiptu, ima svoj štab na Facebooku in je prevzelo taktike ter propagando študentskih gibanj za svobodo in demokratizacijo zahoda. In to srbskega študentskega upora imenovanega Odpor!, ki je leta 2000 pripeljal do strmoglavljenja Slobodana Miloševiča. Njihovi načini upora in počasnega pridobivanja politične moči, so bili uporabljeni pri oranžni revoluciji v Ukrajini ter pozneje v Gruziji. Tudi v Egiptu smo videli vzdigovanje zavesti z grafiti, letaki in masivne proteste. Zato bi bilo kaj čudno, če se v egiptovskem primeru, kakorkoli posebno geopolitično težo ima, EU in ZDA ne bi postavila na stran demokratičnih sprememb.

Tunizija, katalizator teh hitrih sprememb, se vse do padca Ben Alija skorajda ni pojavljala v medijih. Zgolj Al Jazeera je podpirala zahteve po demokraciji v klicih tamkajšnjih ljudi. Francija je še dva dni pred pobegom Alija ponujala svoje policaje. Počasen obrat zahodnih sil k podpiranju sprememb je očiten. Še dobro, da se sploh dogaja, že tako je nerazumljiv, če gledaš izključno Egipt. Seveda pa se stvari ne odvijajo hitro samo v Egiptu. Po Tuniziji je Egipt namreč zadnji jez in prva domina od Alžirije do Sirije in Jemna. V zadnjem so upori pogosti in tudi alžirska državljanska vojna je stara komaj desetletje, a drugje dolgotrajni protesti niso tako pogosti, pa jih mediji še vedno omenjajo bolj sramežljivo. Kaj je torej velika skrivnost?

Problem je v tem, da določeni ljudje vso stvar vidijo kot ključ, ki bi moč v roke dal neposredno islamski republiki. In zato so se pripravljeni tudi javno opredeliti proti nespornim demokratičnim gibanjem. Seveda njihovi razlogi niso neutemeljeni, le ravnanja so prekleto dvolična. Le čevlje sodi naj Kopitar. V konstelaciji Egipta z Muslimanskimi brati je namreč zatajena zgodovina ekstremnega Islama, ki se je razvijala skupaj z ameriškim pozitivnim širjenjem svobode v svojem lastnem ekstremizmu. Ta del zgodbe dobro prikaže Adam Curtis v ‘The Power of Nightmares‘.

Sayyid Qutb, egiptovski pisatelj, islamist in pesnik je kontroverzna oseba, ki ga danes nekateri obtožujejo odgovornosti za razvoj političnih idej Al Kaide. Tudi on je bil član Muslimanskih bratov in mučenja v egiptovskih zaporih so radikalizirale njegove ideje, preden so ga obsodili na smrt. V zaporu je napisal knjigo ‘Mejniki‘ in v svojih političnih pogledih prehiteval celo največje neokonzervativce danes, saj je v njej zgradil utopičen svet, ki je bil nasprotje diktaturi – brezvladje. Da bi dosegli svobodo tega anarho-islama, si je Qutb v svojem pozitivnem razumevanju svobode predstavljal, da bi zadostovala pridiganje ignoranci ljudi in ofenzivni jihad, pa bi iz sveta izginilo vse nemuslimansko.

Hamas je v Palestini že zmagal v demokratičnih volitvah, ki jih je demokratični svet raje zatajil. In Hamas se je razvil iz Muslimanskih bratov. Če k temu dodamo še težave severno afriških držav, ki so vitalnega pomena za evropsko gospodarstvo, lažje razumemo zadržanost in izmikanje odgovornosti naših vlad. Alžirija, država, ki v Evropo izvaža kar tretjino naših potreb po utekočinjenem plinu, je v prvih tednih tega leta bila prizorišče masivnih protestov, ki tako kot drugje, temeljijo na povišanih cenah hrane. V trenutnem tempu dogodkov si ni težko predstavljati venčka revolucij do Pakistana – za kar bi težko obtožili načrtnega spusta v kaos katerokoli tajno službo – kvečjemu bi lahko moralistično špekulirali o pohlepu svetovnih tržnih gibanj ali dvoličnosti biogoriv.

Seveda pa zahod v takšni percepciji situacije vidi sam svojega zlobnega dvojčka – kaj ni vzpon religije v prvi državi tega sveta tako močan, da so ateisti naslednji črnci, ki bodo morali biti izvoljeni za predsednika? Če smo moderne demokratične države prepletene z religijo, ne moremo s čisto vestjo ignorirati morebitnih zmagovalnih islamskih strank v tej revoluciji. In od tod izvira resnična nemoč, demokratična impotentnost zahodnih držav.

—————————–

Posodobljeno: Medtem ko Mubarak na ABCju razlaga, da se je naveličal diktirat, a se boji kaosa brez njega, pa ima Youtube celotno ‘Bitko za Alžir, film, ki prikazuje urbano gverilo v bitki za neodvisnost Alžirije, ki je bila formalno celo 10 let – do leta 1962 – v Evropski skupnosti, predhodnici EU. Terorizem, ki je nekaj let po tem, ko so oblasti opravile z uporno FLN, uspel zbuditi neodvisnost od kolonialne nadvlade Francije. FLN je bila po osamosvojitvi edina dovoljena stranka. Opozicija so bili samo islamisti in komunisti, ki pa so se spopadali tudi med seboj. 1991 je prišlo do volitev, kjer so lahko sodelovali tudi ostali in zmagala je islamistična stranka, vojska pa je v odgovor prepovedala verske stranke, kar je sprožilo desetletno državljansko vojno s 160,000 žrtvami. Danes je njihov vojaško nastavljeni predsednik razglasil, da se bo kmalu končalo 19 letno izredno stanje in dovolil napovedane proteste čez 14 dni povsod, razen v prestolnici Alžir.

, , , , ,

2 komentarjev

Bouazizi, ti si heroj

ali prva ‘Wikileaks revolucija

Mesec dni po pričetku protestov, ki jih je, po 23-letni vladavini Zine El Abidine Ben Alija, sprožil samozažig Mohameda Bouazizia, je predsednik z družino pobegnil v Saudsko Arabijo. V anarhiji, v kateri se je znašla Tunizija, je zdaj oblast prešla roke že drugič v 24-urah. Ustavno sodišče je oblast vzelo premieru, ki jo je prevzel po pobegu predsednika včeraj in jo dodelilo predsedniku parlamenta, z nalogo organiziranja volitev v roku dveh mesecev. Po začetnem veselju in vzlikih “Bouazizi, ti si heroj!” na ulicah v petek, pa se zdaj nadaljujejo plenjenja trgovin in zažigi stavb povezanih z družino Ben Alija.

O vlogi elektronskih medijev v teh dogodkih sem pisal pred dnevi v opisu ‘Državni malware‘, kjer sem opisal, kako je Tunizija poskušala nadzorovati elektronsko komunikacijo državljanov. Nekateri zdaj spekulirajo, kolikšno vlogo sploh lahko odigrajo ti mediji, kot je npr. Twitter, v takšnih dogodkih, saj se ljudje – predvsem v revnejših državah – lahko učinkoviteje organizirajo tudi brez Twitterja. Vendar takšno razmišljanje zanemarja vpliv novic na tekoče dogodke – okolje, ki omogoča trenutne novice o nasilju in mrtvih – se gotovo drugače odziva na tok dogodkov, kot okolje, kjer se takšne informacije lahko nadzoruje. V mesecu dni naj bi v Tuniziji umrlo kar 66 ljudi.

Razkritja Wikileaks in opisi ameriških diplomatov o pokvarjenem in ekstravagantnem življenskem stilu Ben Alija ter njegove grabežljive žene, so ravno pravi čas podpihali plemene ogorčenja ljudi v oprijemu revščine – to razloži tudi zelo neroden način, kako je dražava skušala cenzurirati te objave in nevtralizirati elektronsko komunikacijo med ljudmi. Opisi Roberta Godca, ameriškega ambasadorja v Tuniziji, so tako sočni, da se zdaj mnogi sprašujejo o vplivu WL objav in so dogodke celo poimenovali prva Wikileaks revolucija.

Koliko so ti podatki resnično pomenili ljudem in ali so bili podobna kaplja čez rob kot Bouazizijevo dejanje, je seveda težko vedeti. A kot vedno so precej ilustrativni dogodki, ki se dogajajo ob tem. Predvsem strahopetno ravnanje Bele hiše. V vsem mesecu dni nasilja v Tuniziji iz Bele hiše ni prišla niti ena beseda obsojanja, niti ena sama kritika ali poziv k umiritvi, medtem ko je policija streljala v neoborožene ljudi. Šele zdaj, ko je bil Ben Ali že daleč, je govornik Bele hiše obsodil nasilje nad civilisti itd. Kot pravi Yvonne Ridley, premalo, prepozno – to izjavo bi lahko podali kadarkoli od kar je bil predsednik Ronald Reagan.

—————————–

Posodobljeno (16.1.11): Tudi Muammar Gaddafi iz sosednje Libije, ki pa je na oblasti že 42 let, naj bi po televiziji krivil WL za kaos v Tuniziji:

Skrbi me za ljudi v Tuniziji, katerih sinovi umirajo vsak dan. In za kaj? Zato da bo nekdo drug zamenjal predsednika Ben Alija? Ne poznam teh novih ljudi, a vsi poznamo Ben Alija in transformacijo, ki so jo dosegli v Tuniziji. Zakaj uničujete vse to? … Wikileaks objavlja informacije, ki so jih napisali lažnivi ambasadorji, da ustvarijo kaos.

Posodobitev 2: So pa zelo zanimivi Gaddafijevi komentarji o internetu. Ni čudno, saj se v Libiji že tri dni odvijajo protesti zaradi stanovanjske krize. Več na Twitterju pod geslom #Libya.

Ali se revolucija širi tudi v Egipt in Libijo se sprašuje tudi Al Jazeera in hkrati ne razume, zakaj Hilary Clinton pred dnevi ni izbirala strani in zakaj je Barack Obama zgrešil svoj reganovski  “podrite-ta-zid” trenutek.

Posodobitev 3: Alžirija je v zadnjih tednih v množičnih protestih zaradi visokih cen hrane in včeraj je pri njih, podobno kot Bouazizi v Tuniziji, postal žrtev samozažiga Mohsen Bouterfif. Da bi umirili proteste so pocenili sladkor in olje. Medtem pa se protesti širijo tudi v Egipt, kot znova poroča Al Jazeera, tokrat v video prispevku.

Posodobitev 4: Katastrofalno vlogo Francije in Nicholasa Sarkozyanikoli-ne-bom podpiral-diktatorja” v tunizijski revoluciji, ki so Ben Aliju do zadnjega dne ponujali policijsko pomoč ter posledičen odziv francoske javnosti, se splača prebrati tukajLe Monde pa poroča, da je hotela žena Ben Alija pred odhodom od centralnega bankirja tono in pol zlata, ta pa jo je zavrnil. Vojska in tajna služba naj bi odigrali glavno vlogo v relativno mirnem razpletu – torej da niso streljali na ljudi in da so izgnali Ben Alija, saj se nasilje nadaljuje. Trenutno naj bi se spopadali vojska in predsedniška straža ter ‘tuji plačanci‘(diskreditirano), več na Tunisia LiveBlog.

Posodobitev 5 (17.1.11): Nezadovoljstvo in protesti se širijo. Tudi v Egiptu se je nekdo samozažgal, a tokrat menda preživel.

, , , , , , ,

1 komentar

1209 Orange street

1209 Orange street1209 Severno oranžna je blok oz. uradni dom nekaterih največjih multinacionalk kar jih premore ta svet. V tej enonadstropni rumenkasti grdobiji jih je registriranih nepredstavljivih dvestotisoč – 200,000. V državi Delaware, ZDA, je registriranih 60 odstotkov najbogatejših ameriških korporacij in tudi več kot pol vseh njihovih javnih delniških firm. Davčna oaza in centraliziran sistem sodišč zgolj za ‘prefinjeno‘ korporativno pravo pa so dovoljšni razlogi za korporacije kot so Ford, American Airlines, General Motors, Coca-Cola in Kentucky Fried Chicken, da se odločijo za to rumenkasto grdobijo. Mogoče bo kmalu spet v medijih zaradi G20 in poudarkov na davčnih oazah, a kaj ko so to ista banda.

Toliko o svetlem primeru Amerike in tipa kapitalizma, ki nas bo potegnil iz vseh kriz, ki jih šele začenjamo dojemati na vseh frontah. Zlata doba človeštva, ki jo je omogočila nafta, se za našo dobo spreminja v zombi karikaturo videza. Saj ni čudno, iz priviligirane situacije Slovenije, ki se je iz neuvrščenega drugega sveta prebila v prvi svet edinega sistema in ideologije, ki deluje – potrošništva – je lažje videti kako smo opustili lepe in kvalitetne navade ‘starega‘ sveta neobilja in spoštovanja do stvari za sabo, vse zgolj za nezadovoljujoč eksces videza, ponavadi želje drugega.

Svet v spreminjanju. Na silo se končuje doba neumnosti.

, , , ,

Brez komentarjev

CocoRosie

CocoRosie

Sierra in Bianca Casady z ekipo jutri nastopata na letnem odru Gala hale.

Za ogrevanje priporočam ogled njunega nastopa s Kraljevskim orkestrom Concertgebouw iz Amsterdama.

, , , , ,

Brez komentarjev

Kako se počutiš?

into the sun“Kako se počutiš?” bi morala biti konica razmišljanja na mestu naših samogovorov – paradoksno, a brez tega odgovora, na nobeno vprašanje o ’sebi’ ne moreš čisto odgovoriti. Notranji monologi, doulogi in/ali filmske scene sanjarjenj niso neproduktivni, ampak so kar kontra-produktivni. To lahko izkušamo vsak dan, če naši miselni konstrukti napačno zadevajo svet okoli. Šele ko je vrhovna identiteta v potrošniški družbi utišana slišimo veter. In tedaj tudi vemo kako se počutimo, brez vplivov konstruktov in strahov.

Seveda pa ta vrhovna identiteta ni značilna zgolj za našo sedanjo družbo, v njej pa je vseprisotno prerastla v vodilno ideologijo. Gre za potrošniški kult ‘lifestyla‘, ki s svojim narekovanjem slabo prekriva resnično potrebo ljudi po polni samoidentiteti. Pri nas imamo čudovit primer te miselnosti v jogurtu Ego. Alternativa tej identiteti je pogled v brezno in se kot dolžnost vsakega od nas zelo razlikuje v izkušnji, čeprav služi istemu namenu, zavedanju prisotnosti, saj le z njo lahko prenesemo svoj iskreni pogled v naše središče.

Iz naših identitet raste ta človeški svet barv, gibanj, vonjav in odnosov in tudi pri dušnih ljudeh te rade temeljijo na oklepanju ega, kar je videz, saj je resnica bolj obratna. Takšnemu modernemu človeku je nezamisljiv trenutek ali dva brez ega. Odrazi uničenja narave so naša notranja stanja in gotovo ni odgovor na možnost spremebe v lajfslogu vampirizma na primer, saj so vsi ti slogi le ohranjanje status quoja in skrbijo za letne potrošniške cikle. In enako je z zdaj modernimi indu-eko slogi, ki v družbi videzov prepričujejo le še videze. Poleg tega pa nas, kot pravi Curtis, z desne strani hoče prisiliti v svobodo država, z leve pa terorizem, ko pa že stare religije pričajo, da se lahko osvobodimo zgolj sami. Doba vodnarja s seboj prinaša to tranzicijo, kritično maso zavedanja in ribe se umikajo. In mi smo prava avantgarda.

, , ,

Brez komentarjev